POROČI SE S TISTIM, BREZ KATEREGA NE MOREŠ ŽIVETI

Ne poroči se s tistim, s katerim lahko živiš, poroči se s tistim, brez katerega ne moreš živeti.

Omožila se je Mojca, oženil se je Iztok. Priči sta bili Snežana in Iztok.

Poroka ali sklenitev zakonske zveze je dejanje in svečan obred, ko ženska in moški postaneta mož in žena.

Prstana sta gotovo najbolj očiten simbol poroke. Predstavljata zavezo in brezmejno ljubezen med moškim in žensko. Krog je mednarodni simbol zakonske zveze, lahko predstavlja neskončnost ali večno ljubezen.

Posipanje mladoporočencev z rižem, ki naj bi zagotavljal polno shrambo in plodnost, je k nam prišla z Orienta. Danes se vse manj uporablja, zamenjali pa so ga konfeti, cvetni lističi in milni mehurčki. Vendar vraževerni pravijo, da riž mora biti.

Fotografirala je Zlatka.

18 NASVETOV ZA DOBER ZAKON

En dan pred prvo obletnico poroke, ki jo bosta Žanet in Jernej praznovala 12. septembra letos, bova midva z možem praznovala najinih 29, kar ni mačji kašelj. Zato si jemljem pravico, da jima dam nekaj nasvetov za dober zakon.

1. Pogovarjajta se drug z drugim bolj prijazno kot s komerkoli drugim na svetu. Prepogosto govorimo najbolj grobo s tistim, ki nam je najbolj blizu. To opozorilo seveda velja predvsem Jerneju, Žanet se ga zaveda. Vsaj tako sodim po dogodku, ko ji je Jernej telefoniral in se je nanjo brez pozdrava vsula ploha grobih besed. Žanet ga je prekinila: ” Ti bom dala priložnost, da se izboljšaš in začneš pogovor najprej s pozdravom, potem me vprašaš kako sem in potem prijazno začneš s tvojim sporočilom. Zdaj bom odložila.” Ker je Jernej bister fant, je seveda poklical nazaj.

2. Poroka je manj stvar, da se poročiš s pravo osebo in bolj stvar, da postaneš prava oseba. Ženi svetujejo, naj ne pričakuje, da se bo mož spremenil na bolje, možu pa naj ne pričakuje, da se žena ne bo spremenila. Resnica je, da se spremenita oba v isti smeri, saj gresta oba k istemu cilju. Gre samo za vprašanje časovne usklajenosti.

3. Ne pozabita se smejati. Večina parov večino časa govori o logistiki: kdo bo kupil špecerijo, kdo bo poskrbel za popravilo, kdo bo pobral otroke iz vrtca. Ampak zakon ne zdrži na logistiki. Lahko pa pomaga, če imata parkiranih par prestižnih avtomobilov na privozu.

4. Jernej, Žanet te potrebuje, da bi bil njen najboljši prijatelj. Vsak dan ji povej kaj misliš. Čeprav nič ne misliš, ji povej, da nič ne misliš. Žanet, če prepogosto ne bo mislil nič, naj napiše knjigo o tem kako se to naredi. Bo obogatel, saj se večina ljudi želi naučiti ne misliti.

5. Žanet, potrebuje te kot navijačico. Daj mu vedeti, da če je osvojil tebe, lahko osvoji ves svet.

6. Jernej, poišči način, da ji poveš, da jo ljubiš, brez seksa. Lahko poskusiš z besedami. S šalo. Zvito. Na svoj način. Tako kot je to povedal svat na vajini poroki: ” Meni žena že skoraj 30 let govori, da ji nikoli ne povem, da jo imam rad. In jaz ji vedno znova odgovorim, da sem ji to že 1x povedal, takrat ko sva se poročila in od takrat se ni nič spremenilo. Če bo pa prišlo do kakšne spremembe, jo bom obvestil.”

7. Žanet, ko se oblačiš, se prepričaj, da je najpomembnejša oseba za katero se oblačiš on. In nadeni si šminko. Mogoče tudi par kapljic Chanela No.5 ali kakršenkoli parfum pač uporablja FB generacija.

8. Žanet, ti spuščaj desko na stranišču, Jernej ti pa jo dviguj. In to brez besed. Naj to postane vajina rutina.

9. Oproščanje ne pomeni, da v vsak nov prepir potegneš na dan isto stvar. Pustita zamero, naj odide. Ali vsaj isto stvar zavij v drug celofan 🙂  Prejšnji stavek je v ednini, ker velja samo za Žanet, ker zna lepo zavijat 🙂 Tudi z očmi 🙂

10. Zadeve ne bosta rešila ob dveh zjutraj. Tudi ob treh ne. Pojdita spat. Kolikokrat se je nama zgodilo, da se zjutraj sploh nisva spomnila vzroka včerajšnjega prepira.

11. Ne samo da drug drugega poslušata, dajta tudi slišat, da bi razumela argumente. Ne iščita vrzeli, da bi lahko zmagal samo eden.  Zakon je lahko samo win/win  ali lose/lose odnos.

12. Vajin zakon mora biti številka 1. Žanet in Jernej sta bila par pred otroci in bosta ostala par, ko se bodo otroci odselili.Vajini otroci ne bodo prišli prvi, prišli bodo drugi.  Najprej delajta na svoji zvezi. Sicer pa kaj vama bom govorila, to vama je povedal že župnik med vajinim cerkvenim obredom. Se spomnita?

13. Jernej, pusti jo jokat. Včasih to potrebuje. Žanet, ne tečnari, če on ne joka. Nekateri pač ne pokažejo svojih čustev. Taki so pač moški. Ali je mogoče nova FB generacija drugačna?

14. Ne izrecita vsega, kar vama pade na pamet. Več zakonov bi preživelo, če bi nekatere stvari ostale neizrečene.

15. Jernej, naj bo Žanet tvoja fantazija. Drugih niti ne glej. Žanet, naj bo Jernej tvoja fantazija. Ne beri romantičnih zgodb.

16. Žanet, sprejmi da mora Jernej ob gledanju tekme dati noge na mizo, jesti kokice in piti pivo. Jernej, sprejmi, da se Žanet ne more odločiti med 50 odtenki marelične barve in zanjo poišči še enainpetdesetega. Poročila sta se z nekom nasprotnega spola. V tem je čar življenja.

17. Recita ja veliko večkrat kot ne. Čeprav Jernej, zavedaj se, da je zakon odnos, v katerem ima vedno ena oseba prav in druga je… mož. Je pač tako.

18. Ne sprejemajta nasvetov kar vsepovprek. Nasvet lahko daš, če te nekdo prosi zanj ali če je nekdo v življenski nevarnosti. Ne nasedajta tistim, ki jih kar vsepovprek delijo. In jih povrhu vsega še oštevilčijo 🙂

MOJA PRIJATELJICA

Življenje je težko, zanimivo in nepredvidljivo. Nikoli vnaprej ne veš kaj ti bo kakšna oseba ali dogodek prinesla v življenje. Tudi ne zakaj. Verjetno je najbolje, da si s tem tudi bistveno ne razbijaš glave. Da živiš svoje življenje in ga meriš v enotah radosti, ki ti jih prinese. Samo te nekaj štejejo. Ko se kakšna zgodba zaključi je potrebno stvari premleti, zapisati, dati zadevo iz sebe, narediti na koncu piko, jo odložiti na kakem ovinku in nadaljevati pot.

Za mojo mariborsko službo sem se temeljito “namatrala”. Da sem jo dobila je trajalo dva meseca in štiri potovanja v Ljubljano. Po pisni prijavi (prispelo jih je okoli tristo), sem bila vabljena na razgovor z direktorjem prodaje in uslužbenko kadrovske službe. Takrat sem prvič romala v Ljubljano. To je bilo še v času, ko iz štajerskega konca do Ljubljane še ni bilo avtoceste. Imela sem smolo, da je bil ravno tisti dan praznik v Avstriji in kolone Avstrijcev so se valile proti slovenskemu morju. V eni izmed teh kolon sem se cijazila tudi jaz. Kljub precejšni rezervi, ki sem si jo vzela za pot pa za avstrijski praznik nisem vedela, zato mi je že pošteno šlo za nohte, ko sem s petimi minutami zamude avto enostavno pustila ob cesti, ampak še vedno na cesti in to sredi Ljubljane, tekla na razgovor, povedala, da sem tu, a imam avto na cesti zato me naj samo še malo počkajo, da ga grem parkirat in v zadnjih petih minutah, ki mi jih je ostalo od dvajsetih, kolikor jih je imel na razpolago vsak od kandidatov. povedala, kar sem pač imela za povedati o sebi. Kljub pomankanju časa ali pa mogoče ravno za to 🙂 sem se kolikor toliko normalno obnesla, tako da sem se uvrstila na psihometrično testiranje, ki je bilo čez en teden. Takrat sem se v Ljubljano odpravila drugič in to že navsezgodaj zjutraj. Po preverjanju vseh mogočih praznikov in dogodkov v sosednjih in še sosednjih dežel od sosednjih, sem se z dvojno časovno rezervo pojavila v Ljubljani že takrat, ko so še vsi spali. Avto sem lahko trikrat preparkirala, spila sem štiri kave in še sem se prva od vseh štiriindvajsetih vabljenih, pojavila na sedežu neke kadrovske agencije, kjer so nas vpregli v brskanje po naših možganih in psihi, v računanje po načelu, da prvo število odtšej od drugega in če je vsota pozitivna prištej večje število, če pa je negativna odštej manjše število in reši 5 strani takih računov v dvajsetih minutah, potem nadaljuj z logičnimi ugankami, pa pet minut odmora, pa odgovori na pet strani vprašanj iz splošne izobrazbe, pa pet minut odmora in odgovori na dvesto vprašanj, ki na prvi pogled sploh nimajo repa in glave. In ko že četrtič naletiš na vprašanje:” Ali je treba porednega pas tepsti?” te prime, da bi zmečkal papir in vse skupaj vrgel v koš. Ko sem se prebila čez vse pole sem dobila še popoldanski termin za razgovor pri psihologu. Vmes sem (hvala bogu) imela čas za kosilo, če ne zadeve enostavno ne bi vzdržala. Psiholog, ki je bil v bistvu psihologinja, me je presenečala s vprašanji o katerih do tistega dne sploh nisem razmišljala: “ Kakšni so moji spomini na srednjo šolo?, Kako sem doživljala očeta? Kaj je moja osnovna vrednota? Kaj bi naredila, če sodelavkin mož sodelavke ne bi pustil na izobraževanje? Kaj bi naredila, če bi bil določen sodelavec stalno na bolniški? “ in še in še podobnih vprašanj. Grebla sem po sebi in iskala odgovore, z vsakim odgovorom pa sem bila čedalje bolj izčrpana. Zvečer sem se privlekla domov ožeta kot cunja in kot taka seveda še lep čas nisem mogla zaspati. A čez kakšen dan sem že pozabila na to, čez par tednov pa se je približal čas našega dopusta in z družino smo se odpravili na morje. Že proti koncu našega dopusta me je na recepcijo hotela poklicala tašča in mi povedala, da so na njeno številko (stanovali smo na istem naslovu) klicali iz kadrovske službe podjetja, zakaj nisem prišla na razgovor. Ugotovili smo, da sem v času našega dopustovanja dobila vabilo za razgovor k direktorju kadrovske službe, a ker me ni bilo doma, vabila nisem odprla in zaman so me čakali na razgovoru. Na psihometričnem testiranju sem se daleč najboljše odrezala, na razgovor so povabili mene in drugouvrščenega, prišel pa je samo slednji. Ker sem tako bistveno odstopala od drugouvrščenega ( drugouvrščeni je imel oceno 2,7 , mislim pa, da je bila moja ocena 6,7) takratni vodji kadrovske službe ni šlo v račun, da me na razgovor ni bilo in sklenila me je poiskati. In tako je naletela na mojo taščo, ki ji je razložila, da vabila nisem prejela, ker me ni doma. Ko sem prišla z dopusta me je čakalo novo vabilo in takrat sem se že tretjič odpravila v Ljubljano, tokrat na razgovor h komercialnemu direktorju. Razgovor je minil prijetno, brez posebnih zapletov. Najbolj sem si zapomnila besede, ki jih je komercialni direktor izrekel kot argument, kako pomembno vlogo vodja neke ekipe ima in zakaj toliko preverjajo kandidate: “ Še pes postane podoben svojemu gospodarju 🙂 “ Vedno se je rad tako plastično izražal in še zdaj mi gre na smeh, ko je kakšno leto kasneje, ob neki drugi priložnosti, ta isti direktor rekel: “ Boj se pridnega bedaka, ker če je bedak len, ti nikoli ne bo naredil toliko škode kot priden.” Ko sva se rokovala in se poslovila, sem mislila, da je to zdaj to. Ampak ne, čez kakšen teden sem dobila vabilo še na razgovor h generalnemu direktorju. Želel bi me videti, preden pade dokončna odločitev. In takrat sem se že dokaj rutinsko četrtič odpravila v Ljubljano. Oglasiti sem se morala pri komercialnemu direktorju, ki me je osebno pospremil h generalnemu direktorju. Moram reči, da je generalni direktor name v trenutku naredil velik vtis ( saj poznate tisto, da ni druge možnosti, da ustvariš prvi vtis 🙂 ). S svojo karizmo, nastopom, besedami, stilom me je v trenutku osvojil. Njegova pisarna, ki je bila na vrhu stavbe je imela stekleno steno za katero se je razprostirala terasa, na kateri je bila pod z glicinijo obraščeno pergolo razkošna sedežna garnitura iz tika. Posedli smo se za mizo, iznad katere se je razprostiral pogled nad celotno Ljubljano. Pomenkovali smo se, pili smo kavo, generalni direktor pa je govoril o svoji viziji. Vsega kar je govoril, niti nisem razumela ( že takrat sem bila blond 🙂 ), a verjela sem, da je resnična vsaka njegova beseda. Počutila sem se kot da sem na strehi sveta in zanj in za njegovo podjetje bi, če bi bilo potrebno, našla pot tudi do zvezd. In tako vznesena sem prišla v eno izmed najboljših slovenskih podjetij, ki se je ukvarjalo s hitro razvijajočo se tehnologijo. V nekaj letih je iz par zaposlenih naraslo na mojo okroglo številko 600. Delali smo noč in dan, delo nam je bilo v užitek in veselje, bilo je naporno in navdihujoče. Zaposleni smo bili deležni vsega in to vsega najboljšega in v zahvalo smo tudi dajali najboljše. Vsak dan znova smo dobivali sporočilo, da smo podjetje mi in s ponosom smo iskali svoje ime iztiskano na plakatu, kjer so bila nanizana vsa imena zaposlenih. “ S pticami si delimo nebo, “ ni bil samo naš slogan, to je bilo naše življenje. In to življenje nam, kot je že bilo rečeno na začetku, prinaša stvari, osebe in dogodke, za katere nikoli vnaprej ne vemo zakaj.

Ena takšna oseba, za katero bi se lahko vprašala, zakaj mi jo je življenje prineslo na pot je Karmen. Še danes se jo spomnim, kako je pred leti stopila skozi vrata moje pisarne. Visoka, kar polna, kratkih svetlo rdečkastih las, z malo negotovim nasmeškom na ustih. Postala je moja sodelavka. Skupaj sva delali skoraj dva meseca, saj smo v Mariboru usposabljali ekipo novozaposlenih, ki bodo barve podjetja zastopali kasneje na Ptuju, z odprtjem nove poslovalnice. In ker je bila mariborska ekipa odlična, smo tudi odlično opravili svoje delo. Prenesli smo jim vse znanje za samostojno delo. Moram reči, da me sodelavka, ki mi je dihala za ovratnik 🙂 vsak dan, ves delovni čas, ni motila ( glede na izrek naših južnih sosedov: “svakog gosta dva dana dosta”), tako da smo s celotno ekipo kar malo obžalovali, ko se je bližal čas slovesa. Karmen se mi ni zdela napačna, imeli sva tudi dokaj podoben smisel za humor. Še zdaj se smejim, ko se spomnim kako sva se krohotali, ko mi je povedala za peripetije, ki so se ji dogajale , ko je šla na razgovor za službo. Bom poskusila na kratko obnoviti zgodbo. Na sedežu v Ljubljani smo imeli dve sosednji, med seboj ločeni stavbi s hišnima številkama 23 in 25. Na vrhu ene je imel svojo pisarno generalni direktor, v drugi stavbi je bil na vrhu komercialni direktor. Na vabilu je imela zapisano številko 25, ona pa je prišla na 23. Na recepciji je rekla, da je dogovorjena pri direktorju. Usmerili so jo v najvišje nadstropje in direktorjevi tajnici je ponovila zgodbo. Rekla ji je , naj malo počaka, ker je trenutno zaseden. Ko je prišla na vrsto, je vstopila v pisarno. Generalni direktor jo je pozdravil, ponudil ji je stol in zapeljala sta pogovor o vremenu in razmerah na cestah. Ko sta predebatirala že vse splošne teme, je nastala neprijetna tišina. Oba sta čakala, kdo bo prešel k bistvu zadeve. Čez nekaj časa se je direktor odkašljal in rekel: “Tuhtam, zakaj sva midva dogovorjena, pa se nikakor ne morem spomniti. Pri vseh mojih obveznostih ni čudno, da mi je ušlo iz glave.” Karmen mu je odgovorila: “ Ja, za službo sem prišla na razgovor, na Ptuju odpirate novo poslovalnico.” Takrat mu je postalo jasno, da on ni dogovorjen z njo in da je prišla v napačno stavbo.“Aja, potem boste pa morali v sosednjo stavbo, h komercialnemu direktorju. Počakajte, ga bom poklical in vas najavil.” In generalni direktor je poklical komercialnega, če za Ptuj iščejo vodjo poslovalnice. Na pritrdilen odgovor mu je rekel: “ Zdajle vam pošljem eno kandidatko.” In v drugi stavbi, v zadnjem nadstropju so vsi vedeli, da je ona kandidatka, ki jo pošilja sam generalni direktor. In kdo bi vedel, če ji ni to prineslo službo.
Druga taka oseba, za katero bi se lahko vprašala čemu mi jo je življenje prineslo na pot, je Saša. Sašo sem nekajkrat od daleč videla na Ptuju, ko sem tja hodila v gimnazijo. Takrat je bila gimnazija že v stavbi srednješolskega centra, kjer so bile tudi vse ostale ptujske srednje šole. Mislim, da je hodila na ekonomsko in da je bila prijateljica od prijateljičine prijateljice, zato sem si jo nekako od daleč na videz zapomnila. V moje življenje je vstopila pri istih vratih kot Karmen, eno uro za njo. Bila je novozaposlena za poslovalnico na Ptuju, predvidena za referentko pri Karmen, ki je bila njena šefinja.
In v tistem trenutku, ko smo se prvič soočile vse tri skupaj, se nobena od nas ni zavedala po kako do razpenjenosti razburkanem morju, med Mariborom, Ptujem in Ljubljano, bomo plule, posamič in v paru, nikoli pa vse tri skupaj.

Včasih sem bila zelo pasivna pri navezovanju osebnih odnosov, tako z moškimi kot z ženskami. Če dobro razmislim, sem bila vedno izbrana za prijateljico, nikoli nisem bila pobudnik. Nisem bila tista, ki je klicala, bila sem tista, ki je dvigovala telefon, nisem bila tista, ki je predlagala zmenke ob kavi, bila sem samo tista, ki je potrjevala termine. Trajalo je lep čas, preden sem nekoga sprejela za prijatelja, a ko se je to zgodilo, sem bila zelo pripadna in prijateljski odnos sem postavila zelo visoko na lestvico. V času, ko je bila Karmen pri meni na uvajanju, jo vsekakor nisem smatrala za prijateljico. Tudi takrat ne, ko so Ptujčani odšli in odprli poslovalnico. Čudila sem se, čemu me je s Ptuja vsaki dan poklicala. Najprej je premlevala kakšne službene reči, potem pa še osebne. Sčasoma sva si vse več zaupali in se zbližali. Sprejela sem jo za prijateljico. Na vseh službenih srečanjih, seminarjih, sestankih in izobraževanjih, sva bili vedno skupaj. Najin šef naju je imenoval štajerska naveza. Karmen si je začela barvati lase bolj na blond in pogosto sva se norčevali iz tega, da sva dve blondinki, zato nama lahko marsikaj spregledajo skozi prste. Nekoč se nama je v Ljubljani neko mlajše, blond dekle zaletelo od zadaj v avto, zato sva poklicali policijo. Prišla sta dva policaja in za ogrevanje je Karmen pripomnila: “ Tri blondinke in dva policaja, to je ja zmagovalna kombinacija 🙂 “ Me tri smo se smejale, policajema pa nekako ni bilo do smeha. Ker sva bili tako pogosto skupaj, so naju ob prilikah, ko so naju srečali posamično, začeli zamenjevati. Meni so pravili Karmen in Karmen so pravili Snežana. Sčasoma sem ji začela brezpogojno zaupati in verjeti v njene sposobnosti. Dobro se spomnim, da sem na nekem izobraževanju, ko smo morali opisati prijatelja, rekla, da bi si s svojo prijateljico upala iti na konec sveta, saj sem dejansko verjela, da sva bili tako sposobni in da sva se tako dopolnjevali, da bi skupaj premagali vse ovire.
Tako sta minili prvi dve leti od odprtja ptujske poslovalnice. Takrat se je zaposlenim na Ptuju iztekla pogodba o zaposlitvi. Karmen se je odločila, da bo predlagala, da Saši ne podaljšajo pogodbe, saj ni bila zadovoljna z njenim delom, z njenim odnosom do sodelavcev in do nje same, celo trdila je, da hoče vzeti Saša v poslovalnici vajeti v svoje roke. Karmen ji je povedala, da ptujska enota ne more imeti dveh vodij, poleg tega je ocenila, da je razdiralen člen v ptujski ekipi, zato je predlagala, da se ji pogodba o zaposlitvi ne podaljša. Saša je takrat izkoristila svoje zveze, ki jih je v podjetju imela in šef je odločil, da ostaja v podjetju in da bo šla delat k meni v Maribor, čeprav stanuje v bližini Ptuja. Takrat me je Saša poklicala in me prosila, če lahko, preden nastopi svoje novo delovno mesto v Mariboru, pride na razgovor k meni. Seveda sem takoj pristala na to. Na srečanju mi je zaupala, da z veliko težavo prihaja delat v Maribor, ker ve kako dobri prijateljici sva s Karmen, da se onidve nista razumeli in se boji, da sem zelo podrobno seznanjena z njunim medsebojnim odnosom, zato sem polna predsodkov proti njej in njenemu delu. Te skrbi ji povzročajo težave s spanjem in strah jo je ponedeljka, ko bo nastopila delo v Mariboru. Potolažila sem jo, da moje prijateljstvo s Karmen zagotovo ne bo vplivalo na najin odnos. Najin odnos se bo vzpostavil na osnovi najnega skupnega dela. Povedala sem ji, da je moje globoko prepričanje, da mora dober vodja znati pomagati svojim sodelavcem do dobrih rezultatov, ker je seštevek posamičnih rezultatov skupni rezultat, za katerega je zadolžena celotna ekipa. In dejansko sem se tudi čutila odgovorno za uspešnost vseh zaposlenih in vedno iskala načine, kako doseči, da bodo pri opravljanju svojega dela zavzeti in zadovoljni, saj le zavzeti in zadovoljni zaposleni dosegajo nadpovprečne delovne rezultate. Ob vsem tem je na moji vrednostni lestvici zelo visoko vodenje z vzgledom, saj sem se strinjala s komercialnim direktorjem in njegovo izjavo, da še pes postane podoben svojemu gospodarju. Saša si je po teh besedah vidno oddahnila. Rekla mi je, da mi bo za te besede večno hvaležna, da sem jo pomirila in da lahko vedno računam nanjo. Da se bo trudila in prizadevno opravljala svoje delo.

DRUGA POLOVICA ŽIVLJENJA

Pred kratkim sem srečala sošolca iz gimnazije, ki me je vljudno pobaral, kako sem. Na moj odgovor, da se odlično počutim, ker sem v zrelih letih in imam podstrešje pospravljeno, mi je porogljivo odgovoril z vprašanjem: “Pa veš, kaj pride po zrelosti? Gnitje,” in se gromko zasmejal, ko je videl, da me je s temi besedami dotolkel ne samo v tla, ampak še globje 🙂 Kakšen bi bil šele njegov odgovor, če bi mu zaupala, da je s svojimi oblivi že začela po meni pljuskati menopavza. Po moje bi mi svetoval, naj grem kar naravnost na britof in tam počakam, da se pač zgodi tisto neizogibno. 🙂 O menopavzi se v javnosti še nedolgo nazaj sploh ni govorilo in še danes se sama beseda menopavza sliši kot pljunek. Takšen masten, ogaben in odvraten, ki bi ga v prvem trenutku najraje pobrisal iz obličja zemlje, pa je preveč nagravžen, da bi to tudi naredil. Potrebno bi ga bilo postrgati s tal, ga razmazati po stekelcu in pod mikroskopom pregledati njegovo strukturo. Večji del zgodovine namreč tega pojma sploh niso poznali, saj je večina žensk umrla že pred menopavzo, danes pa je zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe že zelo mala verjetnost, da je ne bi doživel. Po mnenju žensk je ta doba med zrelostjo in starostjo ena izmed najlepših obdobij v našem življenju. In zakaj je temu tako?

Nekako s koncem pubertete je celotno telo pripravljeno, da opravi svojo reproduktivno vlogo. Napeto, mlado telo, kipeče prsi, zaobljene boke in ploski trebuh v enakomernem ritmu preplavljajo hormoni in pletejo tančico, ki mlademu dekletu zastre pogled. Življenje dekleta se spremeni v življenje ženske, ki je osredotočena na potrebe in občutja drugih. Tančica se rahlo dvigne samo vsak mesec za kakšen dan, v času zloglasnega PMSa. Takrat jo telesno in čustveno neugodje opozori na kup nerešenih vprašanj, ki se nabirajo v njej, ker zanemarja svoje lastne potrebe in želje na račun potreb in želja drugih. “Pozabi nase”, jo dnevno usmerjajo hormoni, “važni so otroci, partner, drugi.” In naenkrat minejo leta v tekanju od obveznosti k obveznosti z imenom Moram. Sčasoma pa se čisto počasi, skoraj neopazno, na konec besede moram, prikrade vprašaj : “Moram?”. Vprašaj se namnoži in preraste v : “Si to želim?” in takrat so razmere zrele za izbruh. Predmenopavza trka na vrata. Pričakovanja že odraslih otrok in partnerja, da boš opral, skuhal in uredil vse, da bo zadovoljenih čim več njihovih potreb, ti začne iti na živce. In ni več daleč dan, ko na pripombo, da je riž razkuhan, zagrabiš skledo in jo skozi zaprto okno vržeš ven. In se vsi čudijo, kaj neki so rekli takega. Nekje sem brala, da postajajo moški čedalje bolj osveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovimi ženami. Izmislili so si tudi šalo, da moški, ki verjamejo, da ni težko živeti z ženo v menopavzi, verjamejo tudi v roza slone 🙂 in da je na vprašanje : “ Zakaj žena, ki je v menopavzi nikoli ne vpraša moža, kako se počuti?” edini pravi odgovor: “ Ker ji ni mar.” 🙂

DSC_3091

V menopavzi gre namreč za veliko več kot za divjanje hormonov. Ko se začne pajčolan iz reproduktivnih hormonov dvigati, dolgo potlačene želje in ustvarjalna hotenja privrejo na dan, kar sproži ogromne količine ustvarjalne energije. Ob menopavzi nadaljujemo tam, kjer smo v adolescenci ostale. Možgani se spreminjajo, misli, zmožnost za zbranost, intuicija se na novo nastavijo. Ženske dobimo bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem tudi spregovorimo. Ameriške ženske v menopavzi se šalijo, da je edini filter, ki ga še imajo, tisti za kavo. Če ženska obdrži še druge filtre, če je zaradi miru doma in v službi še naprej tiho, ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov, je rezultat enak kot če bi se na ekonom loncu zamašil ventil. Običajno popusti zdravje ženske. Po drugi strani pa se moramo me, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile vse tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase. Ne pravijo zastonj, da če si želiš stabilnosti v svojem življenju, se začni družiti z žensko v menopavzi. Ob njej se ti bo vse po vrsti zdelo trdno kot kamen. 🙂 Strasti, ki nas začnejo pretresati do obisti, so resnične in nas pozivajo, da ravnamo v skladu z njimi. Zahteve, ki jih postavljamo, so realne, napadi ustvarjalne energije in čustveni premiki, do katerih pridemo v menopavzi in katerih nas je sprva strah, pa nam pomagajo opraviti delo. Nujno je, da izkoristimo jasen pogled, ki je dar menopavze, in ga uporabimo za to, da bo druga polovica našega življenja res naša.

Fotografija: Zlatka

POROČNA SVEČA

Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

Ljubezen nikoli ne mine!

VABILO NA POROKO

Vabilo na poroko boste prejeli v pisni obliki, osebno ali po pošti. Po elektronski pošti ga ne pričakujte, ker ta oblika ni primerna. Vabilo na poroko  bo v zunanji kuverti, na kateri bodo izpisana imena povabljencev.

Kako boste ravnali, ko boste prejeli vabilo na poroko:

  1. Najprej se boste spontano neizmerno razveselili.
  2. Potem boste odprli zunanjo kuverto in izvlekli vsebino. Najverjetneje bo v obliki ljubke notranje kuverte z izpisanima imenoma neveste in ženina, ki vas vabita.
  3. Vsebino boste z očmi na hitro preleteli, potem pa počasi, od besede do besede, pozorno prebrali vsebino.
  4. Na vabilo boste čim prej odgovorili, tudi v primeru negativnega odgovora.
  5. Negativnega odgovora praktično ne sme biti.  Poroka je eden najpomembnejših dogodkov v življenju in bodoča mladoporočenca, ki sta vas povabila, bi bila zelo razočarana, če vas ne bi bilo.
  6. Na poroko pojdite samo tisti, ki ste navedeni na vabilu. Ne jemljite s seboj otrok, če na vabilu niso izrecno navedeni. Tudi če ste samski,  ne smete na poročno slavje pripeljati spremljevalca, če ta na vabilu ni imenovan.

MOJ OČI

Moj oči je bil darilo. Stari mami Jožefi se je rodil na rojstni dan. Stari oče Jože, mu je dal ime Jože. Ni bil samo rojstnodnevno darilo, svojim staršem je bil darilo vsaki dan, saj je bil idealen otrok.

104

Moj oči je bil darilo

Še ne enoleten je svoji mami rešil življenje. Rodil se je namreč 1942-tega leta, med vojno. In nekega dne je ležal na postelji v spalnici, njegova mama pa je stala ob postelji. Zajokal je, zato se je mama sklonila nadenj in tisti trenutek je skozi okensko šipo priletel zablodel metek in se zaril v sliko nad posteljo, na mesto kjer je še trenutek pred tem imela mama glavo. Na sliki je bila Marija med angeli in lilijami. Metek je naredil luknjo v sliko in izbrisal lilijin cvet. Ko je oče postal fant je krasno risal in sliko je popravil tako, da je luknjo zadelal z na novo narisanim cvetom. Sliko z vstavljeno lilijo imam še zdaj nad posteljo.

IMG_1199

Bil je lep, umirjen, bister, lepo vzgojen otrok. Spoštljiv in prijazen do vseh ljudi. Briljiral je v šoli, bil je ministrant, lepo je pel, lotil se je vsakega dela, vse ga je zanimalo, bil je zabaven in vsi so ga imeli radi. Že od malega si je znal zaslužiti denar z nabiranjem in sušenjem zelišč, in gozdnih sadežev.

100

Mama Jožefa, oče Jože in sin Jože

 Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v rodni Cerknici, se je vpisal v nižjo gimnazijo v Postojno. Takrat to ni bilo tako enostavno kot je danes. Da je prišel v šolo je moral dnevno s kolesom prekolesariti približno pet kilometrov od Cerknice do Rakeka, od koder se je z vlakom odpeljal do Postojne. Zvečer je ponovil pot v obratni smeri in to vse šolsko leto, tudi pozimi. Seveda je koristno izkoristil tudi ta čas. S kolesarjenjem je krepil svoje telo, na vlaku pa je šahiral s svojim profesorjem fizike in ga redno premagoval. Tudi v gimnaziji je bil briljanten učenec, odličen matematik, nemščina in italijanščina pa sta mu šli kar sami v uho in jezik.

102

Biti idealen je bilo zanj preveliko psihično breme

Biti idealen pa je seveda bilo tudi veliko psihično breme, tako zanj kot tudi za leto mlajšega brata Franceta, ki pa ni bil tako idealen, ampak samo normalen otrok. Očetovo psihično breme njegovo deško telo ni moglo prenašati. Uprlo se mu je z astmo in periodičnimi hudimi izbruhi nevrodermitisa. Zato je veliko časa preživel v bolnici v Ljubljani, toliko časa, da so ga tam vsi poznali in se je v bolnici že počutil tako kot da je tam doma. Tudi osebje ga je že imelo za svojega člana, zato je imel dostop do bolnišnične lekarne, kjer si je dnevno jemal potrebščine, da si je s predpisano kremo mazal obolelo kožo in si s povoji previjal kolena in komolce. Čas v bolnici si je krajšal s prebiranjem medicinskih strokovnih revij. Nekega dne je prebral prevod članka iz ameriške strokovne revije. Šlo je za razpravo o uspešnosti zdravljenja nevrodermitisa z deksametazonom. Sklenil je, da bo na sebi to preizkusil. V lekarni je poiskal ustrezno kremo in si začel desno notranjo stran kolena in komolca mazati z deksametazonom, levo pa s kremo, ki mu jo je predpisal zdravnik. Seveda se mu je stanje na desni strani v primerjavo z levo začelo hitro izboljševati, kar je opazil tudi zdravnik. Zakaj je temu tako pa mu ni nikoli razkril. In še danes se čudim zakaj ne. Tudi ko sem njega vprašala, mi tega ni znal ali ni hotel pojasniti.

Nekako v tistem času je dozorela tudi njegova odločitev, da bo postal zdravnik. In prvič se je zgodilo nekaj v nasprotju z željami njegove mame. Bila je namreč zelo pripadna cerkvi in na njeni vrednostni lestvici so najvišje kotirali duhovniki. Seveda je želela, da bi bil tudi njen ponos, njen prvorojeni sin, duhovnik. Ampak moj oči je bil pri tej odločitvi neomajen. Vedno je že vnaprej uganil mamine želje in še preden se jih je zavedla, jih je že uresničil. Pri izbiri poklica pa je bil trd in neizprosen. Pomagala niso niti mamina moledovanja, niti ukazi. Hvala Bogu! Sem mu hvaležna, saj je s to svojo odločnostjo omogočil, da sem sploh spoznala ta svet.

106

Čutim se poklicanega za zdravnika

Študiral je v Ljubljani in kot toliko drugih, je bil iskreno hvaležen Oražnu, da so študenti medicine lahko brezplačno stanovali v domu, ki ga je zapustil v ta namen. Takrat denarja ni bilo veliko. Tudi za študente ne. Prav tako hrane ni bilo na pretek. Ko je študiral za izpite, si je kupoval danes že legendarne Kraševe bonbone 505 s črto, ki so s svojim sladkorjem poganjali njegove možgane, da so snov točno in hitreje zapisovali. Ko je bil najbolj lačen, se je usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje k sorodnikom, ki so imeli tam gostilno in se do sitega najedel pohanih pišk. Ob rezanju bedrc se je učil anatomijo tudi praktično in se več kot sit vrnil v Ljubljano. Študiral je redno in brez težav naredil PAFI-ja, ki je že takrat veljal za najtežji izpit na medicini. Mislim, da je to kratica za patološko fiziologijo in še v mojih mlajših letih so vsi študentje govorili o PAFI-ju na medicini in RIM-u na pravu kot o dveh selektivnih predmetih. Mislim da je RIM na pravu ta sloves obdržal do danes.
Oči je o svojih študentskih letih vedno govoril z žarom v očeh: “ Smo orng afne guncal po Lublan,” je imel navado reči, čeprav seveda takrat še ni bilo niti računalnikov, niti elektronskih afen kot jih poznamo danes, ampak je imel v mislih to, kar so afne najprej bile.

231

“ Smo orng afne guncal po Lublan”

Stanujoč v Ljubljani, stran od doma, se je sprostil in si s svojimi talenti ustvaril širok krog prijateljev. Dobil je vzdevek Jusuf. Seveda je spet bil najboljši: v šahu, taroku, remiju, poznal je besedila vseh slovenskih pesmi, ki so jih v družbi prepevali, vedno je znal najti in na pamet odrecitirati trenutku primerno Prešernovo pesem, na kakšnih zabavah pa tudi tiste Prešernove, o katerih se nismo učili v šoli, ki niso bile nikoli zbrane v knjigi, vsi Slovenci pa smo že slišali zanje. Nekoč sem videla pri prijatelju tudi fotokopijo tipkopisa, v katerem je bilo nekaj teh pesmi, če bi me pa zanimale bi jih verjetno danes našla kje pri stričku Googleu. Znal je recitirati tudi vse druge slovenske pesnike, a Prešeren mu je bil najljubši, zato je bil tudi dnevno na njegovem repertoarju. In kakšni moški so všeč nam, ženskam? Točno taki kot je bil moj oči: lep, razgledan, zabaven, na poti k diplomi iz medicine, ki je začrtovala lepo prihodnost. Zato se sploh ne čudim, da je bil všeč tudi moji mami.

103

Všeč je bil tudi moji mami

In tako sem nekje proti koncu njegovega študija nastala jaz. Večkrat sem slišala, da je to za očija predstavljalo neizmerno veselje. To mi je povedal tudi sam, prav tako da si je v nasprotju s takratno večino želel hčerko. Ta dogodek pa je bil drugi šok, ki ga je pripravil svoji mami, ki se še vedno ni sprijaznila, da njen sin ne bo duhovnik. S tem dogodkom ji je razblinil še zadnje upanje. Moja mama mi je nekoč povedala, da jo je novica za tri dni prikovala v posteljo, češ da je hudo bolna, ampak po treh dneh je vstala in se začela veseliti prihoda vnuka. O čem je le razmišljala te tri dni v postelji? Vsekakor se je spravila z Bogom v tem, da njen idealni sin ne bo nikoli duhovnik. Mogoče jo je iz postelje potegnila misel, da bo zdravil telo, ne dušo. Starša sta se poročila v Ljubljani, 27. aprila 1963. Naslednje leto je ta dan postal praznik, dan OF, danes dan boja proti okupatorju.

222a

Poroka je bila 27. aprila 1963 v Ljubljani

Istega leta kot sta se poročila starša, sem se rodila jaz. Na noč čarovnic, svetovni dan varčevanja, dan reformacije, zadnjega oktobra. En dan pred takratnim dnevom mrtvih, danes dnevom spomina na mrtve. Oči mi je velikokrat razlagal, da so takrat na grobove nosili samo krizanteme, zato je obredel vse cvetličarne v Ljubljani, da je le našel v eni nageljne, ki jih je nesel v znak hvaležnosti moji mami v porodnišnico. Ja, v znak hvaležnosti. Bil je neizmerno hvaležen za vse, kar se mu je v življenju dogajalo. Hvaležen za ženo in hčero, za vsak nov dan, ki ga je doživel.

11854091_982522948435012_571510293_n

Ko je oči diplomiral in opravil staž, je bil pripravljen, da začne samostojno opravljati delo zdravnika. V rodni Cerknici ni bilo prostora, novega zdravnika pa so iskali v Juršincih in Rušah. Zaradi njegove astme so seveda Ruše odpadle, zato se je z vsem svojim premoženjem preselil na drug konec Slovenije, kjer ga je čakalo stanovanje v bloku in ambulanta. Juršinci so bili mala vas pri Ptuju, katere center je tvorila cerkev, šola, mali blok s stanovanji za policaja, učitelja, poštarja in zdravnika, gostilna in vaško pokopališče. Moj oči je seveda takoj pobral vse simpatije vaščanov, ki so, če je bilo potrebno ali pa tudi ne, drli v ordinacijo gledat mladega zdravnika. Čeprav je bil zdravnik začetnik, z njim čudno, notranjsko govorico, ki je pripeljala tudi do kakšnega takšnega smešnega dogodka kot ga bom opisala, so mu popolnoma zaupali. Eden izmed prvih pacientov, ki so obiskali njegovo ordinacijo, je bil kmet Franc. Imel je bolečine v hrbtu. Oči mu je svetoval, naj spi na čimbolj trdi podlagi , najraje na dilah, pri čemer je mislil na deske, ki so se takrat uporabljale za posteljno dno pod vzmetnico. Franc ga je začudeno pogledal in odšel. Čez kakšen teden je prišel na kontrolo in potožil, da bolečin v hrbtenici sicer nima več, je pa vse noči zmrzoval, ker je na dilah tako ledeno mrzlo, postelje pa niso mogli spraviti gor. Oči ga je začudeno vprašal kaj zanj pomenijo dile, pa mu je Franc še bolj začuden pojasnil, da je to seveda podstrešje. In ko sta razjasnila nesporazum, sta se krohotala od smeha. V trenutku se je razvedelo po vasi, zakaj se krohotata in z njima se je krohotala cela vas. Od takrat naprej so vsi v Juršincih vedeli, da dila na Notranjskem pomeni deska.

11874878_982522955101678_1661483630_o

Bili smo srečna mlada družina, imeli smo se neizmerno radi in rada nas je imela vsa vas. Doktorjevi grejo so šepetali, nas pozdravljali in se nam smehljali, oči pa jih je poimensko nagovarjal in jih spraševal o vsakdanjostih. Ves njegov prosti čas je posvetil naši družinici. Hodila sva nabirati zvončke, učil me je pihati v trobentice, skupaj sva opazovala živali in rastline, učil me je njihova imena. Najraje sva se zadrževala ob potoku. Iz obrežnih lesk mi je delal mlinčke na vodo, skupaj sva delala ladjice iz papirja in jih spuščala po potoku. Potok je imel mehko glineno dno, zato sva z bosimi nogami bredla po njem in iz dna pobirala kose gline iz katere sva delala kipce, ki sva jih sušila na soncu. Včasih sva se z glino tudi namazala po obrazu in se popackala po obleki. Takrat se je mami jezila na naju. Z očijem sva se v tem primeru samo zarotniško spogledovala in se pustila oštevati.

502a

Imava drug drugega. Kaj nama pa kdo more?

Popoldan, ob sobotah in nedeljah je delal hišne obiske. Takrat so se zdravniki na hišne obiske vozili sami in niso imeli svojega šoferja, zato sem v lepem vremenu smela z njim. V avtu mi je razlagal o vaseh po katerih sva se vozila, o družinah h katerim sva bila namenjena in o imenih otrok, ki jih imajo. Medtem, ko je šel v hišo pregledat bolnika, sem morala počakati zunaj in vedno so se mi zunaj pridružili domači, ki so se v tem času pogovarjali z menoj. Nekoč mi je povedal, da se z odraslim pacientom najraje pogovori in ga pregleda sam, brez da je okoli zbrana vsa njegova družina, saj v primeru, da ga vsi poslušajo, pacient ne pove vsega ali zadevo malo priredi. Njegova taktika je bila, da se je že pri vhodu pogovoril z zdravim družinskim članom, ki ga je sprejel in ga na poti do bolnika povprašal kakšne bolezenske znake ima pacient, potem sem mu pa prišla zelo prav kot izgovor, da je rekel naj gredo malo pogledat ven, njegovo hčero in tako ostal sam s pacientom. Na hišnih obiskih sva marsikaj skupaj doživela. Najbolj sem si zapomnila hišnega obiska pri lastniku gostilne. Vstopila sva v prazno gostilno in za šankom je pospravljala njegova žena. Oči jo je poprosil naj ga odpelje k bolniku in se potem vrne in popazi name. Ko sta odšla se je nekaj premaknilo na klopi. Pristopila sem in zagledala sveženj, pokrit z dekico. Na klopi je bil pravi dojenček! Takrat se je vrnila gostilničarjeva žena in ugotovila, da so starši, ki so prišli iz bližnje cerkve proslavit krst svojega otroka, novokrščenca pozabili v gostilni na klopi in odšli domov. Seveda sva ga z očijem odpeljala k njim domov. Jaz sem ga smela vso pot držati v naročju. Bila sem namreč njegova Sneži, zanesljiva in vredna zaupanja.

11874682_982522958435011_1731792768_o

V vsem mojem otroštvu me je samo enkrat prizadel.To je bilo takrat, ko sem bila že tolikšna, da sem se lahko igrala z drugimi otroki pred blokom. Nekoč je nekdo iz moje družbe predlagal, da bi odšli proti pokopališču, kjer ob cesti rastejo grmi s sladkimi temno modrimi jagodami. Seveda smo bili vsi navdušeni in domov sem prišla s temno modrimi zobmi, okoli ust umazana in po obleki popackana s temno modrim sokom sladkih drobčkenih jagod. Ko me je oči zagledal, je nastal vihar. Spačil se mu je obraz, skočil je k meni, me grobo stresel za ramena in zavpil : Kaj in kdaj si jedla? Presenečena nad njegovo grobostjo sem zajokala in med hlipanjem nisem mogla izustiti niti besede. Natočil je kozarec vode, v njem raztopil veliko žlico soli in me za roko potegnil na stranišče. Osorno mi je zaukazal spiti slano vodo. Na njegovem obrazu sem videla, da ni heca in poslušno dvignila kozarec k ustom. Že po prvem požirku mi je obrnilo želodec in zbruhala sem vso temno modro kašo sladkih jagod, pa še celotno kosilo povrhu. Ko je to videl, je spet postal moj stari oči.

Naslednji dan sem mu pokazala s katerega grma smo jedli jagode. Bil je bezeg. Povedal mi je, da si je mislil, da smo jedli bezgove jagode, da niso strupene, ampak da ni mogel tvegati in čakati na reakcijo mojega telesa, ker so takrat zorele tudi neke druge temno modre jagodke, ki so strupene. Vem, da se je ustrašil zame, zato je tako odreagiral. Dogodek se mi je globoko vtisnil v spomin in še danes sem pretirano previdna pri uživanju hrane, ki jo ne poznam. Najraje jo sploh ne poskusim, stročji fižol, ki ima nek termolabilen alkaloid ponavadi razkuham in vsako leto znova naberem na Konjiški gori čemaž, ki smrdi po česnu tako, da si zatiskam nos, pa ga po prihodu domov vseeno vedno znova zavržem, ko se spomnim dogodka in se ustrašim zamenjave s šmarnicami.
Nekoč sem mu povedala, kakšen strah mi je povzročil dogodek. Odgovoril mi je, da je vsaka stvar za nekaj dobra in mogoče mi je bilo namenjeno, da bi se kdaj s čim zastrupila, zdaj pa zna moja previdnost to preprečiti.

V vsem mojem otroštvu sem samo enkrat jaz prizadela njega. Bilo je v času Miklavža, ki mi je ponavadi pustil v kuhinji na mizi pisano zavita darila. Tisto leto mi je oči prinesel en zavoj v sobo in to zjutraj, takoj ko je zaslišal, da sem se zbudila. Vsedel se je na posteljo in mi pričakujoče pomolil darilo. Odvila sem ga in notri so bile debele smučarske španarce, kot smo rekli hlačam, ki so imele na hlačnice pritrjen širok elastični trak, ki je objel podplat s spodnje strani in držal hlačnice v čevljih. “ Nočem hlač, kiklco bi imela,“ sem zavpila in prestregla njegov pogled ravno v trenutku, ko je na njegovem obrazu ugasnil pričakujoč žar na obrazu. Takšen izraz na obrazu je morala imeti Cankarjeva mati, ko je njen sin zavrnil skodelico kave. “Sem mislil, da boš vesela, ker bi te rad naučil smučat in za smučanje potrebuješ takšne tople hlače, “ mi je rekel in odšel iz sobe.

Tisti dan mi ni bilo do smeha in govorjenja. Očiju sem se ves dan izogibala. Šele zvečer, ko mi je prišla mami dati lubčka za lahko noč, sem se lahko zjokala in jo prosila naj pove očiju, da se veselim učenja smučanja in da sem vesela, da me v debelih hlačah ne bo zeblo. Sama mu namreč tega nisem bila sposobna povedati. Kasneje, ko so prijateljice občudovale moje smučarske hlače, ki se jih v Sloveniji še sploh ni dalo kupiti, sem jim z bolečino v srcu razlagala, da mi je točno take kot sem si jih želela, prinesel Miklavž iz Trsta. In da je Trst veliko mesto v Italiji kjer tudi znajo slovensko in kjer je veliko trgovin, tako da tam rada nakupujeta Miklavž in Dedek Mraz.
Zrasla sem v osebo, ki neprizanesljivo iskreno pove vse kar misli, samo pri prejemanju daril imam filter, narejen iz očijevega ugaslega žara na obrazu.

301

Moj oči te je včasih gledal in poslušal, videl in slišal te pa ni. Poznala sem te njegove trenutke odsotnosti, ko se je ukvarjal z nekimi svojimi mislimi. Ko sem prvič opazila ta njegov odsoten pogled, sem začudeno pogledala mami, ki mi je samo zašepetala : “Premleva.” Kar dolgo sem premlevala to besedo in kar nekajkrat sem jo morala slišati v različnih besednih zvezah, preden sem doumela njen pomen. Mami ga je ob takih priložnostih pustila pri miru. Ko je nehal premlevati, se je normalno vključil nazaj v vsakdanjosti, ali pa načel kakšno temo, o kateri je pred tem premleval. Med to njegovo odsotnostjo sem vedno po izrazu njegovega obraza poskusila uganiti o čem premleva. Njegov izraz na obrazu namreč nikoli ni mogel nič skriti. Če je bil jezen ali žalosten, se je lahko še tako trudil, da tega ne bi pokazal, pa smo vsi vedeli, kako je z njim. Nekoč se mu je po posebej dolgem mletju razsvetlil obraz, zagledal me je in rekel: “Dobila boš bratca ali sestrco.” In že čez nekaj mesecev je oči dobesedno privriskal domov in že pri vratih zavpil: “ Fantička smo dobili, greva ga pogledat.”

600

Naložil me je v avto in v porodnišnici smo se veselili novega družinskega člana, ga božali in pestovali. Od začetka sem se malo kislo držala saj se mi je zdel moj novorojeni bratec grd, vijoličnordeč, pa še jokal je na ves glas. Poleg tega sta mu dala ime, ki si ga nikakor nisem mogla zapomniti. Naj sem še tako brskala po spominu, nihče in prav nihče od mojih poznanih ni imel niti približno tako čudnega imena. Oči je uganil moje skrbi in me potolažil, da so vsi novorojenčki takšni, vijoličnordeči, da bo dobil normalno barvo, njegovo ime pa si bom do naslednjič, ko ga bom videla, zagotovo zapomnila. In res mi je na poti iz porodnišnice domov razlagal o Svarunu, bogu in starosti Slovanov iz knjige Pod svobodnim soncem. Naslednji dan sem svoje prijateljice že podučevala kako je ime mojemu malemu bratcu in od kje izvira njegovo ime. Kako je grd pa sem raje zamolčala.

604

Naša mlada štiričlanska družinica je uživala v srečnem družinskem življenju na podeželju, ko je oči prejel klic iz Ptuja, da ga potrebujejo v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Spakirali smo naše imetje v škatle, naložili so jih na tovornjak, oči je vzel svojo zdravniško torbo, mami je vzela Svaruna, jaz sem vzela svojega dojenčka, vsedli smo se v avto in odpeljali za tovornjakom v naše novo stanovanje na Ptuju.

Oči je bil popolnoma predan svojemu poklicu. Na Ptuju je začel delati v splošni ambulanti, delal je hišne obiske na katere ga je vozil šofer. začel je opravljati nočna dežurstva, delal je v popoldanskem otroškem dispanzerju, postal je aktiven na Rdečem križu, predaval je prvo pomoč, spolno vzgojo za mladostnike in skrbel za zdravstveno preventivo ptujskih otrok in šolarjev. Obveznosti je imel veliko in očija mi je začela krasti najprej njegova služba in kasneje še njegovi znanci. Popoldan je ponavadi zvonil telefon, želeli so očija in če ga ni bilo doma so hoteli vedeti kdaj pride. Če je bil doma so prišli takoj, če ne, takrat ko se je vrnil. Včasih so ga celo čakali zunaj, pred blokom. Prihajali so s svojimi težavami in boleznimi, pripeljali so prijatelje od znancev in znance od prijateljev, pa znance od prijateljevih prijateljev. In kmalu smo imeli kakšnega resničnega ali namišljenega bolnika doma skoraj vsaki dan. Zgradili smo hišo in da bi vsaj malo povečal količino našega skupno preživetega prostega časa, v novi hiši ni želel imeti telefona. Ni nam kaj dosti pomagalo. Sedaj so prihajali z avtomobili , nenajavljeni, na slepo. Kadar je bil doma, si je za vsakega vzel čas. Nikoli, ampak res prav nikoli, ni pokazal nejevolje ali nestrpnosti do nikogar, ki nam je pozvonil pri vratih. Vedno znova sem ga občudovala, kako je obiskovalcu po napornem dnevu v službi z empatijo postavljal vprašanja o njegovem počutju in stanju. Ni mu bilo škoda časa, da je vprašal še tako nepomembno stvar in ušla mu ni nobena podrobnost. Večkrat se mi je pohvalil, da je odličen diagnostik, to pa pripisuje dejstvu, da diagnosticira s pomočjo obsežnega znanja, vseh svojih čutov, izkušnjami in intuicijo.

122
Oči je bil popolnoma predan svoji družini. Naši redki , skupaj preživeti trenutki so bili dragoceni in neprecenljivi. S Svarunom sva željno vpijala vse kar je rekel in naredil. V toplih mesecih smo skupaj urejali okolico hiše. Razlagal nama je, da je forzicija okrasni grm, ki zacveti rumeno zelo zgodaj spomladi, takoj za drenom, zato jo enostavno moraš imeti na vrtu. Rekel je, da breze bolje rastejo v skupinah, zato smo pred hišo zasadili tri skupaj. Iz Notranjske smo nosili sadike teloha, njegove najljubše cvetlice in jih zasajali v vrtu. Razložil nama je kaj je to skalnjak, škarpa in pergola. Ko sva poznala že vsa slovenska in kar nekaj latinskih imen rastlin okoli hiše, je bil čas za nov projekt. Lotili smo se gobarjenja. Oči je kupil knjigo z naslovom Gobe in z majhno košaro smo začeli hoditi v bližnji gozd. Doma se je vsedel za mizo, listal po knjigi, si ogledoval gobe, jih malo odlomil, z žepnim nožkom strgal po površini, odgriznil kakšen košček, ga povaljal po ustih in izpljunil. Včasih, ko ni bil prepričan, ali je goba res prava, jo je košček pojedel in čakal na reakcijo. Sčasoma smo postali pravi poznavalci. Poznali smo vse gobe, ki so rasle v bližnjem gozdu, njihova slovenska in latinska imena, kdaj in kje rastejo posamezne vrste , s katerimi in po katerih znakih jih lahko zamenjaš in kako pripravljene so najokusnejše. Iz gozda se nikoli nismo vrnili praznih rok. Gobe smo vlagali v kis, jih sušili in posušene mleli v prah z ročnim kavnim mlinčkom. Marele smo pohali, štorovke vlagali, dede sušili. Moja najljubša jed je bila kremna juha iz prahu vijoličaste koprenke. Ne zaradi okusa, ampak zaradi lepe vijolične barve. Svarun je imel najraje jurčke z jajci, oči pa surove ledenke v solati.

Pozimi smo igrali šah, remi in tarok. Vedno je igral resno in zavzeto, nikoli nama ni namerno prepustil zmago, tako kot naredijo odrasli, ko igrajo z otroci. Kasneje, ko sva s Svarunom postala že zelo dobra in nama je uspelo tu pa tam zmagati, najpogosteje pri remiju, je nejevoljno godrnjal, midva s Svarunom pa sva se zadovoljno muzala.163Oči je najraje jedel meso, pil kavo in kadil. Nije tice do prasice je bila njegova priljubljena fraza, ko ga je mami spraševala ali bi raje pohane perutničke ali puranji zrezek. Njegova najljubša jed je bil naravni zrezek. Imel je premalo kisline zato je dolga leta jedel rumene tabletke Acynorm, ni pil mleka in nikoli ni jedel nič sladkega. Edina sladica, ki si jo je občasno zaželel, je bil limonin sladoled. Pil je veliko kave, najraje turško, brez mleka. Bil je hud astmatik in strasten kadilec. Stalno se je zahvaljeval tistemu, ki je pogruntal pumpico z Ventolynom, ker mu je v trenutku ublažila astmatični napad. Pumpica je bila poleg njegove zdravniške torbe njegov štiriindvajseturni spremljevalec.

Oči ni bil narejen za ta svet. Vse posle z denarjem je prepustil mami. Pomembno mu je bilo samo, da je imel vedno nekaj gotovine v denarnici, če bi moral slučajno kje kaj plačati. Na svojem bančnem računu je imel vedno vsaj dve zadnji plači, da se je počutil varnega. Nakupovanje ga je spravljalo v obup, v kabino za pomerjanje ga je bilo nemogoče spraviti, zato mu je mami nosila oblačila domov, da jih je poskusil doma. Kadar smo šli po nakupih v Avstrijo nas je odložil pred trgovinami , šel v kakšen lokal in tam prebiral časopis, jedel frankfurterce in pil kavo. V Italiji je ponovil enako, samo frankfurterce je zamenjal za hot dog.

131

Za vsako navadno delo je bil izredno neroden. Dvakrat se je resno poškodoval in obakrat sva bila sama doma. Prvič je kosil travo okoli hiše in si po nesreči potegnil kosilnico na desno nogo. Klina mu je uničila čevelj in razmesarila palec. Drugič se je zgodilo, ko je v kopalnici rezal ogledalo. Zarezal je po njem in po nerodnosti mu je roka zdrknila ob rob ogledala. Imel je smolo in si prerezal arterijo. V trenutku, ko mu je utripnilo srce, je špricnila kri v obliki vrelca v zrak. Pograbil je brisačo in si pritisnil na rano, zavpil mi je naj grem po prvi povoj. Stekla sem v njegovo zdravniško torbo po dva prva povoja in ju izvlekla iz papirja, da si ju je pritisnil na rano. Sesedla sem se šele takrat, ko ga je odpeljal rešilec.

Smrt je imel za del življenja. V trenutku, ko se rodiš, se začneš starati in stopiš na pot, ki se konča s smrtjo, je imel navado reči. Med opravljanjem hišnih obiskov, je opravljal tudi mrliške oglede. Vsakega si je zapomnil. Ne vem kateri po vrsti je bil njegov zadnji, jaz se kot najvišje spomnim številke 87. Smrti je lepil razne pridevnike. Huda, prehitra, nesrečna…Vse sem nekako razumela do takrat, ko je smrti prilepil pridevnik lepa. To se je zgodilo na nek sončen pomladen dan. Prišel je domov in mi povedal, da je videl takšno lepo smrt, ki si jo želi tudi sam. Bil je na mrliškem ogledu starejše ženice, ki je po kosilu pospravila, si skuhala kavo, se usedla na klop pred hišo in med srebanjem kave jo je zadela kap. Skodelica ji je padla iz rok in se razbila, omahnila je na mizo in bila je v trenutku mrtva. “Kakšna lepa smrt,” je zaključil. Čudno sem ga pogledala, ker kot otrok še nisem razumela, da je smrt lahko tudi lepa. To sem dojela šele kot odrasla oseba.

In nastopil je trenutek, ko moram nekaj več povedati tudi o moji mami. Bila je njegova velika ljubezen in za razumevanje zgodbe, je potrebno poznati tudi njo.
Moja mami se je rodila v mali slovenski vasi, ki jo poznamo po izvozu iz avtoceste in imenu Unec. Njen oče je bil privatnik v socialističnih časih, ki privatnikov niso marali. Bil je gospodaren in napreden. Prvi na vasi je imel nemški avto in to audija ( v skladu z današnjimi pravili sem zapisala z malo začetnico, čeprav se je to v takratnih časih pisalo z Veliko) in prvi na vasi so imeli pri hiši televizijo.

Moja mami je z osemnajstimi naredila vozniški izpit, da je svojega očeta vozila po opravkih in to iz treh razlogov: hotel je imeti družbo ali bolje rečeno poslušalca, ko je pametoval ( beseda nikakor ni mišljena slabšalno) o različnih rečeh; drugi razlog je bil v njegovi obsedenosti, da je vsak trenutek potrebno koristno izrabiti in da ne bi šel porabljen čas za vožnjo v nič, ga je izkoristil, da je prenašal znanje, izkušnje in gledanje v naslednji rod, svoji hčeri; tretji razlog pa je bil, da je tako z avtom kot s prijetno, lepo in mlado voznico, ki je bila povrhu vsega še njegova hčera, vzbujal pozornost, kar je nemalo godilo njegovi nečimrnosti. Tudi moja mami je bila ponosna, da ji je zaupal to opravilo. Takrat so bili nemški avti in osemnajstletne voznice prava redkost. Poleg tega se je ob dnevih, ko sta šla po opravkih rešila polne hiše, polne dela, ki nikoli ni bilo končano. Na občino, sodišče, banko, po trgovinah, na gozdno gospodarstvo, na odpad, po vino in še raznih drugih ustanovah in institucijah sta se vozila na Rakek, v Cerknico, v Ljubljano, Postojno, po Istri in v Reko, pa tudi preko meje v Italijo, predvsem v Trst. Moja mami, ki je bila izredno vedoželjna oseba je vpijala besede, okolico, stvari, stavbe, ceste, navade in običaje, ki jih je spoznavala. Vpričo očeta nikoli ni kaj dosti govorila, samo mislila si je svoje. Bila je namreč izredno trmasta, vsaj enako, če ne celo bolj, kot njen oče, na drugi strani pa dovolj pametna, da je trmo uporabila samo pri njej zelo pomembnih rečeh. In takrat je moral tudi njen oče popustiti. Tako sta lahko dve tako močni, trmasti osebi, odlično funkcionirali skupaj. Kakor pa ga ni bilo blizu, je takoj navezala pogovor, postavljala vprašanja, poslušala odgovore in opazovala.

Rada in zelo veliko je brala. V svoji mladosti je dobesedno sama sebi kradla čas spanja, da je lahko brala. Knjige si je sposojala v knjižnici in vedno, ko je prinesla nazaj prebrane, jo je že čakal kupček najnovejših. Brala je zvečer, v postelji. Najprej pri luči, ko je slišala negodovanje očeta, ki se je odpravljal spat, da naj že enkrat ugasne luč, je brala naprej ob bateriji pod odejo. Mislim, da je z branjem knjig, preživetim časom na poti in poslušanjem očeta, pridobila širino (no, mogoče je nekaj malega pridonesla tudi šola 🙂 ). S spremljanjem očeta pri opravkih pa se je naučila urejati vse praktične stvari, ki jih v življenju moraš. Tako opremljena za življenje, s svojo plačo na občini v Cerknici in na tekočem s ponudbo in dogajanji v Trstu, kamor je hodila po nakupih, je spoznala mojega očija. Bila sta idealna partnerja. Oči je bil za vse drugo bolj kot za ta svet, mami je znala in vedela urediti vse, kar je bilo potrebno. Opremila nam je stanovanje, kupovala obleke, urejala dokumente, organizirala naše počitnice, skrbela za šolske naloge in kupovala metre knjig, od katerih je vsako posebej skrbno izbrala. V času brez interneta je vedela kaj je to majoneza in kako jo narediti ( še zdaj me boli roka, ko sem ji majhna hotela pomagati in sem s penovko stepala rumenjake z oljem), vedela je kakšne barve in oblike so najmodernejši salonarji (in jih tudi imela), kako se oblačijo Italijanke, ne samo to kaj je to mortadela, vedela je tudi katera je najboljša in kje v Trstu se jo da kupiti, katero predstavo si bo ogledala v Trstu, katero v Ljubljani, Zagrebu ali Gradcu, znala je preizkušati vina in po imenih je poznala vse primorske pridelovalce. Za moža, otroka, sebe in gospodinjstvo je bilo vedno vse poskrbljeno in odlično urejeno.

116
Ko je imela svojo družino se je odločila, da bo socialna delavka. Doštudirala je in se zaposlila v velikem podjetju na Ptuju. Zaposleni so se nanjo obračali s svojimi težavami, tako z osebnimi, ki so jih imeli s partnerji, otroki in samimi s seboj, kot tudi z denarnimi, da jim je s pomočjo solidarnostnega sklada pomagala reševati težave. Bila je celo v Rugljevem tečaju o tem, kako ravnati z zaposlenimi alkoholiki, prebrala vse njegove knjige (tudi meni je dala za prebrati dve: Dolgo pot in Uspešno pot), saj je zelo aktivno delala tudi na tem področju. Sčasoma je spoznala skoraj vse zaposlene v podjetju, poznala je njihove družine in socialni položaj. Imela je pretanjen čut za odnose med ljudmi, zato so se s svojimi težavami nanjo obračali tudi sorodniki. Kadar je komu kaj zaškripalo v življenju, se je vedelo, da morajo obiskati Sonjo, če ne drugega, zaradi pogovora. Nemalokrat je kdo ostal tudi več dni, sestra celo nekaj let. Tudi če je bilo treba kakšno delikatno novico iz sorodstva ( če je šlo za nosečnost, poroko in ostale pomembne življenjske dogodke) sporočiti glavi družine, njenemu očetu, se je vedelo, da mora to narediti Sonja, ker bo ona to naredila na najprimernejši način.

182

In tako smo na Ptuju živeli srečno družinsko življenje. V tistih časih si moral biti pravilno opredeljen, da si napredoval v službi. Očiju so ponujali mesto predstojnika, če bi se včlanil v edino stranko, ki je takrat obstajala, pa je ponudbo brez razmisleka zavrnil z besedami: » Nikoli ne bi pristal na strokovno službo za katero mora biti izpolnjen nek politični pogoj. Članstvo v stranki je stvar prepričanja in človek mora živeti svoje prepričanje, ne pa da ga mora deklarirati zato, da bi nekaj dobil. In kdor je načelen, svoje prepričanje tudi živi.” In vsi smo vedeli, da je načelnost visoko na njegovi vrednostni lestvici. Bila je samo kakšno mesto za družino, ki je bila zagotovo njegova najvišja vrednota. Verjetno starši s svojim zgledom in vzgojo odločilno vplivajo na oblikovanje vrednot otroka in oči je nama s Svarunom postavil družino na prvo mesto najine lestvice. Žal sem se tega zavedla komaj v odrasli dobi.
Oči se je stalno izpopolnjeval v svojem strokovnem znanju, dolgo pa se ni mogel odločiti za opravljanje specializacije. Glavni razlog je bil, da bi specializacijo moral opravljati v Ljubljani in nikakor ni želel biti ločen od nas. Vendar kar se mora se mora ( v tem primeru ni držal izrek naših južnih bratov: “što se mora nije težko”) in odločil se je za specializacijo iz šolske medicine. Takrat sem ravno prihajala v puberteto in delno mi je prišlo prav, da je pol moje kontrole odpadlo. Poleg tega je bil moja slaba vest in pri divjanju najstniških hormonov je počutje veliko boljše, če je tvoja slaba vest 150 kilometrov stran. Oči je bil med tednom v Ljubljani, čez vikend pa doma. Mami se je začela družiti s prijateljicami in hoditi po prireditvah. Moj brat Svarun, ki je bil sonček že kot otrok, pa je imel stalno natrpan urnik z raznimi fantovskimi zadevami. Zdaj vem, da smo se neskončno pogrešali, vsi smo se pa delali kot da je vse v redu. Bili smo najsrečnejša in najbolj normalna družina kar sem jih spoznala v svojem življenju. Oči in mami sta se imela rada, midva z bratom se imava rada in rada sva imela oba svoja starša. Mami in jaz se nisva zavedali, da je to kar imamo nekaj dragocenega in izjemnega, živeli sva v prepričanju, da je družinsko življenje vedno in v vsakem primeru srečno. Bili sva razvajeni od sreče in razumevanja, ker nasprotja od enega in drugega sploh nisva poznali. Mami se je v času osamljenosti zaljubila in se pustila norosti zaljubljenosti zapeljati, da je želela razdreti naš blagor. Ko se je oči pripravljal na specialistični izpit, mu je sporočila svojo željo, da bi se ločila. Oči in Svarun sta se upirala, se čudila, nista razumela. In takrat se je oči oprijel zadnje bilke, mene, njegove Sneži. Bilo je včeraj, ko sva molče sedela na terasi, on strt in zaskrbljen, jaz v najstniški izgubljenosti in uporu. Pogledal me je in tiho rekel:
“Sneži, kaj pa ti praviš na to, da se bova z mami ločila?” In v tistem trenutku je iz mene odgovoril kruti neznani brezbrižnež, hudobnež, ki mi je zavalil kamen na moje srce, kamen, ki me pritiska in tišči, mi ne da dihati in me bo rezal pri srcu za večno. Rekel je: “Vseeno mi je.” Na to ni bilo več kaj reči, oči je vzel svojo diplomo in odšel skozi vrata naše hiše. V tistem trenutku, ko je stopil skozi vrata, je velik del njega umrl.

mojoci11 - 1

Ko sva bila čez kako leto z očijem sama, sem ga vprašala, če se spomni dogodka. Pritrdil je. “Oči, ne vem kaj mi je bilo, neznansko mi je žal da sem to rekla,“ sem komaj zadrževala solze, ker v tistih časih se pač še vedno ni spodobilo jokat. “Ne obremenjuj se s tem, saj si bila še otrok. Midva z mami sva bila odrasla, to je bila najina stvar.”
Tako kot sem obžalovala jaz, tako je obžalovala tudi moja mami. Kasneje se je zavedala, kakšen neprecenljiv zaklad smo imeli, da je celota bistveno presegala seštevek delov, da je matematiki navkljub veljalo 1+1+1+1=1111.
Danes sta oba že vrsto let mrtva. Umrla sta zelo mlada. Prepričana sem, da bi brez ločitve bila oba še danes živa. Ločitev je prinesla preveliko bolečino. Najprej je umrla moja mami, ki ni dočakala niti toliko let kot jih imam zdaj jaz. Moj oči je umrl dve leti za njo, toliko da je še videl svojo vnukinjo. In takrat, v porodnišnici, sem ga skozi šipo porodne sobe gledala, ko si je skrivaj z rokami otrl solze ganjenosti, ko je dobil Mašo v naročje. Sestra ga je nekaj vprašala in vem, da ji ni odgovoril zato, da se mu solze ne bi slišale v glasu.

Njegov prijatelj in sodelavec je pričel govor na njegovem pogrebu: “Kogar ljubijo bogovi, mora umreti mlad.” Mogoče so ju poklicali bogovi, da skupaj nadaljujeta tam, od kjer več nista znala.