Moj oči je bil darilo. Stari mami Jožefi se je rodil na rojstni dan. Stari oče Jože, mu je dal ime Jože. Ni bil samo rojstnodnevno darilo, svojim staršem je bil darilo vsaki dan, saj je bil idealen otrok.

Moj oči je bil darilo

Še ne enoleten je svoji mami rešil življenje. Rodil se je namreč 1942-tega leta, med vojno. In nekega dne je ležal na postelji v spalnici, njegova mama pa je stala ob postelji. Zajokal je, zato se je mama sklonila nadenj in tisti trenutek je skozi okensko šipo priletel zablodel metek in se zaril v sliko nad posteljo, na mesto kjer je še trenutek pred tem imela mama glavo. Na sliki je bila Marija med angeli in lilijami. Metek je naredil luknjo v sliko in izbrisal lilijin cvet. Ko je oče postal fant je krasno risal in sliko je popravil tako, da je luknjo zadelal z na novo narisanim cvetom. Sliko z vstavljeno lilijo imam še zdaj nad posteljo.

Bil je lep, umirjen, bister, lepo vzgojen otrok. Spoštljiv in prijazen do vseh ljudi. Briljiral je v šoli, bil je ministrant, lepo je pel, lotil se je vsakega dela, vse ga je zanimalo, bil je zabaven in vsi so ga imeli radi. Že od malega si je znal zaslužiti denar z nabiranjem in sušenjem zelišč, in gozdnih sadežev.

Mama Jožefa, oče Jože in sin Jože

 Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v rodni Cerknici, se je vpisal v nižjo gimnazijo v Postojno. Takrat to ni bilo tako enostavno kot je danes. Da je prišel v šolo je moral dnevno s kolesom prekolesariti približno pet kilometrov od Cerknice do Rakeka, od koder se je z vlakom odpeljal do Postojne. Zvečer je ponovil pot v obratni smeri in to vse šolsko leto, tudi pozimi. Seveda je koristno izkoristil tudi ta čas. S kolesarjenjem je krepil svoje telo, na vlaku pa je šahiral s svojim profesorjem fizike in ga redno premagoval. Tudi v gimnaziji je bil briljanten učenec, odličen matematik, nemščina in italijanščina pa sta mu šli kar sami v uho in jezik.

Biti idealen je bilo zanj preveliko psihično breme

Biti idealen pa je seveda bilo tudi veliko psihično breme, tako zanj kot tudi za leto mlajšega brata Franceta, ki pa ni bil tako idealen, ampak samo normalen otrok. Očetovo psihično breme njegovo deško telo ni moglo prenašati. Uprlo se mu je z astmo in periodičnimi hudimi izbruhi nevrodermitisa. Zato je veliko časa preživel v bolnici v Ljubljani, toliko časa, da so ga tam vsi poznali in se je v bolnici že počutil tako kot da je tam doma. Tudi osebje ga je že imelo za svojega člana, zato je imel dostop do bolnišnične lekarne, kjer si je dnevno jemal potrebščine, da si je s predpisano kremo mazal obolelo kožo in si s povoji previjal kolena in komolce. Čas v bolnici si je krajšal s prebiranjem medicinskih strokovnih revij. Nekega dne je prebral prevod članka iz ameriške strokovne revije. Šlo je za razpravo o uspešnosti zdravljenja nevrodermitisa z deksametazonom. Sklenil je, da bo na sebi to preizkusil. V lekarni je poiskal ustrezno kremo in si začel desno notranjo stran kolena in komolca mazati z deksametazonom, levo pa s kremo, ki mu jo je predpisal zdravnik. Seveda se mu je stanje na desni strani v primerjavo z levo začelo hitro izboljševati, kar je opazil tudi zdravnik. Zakaj je temu tako pa mu ni nikoli razkril. In še danes se čudim zakaj ne. Tudi ko sem njega vprašala, mi tega ni znal ali ni hotel pojasniti.

Nekako v tistem času je dozorela tudi njegova odločitev, da bo postal zdravnik. In prvič se je zgodilo nekaj v nasprotju z željami njegove mame. Bila je namreč zelo pripadna cerkvi in na njeni vrednostni lestvici so najvišje kotirali duhovniki. Seveda je želela, da bi bil tudi njen ponos, njen prvorojeni sin, duhovnik. Ampak moj oči je bil pri tej odločitvi neomajen. Vedno je že vnaprej uganil mamine želje in še preden se jih je zavedla, jih je že uresničil. Pri izbiri poklica pa je bil trd in neizprosen. Pomagala niso niti mamina moledovanja, niti ukazi. Hvala Bogu! Sem mu hvaležna, saj je s to svojo odločnostjo omogočil, da sem sploh spoznala ta svet.

Čutim se poklicanega za zdravnika

Študiral je v Ljubljani in kot toliko drugih, je bil iskreno hvaležen Oražnu, da so študenti medicine lahko brezplačno stanovali v domu, ki ga je zapustil v ta namen. Takrat denarja ni bilo veliko. Tudi za študente ne. Prav tako hrane ni bilo na pretek. Ko je študiral za izpite, si je kupoval danes že legendarne Kraševe bonbone 505 s črto, ki so s svojim sladkorjem poganjali njegove možgane, da so snov točno in hitreje zapisovali. Ko je bil najbolj lačen, se je usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje k sorodnikom, ki so imeli tam gostilno in se do sitega najedel pohanih pišk. Ob rezanju bedrc se je učil anatomijo tudi praktično in se več kot sit vrnil v Ljubljano. Študiral je redno in brez težav naredil PAFI-ja, ki je že takrat veljal za najtežji izpit na medicini. Mislim, da je to kratica za patološko fiziologijo in še v mojih mlajših letih so vsi študentje govorili o PAFI-ju na medicini in RIM-u na pravu kot o dveh selektivnih predmetih. Mislim da je RIM na pravu ta sloves obdržal do danes.
Oči je o svojih študentskih letih vedno govoril z žarom v očeh: “ Smo orng afne guncal po Lublan,” je imel navado reči, čeprav seveda takrat še ni bilo niti računalnikov, niti elektronskih afen kot jih poznamo danes, ampak je imel v mislih to, kar so afne najprej bile.

“ Smo orng afne guncal po Lublan”

Stanujoč v Ljubljani, stran od doma, se je sprostil in si s svojimi talenti ustvaril širok krog prijateljev. Dobil je vzdevek Jusuf. Seveda je spet bil najboljši: v šahu, taroku, remiju, poznal je besedila vseh slovenskih pesmi, ki so jih v družbi prepevali, vedno je znal najti in na pamet odrecitirati trenutku primerno Prešernovo pesem, na kakšnih zabavah pa tudi tiste Prešernove, o katerih se nismo učili v šoli, ki niso bile nikoli zbrane v knjigi, vsi Slovenci pa smo že slišali zanje. Nekoč sem videla pri prijatelju tudi fotokopijo tipkopisa, v katerem je bilo nekaj teh pesmi, če bi me pa zanimale bi jih verjetno danes našla kje pri stričku Googleu. Znal je recitirati tudi vse druge slovenske pesnike, a Prešeren mu je bil najljubši, zato je bil tudi dnevno na njegovem repertoarju. In kakšni moški so všeč nam, ženskam? Točno taki kot je bil moj oči: lep, razgledan, zabaven, na poti k diplomi iz medicine, ki je začrtovala lepo prihodnost. Zato se sploh ne čudim, da je bil všeč tudi moji mami.

Všeč je bil tudi moji mami

In tako sem nekje proti koncu njegovega študija nastala jaz. Večkrat sem slišala, da je to za očija predstavljalo neizmerno veselje. To mi je povedal tudi sam, prav tako da si je v nasprotju s takratno večino želel hčerko. Ta dogodek pa je bil drugi šok, ki ga je pripravil svoji mami, ki se še vedno ni sprijaznila, da njen sin ne bo duhovnik. S tem dogodkom ji je razblinil še zadnje upanje. Moja mama mi je nekoč povedala, da jo je novica za tri dni prikovala v posteljo, češ da je hudo bolna, ampak po treh dneh je vstala in se začela veseliti prihoda vnuka. O čem je le razmišljala te tri dni v postelji? Vsekakor se je spravila z Bogom v tem, da njen idealni sin ne bo nikoli duhovnik. Mogoče jo je iz postelje potegnila misel, da bo zdravil telo, ne dušo. Starša sta se poročila v Ljubljani, 27. aprila 1963. Naslednje leto je ta dan postal praznik, dan OF, danes dan boja proti okupatorju.

Poroka je bila 27. aprila 1963 v Ljubljani

Istega leta kot sta se poročila starša, sem se rodila jaz. Na noč čarovnic, svetovni dan varčevanja, dan reformacije, zadnjega oktobra. En dan pred takratnim dnevom mrtvih, danes dnevom spomina na mrtve. Oči mi je velikokrat razlagal, da so takrat na grobove nosili samo krizanteme, zato je obredel vse cvetličarne v Ljubljani, da je le našel v eni nageljne, ki jih je nesel v znak hvaležnosti moji mami v porodnišnico. Ja, v znak hvaležnosti. Bil je neizmerno hvaležen za vse, kar se mu je v življenju dogajalo. Hvaležen za ženo in hčero, za vsak nov dan, ki ga je doživel.

Ko je oči diplomiral in opravil staž, je bil pripravljen, da začne samostojno opravljati delo zdravnika. V rodni Cerknici ni bilo prostora, novega zdravnika pa so iskali v Juršincih in Rušah. Zaradi njegove astme so seveda Ruše odpadle, zato se je z vsem svojim premoženjem preselil na drug konec Slovenije, kjer ga je čakalo stanovanje v bloku in ambulanta. Juršinci so bili mala vas pri Ptuju, katere center je tvorila cerkev, šola, mali blok s stanovanji za policaja, učitelja, poštarja in zdravnika, gostilna in vaško pokopališče. Moj oči je seveda takoj pobral vse simpatije vaščanov, ki so, če je bilo potrebno ali pa tudi ne, drli v ordinacijo gledat mladega zdravnika. Čeprav je bil zdravnik začetnik, z njim čudno, notranjsko govorico, ki je pripeljala tudi do kakšnega takšnega smešnega dogodka kot ga bom opisala, so mu popolnoma zaupali. Eden izmed prvih pacientov, ki so obiskali njegovo ordinacijo, je bil kmet Franc. Imel je bolečine v hrbtu. Oči mu je svetoval, naj spi na čimbolj trdi podlagi , najraje na dilah, pri čemer je mislil na deske, ki so se takrat uporabljale za posteljno dno pod vzmetnico. Franc ga je začudeno pogledal in odšel. Čez kakšen teden je prišel na kontrolo in potožil, da bolečin v hrbtenici sicer nima več, je pa vse noči zmrzoval, ker je na dilah tako ledeno mrzlo, postelje pa niso mogli spraviti gor. Oči ga je začudeno vprašal kaj zanj pomenijo dile, pa mu je Franc še bolj začuden pojasnil, da je to seveda podstrešje. In ko sta razjasnila nesporazum, sta se krohotala od smeha. V trenutku se je razvedelo po vasi, zakaj se krohotata in z njima se je krohotala cela vas. Od takrat naprej so vsi v Juršincih vedeli, da dila na Notranjskem pomeni deska.

Bili smo srečna mlada družina, imeli smo se neizmerno radi in rada nas je imela vsa vas. Doktorjevi grejo so šepetali, nas pozdravljali in se nam smehljali, oči pa jih je poimensko nagovarjal in jih spraševal o vsakdanjostih. Ves njegov prosti čas je posvetil naši družinici. Hodila sva nabirati zvončke, učil me je pihati v trobentice, skupaj sva opazovala živali in rastline, učil me je njihova imena. Najraje sva se zadrževala ob potoku. Iz obrežnih lesk mi je delal mlinčke na vodo, skupaj sva delala ladjice iz papirja in jih spuščala po potoku. Potok je imel mehko glineno dno, zato sva z bosimi nogami bredla po njem in iz dna pobirala kose gline iz katere sva delala kipce, ki sva jih sušila na soncu. Včasih sva se z glino tudi namazala po obrazu in se popackala po obleki. Takrat se je mami jezila na naju. Z očijem sva se v tem primeru samo zarotniško spogledovala in se pustila oštevati.

Imava drug drugega. Kaj nama pa kdo more?

Popoldan, ob sobotah in nedeljah je delal hišne obiske. Takrat so se zdravniki na hišne obiske vozili sami in niso imeli svojega šoferja, zato sem v lepem vremenu smela z njim. V avtu mi je razlagal o vaseh po katerih sva se vozila, o družinah h katerim sva bila namenjena in o imenih otrok, ki jih imajo. Medtem, ko je šel v hišo pregledat bolnika, sem morala počakati zunaj in vedno so se mi zunaj pridružili domači, ki so se v tem času pogovarjali z menoj. Nekoč mi je povedal, da se z odraslim pacientom najraje pogovori in ga pregleda sam, brez da je okoli zbrana vsa njegova družina, saj v primeru, da ga vsi poslušajo, pacient ne pove vsega ali zadevo malo priredi. Njegova taktika je bila, da se je že pri vhodu pogovoril z zdravim družinskim članom, ki ga je sprejel in ga na poti do bolnika povprašal kakšne bolezenske znake ima pacient, potem sem mu pa prišla zelo prav kot izgovor, da je rekel naj gredo malo pogledat ven, njegovo hčero in tako ostal sam s pacientom. Na hišnih obiskih sva marsikaj skupaj doživela. Najbolj sem si zapomnila hišnega obiska pri lastniku gostilne. Vstopila sva v prazno gostilno in za šankom je pospravljala njegova žena. Oči jo je poprosil naj ga odpelje k bolniku in se potem vrne in popazi name. Ko sta odšla se je nekaj premaknilo na klopi. Pristopila sem in zagledala sveženj, pokrit z dekico. Na klopi je bil pravi dojenček! Takrat se je vrnila gostilničarjeva žena in ugotovila, da so starši, ki so prišli iz bližnje cerkve proslavit krst svojega otroka, novokrščenca pozabili v gostilni na klopi in odšli domov. Seveda sva ga z očijem odpeljala k njim domov. Jaz sem ga smela vso pot držati v naročju. Bila sem namreč njegova Sneži, zanesljiva in vredna zaupanja.

V vsem mojem otroštvu me je samo enkrat prizadel.To je bilo takrat, ko sem bila že tolikšna, da sem se lahko igrala z drugimi otroki pred blokom. Nekoč je nekdo iz moje družbe predlagal, da bi odšli proti pokopališču, kjer ob cesti rastejo grmi s sladkimi temno modrimi jagodami. Seveda smo bili vsi navdušeni in domov sem prišla s temno modrimi zobmi, okoli ust umazana in po obleki popackana s temno modrim sokom sladkih drobčkenih jagod. Ko me je oči zagledal, je nastal vihar. Spačil se mu je obraz, skočil je k meni, me grobo stresel za ramena in zavpil : Kaj in kdaj si jedla? Presenečena nad njegovo grobostjo sem zajokala in med hlipanjem nisem mogla izustiti niti besede. Natočil je kozarec vode, v njem raztopil veliko žlico soli in me za roko potegnil na stranišče. Osorno mi je zaukazal spiti slano vodo. Na njegovem obrazu sem videla, da ni heca in poslušno dvignila kozarec k ustom. Že po prvem požirku mi je obrnilo želodec in zbruhala sem vso temno modro kašo sladkih jagod, pa še celotno kosilo povrhu. Ko je to videl, je spet postal moj stari oči.

Naslednji dan sem mu pokazala s katerega grma smo jedli jagode. Bil je bezeg. Povedal mi je, da si je mislil, da smo jedli bezgove jagode, da niso strupene, ampak da ni mogel tvegati in čakati na reakcijo mojega telesa, ker so takrat zorele tudi neke druge temno modre jagodke, ki so strupene. Vem, da se je ustrašil zame, zato je tako odreagiral. Dogodek se mi je globoko vtisnil v spomin in še danes sem pretirano previdna pri uživanju hrane, ki jo ne poznam. Najraje jo sploh ne poskusim, stročji fižol, ki ima nek termolabilen alkaloid ponavadi razkuham in vsako leto znova naberem na Konjiški gori čemaž, ki smrdi po česnu tako, da si zatiskam nos, pa ga po prihodu domov vseeno vedno znova zavržem, ko se spomnim dogodka in se ustrašim zamenjave s šmarnicami.
Nekoč sem mu povedala, kakšen strah mi je povzročil dogodek. Odgovoril mi je, da je vsaka stvar za nekaj dobra in mogoče mi je bilo namenjeno, da bi se kdaj s čim zastrupila, zdaj pa zna moja previdnost to preprečiti.

V vsem mojem otroštvu sem samo enkrat jaz prizadela njega. Bilo je v času Miklavža, ki mi je ponavadi pustil v kuhinji na mizi pisano zavita darila. Tisto leto mi je oči prinesel en zavoj v sobo in to zjutraj, takoj ko je zaslišal, da sem se zbudila. Vsedel se je na posteljo in mi pričakujoče pomolil darilo. Odvila sem ga in notri so bile debele smučarske španarce, kot smo rekli hlačam, ki so imele na hlačnice pritrjen širok elastični trak, ki je objel podplat s spodnje strani in držal hlačnice v čevljih. “ Nočem hlač, kiklco bi imela,“ sem zavpila in prestregla njegov pogled ravno v trenutku, ko je na njegovem obrazu ugasnil pričakujoč žar na obrazu. Takšen izraz na obrazu je morala imeti Cankarjeva mati, ko je njen sin zavrnil skodelico kave. “Sem mislil, da boš vesela, ker bi te rad naučil smučat in za smučanje potrebuješ takšne tople hlače, “ mi je rekel in odšel iz sobe.

Tisti dan mi ni bilo do smeha in govorjenja. Očiju sem se ves dan izogibala. Šele zvečer, ko mi je prišla mami dati lubčka za lahko noč, sem se lahko zjokala in jo prosila naj pove očiju, da se veselim učenja smučanja in da sem vesela, da me v debelih hlačah ne bo zeblo. Sama mu namreč tega nisem bila sposobna povedati. Kasneje, ko so prijateljice občudovale moje smučarske hlače, ki se jih v Sloveniji še sploh ni dalo kupiti, sem jim z bolečino v srcu razlagala, da mi je točno take kot sem si jih želela, prinesel Miklavž iz Trsta. In da je Trst veliko mesto v Italiji kjer tudi znajo slovensko in kjer je veliko trgovin, tako da tam rada nakupujeta Miklavž in Dedek Mraz.
Zrasla sem v osebo, ki neprizanesljivo iskreno pove vse kar misli, samo pri prejemanju daril imam filter, narejen iz očijevega ugaslega žara na obrazu.

Moj oči te je včasih gledal in poslušal, videl in slišal te pa ni. Poznala sem te njegove trenutke odsotnosti, ko se je ukvarjal z nekimi svojimi mislimi. Ko sem prvič opazila ta njegov odsoten pogled, sem začudeno pogledala mami, ki mi je samo zašepetala : “Premleva.” Kar dolgo sem premlevala to besedo in kar nekajkrat sem jo morala slišati v različnih besednih zvezah, preden sem doumela njen pomen. Mami ga je ob takih priložnostih pustila pri miru. Ko je nehal premlevati, se je normalno vključil nazaj v vsakdanjosti, ali pa načel kakšno temo, o kateri je pred tem premleval. Med to njegovo odsotnostjo sem vedno po izrazu njegovega obraza poskusila uganiti o čem premleva. Njegov izraz na obrazu namreč nikoli ni mogel nič skriti. Če je bil jezen ali žalosten, se je lahko še tako trudil, da tega ne bi pokazal, pa smo vsi vedeli, kako je z njim. Nekoč se mu je po posebej dolgem mletju razsvetlil obraz, zagledal me je in rekel: “Dobila boš bratca ali sestrco.” In že čez nekaj mesecev je oči dobesedno privriskal domov in že pri vratih zavpil: “ Fantička smo dobili, greva ga pogledat.”

Naložil me je v avto in v porodnišnici smo se veselili novega družinskega člana, ga božali in pestovali. Od začetka sem se malo kislo držala saj se mi je zdel moj novorojeni bratec grd, vijoličnordeč, pa še jokal je na ves glas. Poleg tega sta mu dala ime, ki si ga nikakor nisem mogla zapomniti. Naj sem še tako brskala po spominu, nihče in prav nihče od mojih poznanih ni imel niti približno tako čudnega imena. Oči je uganil moje skrbi in me potolažil, da so vsi novorojenčki takšni, vijoličnordeči, da bo dobil normalno barvo, njegovo ime pa si bom do naslednjič, ko ga bom videla, zagotovo zapomnila. In res mi je na poti iz porodnišnice domov razlagal o Svarunu, bogu in starosti Slovanov iz knjige Pod svobodnim soncem. Naslednji dan sem svoje prijateljice že podučevala kako je ime mojemu malemu bratcu in od kje izvira njegovo ime. Kako je grd pa sem raje zamolčala.

Naša mlada štiričlanska družinica je uživala v srečnem družinskem življenju na podeželju, ko je oči prejel klic iz Ptuja, da ga potrebujejo v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Spakirali smo naše imetje v škatle, naložili so jih na tovornjak, oči je vzel svojo zdravniško torbo, mami je vzela Svaruna, jaz sem vzela svojega dojenčka, vsedli smo se v avto in odpeljali za tovornjakom v naše novo stanovanje na Ptuju.

Oči je bil popolnoma predan svojemu poklicu. Na Ptuju je začel delati v splošni ambulanti, delal je hišne obiske na katere ga je vozil šofer. začel je opravljati nočna dežurstva, delal je v popoldanskem otroškem dispanzerju, postal je aktiven na Rdečem križu, predaval je prvo pomoč, spolno vzgojo za mladostnike in skrbel za zdravstveno preventivo ptujskih otrok in šolarjev. Obveznosti je imel veliko in očija mi je začela krasti najprej njegova služba in kasneje še njegovi znanci. Popoldan je ponavadi zvonil telefon, želeli so očija in če ga ni bilo doma so hoteli vedeti kdaj pride. Če je bil doma so prišli takoj, če ne, takrat ko se je vrnil. Včasih so ga celo čakali zunaj, pred blokom. Prihajali so s svojimi težavami in boleznimi, pripeljali so prijatelje od znancev in znance od prijateljev, pa znance od prijateljevih prijateljev. In kmalu smo imeli kakšnega resničnega ali namišljenega bolnika doma skoraj vsaki dan. Zgradili smo hišo in da bi vsaj malo povečal količino našega skupno preživetega prostega časa, v novi hiši ni želel imeti telefona. Ni nam kaj dosti pomagalo. Sedaj so prihajali z avtomobili , nenajavljeni, na slepo. Kadar je bil doma, si je za vsakega vzel čas. Nikoli, ampak res prav nikoli, ni pokazal nejevolje ali nestrpnosti do nikogar, ki nam je pozvonil pri vratih. Vedno znova sem ga občudovala, kako je obiskovalcu po napornem dnevu v službi z empatijo postavljal vprašanja o njegovem počutju in stanju. Ni mu bilo škoda časa, da je vprašal še tako nepomembno stvar in ušla mu ni nobena podrobnost. Večkrat se mi je pohvalil, da je odličen diagnostik, to pa pripisuje dejstvu, da diagnosticira s pomočjo obsežnega znanja, vseh svojih čutov, izkušnjami in intuicijo.

Oči je bil popolnoma predan svoji družini. Naši redki , skupaj preživeti trenutki so bili dragoceni in neprecenljivi. S Svarunom sva željno vpijala vse kar je rekel in naredil. V toplih mesecih smo skupaj urejali okolico hiše. Razlagal nama je, da je forzicija okrasni grm, ki zacveti rumeno zelo zgodaj spomladi, takoj za drenom, zato jo enostavno moraš imeti na vrtu. Rekel je, da breze bolje rastejo v skupinah, zato smo pred hišo zasadili tri skupaj. Iz Notranjske smo nosili sadike teloha, njegove najljubše cvetlice in jih zasajali v vrtu. Razložil nama je kaj je to skalnjak, škarpa in pergola. Ko sva poznala že vsa slovenska in kar nekaj latinskih imen rastlin okoli hiše, je bil čas za nov projekt. Lotili smo se gobarjenja. Oči je kupil knjigo z naslovom Gobe in z majhno košaro smo začeli hoditi v bližnji gozd. Doma se je vsedel za mizo, listal po knjigi, si ogledoval gobe, jih malo odlomil, z žepnim nožkom strgal po površini, odgriznil kakšen košček, ga povaljal po ustih in izpljunil. Včasih, ko ni bil prepričan, ali je goba res prava, jo je košček pojedel in čakal na reakcijo. Sčasoma smo postali pravi poznavalci. Poznali smo vse gobe, ki so rasle v bližnjem gozdu, njihova slovenska in latinska imena, kdaj in kje rastejo posamezne vrste , s katerimi in po katerih znakih jih lahko zamenjaš in kako pripravljene so najokusnejše. Iz gozda se nikoli nismo vrnili praznih rok. Gobe smo vlagali v kis, jih sušili in posušene mleli v prah z ročnim kavnim mlinčkom. Marele smo pohali, štorovke vlagali, dede sušili. Moja najljubša jed je bila kremna juha iz prahu vijoličaste koprenke. Ne zaradi okusa, ampak zaradi lepe vijolične barve. Svarun je imel najraje jurčke z jajci, oči pa surove ledenke v solati.

Pozimi smo igrali šah, remi in tarok. Vedno je igral resno in zavzeto, nikoli nama ni namerno prepustil zmago, tako kot naredijo odrasli, ko igrajo z otroci. Kasneje, ko sva s Svarunom postala že zelo dobra in nama je uspelo tu pa tam zmagati, najpogosteje pri remiju, je nejevoljno godrnjal, midva s Svarunom pa sva se zadovoljno muzala.Oči je najraje jedel meso, pil kavo in kadil. Nije tice do prasice je bila njegova priljubljena fraza, ko ga je mami spraševala ali bi raje pohane perutničke ali puranji zrezek. Njegova najljubša jed je bil naravni zrezek. Imel je premalo kisline zato je dolga leta jedel rumene tabletke Acynorm, ni pil mleka in nikoli ni jedel nič sladkega. Edina sladica, ki si jo je občasno zaželel, je bil limonin sladoled. Pil je veliko kave, najraje turško, brez mleka. Bil je hud astmatik in strasten kadilec. Stalno se je zahvaljeval tistemu, ki je pogruntal pumpico z Ventolynom, ker mu je v trenutku ublažila astmatični napad. Pumpica je bila poleg njegove zdravniške torbe njegov štiriindvajseturni spremljevalec.

Oči ni bil narejen za ta svet. Vse posle z denarjem je prepustil mami. Pomembno mu je bilo samo, da je imel vedno nekaj gotovine v denarnici, če bi moral slučajno kje kaj plačati. Na svojem bančnem računu je imel vedno vsaj dve zadnji plači, da se je počutil varnega. Nakupovanje ga je spravljalo v obup, v kabino za pomerjanje ga je bilo nemogoče spraviti, zato mu je mami nosila oblačila domov, da jih je poskusil doma. Kadar smo šli po nakupih v Avstrijo nas je odložil pred trgovinami , šel v kakšen lokal in tam prebiral časopis, jedel frankfurterce in pil kavo. V Italiji je ponovil enako, samo frankfurterce je zamenjal za hot dog.

Za vsako navadno delo je bil izredno neroden. Dvakrat se je resno poškodoval in obakrat sva bila sama doma. Prvič je kosil travo okoli hiše in si po nesreči potegnil kosilnico na desno nogo. Klina mu je uničila čevelj in razmesarila palec. Drugič se je zgodilo, ko je v kopalnici rezal ogledalo. Zarezal je po njem in po nerodnosti mu je roka zdrknila ob rob ogledala. Imel je smolo in si prerezal arterijo. V trenutku, ko mu je utripnilo srce, je špricnila kri v obliki vrelca v zrak. Pograbil je brisačo in si pritisnil na rano, zavpil mi je naj grem po prvi povoj. Stekla sem v njegovo zdravniško torbo po dva prva povoja in ju izvlekla iz papirja, da si ju je pritisnil na rano. Sesedla sem se šele takrat, ko ga je odpeljal rešilec.

Smrt je imel za del življenja. V trenutku, ko se rodiš, se začneš starati in stopiš na pot, ki se konča s smrtjo, je imel navado reči. Med opravljanjem hišnih obiskov, je opravljal tudi mrliške oglede. Vsakega si je zapomnil. Ne vem kateri po vrsti je bil njegov zadnji, jaz se kot najvišje spomnim številke 87. Smrti je lepil razne pridevnike. Huda, prehitra, nesrečna…Vse sem nekako razumela do takrat, ko je smrti prilepil pridevnik lepa. To se je zgodilo na nek sončen pomladen dan. Prišel je domov in mi povedal, da je videl takšno lepo smrt, ki si jo želi tudi sam. Bil je na mrliškem ogledu starejše ženice, ki je po kosilu pospravila, si skuhala kavo, se usedla na klop pred hišo in med srebanjem kave jo je zadela kap. Skodelica ji je padla iz rok in se razbila, omahnila je na mizo in bila je v trenutku mrtva. “Kakšna lepa smrt,” je zaključil. Čudno sem ga pogledala, ker kot otrok še nisem razumela, da je smrt lahko tudi lepa. To sem dojela šele kot odrasla oseba.

In nastopil je trenutek, ko moram nekaj več povedati tudi o moji mami. Bila je njegova velika ljubezen in za razumevanje zgodbe, je potrebno poznati tudi njo.
Moja mami se je rodila v mali slovenski vasi, ki jo poznamo po izvozu iz avtoceste in imenu Unec. Njen oče je bil privatnik v socialističnih časih, ki privatnikov niso marali. Bil je gospodaren in napreden. Prvi na vasi je imel nemški avto in to audija ( v skladu z današnjimi pravili sem zapisala z malo začetnico, čeprav se je to v takratnih časih pisalo z Veliko) in prvi na vasi so imeli pri hiši televizijo.

Moja mami je z osemnajstimi naredila vozniški izpit, da je svojega očeta vozila po opravkih in to iz treh razlogov: hotel je imeti družbo ali bolje rečeno poslušalca, ko je pametoval ( beseda nikakor ni mišljena slabšalno) o različnih rečeh; drugi razlog je bil v njegovi obsedenosti, da je vsak trenutek potrebno koristno izrabiti in da ne bi šel porabljen čas za vožnjo v nič, ga je izkoristil, da je prenašal znanje, izkušnje in gledanje v naslednji rod, svoji hčeri; tretji razlog pa je bil, da je tako z avtom kot s prijetno, lepo in mlado voznico, ki je bila povrhu vsega še njegova hčera, vzbujal pozornost, kar je nemalo godilo njegovi nečimrnosti. Tudi moja mami je bila ponosna, da ji je zaupal to opravilo. Takrat so bili nemški avti in osemnajstletne voznice prava redkost. Poleg tega se je ob dnevih, ko sta šla po opravkih rešila polne hiše, polne dela, ki nikoli ni bilo končano. Na občino, sodišče, banko, po trgovinah, na gozdno gospodarstvo, na odpad, po vino in še raznih drugih ustanovah in institucijah sta se vozila na Rakek, v Cerknico, v Ljubljano, Postojno, po Istri in v Reko, pa tudi preko meje v Italijo, predvsem v Trst. Moja mami, ki je bila izredno vedoželjna oseba je vpijala besede, okolico, stvari, stavbe, ceste, navade in običaje, ki jih je spoznavala. Vpričo očeta nikoli ni kaj dosti govorila, samo mislila si je svoje. Bila je namreč izredno trmasta, vsaj enako, če ne celo bolj, kot njen oče, na drugi strani pa dovolj pametna, da je trmo uporabila samo pri njej zelo pomembnih rečeh. In takrat je moral tudi njen oče popustiti. Tako sta lahko dve tako močni, trmasti osebi, odlično funkcionirali skupaj. Kakor pa ga ni bilo blizu, je takoj navezala pogovor, postavljala vprašanja, poslušala odgovore in opazovala.

Rada in zelo veliko je brala. V svoji mladosti je dobesedno sama sebi kradla čas spanja, da je lahko brala. Knjige si je sposojala v knjižnici in vedno, ko je prinesla nazaj prebrane, jo je že čakal kupček najnovejših. Brala je zvečer, v postelji. Najprej pri luči, ko je slišala negodovanje očeta, ki se je odpravljal spat, da naj že enkrat ugasne luč, je brala naprej ob bateriji pod odejo. Mislim, da je z branjem knjig, preživetim časom na poti in poslušanjem očeta, pridobila širino (no, mogoče je nekaj malega pridonesla tudi šola 🙂 ). S spremljanjem očeta pri opravkih pa se je naučila urejati vse praktične stvari, ki jih v življenju moraš. Tako opremljena za življenje, s svojo plačo na občini v Cerknici in na tekočem s ponudbo in dogajanji v Trstu, kamor je hodila po nakupih, je spoznala mojega očija. Bila sta idealna partnerja. Oči je bil za vse drugo bolj kot za ta svet, mami je znala in vedela urediti vse, kar je bilo potrebno. Opremila nam je stanovanje, kupovala obleke, urejala dokumente, organizirala naše počitnice, skrbela za šolske naloge in kupovala metre knjig, od katerih je vsako posebej skrbno izbrala. V času brez interneta je vedela kaj je to majoneza in kako jo narediti ( še zdaj me boli roka, ko sem ji majhna hotela pomagati in sem s penovko stepala rumenjake z oljem), vedela je kakšne barve in oblike so najmodernejši salonarji (in jih tudi imela), kako se oblačijo Italijanke, ne samo to kaj je to mortadela, vedela je tudi katera je najboljša in kje v Trstu se jo da kupiti, katero predstavo si bo ogledala v Trstu, katero v Ljubljani, Zagrebu ali Gradcu, znala je preizkušati vina in po imenih je poznala vse primorske pridelovalce. Za moža, otroka, sebe in gospodinjstvo je bilo vedno vse poskrbljeno in odlično urejeno.

Ko je imela svojo družino se je odločila, da bo socialna delavka. Doštudirala je in se zaposlila v velikem podjetju na Ptuju. Zaposleni so se nanjo obračali s svojimi težavami, tako z osebnimi, ki so jih imeli s partnerji, otroki in samimi s seboj, kot tudi z denarnimi, da jim je s pomočjo solidarnostnega sklada pomagala reševati težave. Bila je celo v Rugljevem tečaju o tem, kako ravnati z zaposlenimi alkoholiki, prebrala vse njegove knjige (tudi meni je dala za prebrati dve: Dolgo pot in Uspešno pot), saj je zelo aktivno delala tudi na tem področju. Sčasoma je spoznala skoraj vse zaposlene v podjetju, poznala je njihove družine in socialni položaj. Imela je pretanjen čut za odnose med ljudmi, zato so se s svojimi težavami nanjo obračali tudi sorodniki. Kadar je komu kaj zaškripalo v življenju, se je vedelo, da morajo obiskati Sonjo, če ne drugega, zaradi pogovora. Nemalokrat je kdo ostal tudi več dni, sestra celo nekaj let. Tudi če je bilo treba kakšno delikatno novico iz sorodstva ( če je šlo za nosečnost, poroko in ostale pomembne življenjske dogodke) sporočiti glavi družine, njenemu očetu, se je vedelo, da mora to narediti Sonja, ker bo ona to naredila na najprimernejši način.

In tako smo na Ptuju živeli srečno družinsko življenje. V tistih časih si moral biti pravilno opredeljen, da si napredoval v službi. Očiju so ponujali mesto predstojnika, če bi se včlanil v edino stranko, ki je takrat obstajala, pa je ponudbo brez razmisleka zavrnil z besedami: » Nikoli ne bi pristal na strokovno službo za katero mora biti izpolnjen nek politični pogoj. Članstvo v stranki je stvar prepričanja in človek mora živeti svoje prepričanje, ne pa da ga mora deklarirati zato, da bi nekaj dobil. In kdor je načelen, svoje prepričanje tudi živi.” In vsi smo vedeli, da je načelnost visoko na njegovi vrednostni lestvici. Bila je samo kakšno mesto za družino, ki je bila zagotovo njegova najvišja vrednota. Verjetno starši s svojim zgledom in vzgojo odločilno vplivajo na oblikovanje vrednot otroka in oči je nama s Svarunom postavil družino na prvo mesto najine lestvice. Žal sem se tega zavedla komaj v odrasli dobi.
Oči se je stalno izpopolnjeval v svojem strokovnem znanju, dolgo pa se ni mogel odločiti za opravljanje specializacije. Glavni razlog je bil, da bi specializacijo moral opravljati v Ljubljani in nikakor ni želel biti ločen od nas. Vendar kar se mora se mora ( v tem primeru ni držal izrek naših južnih bratov: “što se mora nije težko”) in odločil se je za specializacijo iz šolske medicine. Takrat sem ravno prihajala v puberteto in delno mi je prišlo prav, da je pol moje kontrole odpadlo. Poleg tega je bil moja slaba vest in pri divjanju najstniških hormonov je počutje veliko boljše, če je tvoja slaba vest 150 kilometrov stran. Oči je bil med tednom v Ljubljani, čez vikend pa doma. Mami se je začela družiti s prijateljicami in hoditi po prireditvah. Moj brat Svarun, ki je bil sonček že kot otrok, pa je imel stalno natrpan urnik z raznimi fantovskimi zadevami. Zdaj vem, da smo se neskončno pogrešali, vsi smo se pa delali kot da je vse v redu. Bili smo najsrečnejša in najbolj normalna družina kar sem jih spoznala v svojem življenju. Oči in mami sta se imela rada, midva z bratom se imava rada in rada sva imela oba svoja starša. Mami in jaz se nisva zavedali, da je to kar imamo nekaj dragocenega in izjemnega, živeli sva v prepričanju, da je družinsko življenje vedno in v vsakem primeru srečno. Bili sva razvajeni od sreče in razumevanja, ker nasprotja od enega in drugega sploh nisva poznali. Mami se je v času osamljenosti zaljubila in se pustila norosti zaljubljenosti zapeljati, da je želela razdreti naš blagor. Ko se je oči pripravljal na specialistični izpit, mu je sporočila svojo željo, da bi se ločila. Oči in Svarun sta se upirala, se čudila, nista razumela. In takrat se je oči oprijel zadnje bilke, mene, njegove Sneži. Bilo je včeraj, ko sva molče sedela na terasi, on strt in zaskrbljen, jaz v najstniški izgubljenosti in uporu. Pogledal me je in tiho rekel:
“Sneži, kaj pa ti praviš na to, da se bova z mami ločila?” In v tistem trenutku je iz mene odgovoril kruti neznani brezbrižnež, hudobnež, ki mi je zavalil kamen na moje srce, kamen, ki me pritiska in tišči, mi ne da dihati in me bo rezal pri srcu za večno. Rekel je: “Vseeno mi je.” Na to ni bilo več kaj reči, oči je vzel svojo diplomo in odšel skozi vrata naše hiše. V tistem trenutku, ko je stopil skozi vrata, je velik del njega umrl.

Ko sva bila čez kako leto z očijem sama, sem ga vprašala, če se spomni dogodka. Pritrdil je. “Oči, ne vem kaj mi je bilo, neznansko mi je žal da sem to rekla,“ sem komaj zadrževala solze, ker v tistih časih se pač še vedno ni spodobilo jokat. “Ne obremenjuj se s tem, saj si bila še otrok. Midva z mami sva bila odrasla, to je bila najina stvar.”
Tako kot sem obžalovala jaz, tako je obžalovala tudi moja mami. Kasneje se je zavedala, kakšen neprecenljiv zaklad smo imeli, da je celota bistveno presegala seštevek delov, da je matematiki navkljub veljalo 1+1+1+1=1111.
Danes sta oba že vrsto let mrtva. Umrla sta zelo mlada. Prepričana sem, da bi brez ločitve bila oba še danes živa. Ločitev je prinesla preveliko bolečino. Najprej je umrla moja mami, ki ni dočakala niti toliko let kot jih imam zdaj jaz. Moj oči je umrl dve leti za njo, toliko da je še videl svojo vnukinjo. In takrat, v porodnišnici, sem ga skozi šipo porodne sobe gledala, ko si je skrivaj z rokami otrl solze ganjenosti, ko je dobil Mašo v naročje. Sestra ga je nekaj vprašala in vem, da ji ni odgovoril zato, da se mu solze ne bi slišale v glasu.

Njegov prijatelj in sodelavec je pričel govor na njegovem pogrebu: “Kogar ljubijo bogovi, mora umreti mlad.” Mogoče so ju poklicali bogovi, da skupaj nadaljujeta tam, od kjer več nista znala.