POROČI SE S TISTIM, BREZ KATEREGA NE MOREŠ ŽIVETI

Ne poroči se s tistim, s katerim lahko živiš, poroči se s tistim, brez katerega ne moreš živeti.

Omožila se je Mojca, oženil se je Iztok. Priči sta bili Snežana in Iztok.

Poroka ali sklenitev zakonske zveze je dejanje in svečan obred, ko ženska in moški postaneta mož in žena.

Prstana sta gotovo najbolj očiten simbol poroke. Predstavljata zavezo in brezmejno ljubezen med moškim in žensko. Krog je mednarodni simbol zakonske zveze, lahko predstavlja neskončnost ali večno ljubezen.

Posipanje mladoporočencev z rižem, ki naj bi zagotavljal polno shrambo in plodnost, je k nam prišla z Orienta. Danes se vse manj uporablja, zamenjali pa so ga konfeti, cvetni lističi in milni mehurčki. Vendar vraževerni pravijo, da riž mora biti.

Fotografirala je Zlatka.

SVOBODA OBLAČENJA, IZRAŽANJA

Renata: “Kljub vsemu gre življenje svojo pot. Kaj mi pomaga krasna cotka, če mi ne daje občutka svobode? Kaj mi pomaga čudovit izgled, če mi begajoči um preprečuje videnje bistva? Nekaj takega bi odgovorili otroci, stoječi na realnih tleh.”

RACIO, EMOCIO, INSTINKT so trije razumi o katerih piše Eros v knjigi PSI(hologija). Težka knjiga (kilogram in pol), težka tudi za oči (droben tisk na beli podlagi, bel tisk na črni podlagi, bleščav papir), da ne omenjam vsebine skozi katero se prebijam z veliko težavo. Knjiga gre iz rok v roke, obrabljena do prve četrtine, nakar bralci obupajo. Ne bom obupala; prebrala jo bom do konca in se vrnila na prvo stran; razmišljala in pisala. Sedaj mi pa srce že hitreje in močno utripa 🙂 To je dober znak, da sem na pravi poti. Na svoji poti.

IMG_0928

“Ozadje vseh naključij je načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje.” (citat iz knjige PSI). Ker se rada prepuščam instinktu, sem prav po naključju postala knjižničarka. Kot pravi Renata, mi je begajoči um preprečeval videnje bistva. Sedaj, ko gledam nazaj in vem, da je moj spomin svet čustev (emocio), podoživljam veselje, ker sem otrokom dala občutek svobode. Jaz sem brezpogojno sprejemala njihov svet. Pred menoj so stali goli (v duhovnem smislu). V naših pogovorih je bilo vse dovoljeno; jaz nisem bila učiteljica. Včasih smo se otroci v šoli ločili na pametne in neumne. Na žalost je bila moja izkušnja iz knjižnice drugačna. Vsak otrok je pameten. Opazila pa sem, enako kot moje kolegice, da se otroci ločijo po prav posebnem kriteriju: otroci poročenih staršev od otrok ločenih staršev. Ti so bili zame “otroci, stoječi na realnih tleh”. V svojem svetu so razvili prav posebno sposobnost, ki jo jaz imenujem manipuliranje z odraslimi. Resnično zaskrbljena in žalostna pa sem bila v družbi zapuščenih otrok, za katere starši niso imeli časa.

V želji, da bi klepet z otrokom zaključila na pozitiven način, sem pohvalila njegov izgled. To je bilo izjemno doživetje. Nedvomno, otrok z oblačenjem odseva svoj svet in hkrati zrcali svet odraslih. Na primer, moj kompliment so komentirali na različne načine: … to majico mi je izbrala mama, … tudi moji prijateljici so všeč te barve, … to je sedaj v modi; ali pa: … no coment – komaj čakam, da se slečem. Ne boste verjeli, kako kreativni so bili nekateri pri zagotavljanju svobodnega oblačenja – res so se slekli in pustili oblačilo kar v knjižnici, da je po nekaj dneh romalo med “izgubljene stvari”.

Kadar sem opazila fanta s kapuco čez glavo, sem si vzela čas in mu prisedla (v šoli, kjer sem delala, je nošenje pokrival prepovedano). Kakšne vrste svobodo potrebuje nekdo, ki se skriva pod kapuco? Jasno! Svobodo pred pogledi. Največkrat se je pod kapuco skrivala sveže postrižena glava po okusu staršev.

DSCN6433

Če je bil kateri izmed otrok preveč zaverovan v svoj svet, in je bil njegov svet preglasen za knjižnjico, pa sem stopila za njegov hrbet in ga ljubko imitirala. Sošolci so se od srca nasmejali, dotičnik pa je tudi razumel zrcaljenje in dojel neprimernost svojega vedenja.

Kjer so pravila, so tudi izjeme. Šolski režim dovoljuje nositi pokrivala le deklicam iz arabskega sveta. Pred kom skrivati te bujne, lepe lase? Verjetno jih tovrstna oblačila varujejo pred pohotnimi moškimi pogledi – v njihovem svetu. Ojejoj! Moj svet, tvoj svet, naš svet, pravila, religije, kulture, … Kdo bi se znašel v vsej tej zmešnjavi?!? O, ja! Odlično so se znašli moški v Kölnu. Na Silvestrovo so si moški iz arabskega sveta privoščili množično otipavanje “svobodno oblečenih” Nemk, ki so, po njihovem prepričanju izražale “voljnost”.

Z zakritimi učenkami na šoli si nikoli nisem upala spregovoriti o njihovi noši, niti pohvaliti njihovih rut, ki so bile včasih zelo modno izbrane in dodane celotnemu izgledu ali pa so bile s srdom in malomarno poveznjene na glavo. Moj profesor Vid Pečjak pravi: “Če si svoboden, nosiš posledice, tudi krivdo …”. Tisto jutro je pred menoj v knjižnici obstala osemnajstletna Samira (ime je izmišljeno). Njeni lepo pristriženi lasje so tokrat sijali brez pokrivala; še tisočkrat bolj pa so sijale  njene oči. Dolgo časa sva se le molče gledali. Njen pogled naj ostane za večno zapisan.

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-izobrazevalni-program/55043625

ali dokumentarna oddaja Človek – bogat je tisti, ki daje

 

18 NASVETOV ZA DOBER ZAKON

En dan pred prvo obletnico poroke, ki jo bosta Žanet in Jernej praznovala 12. septembra letos, bova midva z možem praznovala najinih 29, kar ni mačji kašelj. Zato si jemljem pravico, da jima dam nekaj nasvetov za dober zakon.

1. Pogovarjajta se drug z drugim bolj prijazno kot s komerkoli drugim na svetu. Prepogosto govorimo najbolj grobo s tistim, ki nam je najbolj blizu. To opozorilo seveda velja predvsem Jerneju, Žanet se ga zaveda. Vsaj tako sodim po dogodku, ko ji je Jernej telefoniral in se je nanjo brez pozdrava vsula ploha grobih besed. Žanet ga je prekinila: ” Ti bom dala priložnost, da se izboljšaš in začneš pogovor najprej s pozdravom, potem me vprašaš kako sem in potem prijazno začneš s tvojim sporočilom. Zdaj bom odložila.” Ker je Jernej bister fant, je seveda poklical nazaj.IMG_0050

2. Poroka je manj stvar, da se poročiš s pravo osebo in bolj stvar, da postaneš prava oseba. Ženi svetujejo, naj ne pričakuje, da se bo mož spremenil na bolje, možu pa naj ne pričakuje, da se žena ne bo spremenila. Resnica je, da se spremenita oba v isti smeri, saj gresta oba k istemu cilju. Gre samo za vprašanje časovne usklajenosti. Žanet8

3. Ne pozabita se smejati. Večina parov večino časa govori o logistiki: kdo bo kupil špecerijo, kdo bo poskrbel za popravilo, kdo bo pobral otroke iz vrtca. Ampak zakon ne zdrži na logistiki. Lahko pa pomaga, če imata parkiranih par prestižnih avtomobilov na privozu.žanet1 - 1

4. Jernej, Žanet te potrebuje, da bi bil njen najboljši prijatelj. Vsak dan ji povej kaj misliš. Čeprav nič ne misliš, ji povej, da nič ne misliš. Žanet, če prepogosto ne bo mislil nič, naj napiše knjigo o tem kako se to naredi. Bo obogatel, saj se večina ljudi želi naučiti ne misliti.IMG_0049

5. Žanet, potrebuje te kot navijačico. Daj mu vedeti, da če je osvojil tebe, lahko osvoji ves svet.

6. Jernej, poišči način, da ji poveš, da jo ljubiš, brez seksa. Lahko poskusiš z besedami. S šalo. Zvito. Na svoj način. Tako kot je to povedal svat na vajini poroki: ” Meni žena že skoraj 30 let govori, da ji nikoli ne povem, da jo imam rad. In jaz ji vedno znova odgovorim, da sem ji to že 1x povedal, takrat ko sva se poročila in od takrat se ni nič spremenilo. Če bo pa prišlo do kakšne spremembe, jo bom obvestil.”Žanet7

7. Žanet, ko se oblačiš, se prepričaj, da je najpomembnejša oseba za katero se oblačiš on. In nadeni si šminko. Mogoče tudi par kapljic Chanela No.5 ali kakršenkoli parfum pač uporablja FB generacija.DSC_0277

8. Žanet, ti spuščaj desko na stranišču, Jernej ti pa jo dviguj. In to brez besed. Naj to postane vajina rutina.DSC_0236 (2)

9. Oproščanje ne pomeni, da v vsak nov prepir potegneš na dan isto stvar. Pustita zamero, naj odide. Ali vsaj isto stvar zavij v drug celofan 🙂  Prejšnji stavek je v ednini, ker velja samo za Žanet, ker zna lepo zavijat 🙂 Tudi z očmi 🙂IMG_0043

10. Zadeve ne bosta rešila ob dveh zjutraj. Tudi ob treh ne. Pojdita spat. Kolikokrat se je nama zgodilo, da se zjutraj sploh nisva spomnila vzroka včerajšnjega prepira.

11. Ne samo da drug drugega poslušata, dajta tudi slišat, da bi razumela argumente. Ne iščita vrzeli, da bi lahko zmagal samo eden.  Zakon je lahko samo win/win  ali lose/lose odnos.

Žanet6

12. Vajin zakon mora biti številka 1. Žanet in Jernej sta bila par pred otroci in bosta ostala par, ko se bodo otroci odselili.Vajini otroci ne bodo prišli prvi, prišli bodo drugi.  Najprej delajta na svoji zvezi. Sicer pa kaj vama bom govorila, to vama je povedal že župnik med vajinim cerkvenim obredom. Se spomnita?DSC_0210

13. Jernej, pusti jo jokat. Včasih to potrebuje. Žanet, ne tečnari, če on ne joka. Nekateri pač ne pokažejo svojih čustev. Taki so pač moški. Ali je mogoče nova FB generacija drugačna?DSC_0212

14. Ne izrecita vsega, kar vama pade na pamet. Več zakonov bi preživelo, če bi nekatere stvari ostale neizrečene.

15. Jernej, naj bo Žanet tvoja fantazija. Drugih niti ne glej. Žanet, naj bo Jernej tvoja fantazija. Ne beri romantičnih zgodb.

žanet3 - 116. Žanet, sprejmi da mora Jernej ob gledanju tekme dati noge na mizo, jesti kokice in piti pivo. Jernej, sprejmi, da se Žanet ne more odločiti med 50 odtenki marelične barve in zanjo poišči še enainpetdesetega. Poročila sta se z nekom nasprotnega spola. V tem je čar življenja.DSC_0274

17. Recita ja veliko večkrat kot ne. Čeprav Jernej, zavedaj se, da je zakon odnos, v katerem ima vedno ena oseba prav in druga je… mož. Je pač tako.Žanet10

18. Ne sprejemajta nasvetov kar vsepovprek. Nasvet lahko daš, če te nekdo prosi zanj ali če je nekdo v življenski nevarnosti. Ne nasedajta tistim, ki jih kar vsepovprek delijo. In jih povrhu vsega še oštevilčijo 🙂

MOJA PRIJATELJICA

Življenje je težko, zanimivo in nepredvidljivo. Nikoli vnaprej ne veš kaj ti bo kakšna oseba ali dogodek prinesla v življenje. Tudi ne zakaj. Verjetno je najbolje, da si s tem tudi bistveno ne razbijaš glave. Da živiš svoje življenje in ga meriš v enotah radosti, ki ti jih prinese. Samo te nekaj štejejo. Ko se kakšna zgodba zaključi je potrebno stvari premleti, zapisati, dati zadevo iz sebe, narediti na koncu piko, jo odložiti na kakem ovinku in nadaljevati pot.

Za mojo mariborsko službo sem se temeljito “namatrala”. Da sem jo dobila je trajalo dva meseca in štiri potovanja v Ljubljano. Po pisni prijavi (prispelo jih je okoli tristo), sem bila vabljena na razgovor z direktorjem prodaje in uslužbenko kadrovske službe. Takrat sem prvič romala v Ljubljano. To je bilo še v času, ko iz štajerskega konca do Ljubljane še ni bilo avtoceste. Imela sem smolo, da je bil ravno tisti dan praznik v Avstriji in kolone Avstrijcev so se valile proti slovenskemu morju. V eni izmed teh kolon sem se cijazila tudi jaz. Kljub precejšni rezervi, ki sem si jo vzela za pot pa za avstrijski praznik nisem vedela, zato mi je že pošteno šlo za nohte, ko sem s petimi minutami zamude avto enostavno pustila ob cesti, ampak še vedno na cesti in to sredi Ljubljane, tekla na razgovor, povedala, da sem tu, a imam avto na cesti zato me naj samo še malo počkajo, da ga grem parkirat in v zadnjih petih minutah, ki mi jih je ostalo od dvajsetih, kolikor jih je imel na razpolago vsak od kandidatov. povedala, kar sem pač imela za povedati o sebi. Kljub pomankanju časa ali pa mogoče ravno za to 🙂 sem se kolikor toliko normalno obnesla, tako da sem se uvrstila na psihometrično testiranje, ki je bilo čez en teden. Takrat sem se v Ljubljano odpravila drugič in to že navsezgodaj zjutraj. Po preverjanju vseh mogočih praznikov in dogodkov v sosednjih in še sosednjih dežel od sosednjih, sem se z dvojno časovno rezervo pojavila v Ljubljani že takrat, ko so še vsi spali. Avto sem lahko trikrat preparkirala, spila sem štiri kave in še sem se prva od vseh štiriindvajsetih vabljenih, pojavila na sedežu neke kadrovske agencije, kjer so nas vpregli v brskanje po naših možganih in psihi, v računanje po načelu, da prvo število odtšej od drugega in če je vsota pozitivna prištej večje število, če pa je negativna odštej manjše število in reši 5 strani takih računov v dvajsetih minutah, potem nadaljuj z logičnimi ugankami, pa pet minut odmora, pa odgovori na pet strani vprašanj iz splošne izobrazbe, pa pet minut odmora in odgovori na dvesto vprašanj, ki na prvi pogled sploh nimajo repa in glave. In ko že četrtič naletiš na vprašanje:” Ali je treba porednega pas tepsti?” te prime, da bi zmečkal papir in vse skupaj vrgel v koš. Ko sem se prebila čez vse pole sem dobila še popoldanski termin za razgovor pri psihologu. Vmes sem (hvala bogu) imela čas za kosilo, če ne zadeve enostavno ne bi vzdržala. Psiholog, ki je bil v bistvu psihologinja, me je presenečala s vprašanji o katerih do tistega dne sploh nisem razmišljala: “ Kakšni so moji spomini na srednjo šolo?, Kako sem doživljala očeta? Kaj je moja osnovna vrednota? Kaj bi naredila, če sodelavkin mož sodelavke ne bi pustil na izobraževanje? Kaj bi naredila, če bi bil določen sodelavec stalno na bolniški? “ in še in še podobnih vprašanj. Grebla sem po sebi in iskala odgovore, z vsakim odgovorom pa sem bila čedalje bolj izčrpana. Zvečer sem se privlekla domov ožeta kot cunja in kot taka seveda še lep čas nisem mogla zaspati. A čez kakšen dan sem že pozabila na to, čez par tednov pa se je približal čas našega dopusta in z družino smo se odpravili na morje. Že proti koncu našega dopusta me je na recepcijo hotela poklicala tašča in mi povedala, da so na njeno številko (stanovali smo na istem naslovu) klicali iz kadrovske službe podjetja, zakaj nisem prišla na razgovor. Ugotovili smo, da sem v času našega dopustovanja dobila vabilo za razgovor k direktorju kadrovske službe, a ker me ni bilo doma, vabila nisem odprla in zaman so me čakali na razgovoru. Na psihometričnem testiranju sem se daleč najboljše odrezala, na razgovor so povabili mene in drugouvrščenega, prišel pa je samo slednji. Ker sem tako bistveno odstopala od drugouvrščenega ( drugouvrščeni je imel oceno 2,7 , mislim pa, da je bila moja ocena 6,7) takratni vodji kadrovske službe ni šlo v račun, da me na razgovor ni bilo in sklenila me je poiskati. In tako je naletela na mojo taščo, ki ji je razložila, da vabila nisem prejela, ker me ni doma. Ko sem prišla z dopusta me je čakalo novo vabilo in takrat sem se že tretjič odpravila v Ljubljano, tokrat na razgovor h komercialnemu direktorju. Razgovor je minil prijetno, brez posebnih zapletov. Najbolj sem si zapomnila besede, ki jih je komercialni direktor izrekel kot argument, kako pomembno vlogo vodja neke ekipe ima in zakaj toliko preverjajo kandidate: “ Še pes postane podoben svojemu gospodarju 🙂 “ Vedno se je rad tako plastično izražal in še zdaj mi gre na smeh, ko je kakšno leto kasneje, ob neki drugi priložnosti, ta isti direktor rekel: “ Boj se pridnega bedaka, ker če je bedak len, ti nikoli ne bo naredil toliko škode kot priden.” Ko sva se rokovala in se poslovila, sem mislila, da je to zdaj to. Ampak ne, čez kakšen teden sem dobila vabilo še na razgovor h generalnemu direktorju. Želel bi me videti, preden pade dokončna odločitev. In takrat sem se že dokaj rutinsko četrtič odpravila v Ljubljano. Oglasiti sem se morala pri komercialnemu direktorju, ki me je osebno pospremil h generalnemu direktorju. Moram reči, da je generalni direktor name v trenutku naredil velik vtis ( saj poznate tisto, da ni druge možnosti, da ustvariš prvi vtis 🙂 ). S svojo karizmo, nastopom, besedami, stilom me je v trenutku osvojil. Njegova pisarna, ki je bila na vrhu stavbe je imela stekleno steno za katero se je razprostirala terasa, na kateri je bila pod z glicinijo obraščeno pergolo razkošna sedežna garnitura iz tika. Posedli smo se za mizo, iznad katere se je razprostiral pogled nad celotno Ljubljano. Pomenkovali smo se, pili smo kavo, generalni direktor pa je govoril o svoji viziji. Vsega kar je govoril, niti nisem razumela ( že takrat sem bila blond 🙂 ), a verjela sem, da je resnična vsaka njegova beseda. Počutila sem se kot da sem na strehi sveta in zanj in za njegovo podjetje bi, če bi bilo potrebno, našla pot tudi do zvezd. In tako vznesena sem prišla v eno izmed najboljših slovenskih podjetij, ki se je ukvarjalo s hitro razvijajočo se tehnologijo. V nekaj letih je iz par zaposlenih naraslo na mojo okroglo številko 600. Delali smo noč in dan, delo nam je bilo v užitek in veselje, bilo je naporno in navdihujoče. Zaposleni smo bili deležni vsega in to vsega najboljšega in v zahvalo smo tudi dajali najboljše. Vsak dan znova smo dobivali sporočilo, da smo podjetje mi in s ponosom smo iskali svoje ime iztiskano na plakatu, kjer so bila nanizana vsa imena zaposlenih. “ S pticami si delimo nebo, “ ni bil samo naš slogan, to je bilo naše življenje. In to življenje nam, kot je že bilo rečeno na začetku, prinaša stvari, osebe in dogodke, za katere nikoli vnaprej ne vemo zakaj.

Ena takšna oseba, za katero bi se lahko vprašala, zakaj mi jo je življenje prineslo na pot je Karmen. Še danes se jo spomnim, kako je pred leti stopila skozi vrata moje pisarne. Visoka, kar polna, kratkih svetlo rdečkastih las, z malo negotovim nasmeškom na ustih. Postala je moja sodelavka. Skupaj sva delali skoraj dva meseca, saj smo v Mariboru usposabljali ekipo novozaposlenih, ki bodo barve podjetja zastopali kasneje na Ptuju, z odprtjem nove poslovalnice. In ker je bila mariborska ekipa odlična, smo tudi odlično opravili svoje delo. Prenesli smo jim vse znanje za samostojno delo. Moram reči, da me sodelavka, ki mi je dihala za ovratnik 🙂 vsak dan, ves delovni čas, ni motila ( glede na izrek naših južnih sosedov: “svakog gosta dva dana dosta”), tako da smo s celotno ekipo kar malo obžalovali, ko se je bližal čas slovesa. Karmen se mi ni zdela napačna, imeli sva tudi dokaj podoben smisel za humor. Še zdaj se smejim, ko se spomnim kako sva se krohotali, ko mi je povedala za peripetije, ki so se ji dogajale , ko je šla na razgovor za službo. Bom poskusila na kratko obnoviti zgodbo. Na sedežu v Ljubljani smo imeli dve sosednji, med seboj ločeni stavbi s hišnima številkama 23 in 25. Na vrhu ene je imel svojo pisarno generalni direktor, v drugi stavbi je bil na vrhu komercialni direktor. Na vabilu je imela zapisano številko 25, ona pa je prišla na 23. Na recepciji je rekla, da je dogovorjena pri direktorju. Usmerili so jo v najvišje nadstropje in direktorjevi tajnici je ponovila zgodbo. Rekla ji je , naj malo počaka, ker je trenutno zaseden. Ko je prišla na vrsto, je vstopila v pisarno. Generalni direktor jo je pozdravil, ponudil ji je stol in zapeljala sta pogovor o vremenu in razmerah na cestah. Ko sta predebatirala že vse splošne teme, je nastala neprijetna tišina. Oba sta čakala, kdo bo prešel k bistvu zadeve. Čez nekaj časa se je direktor odkašljal in rekel: “Tuhtam, zakaj sva midva dogovorjena, pa se nikakor ne morem spomniti. Pri vseh mojih obveznostih ni čudno, da mi je ušlo iz glave.” Karmen mu je odgovorila: “ Ja, za službo sem prišla na razgovor, na Ptuju odpirate novo poslovalnico.” Takrat mu je postalo jasno, da on ni dogovorjen z njo in da je prišla v napačno stavbo.“Aja, potem boste pa morali v sosednjo stavbo, h komercialnemu direktorju. Počakajte, ga bom poklical in vas najavil.” In generalni direktor je poklical komercialnega, če za Ptuj iščejo vodjo poslovalnice. Na pritrdilen odgovor mu je rekel: “ Zdajle vam pošljem eno kandidatko.” In v drugi stavbi, v zadnjem nadstropju so vsi vedeli, da je ona kandidatka, ki jo pošilja sam generalni direktor. In kdo bi vedel, če ji ni to prineslo službo.
Druga taka oseba, za katero bi se lahko vprašala čemu mi jo je življenje prineslo na pot, je Saša. Sašo sem nekajkrat od daleč videla na Ptuju, ko sem tja hodila v gimnazijo. Takrat je bila gimnazija že v stavbi srednješolskega centra, kjer so bile tudi vse ostale ptujske srednje šole. Mislim, da je hodila na ekonomsko in da je bila prijateljica od prijateljičine prijateljice, zato sem si jo nekako od daleč na videz zapomnila. V moje življenje je vstopila pri istih vratih kot Karmen, eno uro za njo. Bila je novozaposlena za poslovalnico na Ptuju, predvidena za referentko pri Karmen, ki je bila njena šefinja.
In v tistem trenutku, ko smo se prvič soočile vse tri skupaj, se nobena od nas ni zavedala po kako do razpenjenosti razburkanem morju, med Mariborom, Ptujem in Ljubljano, bomo plule, posamič in v paru, nikoli pa vse tri skupaj.

Včasih sem bila zelo pasivna pri navezovanju osebnih odnosov, tako z moškimi kot z ženskami. Če dobro razmislim, sem bila vedno izbrana za prijateljico, nikoli nisem bila pobudnik. Nisem bila tista, ki je klicala, bila sem tista, ki je dvigovala telefon, nisem bila tista, ki je predlagala zmenke ob kavi, bila sem samo tista, ki je potrjevala termine. Trajalo je lep čas, preden sem nekoga sprejela za prijatelja, a ko se je to zgodilo, sem bila zelo pripadna in prijateljski odnos sem postavila zelo visoko na lestvico. V času, ko je bila Karmen pri meni na uvajanju, jo vsekakor nisem smatrala za prijateljico. Tudi takrat ne, ko so Ptujčani odšli in odprli poslovalnico. Čudila sem se, čemu me je s Ptuja vsaki dan poklicala. Najprej je premlevala kakšne službene reči, potem pa še osebne. Sčasoma sva si vse več zaupali in se zbližali. Sprejela sem jo za prijateljico. Na vseh službenih srečanjih, seminarjih, sestankih in izobraževanjih, sva bili vedno skupaj. Najin šef naju je imenoval štajerska naveza. Karmen si je začela barvati lase bolj na blond in pogosto sva se norčevali iz tega, da sva dve blondinki, zato nama lahko marsikaj spregledajo skozi prste. Nekoč se nama je v Ljubljani neko mlajše, blond dekle zaletelo od zadaj v avto, zato sva poklicali policijo. Prišla sta dva policaja in za ogrevanje je Karmen pripomnila: “ Tri blondinke in dva policaja, to je ja zmagovalna kombinacija 🙂 “ Me tri smo se smejale, policajema pa nekako ni bilo do smeha. Ker sva bili tako pogosto skupaj, so naju ob prilikah, ko so naju srečali posamično, začeli zamenjevati. Meni so pravili Karmen in Karmen so pravili Snežana. Sčasoma sem ji začela brezpogojno zaupati in verjeti v njene sposobnosti. Dobro se spomnim, da sem na nekem izobraževanju, ko smo morali opisati prijatelja, rekla, da bi si s svojo prijateljico upala iti na konec sveta, saj sem dejansko verjela, da sva bili tako sposobni in da sva se tako dopolnjevali, da bi skupaj premagali vse ovire.
Tako sta minili prvi dve leti od odprtja ptujske poslovalnice. Takrat se je zaposlenim na Ptuju iztekla pogodba o zaposlitvi. Karmen se je odločila, da bo predlagala, da Saši ne podaljšajo pogodbe, saj ni bila zadovoljna z njenim delom, z njenim odnosom do sodelavcev in do nje same, celo trdila je, da hoče vzeti Saša v poslovalnici vajeti v svoje roke. Karmen ji je povedala, da ptujska enota ne more imeti dveh vodij, poleg tega je ocenila, da je razdiralen člen v ptujski ekipi, zato je predlagala, da se ji pogodba o zaposlitvi ne podaljša. Saša je takrat izkoristila svoje zveze, ki jih je v podjetju imela in šef je odločil, da ostaja v podjetju in da bo šla delat k meni v Maribor, čeprav stanuje v bližini Ptuja. Takrat me je Saša poklicala in me prosila, če lahko, preden nastopi svoje novo delovno mesto v Mariboru, pride na razgovor k meni. Seveda sem takoj pristala na to. Na srečanju mi je zaupala, da z veliko težavo prihaja delat v Maribor, ker ve kako dobri prijateljici sva s Karmen, da se onidve nista razumeli in se boji, da sem zelo podrobno seznanjena z njunim medsebojnim odnosom, zato sem polna predsodkov proti njej in njenemu delu. Te skrbi ji povzročajo težave s spanjem in strah jo je ponedeljka, ko bo nastopila delo v Mariboru. Potolažila sem jo, da moje prijateljstvo s Karmen zagotovo ne bo vplivalo na najin odnos. Najin odnos se bo vzpostavil na osnovi najnega skupnega dela. Povedala sem ji, da je moje globoko prepričanje, da mora dober vodja znati pomagati svojim sodelavcem do dobrih rezultatov, ker je seštevek posamičnih rezultatov skupni rezultat, za katerega je zadolžena celotna ekipa. In dejansko sem se tudi čutila odgovorno za uspešnost vseh zaposlenih in vedno iskala načine, kako doseči, da bodo pri opravljanju svojega dela zavzeti in zadovoljni, saj le zavzeti in zadovoljni zaposleni dosegajo nadpovprečne delovne rezultate. Ob vsem tem je na moji vrednostni lestvici zelo visoko vodenje z vzgledom, saj sem se strinjala s komercialnim direktorjem in njegovo izjavo, da še pes postane podoben svojemu gospodarju. Saša si je po teh besedah vidno oddahnila. Rekla mi je, da mi bo za te besede večno hvaležna, da sem jo pomirila in da lahko vedno računam nanjo. Da se bo trudila in prizadevno opravljala svoje delo.

10 KORAKOV DO SREČE

Sreča je najboljše orodje za dosego naših ciljev. Je vzrok, ne rezultat. Naredite vseh deset korakov do sreče in si uresničite to vsemogočno čustveno energijo.

  1. Ozavestite, da svojo srečo oblikujete sami, da se ne nahaja nekje v prihodnosti, ampak jo že imate zdaj, v tem trenutku. Samo premislite, kaj vas v tem trenutku dela srečne. Poiščite čustva, ki so že v vas in vas delajo srečne, na čustva ljubezni, miru, radosti, sprejemanja, razumevanja. Osredotočite se na ta čustva, na srečo, ker tisto na kar se osredotočimo zraste. Na primer: pomislimo katere tri stvari nam v tem trenutku vzbujajo življenjsko radost: mogoče prešeren otroški smeh, ali toplo sonce, ki nas greje,  mogoče ( čeprav smo v Sloveniji 🙂 ) prijeten pogovor s sosedom. DSC_5985
  2. Gibajte se v naravi in aktivirajte življensko energijo. Zagotovite vašemu telesu pogoje, da bo lahko srečno. Če še nimate določene vsakodnevne aktivnosti v zvezi z gibanjem, jo nemudoma določite. Določite kaj, kje in kdaj. Na primer: vsak dan, ob 18h zvečer, bom šel na polurni sprehod ob bližnjem potoku. In to tudi izvajajte.
  3. Razvijajte optimistično, pozitivno razmišljanje, brez zamer, obtoževanj, sodb, maščevalnosti. V vsakem dogodku iščite pozitivno plat, verjemite v optimistični razplet. Na primer: če vam iz neba pade pralni stroj na vašo najljubšo gredico, recite, da ste imeli srečo, da vam ni padel na glavo in se ne ukvarjajte s tem zakaj je pralni stroj padel ravno na vaš vrt, zakaj ne raje na sosedov 🙂 Če pa pade na sosedov vrt, ne iščite razlogov zakaj je prav, da se mu je to zgodilo. Tisti negativni, od katerih se morate ograditi, razmišljajo, da je sreča najboljše maščevanje, ker nič drugega ljudi ne obnori bolj, kot da vidijo nekoga, ki živi dobro.
  4. Delajte za notranje zadovoljstvo, užitki naj bodo samo pika na i. Ločite med globokim notranjim zadovoljstvom, ki vas dela srečne in užitkom, ki traja samo kratko in vas ne napolni. Na primer: če se boste globoko zadovoljni vrnili z izleta v hribe, si za piko na i privoščite čokolado. Ob občutenju zadovoljstva, ker vas je pohod notranje obogatil, boste lahko brez kančka slabe vesti uživali v slastni čokoladi. Sreča, ki jo boste pri tem občutili, bo zaradi i-ja s piko vred in nikakor zaradi resničnosti izreka, da si z denarjem ne moreš kupiti sreče, lahko pa si čokolado, kar je skoraj isto 🙂
  5. Sprejmite sebe in druge takšne kot so. Na primer: Vaša obložena češnja razteza svoje veje na sosedov vrt. Sosed vzame sekiro in jih odžaga. Ne obsojajte sebe, ker niste tega pravi čas opazili in soseda, ker je to naredil ravno takrat, ko so bile veje s češnjami bogato obložene 🙂 Sprejmite sebe in soseda takšnega kot ste oziroma je.
  6. Odpuščajte sebi in drugim. Na primer: če ostanemo pri češnjevi veji iz prejšnje točke – odpustite si, da ste se megalomansko širili po tuji lastnini in ostali brez češenj. Prav tako odpustite sosedu, da je brez opozorila dvignil žago nad vašo lastnino. In jo tudi pojedel 🙂 Obtoževanje, zamere, jeza so čustva, ki so nanizana na negativnem poltraku z imenom sreča. Zamenjajte jih z odpuščanjem in umirjenostjo.
  7. Bodite hvaležni za življenje, ki ga imate. Sreča ni v dobiti tisto kar želiš, ampak želeti tisto kar imaš. Na primer: odpravljam se prepešačit Camino, 800 km dolgo pot in ker ne maram raznoraznih nahrbtnikov, bom morala imeti nosača. Razmišljala sem, kakšnega bi si pa želela in takoj so mi začeli po glavi bliskati atributi kot so: starejši, večji, prijeten, ne preveč zgovoren…in takrat je vstopil moj mož…seveda, želim si točno to, kar že imam in v tem je moja sreča 🙂DSC_0041
  8. Delajte dobro drugim. Velikokrat sem se že spraševala zakaj tako dobro dene, če storiš nekaj dobrega za koga drugega. Na primer: svojemu sosedu iz točke 5 in 6 podarite češnjevo drevo. Še več – ponudite se mu, da ga tudi vsadite ( seveda zato, da ga boste čim bližje meji, da boste nekoč lahko dobili svoje češnje nazaj 🙂 )
  9. Povežite se s pozitivnimi ljudmi in bodite s tistimi, ki jih imate radi. Že naše gore list, Simon Gregorčič, je zapisal verz: a srečen ni, kdor srečo uživa sam….in tukaj nimam kaj dodati. Mogoče lahko samo bolj nazorno zapišem: povezujte se z ljudmi, ki prinesejo srečo kamorkoli pridejo, nikakor s tistimi, ki jo prinesejo, ko odidejo ( zanimivo, da se vsi prištevamo v ono prvo skupino 🙂 )1
  10. Denar vam ne prinese sreče. Res pa je, da se da včasih malo pogoljufati. Na primer: z denarjem si kupite vstopnico za kakšno predstavo, ki vas notranje napolni in osreči. In v skladu s točko 4 si po predstavi z njim kupite še piko na i 🙂

DRUGA POLOVICA ŽIVLJENJA

Pred kratkim sem srečala sošolca iz gimnazije, ki me je vljudno pobaral, kako sem. Na moj odgovor, da se odlično počutim, ker sem v zrelih letih in imam podstrešje pospravljeno, mi je porogljivo odgovoril z vprašanjem: “Pa veš, kaj pride po zrelosti? Gnitje,” in se gromko zasmejal, ko je videl, da me je s temi besedami dotolkel ne samo v tla, ampak še globje 🙂 Kakšen bi bil šele njegov odgovor, če bi mu zaupala, da je s svojimi oblivi že začela po meni pljuskati menopavza. Po moje bi mi svetoval, naj grem kar naravnost na britof in tam počakam, da se pač zgodi tisto neizogibno. 🙂 O menopavzi se v javnosti še nedolgo nazaj sploh ni govorilo in še danes se sama beseda menopavza sliši kot pljunek. Takšen masten, ogaben in odvraten, ki bi ga v prvem trenutku najraje pobrisal iz obličja zemlje, pa je preveč nagravžen, da bi to tudi naredil. Potrebno bi ga bilo postrgati s tal, ga razmazati po stekelcu in pod mikroskopom pregledati njegovo strukturo. Večji del zgodovine namreč tega pojma sploh niso poznali, saj je večina žensk umrla že pred menopavzo, danes pa je zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe že zelo mala verjetnost, da je ne bi doživel. Po mnenju žensk je ta doba med zrelostjo in starostjo ena izmed najlepših obdobij v našem življenju. In zakaj je temu tako?

DSC_0224

Nekako s koncem pubertete je celotno telo pripravljeno, da opravi svojo reproduktivno vlogo. Napeto, mlado telo, kipeče prsi, zaobljene boke in ploski trebuh v enakomernem ritmu preplavljajo hormoni in pletejo tančico, ki mlademu dekletu zastre pogled. Življenje dekleta se spremeni v življenje ženske, ki je osredotočena na potrebe in občutja drugih. Tančica se rahlo dvigne samo vsak mesec za kakšen dan, v času zloglasnega PMSa. Takrat jo telesno in čustveno neugodje opozori na kup nerešenih vprašanj, ki se nabirajo v njej, ker zanemarja svoje lastne potrebe in želje na račun potreb in želja drugih. “Pozabi nase”, jo dnevno usmerjajo hormoni, “važni so otroci, partner, drugi.” In naenkrat minejo leta v tekanju od obveznosti k obveznosti z imenom Moram. Sčasoma pa se čisto počasi, skoraj neopazno, na konec besede moram, prikrade vprašaj : “Moram?”. Vprašaj se namnoži in preraste v : “Si to želim?” in takrat so razmere zrele za izbruh. Predmenopavza trka na vrata. Pričakovanja že odraslih otrok in partnerja, da boš opral, skuhal in uredil vse, da bo zadovoljenih čim več njihovih potreb, ti začne iti na živce. In ni več daleč dan, ko na pripombo, da je riž razkuhan, zagrabiš skledo in jo skozi zaprto okno vržeš ven. In se vsi čudijo, kaj neki so rekli takega. Nekje sem brala, da postajajo moški čedalje bolj osveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovimi ženami. Izmislili so si tudi šalo, da moški, ki verjamejo, da ni težko živeti z ženo v menopavzi, verjamejo tudi v roza slone 🙂 in da je na vprašanje : “ Zakaj žena, ki je v menopavzi nikoli ne vpraša moža, kako se počuti?” edini pravi odgovor: “ Ker ji ni mar.” 🙂

DSC_3091

V menopavzi gre namreč za veliko več kot za divjanje hormonov. Ko se začne pajčolan iz reproduktivnih hormonov dvigati, dolgo potlačene želje in ustvarjalna hotenja privrejo na dan, kar sproži ogromne količine ustvarjalne energije. Ob menopavzi nadaljujemo tam, kjer smo v adolescenci ostale. Možgani se spreminjajo, misli, zmožnost za zbranost, intuicija se na novo nastavijo. Ženske dobimo bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem tudi spregovorimo. Ameriške ženske v menopavzi se šalijo, da je edini filter, ki ga še imajo, tisti za kavo. Če ženska obdrži še druge filtre, če je zaradi miru doma in v službi še naprej tiho, ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov, je rezultat enak kot če bi se na ekonom loncu zamašil ventil. Običajno popusti zdravje ženske. Po drugi strani pa se moramo me, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile vse tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase. Ne pravijo zastonj, da če si želiš stabilnosti v svojem življenju, se začni družiti z žensko v menopavzi. Ob njej se ti bo vse po vrsti zdelo trdno kot kamen. 🙂 Strasti, ki nas začnejo pretresati do obisti, so resnične in nas pozivajo, da ravnamo v skladu z njimi. Zahteve, ki jih postavljamo, so realne, napadi ustvarjalne energije in čustveni premiki, do katerih pridemo v menopavzi in katerih nas je sprva strah, pa nam pomagajo opraviti delo. Nujno je, da izkoristimo jasen pogled, ki je dar menopavze, in ga uporabimo za to, da bo druga polovica našega življenja res naša.

Fotografiji: Iztok in Zlatka. 🙂

PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

Srečale smo se prijateljice iz Vinogradne ulice (z leve proti desni Renata Z., Leonida, Renata K., Duška in Zlatka)

Ko sem hodila v četrti razred osnovne šole, smo se preselili v Vinogradno ulico. To je bila ulica sodobnih novih hiš, za katere načrte so narisali arhitekti, so jih pa naši očetje med gradnjo hiš pomembno spreminjali in prilagajali trenutnim željam in potrebam. Tako so dodali kakšno opeko več v višino in naredili še nadstropje za potrebe svojih otrok, ko bodo le-ti odrasli. V hišah so takrat živele mlade družine. Starši so bili na vrhuncu svoje moči, uspešni, delovni in ustvarjalni. Od nas otrok se je pričakovalo, da se lepo obnašamo, imamo v šoli odlične ocene in uresničimo vse tisto, česar starši zaradi revščine in vojne, ki so jo doživeli v svojih mladostniških letih, niso mogli.

Dekleta iz Vinogradne ulice smo imele pogosto obiske (z leve proti desni: Renata Z., Vanja, Zlatka in Leonida). 

V petih hišah, ki so stale ena ob drugi in nasproti, smo živele prijateljice: med nami najstarejša Renata K., nato Duška, jaz, Leonida in njena mlajša sestrična Renata Z. (v spomin na otroštvo sem Renatama dodala začetnice rojstnih priimkov). Z Renato K. in Duško sem se spoprijateljila že pred vselitvijo. Neko popoldne smo lovile ravnotežje med hojo po betonskih temeljih hiše v gradnji. Na novo odkriti prijateljici sta mi povedali presenetljivo resnico, da bom jaz, ko bo moj enajst let starejši brat dobil otroka, postala teta. Kljub temu, da sem morala kar nekaj let počakati na ta srečen dogodek, sem bila takrat zelo ponosna, saj se mi je zdelo tako zelo odraslo biti teta. Kdaj sem se spoprijateljila z Leonido in Renato Z., se natančno ne spominjam. Zdi se mi, da Leonido poznam že od rojstva. Kar naprej mi je sledila. Nekoč je svoje ljubosumje, da smo jo imele v družbi za »tamalo«, pokazala s tem, da je vrgla kepo s kamenčkom v sredini za našim NSU »princom«, s katerim smo se odpeljali »s parcele«. Zelo rada je čebljala in nas motila pri »resnih« pogovorih, nas že skoraj »odraslih« prijateljic, Renate K., Duške in mene. Sicer pa me je vsako jutro zbudila namesto budilke, počakala, da sem se uredila, in nato sva šli skupaj v šolo. Še posebej takrat, ko sem vstala z levo nogo, sem ji rekla: “Povej mi nekaj lepega.” Njen nalezljiv smeh je pomagal, da sva v šolo vedno prišli dobre volje. Najmlajša med nami, Renata Z. se nam je pridružila redkeje. Pri otrocih se že majhne razlike v letih močno odražajo v odnosih, z leti pa starostnih razlik sploh ne opažamo več. Bila je zanimiva tudi zaradi starejšega brata, ki je pripeljal v ulico svoje prijatelje, in smo pri Renati K. v garaži igrali namizni tenis podnevi in pozno v noč. Med igro sem prvič slišala kletvico, katere pomena še dolgo nisem razvozljala, a sem jo doma pred starši takoj z veseljem ponovila. Od takrat me je mama še bolj vztrajno odvračala od družbe na ulici. Našla je tisoč in en razlog za to, da me je lahko poklicala z balkona: »Zlatka, pridi! Zlatka, zdaj pa takoj gor! Malico sem ti pripravila!« Pripravila je popoldansko malico, večerjo, malico pred spanjem, spomnila pa se je tudi na zanimiv film na televiziji ali na to, da smo dobili obisk.

Levo: Leonida, Zlatka in Renata Z. smo se učile odgovornosti tudi ob čuvanju dojenčka. Desno: Renata in Zlatka med igro z žogo.

Lepo smo se imele prijateljice iz Vinogradne ulice. Največja kazen mi je bila, da sem morala s starši na morje, saj sem bila prepričana, da bom v času odsotnosti zamudila veliko čudovitih dogodivščin. Ko smo bile mlajše, smo pogosto kartale, slikale z vodenimi barvicami, se vozile s kolesom po ulici neštetokrat gor in dol, skakale ristanc, delale snežake, čuvale sosedovega dojenčka, čebljale in se smejale tako močno, da smo morale počepniti. Nekajkrat smo se pogovarjale o vlomilcih, ki so trkali na rolete naših domov in puščali stopinje na vrtovih. Med temi dolgimi pogovori niti opazile nismo, da se je znočilo. Takrat smo prestrašene spremljale ena drugo proti svojemu domu. Ko je bila naša hiša še brez stekel v okenskih odprtinah, sva se z Leonido postavili na sredino bodoče dnevne sobe, ki nama je služila kot oder, vzeli kratko palico za mikrofon, obrnili sva se proti balkonu in ulici ter peli. Izmišljala sem si besedila s francoskim, angleškim, ruskim naglasom in Leonida je verjela, da znam toliko tujih jezikov. Ko sem dobila prvo menstruacijo, smo dobili tovornjak premoga, ki ga je bilo treba znositi v klet. Vso delo sta skupaj z mojim očetom opravili Renata K. in Duška, ne da bi me vprašali, zakaj ne pomagam. Jaz pa sem svojo skrivnost čuvala do poznega večera, ko sem jo povedala mami.

Renata K., Zlatka in Duška v najbolj “norih letih”.

Ko smo iz deklic zrastle v dekleta, smo si šepetale o svojih prvih simpatijah do fantov, fizični in socialni svet pa se nam je širil zunaj ulice. Duška in Renata K. sta počakali, da sem zaključila osnovno šolo in horalegalis zame ni več veljal. Na dan, ko sem dobila v šoli spričevalo, smo prvič odšle zvečer v kino, kamor smo kasneje pogosto zahajale. Pri Duškini mami sem opravila prvi neformalni tečaj kuhanja. Njena polnjena paprika mi je še do danes ostala kot najbolj okusna. Deležna sem bila posebnega privilegija, da mi jo je postregla brez olupa, tj. paprike. Zelenjava ni nikoli bila moja priljubljena hrana. Leonida se je odselila v Ljubljano, od koder mi je pošiljala čudovita pisma z malo teksta in veliko risb ob straneh. V času študija so me njeni starši gostoljubno sprejeli medse in sem se z njimi vozila v Ljubljano. Renata Z. si je našla svojo, mlajšo družbo. Moja srečanja z Duško in Renato K. so zaradi študija postajala redkejša, čeprav nič manj vznemirljiva. Z Duško, ki je študirala biologijo, sem skupaj ponavljala rodoslovna debla. Dobivale smo se v Renatini sobi v nadstropju njihove hiše ob sladkem čokoladnem likerju, ki ga je kuhala Duška, in je do danes ostal moja edina alkoholna pijača, katere okus je vreden požirkov.

Na srečanju prijateljic iz Vinogradne ulice je bilo zabavno.

Renata K. je dala povod za naše prvo srečanje v odraslosti ☺. Da prav nihče ne bi motil našega enkratnega dogodka, smo si rezervirale posebno sobo v gostišču Kralj. Nismo se več igrale, niti slikale niti pele, tudi o nasprotnem spolu nismo veliko govorile. Smo se pa veliko smejale. Bogate življenjske izkušnje so nas naredile zrele ženske, a še vedno smo živahne in dejavne na številnih področjih. A to je že tema za druge zgodbe.

JAZ IN JUNG SVA SE ČUDILA LEPOTAM NARAVE

»Na površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa. Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in veličastno,« je napisal Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, psiholog in folozof, rojen 1875, v svoji avtobiografski knjigi Spomini, sanje, misli.

Jung je že kot otrok skoraj v vse dvomil, o vsem razmišljal in za vse iskal dokaze. Dvomil je tudi v Boga, čeprav mu je bila vera položena v zibelko, saj je bil njegov oče pastor, bili pa so pastorji tudi njegovi strici. Slišal je veliko religioznih pogovorov, teoloških razprav in pridig. Pod vplivom Jungove knjige spominov sem tudi jaz poglobila svoje dvome, med drugim tudi v zgornji opis njegovih najzgodnejših spominov. Sam Jung navaja, da se njegovi spomini začenjajo z drugim ali tretjim letom starosti, in čudno se mi zdi, da bi pri teh letih še ležal v otroškem vozičku. So to res spomini na realen dogodek ali je predstavo o njih skonstruiral v kasnejših letih iz drobcev najrazličnejših izkušenj?

Čudila sem se lepotam narave.

So mi pa njegovi »spomini iz vozička« prebudili lastne spomine na trenutke, ko sem se pri šestih letih starosti verjetno prvič zavedla čudes narave. Njeno lepoto sem sicer opažala že prej. Oboževala sem nežno roza cvetove divje vrtnice, ki je rastla ob stari polomljeni ograji blizu vrtca, ki sem ga obiskovala. Vrtec je bil v graščini, ki je zame vedno bila in je pravljična.

Obiskovala sem vrtec, ki je bil v graščini Trebnik.

Bil je osmi marec, dan žena. Takrat so naše mamice dobro vedele, da je to tudi njihov praznik, in prav nobene potrebe niso imele po svojem prazniku. V vrtcu smo zanje pripravljali lutkovno igrico. A to ni bila navadna lutkovna igrica, kakršno so nam običajno prirejale vzgojiteljice. Lutke se niso pogovarjale le med seboj, ampak so se pogovarjale z deklico, ki je stala pred njihovim odrom, oblečena v kratko krilce, pisano bluzico in bele hulahopke. Ta deklica sem bila jaz.

Mama me je oblačila v oblekice, krilca, bluzice, bele hulahopke ali nogavičke in lakaste čeveljčke.

Skrbno smo vadili predstavo. Besedilo mi ni delalo težav, saj je bila zaželena poleg okvirne zgodbe določena mera spontanosti in moj pogovor z lutkami ni smel biti povsem naučen. Po letih predavanj na fakulteti danes vem, da lahko na ta način izvedena predstava odlično uspe, le razpoložen moraš biti zanjo. Vesela sem, da je bil tisti dan moj dan in da sem za svoj nastop prejela številne pohvale. A bolj kot to mi je ostalo v spominu doživetje nenavadnosti narave.

Bil je lep sončen dan. Ura je bila verjetno malo čez poldne, po kosilu. Otroci smo ležali v vrtcu na svojih ležalnikih. Večina jih je spala, kot se je od njih tudi pričakovalo, jaz pa sem ležala na hrbtu, glavo sem rahlo obrnila proti oknu in opazovala sem oblake. Morda je bila moja nespečnost posledica rahle treme pred popoldanskim nastopom za mamice. Kot Jung bi tudi jaz danes prisegla, da sem takrat na tistem ležalniku pomislila, da so mi vzgojiteljice namenile pomembno vlogo in da jih ne smem razočarati. Prvič v življenju sem opazila, kako oblaki drvijo preko neba. Bili so svetli, veseli, razigrani. S tem, ko so se lovili pred soncem in njegovimi žarki, so na Zemljo metali sence. Te sence so plesale prav poseben ples po igralnici našega vrtca. S pogledoma sem sledila senci oblaka, prikazala se je na stropu, zdrvela po njem in padla na steno, pri tem pa rahlo oplazila malega dečka, ki je spal na trebušku na ležalniku. Izginila je in že se je prikazala nova senca, stekla po tleh in se dvignila čez obličje vzgojiteljice, ki je sklonjeno sedela na stolu pri vratih v igralnico in v otroške slikanice nekaj zapisovala. Takrat sem mislila, da vzgojiteljice v slikanice pišejo znake, s katerimi označujejo, za katero starost otrok so primerne določene slikanice, in podobno sem storila tudi sama z vsemi slikanicami, ki sem jih imela doma. Na prvo stran vsake sem s kemičnim svinčnikom narisala veliko piko, krogec, črko V ali zvezdico, da sem kasneje vedela, ali naj pravljico povem punčkam in medvedkom mlajše ali starejše starostne skupine. To “pisanje” me je tako zabavalo, da sem označila še posamezne liste slikanice.

V simbolni igri sem svoje punčke, medvedke in slončka nadzorovala pri dopoldanskem počitku. 

Slikanice sem označila in določila, kateri starostni skupini mojih varovancev, tj. punčk in medvedkov so namenjene. Včasih je bila odločitev težka. 🙂

Še danes verjamem, da mi beli oblački na nebu, ki v hitrem tempu plešejo svoj ples s sencami, prinašajo srečo in napovedujejo uspeh. ☺

POROČNA SVEČA

Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

DSC_0212

Ljubezen nikoli ne mine!