SPOSODIM SI
Sposodim si star biciklin,
nikogar z njim ne dohitim,
nikogar z njim ne prehitim,
le veter si v lase lovim.
Sposodim si rumen dežnik,
za senco je, ko sonca ni,
za streho je, ko dežja ni,
pokriva me in se vrti, vrti.
Sposodim si še tebe kdaj,
Ne vprašaš me, kako in kaj,
ne vprašaš me od kod in kam,
ne briga te, če pot poznam.
Sposodim si poletni dan,
ves sončen je in nasmejan,
ves kuštrav je in razigran
in ti mu praviš dober dan.
Sposodim si poletno noč,
ko zvezde zrejo v nekoč,
ko luna že odhaja proč,
le ti mi šepneš lahko noč.
Sposodim si še tebe spet,
da vprašam te, kako čez svet,
ne vprašam te od kod ne kam,
a vendar te nazaj ne dam.
Feri Lajnšček