FIDELIO ALI LEONORA V FOLKSOPER WIEN

Fidelio je opera Ludwiga van Beethovna in predstavlja njegovo edino opero. Krstna predstava je bila leta 1805 na Dunaju. Zgodba odseva takratne politične razmere v Evropi, ki ji je vladal Napoleon. Skladatelj opeva hrepenenje po svobodi in ljubljeni osebi. Prikazani sta dve vrsti ljubezni: mladostna in ljubezen med zakoncema.

Vratar Jaquino je zaljubljen v ječarjevo hčer Marcelino, ona pa je naklonjena ječarjevemu mlademu pomočniku Fideliu, o katerem ne sluti, da je v moškega preoblečena žena (Leonora) že dolgo po krivem zaprtega Florestana. Leonora se za vsako ceno odloči rešiti moža. Sprejme Marcelinino snubitev, delo v ječi in celo izkop groba lastnemu možu. Razplet pripelje do srečnega konca: Izdajalec Pizzaro je razkrit in obsojen, Leonora in Florestan ponovno v objemu.

Folksoper

Folksoper ali “ljudska opera” je dunajsko prizorišče operet, oper, musical –ov in baleta. Predstave slovijo po barvitosti, mladostnosti, kreativnosti in sprejemljivi ceni. Folksoper slovi tudi po svoji specialnosti: gosti kabaretiste in izvajalce burlesk.

Lili, Mateja in Roy Cornelius

Uspehu Beethownove opere Fidelio je botrovalo tudi dejstvo, da je bila vsebina pisana na dušo prvotnemu občinstvu: vojakom in oficirjem.

Pravzaprav je ta opera, kot vse podobne uspešnice “brezčasna”. Dekleta 50+ se še dobro spomnimo goreče ljubezni do fantov, ki smo jih pogrešale, ko so služili vojaški rok v JLA.

In kaj je botrovalo, da sva si s prijateljico Matejo ogledali to opero? SMS, ki mi ga je poslala hči: “Ljuba mami, vse najboljše za materinski dan! Na Dunaju v Folksoper te čakata karti za ogled Fidelia.”Moja ljuba hči! Pa še internet obvlada” – sem bila prepričana, da je naročila karte Online. Ne, ne! Vse se je začelo sredi snežnih planjav v Obertauernu v Avstriji, ko je tenorist Roy Cornelius Smith stopil na smučke in vprašal mojo hči: “A me boš res naučila smučati?”

Lili

Viri:

www.roycorneliussmith.com

www.wikipedia.org

www.volksoper.at

HUDIČEV TRIKOTNIK

Trikotnik ozemlja z oglišči, ki ga tvorijo gorske vasi Anogia, Zoniana in Livadia se imenuje hudičev trikotnik. Hudičev iz več razlogov. Na tem področju so prebivalci še posebej grobi, nasilni, ponosni in neodvisni. So oboroženi in imajo večkrat spopade s policijo zaradi nedovoljene proizvodnje konoplje in nedovoljene trgovine z orožjem in drogami. Na poti skozi to področje sedijo brkati moški v črnih srajcah, v njihovih tradicionalnih v črne škornje zatlačenih hlačah, za mizami v kafeneijah (kavarnicah), medtem ko starejše ženske sedijo pred trgovinami kjer prodajajo tkane odeje in vezene izdelke.

Med drugo svetovno vojno je bila Anogia center odpora, pomoči zaveznikom in podpore pri ugrabitvi generala Kreipa,  kar so krvavo plačali.  Avgusta 1944 je bil izdan razglas za uničenje Anogije , v katerem je Müller z vzdevkom mesar,  nemški poveljnik na Kreti za Kreipom,  navedel naslednje razloge za uničenje Anogije : ker je mesto center angleške inteligence na Kreti, ker so prebivalci Anogije ubili komandanta Yeni- Gavea, ker so odgovorni za sabotažo Damasta, zato ker v Anogiji gverilci različnih odporniških skupin dobijo zatočišče in zadržujejo talce in ker je Anogia služila kot zaledna baza pri ugrabitvi generala Kreipa.  Vas Anogia in nekaj vasi v dolini Amari je bilo uničenih in veliko Krečanov pobitih.

 V Anogiji se je 1936 rodil glasbenik, ki je dosegel svetovno slavo, Nikos Xylouris, ki še vedno slovi kot najboljši pevec in igralec lire, tristranskega instrumenta hruškaste oblike. Umrl je leta 1980, njegova sestra pa ima v njegovi hiši v vasi še vedno spominsko sobo polepljeno z njegovimi posterji in razstavljenimi spominskimi elementi.

V spominski sobi Nikosa Xylourisa

HORACEVA ODA NA GORI IDA

Na pobočju gore Ida, v rojstnem kraju Zevsa, je ugrabljeni general Kreipe ob pogledu na zasneženi vrh dobil asociacijo na goro Soracte, pokrito s snegom, z drevesi, ki imajo veje obložene s snegom in ledom,  na začetek iz Horaceve ode.  Dobil je vzgib in začel glasno recitirati v latinščini: “Vides ut alta stet nive candidum Soracte” (“Poglej kako gora Soracte stoji vsa bela v globokem snegu”). Po prvem verzu je nadaljeval Leigh Fermor, navdušen oboževalec Horaca. Nadaljeval je s prizorom, ki  je postavljen kot kontrast na prizor zime, z opisom topline znotraj hiše Thaliarchus , kjer teče vino in gori ogenj. In jo odrecitiral do konca. Kot je kasneje povedal Leigh Fermor sta se takrat zavedela, da sta oba v življenju pila iz istega vodnjaka, iz vodnjaka znanja.

Vsi pijemo iz istega vodnjaka človečnosti

Kako je res kar pravi Horace v pesmi, da bi morali uživati mladost in se veseliti teh preprostih užitkov, kot je toplina ognja in ljubezen. Začutila sta Horaca, ki s kontrastom med zunanjimi okoliščinami kot je zimski mraz in toplo notranjostjo domovanja, ki si ga ustvarimo,  svetuje, naj se nehamo spraševati kaj bo jutri. O vsem odločajo bogovi, zato jim zaupajmo in se jim prepustimo. Dogodek me presune vedno znova, ko se spomnim nanj. Globoko v sebi čutim, kako nesmiselno je, da ju je življenje pripeljalo do točke, ko sta postala vojna nasprotnika, ki drug drugemu strežeta po življenju. Vsi smo ljudje, iz mesa in krvi, naše fizično in druga telesa imajo v sebi zelo podobne potrebe, občutke za lepo, podobne želje, hrepenenja, čustva, ljubezen do življenja. Isto univerzalno substanco. Nista pila samo iz skupnega vodnjaka znanja, pila sta iz istega vodnjaka človečnosti in na ta dan bi morala imeti človečnost svoj praznik.

You see how [Mount] Soracte stands out white with deep snow, and the struggling trees can no longer sustain the burden, and the rivers are frozen with sharp ice. Dispel the cold by liberally piling logs on the fireplace, and draw out more generously, o Thaliarchus, four-year-old unmixed wine from the two-handled Sabine jar. Entrust everything else to the gods; as soon as they have stilled the winds battling on the heaving sea, neither the cypress trees nor the ancient ash trees are shaken. Leave off asking what tomorrow will bring, and whatever days fortune will give, count them as profit, and while you’re young don’t scorn sweet love affairs and dances, so long as crabbed old age is far from your vigor. Now let the playing field and the public squares and soft whisperings at nightfall (the appointed hour) be your pursuits; now too the sweet laughter of a girl hiding in a secret corner, her betrayer, and a pledge snatched from her wrists or her feebly resisting finger

POGOVORI KARMELIČANK

V času francoske revolucije je bila vera nun karmeličank postavljena na preizkušnjo. Obtožene kot nasprotnice francoske revolucije, je 17 julija 1794 šestnajst nun karmeličank padlo pod giljotino na današnjem Place de la Nation v Parizu. Pokopane so bile v skupinski grob na pokopališču Picpus, kjer en križ označuje kje ležijo ostanki tisoč tristošestih žrtev giljotine. Ta dogodek je inspiriral francoskega pisca Georgesa Bernanosa, da je zapisal novelo, na osnovi katere je Francis Poulenc napisal libreto in opero Pogovori Karmeličank. Prvič je bila uprizorjena 26 januarja 1957 v milanski Skali, slovensko praizvedbo pa smo doživeli v petek, 27. marca 2015 v mariborski operi.

karmel2

Ali velja uči se iz včeraj, živi za danes, upaj za jutri?

V operi je poudarjeno, da je upanje krepost duše, da se upanje rojeva iz največjega trpljenja, celo iz obupa. Karmeličanke je strah in groza, ko so postavljene pred odločitev ali se odpovedati svojim prepričanjem ali življenju, ne vedo, ali bodo junaštvo zmogle ali ne, saj se tudi one rade veselijo in hrepenijo po prijateljski bliži­ni. To vznikanje, trepetanje in ugašanje želje po bivanju in človeških radostih, stopnjuje tragičnost do spoznanja, ali mogoče bolje, upanja, da je najlepše dajanje, saj so same veliko prejele, še več pa lahko podarijo. Odločijo se, da se ne bodo odpovedale svojim prepričanjem, postanejo mučenice in to podarijo nam vsem, v zahvalo za vse, kar so same prejele. 

molitev

Molitev

S karmeličankami na odru nisem upala in trpela, z njimi nisem upala, spoznavala, begala in se spraševala, z njimi nisem molila in doživljala ves njihov  strah in grozo. Mi je pa do dna srca seglo petje karmeličanke sestre Blanche  Sabine Cvilak.

UKRADENI GENERAL

V drugi svetovni vojni se je pripetilo vse polno prigod, katerih dober ali slab učinek je močno vplival na delovanje vojnega stroja, ga zaviral, poganjal, vodil do zmage in poraza. Mnogo takih dogodivščin prihaja šele sedaj na dan in po svoje daje karakteristiko zadnji vojni. Ena takih prigod je ugrabitev komandanta nemških čet na otoku Kreti. Dvaindvajset tisoč nacistov je izgubilo svojega komandanta, dobilo pa dolge nosove.

Drzna ideja dveh majorjev

V začetku leta 1944 sta v neki kavarni v Kairu sedela dva angleška majorja Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss. Bila sta mlada, nobeden ni bil star nad 25 let. Po dolgotrajnih borbah sta uživala dopust in se dolgočasila. Nekaj bo treba početi, vojak, vajen borbe, težko poseda brez dela in gleda v zrak. In mlada moža sta se domislila nekaj posebnega – zakaj bi ne ugrabila kakšnega nemškega generala?

lm mosspng

Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss

Malce čudna zamisel na prvi pogled malo neizvedljiva. Toda angleškim vojaškim voditeljem v Kairu in Londonu je zamisel ugajala. Ponudbo obeh mladih oficirjev so sprejeli. Po dolgih razpravljanjih so izbrali tudi žrtev: generalmajorja Karla Kreipa. Kreip je bil eden najvidnejših  pripadnikov in funkcionarjev Wehrmachta, poveljeval je leningrajski bitki zdaj je pa bil komandant nemških čet na otoku Kreti, kjer je imel pod komando 22.000 mož. Če ga ukradejo, bi močno  zmedli nemške vojne načrte v Sredozemlju.

Na cilju in na preži

Neke noči meseca februarja 1944 je angleško vojno letalo preletelo eno od mnogih skrivališč grških gverilcev v planinah otoka Krete. Iz letala je skočil major Leigh Fermor, ki ni bil samo vojak ampak tudi že znani strokovnjak za starogrški jezik in književnost. S padalom je srečno prijadral na zemljo kjer so ga čakali grški gverilci. Njegov sopotnik major Moss pa ni uspel skočiti, letalo je zašlo v oblake in se je moralo vrniti v svojo bazo. V šestih tednih je Moss vsaj devetkrat preletel ta kraj vendar ni mogel skočiti in ni mogel dobiti zveze, ne z Leigh Fermorjem, ne s Krečani. Nazadnje je opustil letalo in se odpeljal na Kreto z motornim čolnom. Po plutju med nemškimi komandnimi ladjami in minskimi polji je srečno pristal na Kreti., kjer so ga čakali Leigh Fermor in grški gverilci. Iztovorili so orožje in municijo, ki jo je pripeljal s seboj Moss, potem so se skupaj umaknili v hribe. Naslednjo noč se je začel veliki marš. Oba majorja in njuni grški spremljevalci so hodili samo ponoči, podnevi pa so se skrivali v gorskih vasicah.

LM in M

Paddy in ‘Billy’ Moss v jami

Dva Angleža med 22.000 nacisti na Kreti

Naposled je le prišel čas da so lahko začeli delati. Leigh Fermor si je počrnil i meščan Krete zato, ker je stanoval zraven generalove hiše. Leigh Fermor je sprevidel, da generala ne bodo mogli ugrabiti z napadom na njegovo rezidenco kajti vila je bila z vseh strani obdana z bodečo žico v katero je bil napeljan električni tok, vrhu tega je generala varovala četa vojakov in trop policijskih psov. Štiri dni je mladi major kukal skozi okno Akoumianakisovega stanovanja, da bi čim več zvedel o generalovih navadah, zkasti pa kdaj odhaja in kdaj se vrača iz stanovanja. Leigh Fermor je kmalu ugotovil, da general odhaja vsako jutro ob isti uri in se odpelje z avtom v svoj štab, oddaljen okrog osem kilometrov. Vračal se je ko se je znočilo, zmerom ob isti uri Torej bomo generala lahko ugrabili samo na cesti, ko se bo vračal domov, je zaključil angleški major.

villa Ariadne

Villa Ariadne, rezidenca generala Kreipa

Z Akoumianakisom sta izbrala zares pripravno mesto ob cesti za zasedo – ovinek v obliki črke L , ki je bil tako oster, da je moral avto voziti čisto počasi. Leigh Fermor  se je vrnil v svoje skrivališče, kjer ga je čakal Moss. Skupaj sta se domenila še o nadaljnjih pripravah. Potrebovala bosta še dvanajst gverilcev: osem se jih bo skrilo v jarke na obeh straneh ceste , štirje bodo pa čakali malo dalje v smeri, od koder bo pripeljal generalov avto, da bodo opozorili tovariše v zasedi. Oba angleška oficirja bosta oblekla uniforme nemških vojaških policajev, uniforme bodo priskrbeli grški gverilci. V podloge uniform je Akoumianakisova  žena všila tablete za samomor, močan strup, da ga Angleža uporabita, če ju Nemci ujamejo živa. Ta čas so Nemci že zvedeli za prihod dveh nemških oficirjev na Kreto in so uprizorili pravo hajko za njima .Leigh Fermor in Moss sta se morala skrivati na vse načine. Spala sta po skalnih votlinah, vsako noč na drugem kraju v nepristopnih delih planin. Neko noč sta tako čepela v nekih svislih , držala v rokah brzostrelki in z napetostjo poslušala , kako nekaj korakov stran nemški vojaki prosijo hrane od kmetice, lastnice teh svisli.

MOSS LM Paterakis

William Stanley Moss, Leigh Fermor and Emmanouil Paterakis pred ugrabitvijo generala Kreipa

Ugrabitev

23. aprila so bile vse priprave končane in ugrabitev je bila določena za naslednji večer , toda general Kreipe je prekrižal račune: tri dni se je vračal domov še pred nočjo, kakor da je nekaj zavohal. Četrti večer sta Leigh Fermor in Moss opazovala iz svojega skrivališča kdaj se bo pokazal generalov avto . Dvanajst gverilcev je zavzelo svoje položaje v zasedi. Napeto čakanje je trajalo celo uro, nazadnje pa so se le posvetile ročne električne svetilke stražarjev, ki so delali nekaj metrov dalje. To je bilo znamenje, da avto prihaja. Ko je avto pripeljal na ostri ovinek, sta oba majorja , zdaj oblečena v uniforme nemške vojaške policije stopila na cesto in dala šoferju znak, da ustavi. Šofer je seveda ubogal misleč, da sta prava nemška policaja. Leigh Fermor in Moss sta stopila k avtu, odprla vrata in surovo potegnila ven nemškega generala. Priskočili so grškega gverilca in nemškemu generalu , ki se je otepal na vse pretege, nataknili lisice na roke. Šofer je potegnil revolver, toda Moss ga je treščil po glavi s francoskim ključem, da je takoj omedlel.

Kreipe

General Heinreich Kreipe

Ko so generala ukrotili, si je Leigh Fermor nataknil generalovo kapo in sedel v avto. Moss je prevzel šofiranje. Generala so stlačili na zadnji sedež, stražila pa sta ga do zob oborožena gverilca Paterakis in Kyratik. Peljali so se komaj nekaj minut, ko ko so opazili na cesti prižgano luč, znamenje, da je pred njimi nemška straža. Gverilec Kyrakis je potegnil iz žepa velik nož in jasno namignil generalu, da ga bo zaklal, če le črhne. Nemški stražar je stopil k avtu, ki je zdaj vozil počasi, pa ga je Moss  hitro pognal z vso brzino, ko se je uveril, da je  stražar videl generalsko zastavico na blatniku avtomobila. Stražar je samo salutiral in odstopil. Ko so se ugrabitelji pripeljali pred generalovo rezidenco je stražar odprl vrata, vendar  je bil Leigh Fermor v mraku docela podoben generalu, odmahnil je z roko in se odpeljal dalje. Tatovom generala je bila sreča mila, kajti brez nezgod so šli ta večer skozi dvaindvajset nemških kontrolnih postojank na cesti. Najhuje je bilo, ko so se peljali skozi Heraklion. Prav takrat so bile končane kino predstave in ulice so bile zatrpane z ljudmi, med katerimi je bilo veliko nemških vojakov. Čeprav je avto vozil le korakoma nihče ni zaslutil ničesar. Vojaki so pozdravljali generala, Leigh Fermor pa jim je le zdolgočaseno in ošabno kimal. Na nekem osamljenem delu ceste so stopili iz avta in zavili v hribe, dobro vedoč, da jim bo kmalu za petami vseh 22. 000 nemških vojakov , kolikor jih je bilo takrat na otoku Kreti, dolgem 1000 in širokem pa komaj 50 kilometrov. Drugi dan, okrog poldne je bilo nebo že polno nemških letal, ki so iskali begunce.

 General K je bil zelo ubogljiv ujetnik. Brez pripomb je vzdržal dolge marše s svojimi ugrabitelji, ki so morali venomer bežati pred nemškimi vojaki, hkrati pa tuhtati, kako bodo svoj plen živ in zdrav spravili v Kairo.

Najnevarnejša pot

Leigh Fermor in Moss sta ves dan skušala dobiti zvezo v zanalašč zato poslanim aparatom za radiotelegrafijo, ki naj o njunem uspehu poroča v Kairu in organizira prevoz vseh treh v Egipt. Toda, ko je radiotelegrafist  hotel poročati se je izkazalo, da je aparat pokvarjen. Ne vedoč, kaj narediti sta mlada majorja poslala gverilska kurirja do dveh drugih radiotelegrafistov, ki sta bila na zelo oddaljenem koncu otoka. Nekega dne pa sta le dobila težko pričakovano sporočilo, ki jima ga je prinesel grški gverilec. Z ugrabljenim generalom morata oditi na drugo stran otoka, kjer bo čakala podmornica. Težka stvar kajti še isto noč je bilo treba na pot čez več kot tri tisoč metrov visoko goro Ida*. Vzpon je trajal dolgih dvanajst ur. To je bil najboljši doživljaj, ki sta ga dva mlada oficirja doživela v drugi svetovni vojni kot piše sam Moss v svoji knjigi. Spolzek sneg pod nogami je lahko ob vsakem napačnem koraku pomenil smrt. 14. maja, tri tedne po ugrabitvi sta dobila po kurirju sporočilo iz Kaira, da pride naslednjo noč ponje podmornica : ustavila se po pred obalo vasi Rodakino. Do tam so imeli le 30 kilometrov poti.

General je postal trgovec

Ko sta se majorja s svojim plenom približala cilju sta na obali z daljnogledom opazila, da sta tam tudi dve nemški podmornici.  Vražje težko je bilo neopaženo priti skozi to past. Toda ob devetih zvečer so bili že vsi trije na obali kjer jih je čakal čoln. Vkrcali so se, čez pol ure pa so bili že na podmornici. Šele zdaj sta se Leigh Fermor in Moss lahko oddahnila, seveda si je lahko oddahnil tudi general. Čez tri dni so bili že v Kairu. Mlada oficirja sta upravičeno vzbudila občudovanje svojih tovarišev. Ni enostavno ukrasti generala, ki ga varuje 22.000 vojakov. Bivši general Kreipe je danes trgovec z delnicami v Zahodni Nemčiji.

kreipe+leigh

Patrick Leigh Fermor, levo, je srečal Heinricha Kreipa v Grčiji leta 1972

Lahko je hvaležen svojima ugrabiteljema saj sta mu pravzaprav na nek način rešila življenje. Druga dva generala, njegova naslednika kot komandanta nemških sil na Kreti sta bila po končani vojni usmrčena kot vojna zločinca. Vsekakor je tako smrt zaslužil tudi Kreipe in najbrž bi ga tudi doletela, če ne bi Leigh Fermorju in Mossu padla na um drzna ideja , da ugrabita nemškega generala in si tako preženeta dolgčas vojaškega dopusta.

*gora Ida ali tudi Psiloritis je v resnici visoka 2456 m

Članek iz  Dolenjskega lista, Novo mesto, 22. januarja 1954

KAKO SMO KUPOVALI “BIŽUTERIJO”?

“Joj, kako lepa verižica,” sem vzkliknila ob verižici s cvetnimi listi v barvah bele, jagodne in rožnate, ki sem jo zagledala v izložbi. “Pridi, greva jo kupit za Moniko!” In že sva se s Snežano znašli v čudovito opremljeni prodajalni, ravno prav majhni, da je nudila občutek zasebnosti. Elegantno oblečen prodajalec z metuljčkom, v starejših srednjih letih se nama je takoj posvetil. Želel nama je pokazati različice izbrane verižice, ampak nama se je mudilo, saj Veljku in Iztoku niti povedali nisva, da sva vstopili v prodajalno. Gotovo naju iščeta. Presenetilo me je, kako lepo je prodajalec zapakiral verižico najprej v vrečko iz žameta, nato v papirnato škatlico, v katero je zataknil rožnat cvet, ki bi ga lahko Monika zataknila v svoje lase. Hotel naju je popeljati še v višje nadstropje, a bila sem že med vrati izhoda z besedami: “Excuse us, we lost our husbands.” Stekli sva po ulici. Za vogalom sva zagledali Veljka in Iztoka, ki sta naju čakala.

DSC_7666A

Očitno naju nista pogrešala, zato sem se spet posvetila izložbam najlepših milanskih prodajaln. “Poglej ta čudovit prstan. Ta bo pa zame,” sem naznanila še pod vtisom predhodne bižuterije. Prstan je bil okrašen z roza kamenčki in prva misel mi je bila, da bi čudovito pristajal mojemu roza outfitu. “Pa gremo pogledat,” je predlagal Iztok. Hotela sem vstopiti v prodajalno, a vrata so bila zaklenjena, sicer pa me je čudilo, da so tako neugledna, komaj opazna. “Tu je zvonec,” je opazil Iztok in že sem pritisnila nanj. Nenadoma so se vrata odprla in pred nami so stali trije temnopolti postavni moški s črnimi oblekami in širokim nasmeškom na obrazu. Povabili so nas v prodajalno, pritekli pa sta še prodajalki, ena nekoliko starejša, druga mlajša. Starejši sem rekla, da bi želela pogledati le en prstan v izložbi. A ni šlo tako hitro. Mlajša nas je pospremila z dvigalom v višje nadstropje. Bilo mi je že povsem jasno, da smo se znašli na napačnem mestu.

V nadstropju je bilo stilno pohištvo. Povabili so nas, da sedemo. “Joj, to bo trajalo predolgo,” je bila moja prevladujoča misel, saj sem nameravala, da si pred vrnitvijo domov ogledamo še več trgovin. Mlajša prodajalka nas je vprašala, če poznamo zlatarja, v katerega zlatarno smo vstopili. S Snežano sva odkimali. Dobili smo reklamni katalog, prodajalka pa nam je začela prijazno razlagati, da je vsak kos unikaten, da je možno zlatnino tudi naročiti, da jo naredijo tudi po meri, kje po svetu imajo prodajalne ipd. Njenega “predavanja” se slabo spominjam, saj sem mislila samo na to, kako jo čimprej popihati skozi vrata. Takrat je starejša prodajalka prinesla prstan, mlajša pa me je občudujoče pogledala, ko je izvedela, da sem jaz tista, ki se zanimam zanj. Verjetno je takrat pomislila, kakšna srečnica sem, da si lahko kupim oziroma da mi podarijo tako dragocen prstan. Nataknila sem ga na prst in ga že isti hip skorajda vrgla z njega, saj sem se ga kar ustrašila, ko sem v razburjenosti ujela posamezne besede prodajalke, kot so karatno zlato, diamanti, briljanti … Takrat sem slišala svojega moža: “What’s the price?” Pogledala sem ga tako hudo, da je Snežana pomislila, da bom od jeze planila nanj. Cena je bila 10.000 evrov. “Is this the last price?” Kar vstala sem v strahu, da bi mož naredil kakšno neumnost, potem pa mi vso življenje očital, da sem ga v to prisilila (ta bojazen je bila sicer povsem odveč 🙂 ). “Thank you,” sem se zahvaljevala istočasno, ko je prodajalka razlagala, da bi bilo možno ceno spustiti na 8500 evrov. Še, ko smo se spuščali z dvigalom proti izhodu, sem bila v šoku. Pri izhodu so se spet postrojili vsi trije varnostniki in obe prodajalki, se nam vljudno zahvaljevali za obisk in nam ponudili, da se vrnemo, če se premislimo. Bila je dogodivščina, zaradi katere bom odslej dvakrat, ne, trikrat premislila, preden bom pritisnila na zvonec pri zaklenjenih vratih prodajalne. Le nekaj mi je žal: paparacev ni bilo nikjer. Če bi bili, bi vam lahko dogodek ilustrirala tudi s kakšno lepo slikico :).

KAJ OBLEČI K MODREMU KRILU?

Zvesta sledilka bloga 50 odtenkov življenja piše, da se ji je v teh 50 letih, kolikor je že na svetu, omara za oblačila napolnila do zadnjega kotička, a vseeno je včasih pred odhodom v službo v dilemi, kaj naj obleče. Sprašuje, kaj ji predlagamo, da obleče k modremu krilu z visokim pasom.

Predlagam ji dve kombinaciji: eno za službo, drugo za večerno druženje z možem, prijatelji in prijateljicami v prijetnem lokalu.

Jakna Marella in top Zara.

Bluza Marella, verižica Marella, torbica Luisa Spagnoli.