NOČ MODRIJANOV

Pred dobrimi tremi leti, štelo se je 2012, sem bila v veliki stiski. Mož je želel z menoj na Noč Modrijanov, jaz pa še vedela nisem, kdo to je. Nek narodnozabavni ansambel pač. Stisnilo me je v grlu od groze, ko sem se spomnila, kakšna sramota je bila v naših najstniških letih, če si samo pomislil, da bi šel na kakšno vaško veselico poslušat govejo muziko. Mi, ptujski šminkerji, ki smo imeli drug dom v diskoteki Metulj, si tega nikakor nismo mogli privoščiti. In zdaj naj bi šla na takšno veselico! Kaj če me vidi kdo od poznanih ? 😦 Poskusila sem najti nadomestilo. Najprej sem poklicala sina in ga prosila, naj gre z njim namesto mene. Je bil že zaseden. Pokličem hčero, ki bi šla, pa ne more, ker se mora učiti. Pokličem moža naj gre s svojim očetom. Se mu ne ljubi, je bil odgovor. Pokličem mojega brata, naj gre s svojim svakom na Modrijane, pa je moral odpotovati in ni imel časa. Zdaj mi je pa že voda tekla v grlo. Koga naj najdem v zadnjem hipu? Seveda! Aljaž, aktualni zet mora iti. Če hoče imeti mojo hčero, bo moral narediti še kaj drugega kot da bo šel na Modrijane. Začuda ni imel obveznosti in tudi nič proti, da gre. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sta zadovoljna odšla.

modrijani2014_2
S koncerta ju dolgo ni bilo in malo me je že skrbelo, ko zaslišim njun prešeren smeh. Vrnila sta se popolnoma navdušena. Aljaž, ki je ponavadi zelo skuliran, je bil celo malo vznemirjen, ko je komentiral: “ Modrijani so zakon. Od zdaj naprej sem njihov fan. Na koncertu je ja bila sama mladina. “ Bila sem zelo presenečena. Ko sem naslednji dan razlagala svoji prijateljici, kakšne grozne zahteve je imel moj mož, da grem z njim na Modrijane, me je neprizanesljivo stisnila ob zid: ” Kaj? Imela si karto za Noč Modrijanov in nisi hotela iti? Pa ti si malo zabita v glavo!” (ne smem ji zameriti, ker tak je pač njen besednjak) “Pa ti veš, da so v eni minuti prodali vse karte?” Vse to dogajanje v zvezi z Modrijani mi je dalo malo misliti. In odločila sem se, da grem naslednjo leto z možem na koncert. Od takrat naprej sem pogovor velikokrat napeljala na Modrijane in čudila sem se, ker so vsi vedeli zanje. In ne samo vedeli. Poznali so njihove pesmi in besedila. Znali so jih celo zapeti. In govorili so o njih z navdušenjem.

modrijani2014
Čas brzi z neusmiljeno hitrostjo, nekaj mesecev je minilo in leto je bilo okoli. Že kakšen teden pred koncertom sem se hvalila, da grem na Noč modrijanov. In seveda so mi vsi zavidali. To sem si drznila celo povedati že trideset let bivšemu šminkerju iz Metulja, pa me je samo začudeno vprašal: “ Ja , kje si pa dobila karte? Tudi jaz sem hotel iti, pa sem bil prepozen, ker so bile karte v hipu razprodane.”

vsebina_IMG_4176
S koncerta sem prišla navdušena. V nabito polni dvorani, na nabito polnem odru se je razlegala slovenska pesem, ki so jo prepevali že naši očetje in dedi. Med publiko je prevladovala mladina, ki je mestoma stoje, ves čas pa pozibovaje se, prepevala skupaj z nastopajočimi na odru, ki so se hitro menjavali. Neke vrste nostalgija naših prednikov nas je prevzela, ko smo prepevali “Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?”. V oblaku, sestavljenem iz energije in glasu vseh pojočih v dvorani je bil zapisan odgovor na naše večkrat zapeto vprašanje: JA!

Modrijani znajo združiti Slovence v celoto, ki jo dvignejo nad vsakodnevne razprtije in pregovorno nevoščljivost. Iz istega vira smo nastali, naše življenje in usoda je skupna, imamo edinstven jezik, skupne gene, krasen kos zemlje in normalne pogoje za življenje. Občutili smo svobodo, bratstvo in enotnost današnjega časa. Ko pa je Rok zapel s svojim angelskim glasom, je za vedno osvojil moje srce. Tudi jaz sem postala zvesti fan Modrijanov.

rok
In čas je brzel s še bolj neusmiljeno hitrostjo, nekaj tednov je minilo in leto je bilo spet naokoli. Tokrat sem šla na koncert z avbo na glavi. Da se vidi, da sem Slovenka in da mi je v čast nositi del narodne noše. Sicer roko na srce, etno moda je bila na višku in spraševala sem se, kako je lahko Dolce&Gabanna v najnovejši modni zgodbi uporabil španski etno stil, spregledal pa slovenskega. Podobnosti ni spregledal mož, ki je ob moji avbi komentiral : “ Slovenski D&G.”

V modri noči na Noči Modrijanov so se zgodbe in občutja prejšnjega leta ponovila tudi v letu 2014. Ko smo v en glas prepevali Dan ljubezni, me je preblisnilo, da so Modrijani res modrijani, da si zaslužijo svoje ime, saj nas vračajo k svojemu viru, nas združujejo in povezujejo. Škoda, da ena izmed letošnjih 365 modrih noči ne bo Noč Modrijanov. Vendar čas beži že z multiplicirano hitrostjo, minilo bo nekaj dni in naenkrat bo tukaj noč v 2016, ki jo bomo imenovali po Modrijanih.

SVETOVNA PODPOHORSKA OMLETA

Že kot otrok sem slišala za Pohorsko omleto. Seveda sem vedela kaj in kje je Pohorje, vedela sem kaj je omleta, kako pa izgleda in kako se okusi  nova kvaliteta, sestavljena iz teh dveh besed, pa sem lahko samo ugibala. Kar nekaj časa je burila mojo domišljijo, ker je kar nekaj časa minilo od zavedanja da obstaja, do trenutka ko sem jo prvič zagledala in okusila. In ker gre ljubezen skozi želodec, me je Pohorska omleta osvojila v prvo.

IMG_1209

Odkar sem se primožila pod Pohorje z zavidanjem zrem proti njegovim obronkom. Sline se mi cedijo ob misli na slastne brusnice s penastim biskvitom in rahlo stepeno sladko smetano, ki se združi v simfonijo okusov z imenom Pohorska omleta. Požrem sline in zagledam robide, ki se purpurno pozibavajo v vetru. In v trenutku navdiha skomponiram variacijo na temo z naslovom Podpohorska omleta. Recept pa zapisala tukaj.

IMG_1304

Pohorsko, Nepohorsko ali Podpohorsko, brusnično, malinovo, borovničevo ali robidovo, preloženo vročo ali razprostrto hladno, zalagajte s stepeno sladko smetano in če se malo poafnam po latinsko: Carpe diem 🙂

IMG_1300

SVATI FOTOGRAFIRAJO

Poroka je nepozaben dogodek ne le za nevesto in ženina, ampak tudi za svate. Ti si pogosto želijo posneti fotografije za spomin na lep dogodek, saj ne morejo vselej pričakovati, da si bosta ženin in nevesta naredila dodaten strošek z razvijanjem fotografij uradnega fotografa za vse svate. Pa tudi posebno veselje za svate je, če lahko sami ujamejo s fotoaparatom ali telefonom kak neprecenljiv trenutek s poroke ali priprave nanjo. Ko sem Mateja in Izidorja iz studia FOTO NAREKS v Slovenskih Konjicah prosila za pomoč pri sestavljanju tega prispevka, je bil njun prvi in povsem jasen odgovor (čeprav nista bila skupaj) enak: »Svatje naj ne slikajo.« A se nisem pustila odgnati. Sama nikoli nisem bila uradna fotografinja, povabljena na poroko pa sem že bila in tudi brez fotoaparata skorajda ne grem od doma, še najmanj na kakšen pomemben dogodek. Zato sem ju spodbudila, da se vživita v vlogo svatov s fotoaparatom in skupaj smo sestavili nekaj predlogov zanje oziroma za Vas – če vas je osrečilo povabilo na poroko. 🙂

Pozanimajte se pri nevesti in ženinu, če dovolita, da fotografirate na njuni poroki. Nekateri pari sami vnaprej sporočijo, da so fotoaparati in telefoni svatov na poroki nezaželjeni ali celo prepovedani.

Osebe, ki so nevesti in ženinu najbližje (priči, družice, starši, otroci ipd.) naj ne fotografirajo na poroki, ker v tem primeru same ne bodo na fotografijah, ki jih bo naredil uradni fotograf poroke, kar pa mladoporočencema gotovo ne bi bilo všeč.

Fotografije, ki jih boste posneli kot svatje, bodo nevesti in ženinu v veliko veselje, če bodo posnete takrat, ko uradni fotograf ne bo prisoten (npr. ko bodoča nevesta in ženin vabita na poroko, pri izbiranju nevestine obleke, odpiranju poročnih daril, na kosilu s sorodniki po poroki ipd.).

Bodite pozorni na to, da ne boste tako blizu neveste in ženina, da bi uradni fotograf ne mogel posneti fotografije para brez vas s fotoaparatom v rokah.

Pomembno je, da na skupinskem posnetku, na katerem naj bi bila ženin in nevesta in vsi svatje, ne manjkate zaradi tega, ker bi tudi vi radi fotografirali skupino. Če ste bili povabljeni na poroko, ste paru dragi, zato ne bosta vesela, če vas na skupinski fotografiji ne bo (pa čeprav se še tako neradi fotografirate. 🙂

Ne zadovoljite se samo s tem, da ste na skupinskem posnetku para z vsemi svati. Fotografirajte se tudi sami s parom ali pa se s parom sama fotografira npr. vaša družina ali vse družice ali najožje sorodstvo.

Če želite narediti skupinski posnetek (npr. določene družine na poroki), se postavite blizu fotografa, da ne bodo nekatere osebe na sliki gledale v vaš, druge pa v fotografov objektiv. Še bolj nerodno je, če se celo postavijo s telesom nekatere proti vam, druge proti fotografu. Lahko pa jih celo opozorite, naj vsi gledajo uradnega fotografa in morda šele nato, ko on dokonča delo, pogledajo še v objektiv vašega fotoaparata.

Na vaših fotografijah naj bodo osebe dobro vidne, naj ne bodo premajhne (ne slikajte s prevelike razdalje). Ni lepo, če rob slike prepreči, da bi bila oseba vidna v celoti. Prav tako se izogibajte slikanju oseb s hrbtne strani.

Če uživate v fotografiranju, se osredotočite na osebe in stvari, na katere je uradni fotograf manj pozoren. Fotografirate lahko starše ali otroke med obredom, kolono avtomobilov, zehajočega kužka pred cerkvijo in podrobnosti, kot so baloni, čipka na nevestini obleki, cvet na praznično pogrnjeni mizi, avto svata, ki je vedno umazan, tokrat pa se kar blešči v večernem soncu in podobno.

S fotografijami poskušajte povedati zgodbo ali več manjših.

Ker na poroki ne boste obremenjeni s tem, da morajo vse fotografije uspeti in da ne smete zamuditi nobenega trenutka, se lahko poigrate s fotografijami, ki zahtevajo več časa (npr. slikate torto pri naravni osvetlitvi ali ples pod zasenčenimi lučmi).

Uradni fotograf poroke bo verjetno za svoje delo prejel plačilo, zato mora odgovorno opraviti svoje delo. Ne motite ga pri tem. Neprimerne komentarje na račun njega ali njegovega dela raje zadržite zase. Tudi ženin in nevesta bosta vesela, če boste upoštevali njegova navodila (npr. postavite se bolj desno ali levo), saj bosta le z vašim sodelovanjem imela lepe fotografije.

Bodite pozorni na to, da z bliskavico svojega fotoaparata ne boste motili svetlobe, ki jo mora posneti uradni fotograf.

Uradni fotografi morda snemajo tudi film in ne le fotografij. V tem primeru bodite pozorni na zvočne efekte svojega fotoaparata ali telefona. Ni prijetno, če le-ti na video posnetku preglasijo besede duhovnika ali uradnika, ki vodi civilni obred.

Obstaja poseben bonton za obnašanje v cerkvi, posebej za fotografiranje. Sprehajanje po cerkvi med obredom ni zaželjeno. Na to, da ni primerno z bliskavico in zvočnimi efekti sprožilcev motiti obreda, smo že opozorili. Tudi preveč približati se ne smete središču dogodka. Zgodilo se je že, da je duhovnik prekinil obred, ker so ga fotografi pri njegovem delu preveč motili. To je precej uničilo razpoloženje tudi nevesti in ženinu.

Obvezno se pozanimajte pri nevesti in ženinu, če dovolita, da najboljše fotografije (nujno ne vseh!) objavite na spletnih straneh. Njuno željo dosledno upoštevajte, saj si ne želite, da bi se po objavi fotografij prekinilo prijateljstvo. Večina parov si ne želi objave na spletnih straneh, kaj šele, da bi njihove fotografije prodali reviji ali časopisu.

Če na poroki slikate le »selfije« s telefonom in te objavite na spletnih straneh, bodite pozorni na to, da na teh fotografijah ne bo drugih oseb, ki ne potrdijo objave, ali da s »selfijem« ne izdate lokacije poroke, ker nekateri pari tega ne želijo.

Če ste fotografirali, saj ste za to dobili dovoljenje od neveste in ženina ali sta vas celo prosila, da fotografirate, ne pozabite čimprej fotografij pregledati, izločiti manj kakovostne, lepe fotografije pa podariti mladoporočencema. Velikokrat svatje veliko fotografirajo, potem pa se posnetki »pozabijo« na spominskih karticah v fotoaparatih ali največ na računalniku.

Morda predlagate nevesti in ženinu, da organizirata, da bodo po poroki lahko svatje sami kupili fotografije s poroke pri uradnemu fotografu, na poroki pa se vam ne bo treba obremenjevati z bojaznijo, da vam ne bo ostal noben fotografski spomin na lep dogodek. Uživali boste lahko v vonjih, zvokih, dotikih in čustvih, ki jih ne more posneti noben fotoaparat.

NEPOZABNO LEPO POROKO VAM ŽELIMO!

Fotografije za prispevek je posnel Izidor.

PLEČNIKOV ČEBELNJAK

DSC_0112

Nad Prago kraljujejo Hradčani, stara mestna četrt, kjer stoji katedrala Sv. Vida in praški grad. Naš slavni sorojak, arhitekt Jože Plečnik, je bil izbran za grajskega arhitekta na Hradčanih kmalu po končani prvi svetovni vojni. Čehoslovaški predsednik Masaryk mu je zaupal obnovo propadajočega praškega gradu in okoliških vrtov. Arhitekt Plečnik je k delu pristopil z velikim entuziazmom saj je še nekaj desetletij kasneje ljubljanskim študentom arhitekture navdušeno razlagal o urejanju praških vrtov. Za Vrt na okopih jim je rekel: ” Ta vrt je čuden ponaredek, skoraj en kilometer je  dolg. Na eni strani same palače, na drugi strani trdnjavski zid. Ta zid sem odprl na enem mestu in dobil sem – nepopisno lep pogled na mesto!”DSC_0334

Pri obnovi je naredil dve veliki stvari. Pražanom je odstrl pogled s Hradčanov na Prago in jim s preureditvijo angleškega vrta približal naravo. Zaradi  teh dveh potez si je zaslužil  svoje stalno mesto na Hradčanih v obliki doprsnega spomenika.

Zelo malo nas ve, da je naredil tudi načrt za čebelnjak v grajskem vrtu. Moj čebelar, ki je istočasno tudi moj mož, je vest o Plečnikovem čebelnjaku prebral v reviji Slovenski čebelar. Nujno si ga je moral ogledati, zato je bila naša naslednja potovalna destinacija Praga. Čeprav veva, da leži 90% uspeha v dobri pripravi, se na raziskovanje čebelnjaka nisva pripravila. Vse kar sva vedela je bilo, da je na Hradčanih. Najprej sva ga iskala na slepo, potem na internetu in nazadnje na informacijah na Hradčanih. Žal so nama povedali, da je čebelnjak postavljen na predsednikovem vrtu in ni odprt za javnost. Ogledaš si ga lahko samo enkrat letno, ko imajo dan odprtih vrat. Moj čebelar  je bil zelo razočaran, ker je prebral, da ima čebelnjak zelo zanimiv vhod in izhod ter osem nakladnih panjev, ki imajo na sprednji strani majhna drseča okna skozi katera izletavajo čebele in si je želel izvedbo od blizu pogledati.

čebelnjak1

Slika Plečnikovega čebelnjaka is Slovenskega čebelarja

Ko sva se vrnila iz Prage sem kar nekaj časa guglala, da sem našla še eno sliko Plečnikovega čebelnjaka v Pragi. Zdaj ne vem ali sta to dva različna čebelnjaka na Hradčanih ali je na obeh isti, ki je z leti spremenil obliko.

 

Untitled 3

Slika čebelnjaka na Hradčanih iz diplomskega dela Mojce Gruden

VABILO NA POROKO

Vabilo na poroko boste prejeli v pisni obliki, osebno ali po pošti. Po elektronski pošti ga ne pričakujte, ker ta oblika ni primerna. Vabilo na poroko  bo v zunanji kuverti, na kateri bodo izpisana imena povabljencev.

IMG_1250 (2)

Kako boste ravnali, ko boste prejeli vabilo na poroko:

  1. Najprej se boste spontano neizmerno razveselili.IMG_1250 (3)
  2. Potem boste odprli zunanjo kuverto in izvlekli vsebino. Najverjetneje bo v obliki ljubke notranje kuverte z izpisanima imenoma neveste in ženina, ki vas vabita.IMG_1213 (1)
  3. Vsebino boste z očmi na hitro preleteli, potem pa počasi, od besede do besede, pozorno prebrali vsebino.IMG_1216 (5)
  4. Na vabilo boste čim prej odgovorili, tudi v primeru negativnega odgovora.
  5. Negativnega odgovora praktično ne sme biti.  Poroka je eden najpomembnejših dogodkov v življenju in bodoča mladoporočenca, ki sta vas povabila, bi bila zelo razočarana, če vas ne bi bilo.IMG_1216 (1)
  6. Na poroko pojdite samo tisti, ki ste navedeni na vabilu. Ne jemljite s seboj otrok, če na vabilu niso izrecno navedeni. Tudi če ste samski,  ne smete na poročno slavje pripeljati spremljevalca, če ta na vabilu ni imenovan.IMG_1250 (4)

PLETE, PLETE SE ŽIVLJENJE

V rokah držim drobno knjižico pesmi, ki jih je napisala Julka Tajnikar in nosi naslov »Pot skozi čas«. Julka, ki sem jo vedno klicala Julčka, je bila žena strica mojega očeta. Nuša Dvoršek je uredila in napisala predgovor zbirki, ki je izšla leta 1985. V njej preberem, da se je Julka rodila 1. junija 1920 v Božjem na Pohorju v delavsko dninarski družini. Družina je bila revna in Julka, kljub temu da se je zlahka učila, po končani osnovni šoli ni imela možnosti za nadaljnje šolanje niti za zaposlitev. S starši je pomagala bližnjim kmetom pri delu, pozimi je tudi pletla. Leta 1943 se je aktivno vključila v obrambo domovine in začela pisati pesmi. Po vojni se je omožila in opravljala različna dela: delo novinarke, bila je okrajna prosvetna referentka, delala je v otroškem vrtcu in nazadnje v Občinskem odboru Zveze borcev v Slovenskih Konjicah.

Naslovnica zbirke pesmi Julke Tajnikar, risba Franca Skerbineka

Spominjam se Julčke, kako je udobno sedela na kavču v dnevni sobi s pletilkami v rokah. Vesela je bila obiska, čeprav med njim ni niti za minuto prekinila pletenja. Rada se je pogovarjala, pogosto je povedala šalo in se ji je tudi sama smejala. Lepo mi je bilo v njeni družbi, saj je oddajala nenavadno toplino. Še danes pa sem ji neizmerno hvaležna za vsa čudovita oblačila, ki mi jih je spletla: bele dvodelne kopalke, plavo-belo oblekico s trakcem na bokih, jopice, mehke kot puhek, zimski plašček in drugo. Podobno lepo kot mene je oblekla tudi moje punčke in jim na glavico poveznila pletene kapice vseh barv. Ko je bila Julčka starejša, je skvačkala nekaj prtičkov, ki še danes krasijo moj dom. Všeč ji je bilo, da sem se dobro učila in poklonila mi je knjige o pedagogiki, o kuhanju … Morda me je imela tako rada, da mi je posvetila toliko svojega časa in pozornosti, tudi zato, ker sva se obe rodili prvega junija, le da 42 let narazen. Mama mi je pogosto pripovedovala, da je bila prva, ki jo je po mojem rojstvu obiskala. Prinesla je velik šopek belih »škrniclov«. Kasneje mi je za rojstni dan vedno podarila poleg svojih pletenih izdelkov še šopek zame najlepše dišečih rož, nageljčke rožnate barve z domačega vrta.

Slikala sem se z očetom, Julčko in njeno hčerko Lidijo

Ko sem se rodila, so bile Julčkine hčerke, moje mrzle tete, Jelka, Lidija in Irena oz. Lenka  stare 13, 11 in 10 let. Moja mama, katere spomin že dobiva luknjice, se še dobro spominja, da so me mrzle tete imele rade.

Stisnila sem se k Lenki in Lidiji

Po mnogih letih sem obiskala Lenko. Pridružila se nama je še Jelka in pogovarjale smo se o tem, kako se spominjata mojega rojstva, svoje mame Julke in očeta Toneta.

»Mama nas je peljala gledat dojenčka. Bile smo navdušene. Zlatkinega brata Maksija, ki je bil naših let, smo gnjavile z vprašanji o sestrici, da ga je bilo kar malo sram. Tako smo 1. junija praznovali mamin pa tudi malo Zlatkin rojstni dan. Takrat, ko se je Zlatka že zavedala svojega rojstva, smo me že delno odfrčale iz gnezda. Z leti se poti malo razidejo, pa tudi kdaj ponovno združijo,« je povedala Lenka.

Moj brat Maksi, ob njem pa Lidija, Lenka, Jelka in prijateljici.

 »Vesel prihajal bom s planin,

objel te tukaj sred ravnin.

Le takrat vredno bo živet,

ko bo v svobodo dom odet.«

(odlomek iz Julkine pesmi Slovo)

Julkine pesmi pripovedujejo zgodbo njenega življenja.

Lenka se spominja, da jim je mama pogosto pripovedovala o prigodah, ki jih je doživela kot dekle, mlada žena. Po osnovni šoli se je v času, ko so bile Jelka, Lidija in Lenka še majhne, dodatno izobraževala na številnih seminarjih, ko pa so hčerke že nekoliko zrasle in so jo manj pogrešale, če ni bila ves čas z njimi, je dokončala srednjo ekonomsko šolo. Sicer pa je ves čas veliko brala in se samostojno izobraževala. Ko je kmalu po vojni obiskovala šolo v Ljubljani, je stanovala pri pisatelju Ivanu Potrču. Pogosto je doma pripovedovala anekdoto iz tega časa. Udeleženci šole so imeli možnost kupiti radio. Problem pa je bil, da so bile količine omejene in so radio lahko kupili le nekateri. Tisti udeleženci, ki so ostali brez njega, so bili jezni na ostale, ki so bili dovolj hitri, da so ga kupili. Tako ga je kupila tudi njihova mama in še kolega iz njenega kraja. Pa se je udeleženec šole, ki radia ni dobil, hudoval: “Ti kmetje so dobili radio, mi pa ne.” Nekega dne mamo vpraša kolega s podeželja: “Kako pa kaj tvoj radio?” “Ja, dobro,” mu odgovori mama. “Oh, mojega pa je krava pohodila,” ji odvrne kolega. Mama ga začudeno pogleda in vpraša: “Ja, kje si ga pa imel?” Ni takoj razumela kolegove šale. 🙂 Jelka je k tej anekdoti dodala, da so radio imeli zelo dolgo in so ga vsepovsod nosili s seboj, da jim je krajšal čas. Lenka in Jelka se spominjata še ene anekdote. Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!”

»Tako je v duši mirno vse in srečno,

ko zreš na bitje, ki si mu življenje dala,

da bi jokala, vriskala in pela

in se za vedno tem lepotam materinstva vdala.«

(odlomek iz pesmi Razodetje)

Julka nam v pesmih zaupa hrepenenje po tem, da bi bila skupaj s svojim ljubljenim Tonetom, in neizmerno srečo ob rojstvu njunega otroka. Zanimalo me je, kako sta Julka in Tone vzgajala svoje tri deklice, kasneje dekleta.

Lenka je povedala naslednje: »Vzgoja v tistih časih je bila spontana. Naša mama je veliko brala in je bila zelo napredna. V družino nista prinesla okorelih tradicionalnih vzorcev iz svojih družin. Kazni so bile redke, s pohvalami pa tudi nista pretiravala.«

Julka s hčerkami. Jelka je povedala, da je bila slabe volje, ker se je fotografu mudilo, ona pa je hotela tudi sestricama natrgati rožice.

»Da na tvojih lepih poljih

v miru žito bi zorelo

in po gričkih vinorodnih

vince se na trtah grelo.«

(odlomek iz pesmi Ljubim te, moj kraj)

Julka in Tone sta odraščala na Pohorju. Zanimalo me je, ali sta se s svojimi tremi hčerkami pogosto vračala v rodni kraj in obiskovala sorodnike. Lenka je povedala: »Zelo radi smo obiskali teto, strica in staro mamo v Koritnem nad Oplotnico. Bilo je dobre pol ure hoda iz Oplotnice. Ata nas je izmenično nosil na štupi rami, saj so nas grozno bolele noge. Ko smo prispeli na cilj, so bolečine čudežno izginile in pokazale smo vse svoje vragolije. Ko nas je nekoč v trgu srečala neka gospa, smo se na vsa usta pohvalile, da imamo nove oblekice, da ima tudi mama novo frizuro, ata pa nove zobe. Bile smo zelo nagajive in vesele. Naša sestrična Jožica, ki nas je občasno pazila, nam je rekla, da smo živi hudički.«

Julka, Tone, Lidija, Lenka in Jelka med sorodniki na Pohorju

»Še pomnite, tovariši,

vse tiste težke čase,

ko smo prijatelji bili

v zavetju gozdne jase.«

(odlomek iz pesmi Še pomnite tovariši …)

V vojnem času sta tako Julka kot Tone doživela veliko hudega. Nekateri spomini kar niso hoteli bledeti. Lenka je povedala: »Oba sta bila vajena težkih časov in pomanjkanja, zato sta bila pridna, ustvarjalna in spretna. Mama nam je zašila oblekice brez šivalnega stroja, oče pa nam je naredil copate in čevlje, saj je bil izučen čevljar.«

Mama je hčerkam brez šivalnega stroja zašila oblekice, oče pa jim je naredil čevlje.

»Boli me, da umirajo ljudje,

ki si žele, da mir bi bil povsod.

Saj zemlja je dovolj bogata,

da v miru preživi svoj rod.«

(odlomek iz pesmi Boli me …)

Spominjam se Toneta, da je redno spremljal družbena dogajanja, jih komentiral in se pogosto tudi jezil. Lenka je temu dodala: »Naša mama je raje brala, pletla in pisala pesmi kot gospodinjila. Aktivno je sodelovala v takratnem političnem življenju. Oče pa je bil zapečkar. Rad je bil doma. Včasih je zaigral na staro violino, ki jo je kupil v nemškem ujetništvu od nekega Srba. Rad nam je pripovedoval svoja doživetja iz vojnih časov. To so bili dokumentarci v živo – namesto televizije.

»Povsod življenje se budi

v prelepe sončne dneve.

Izvablja iz mladostnih src

ljubezni željnih speve.«

(odlomek iz pesmi Pomladna)

Lenka je povedala: »V našem domu je bilo vedno živahno v vseh ozirih. Bilo je pa tudi tesno, saj nas je bilo pet pa še sosede in prijateljice so pogosto prihajale na obisk. Mama je veliko pletla za nas in za druge, zato je oče Tone prevzel kuhanje. Spretno je sukal kuhalnico in se spopadel tudi s krofi, če je bil ravno pust. Obkrožen je bil s samimi ženskami. Za nameček, smo mu tri hčere rodile še pet vnukinj, tako da je bila mera polna. Večkrat je rekel: ‘Babe, pustite me že pri miru’.«

»Če bi vsaka beseda

le klasek rodila

pa bi vse kašče

navrh napolnila.«

(odlome iz pesmi Na seji)

Lenka in Jelka sta mi povedali, da oče ni le mame spodbujal pri pesnenju, ampak je pogosto tudi sam našel ustrezne rime. Rime danes išče tudi njuna najstarejša hčerka, Jelka.

»Lepo je biti babica

in vnučko negovati

z oči v oči si gledata

mladost in starost hkrati.«

(odlomek iz pesmi Lepo je biti babica) 

Lenka je k pesmi Lepo je biti babica dodala, da sta bila starša vesela vseh vnukinj (Tine, Alenke, Vanje, Mojce in Jerice) in sta jih tudi večkrat popazila.

»Naši spomini nanju so lepi in polni hvaležnosti,« je še dodala.

Pletilja

Pletem, pletem, pletem …

zanke v nedogled hitijo ….

plete, plete se življenje,

a lasje sivijo.

Rada bi napletla toplo,

dolgo ogrinjalo,

da pod njim srce,

bi mi utrujeno zaspalo.

Rada bi napletla

tople sreče vsem ljudem,

preden me zagrne

zemlja v svoj objem.

LINDY’S CHEESECAKE

Pri Lindi ali originalno Lindy´s restaurant so spekli gosto in kremasto sirovo torto, ki je postala slavna kot cheesecake na newyorški način. Preskusila sem recept, ki naj bi bil originalen in je star skoraj sto let.

  • Testo
  • 130 g moke
  • 100 g sladkorja
  • 60 g hladnega masla
  • 1 velik rumenjak
  • 1 žlica vode
  • 1 čajna žlička vanilijevega ekstrakta
  • sok ene limone
  • Nadev
  • 5 paketkov 230g Neufchatel kremnega sira na sobni temperaturi (kremni sir Philadelphia)
  • 350 g sladkorja
  • 25 g moke
  • ¼ čajne žličke soli
  • sok ene pomaranče
  • sok ene limone
  • 1 čajna žlička vanilijevega ekstrakta
  • 5 jajc
  • 2 rumenjaka
  • 60 ml sladke smetane
  • Jagodna omaka
  • 450 g svežih jagod
  • 150 g sladkorja
  • 80 ml vode
  • ščepec soli
  • 12 g koruznega škroba
  • 30 g masla

Priprava:

  1. Sladkor, limonin sok, maslo, narezano na rezine, jajčni rumenjak, vodo in vanilijev ekstrakt dajte v posodo in z mešalnikom mešajte dokler ne dobite rahlo, zračno zmes. Dodajte moko in zmešajte v testo. Testo zavijte v plastično folijo za živila in ga za eno uro postavite v hladilnik.
  2. Rešetko v pečici postavite na najnižji nivo in prižgite pečico na 200°. Z maslom namažite dno tortnega modela.
  3. Polovico testa s prsti ( jaz sem ga razmazala z lopatko za peko), razporedite po dnu modela. Postavite v pečico in pecite približno 8 minut ( dokler se zlatorjavo ne zapeče).
  4. Razvaljajte preostanek testa v pravokotnik, ki bo z notranje strani pokrival obod tortnega modela. Pri tortnem modelu s 26 cm premera naj bo pravokotnik velik približno 10×6 cm. Stranice ravno obrežite z ostrim nožem in razdelite pravokotnik v štiri dele. Sestavite tortni model. Obložite obod s kosi testa in pritisnite spoje s prsti, da se deli zlepijo med seboj. Na ta način ste dobili znotraj tortnega modela testeno posodo*. Medtem, ko pripravljate kremo jo postavite v hladilnik.

* Količine originalnega recepta sem iz “ameriških” merskih enot vestno pretvorila v merske enote, ki jih za peko običajno uporabljamo v Sloveniji. Malo sem zaokrožila, da so se količine lepo izšle in se pri pripravi striktno držala količin. Vendar je bilo nastalo testo premehko za valjanje, zato sem ga enostavno namazala z lopatko na obod. Precej časa sem porabila, da je nastala testena posoda in vse skupaj je bilo bolj podobno pacanju, zato testenega oboda ne delam več, ampak celotno testo uporabim za tortno dno. Enostavno ga z lopatko razmažem po peki papirju.

 

  1. Za kremo zmešajte z električnim mešalnikom kremni sir, sladkor, moko, sol, limonin sok in vanilijev ekstrakt v gladko zmes. Mešanje nadaljujte in enega za drugim dodajajte jajca in jajčni rumenjak. Prelijte zmes v tortni model in ga potresite, da se krema poravna.
  2. Pecite 10 minut na 280° (moja pečica ima maksimalno možnost 250°, zato pečem na tej temperaturi) , potem znižajte temperaturo na 100°C in pecite še eno uro. Vzemite iz pečice in ohladite na sobno temperaturo. Torto prestavite na servirni krožnik in jo postavite v hladilnik vsaj še za 6 ur, najbolje bo čez celo noč.IMG_0897
  3. Nekaj jagod prihranite celih, ostale porabite za pripravo jagodne omake. Dajte jih v posodo in zdrobite s pripomočkom za pripravo krompirjevega pireja ( pri moji stari mami so temu rekli štokovnik). Dodajte sladkor, vodo, sol in koruzni škrob (poznamo pod Gustin). Dobro mešajte, ko zavre, zmanjšajte temperaturo in kuhajte še par minut. Odstranite s štedilnika, dodajte maslo, limonin sok in prihranjene cele jagode. Ohladite na sobno temperaturo, potem postavite v hladilnik. Omako lahko pripravite en dan vnaprej.
  4. Serviranje: dobro ohlajeno torto razrežite z nožem, ki ga med rezi pomakajte v vročo vodo. Kos torte položite na krožnik in ga prelijte z žlico jagodne omake.IMG_0899

Po prvem grižljaju vam bo jasno, zakaj se je ta sirova torta zapisala v zgodovino in postala legendarna.

IDEALEN SLADOLED

Idealen sladoled je dobil svoje ime iz več razlogov. Je hitro pripravljen, za izdelavo ne potrebujete sladoledomata , ima samo tri sestavine, je zdrav in okusen. Pa še za piko na i je sladek, čeprav je brez sladkorja. Pripravite ga iz manga, dveh banan in XXL čvrstega jogurta.

IMG_0697

Pripravite ga po naslednjem postopku:

1. Zrel mango olupite, odstranite koščico in narežete na večje kose. Banani olupite in narežete na daljše kolobarje.

2. Kose sadja naložite v plastično posodo in postavite za približno dve uri v zamrzovalnik, da sadje zamrzne.

3. Zamrznjeno sadje predevate v sesekljalnik, dodate velik čvrst jogurt in zmiksate. Zmrznjeno sadje med samim sekljanjem oddaja ledeni hlad, enak tistemu, ki ga oddaja sladoledomat med mešanjem. Tako dobite enako penasto strukturo sladoleda, kot če bi ga zamudno pripravljali s sladoledomatom.

4. Sladoled poljubno servirate.

IMG_0711

PRIJAVA POROKE

Najina poročna lokacija je že izbrana, rezerviran je tudi prostor za slavje, seznam gostov je napisan, moja obleka počasi nastaja. Potrebujeva pa še najpomembnejše za poroko, brez katerih obred pač ni mogoč – matičarja in župnika.Preden sva lahko razposlala predvabila, sva morala opravit še obisk pri duhovniku in na matičnem uradu, da sva  prijavila poroko. Ker še dragi ni »zaprosil« svoje poročne priče, teh obiskov seveda nisva mogla organizirati. Za pričo je izbral svojega prijatelja Tadeja, hkrati novopečenega partnerja od moje priče. Zadnji trenutek, dan prej, preden smo šli obiskat matičarja, mu je ženin postavil vprašanje, katerega odgovor je bil seveda pritrdilen. Tadej sploh ni mogel skriti presenečenja, veselja in ponosa.

aba4f468d7965caaf2fefb1dc7cea32c5ba8843a78f488479096214b7c47b1bd

 

Tako, pa je poročna ekipa pripravljena za obisk matičarja. Naslednje jutro sva se z Jernejem še morala ustaviti v župniščih, kjer sva bila krščena, saj sva potrebovala krstne liste oziroma potrdila, da imava pridobljene vse zakramente in da še nisva bila poročena, saj župniki to vse še vedno lastnoročno vpisujejo v krstne knjige. Potrebovala sva tudi dovoljenje, da se lahko poročiva izven matične župnije. V župnišču, kjer sem bila jaz krščena je potekalo vse hitro in gladko, pri Jerneju pa smo ugotovili, da so iz župnišča, kjer je opravil zakrament svete birme, pozabili to sporočit v župnišče, kjer je bil krščen, tako da po njihovih dokumentih ni bil primeren kandidat za sklenitev cerkvene zakonske zveze. Še dobro, da živimo v tako majhni državi, da se vsi duhovniki med seboj poznajo in so tako hitro uredili, da bo cerkvena poroka sploh možna.Med sedenjem v župnišču in listanjem knjige, v katerih so bila nekaj mesecev po rojstvu zapisana najina imena, sem se začela zavedati, da je to res nekaj velikega in pomembnega v življenju, ker bo po poroki moje ime kmalu pripisano k njegovemu in obratno.

Ko sva pridobila vso potrebno dokumentacijo, sva pobrala priči, ki sta naju že nestrpno pričakovala in odpravili smo se proti Rogaški. Ker je bila upravna enota v Rogaški Slatini na ta dan zaprta, je bilo potrebno prijavit poroko v matičnem uradu v Šmarjah pri Jelšah. Prispeli smo ravno v času malice uslužbenke, zato smo nekaj časa preživeli v čakalnici, kjer je napetost počasi naraščala. Počutila sem se, kot da čakam na zobozdravnika, čeprav sem vedela, da ne bo bolelo 🙂

Ker bo civilni obred izven matičnega urada, ga bo potrebno plačati. Na srečo pa na najin dan ne bo nobene druge poroke, tako, da nisva omejena s časom in si lahko vse organizirava po svojih željah. Zabeležili smo naše podatke, podpisali dokumente in poroka je bila prijavljena.

71cc5df0406183138ac56226d6b99041da10f1587ab25802f61b8b4610030609

“KAK KRETEN!”

Čeprav pri svojih rosnih dvajsetih letih verjetno nimam pravice govoričiti o odnosih in pametovati, kaj so to sploh odnosi in kakšno vlogo igrajo v našem življenju, se mi zdi, da sem vendarle nekaj doživela in lahko neskončnemu morju različnih mnenj pristavim še svoj majhen lonček z izkušnjami.

“Rekli so mi, da sem premlada za ljubezen. Odgovorila sem jim, da so oni prestari, da bi razumeli, kako nora, obsedena, predana, odvisna sem lahko od ljubezni. Bila sem vse to in zlomilo me je. Občutek imam, da lahko sedaj gradim le še zidove okoli sebe, čeprav vem, da bi morala zidati mostove.” Hana, 19

Vedno, ko svetujem kakšni prijateljici s sveže zlomljenim srcem, po številnih spodbujajočih besedah in sovražnih stavkih, kot so: »Kak kreten!« »Čisti psihič.« in podobno, pridem do zaključka: »Odnosi so (se opravičujem izrazu, vendar je nujno potreben) zajebani.« Vsak odnos je težek in zahteva veliko količino truda, da ga obdržimo. Že samo, da si pridobimo zaupanje svojega hišnega ljubljenčka, je potrebno vložiti veliko količino truda in strpnosti.

“Obrat za 360 stopinj. Jaz se ne dam! Pa ne zato, ker se nimam več dati, ampak zato, ker lahko toliko ponudim. Ker sem polna življenja, ker ga ljubim. Dokler si ne bo nekdo zaslužil moje celote, mu tudi koščka ne pustim. Ne dam! Ker se cenim in spoštujem! Ker se imam rada!” Miša, 20

Verjetno bi vsak, ki ga ustavimo na ulici in povprašamo, kaj mora vsebovati dober odnos, odgovoril približno enako in že skoraj klišejsko. Iskrenost in zaupanje sta definitivno kvaliteti, ki bi kraljevali na vrhu seznama. Vendar se mi tukaj poraja vprašanje, kako sploh lahko zaupamo?

“Moje zaupanje je bilo že izdano in mislila sem, da ne bom mogla več zaupati. Kakor hitro sem se ponovno zaljubila, sem začela ponovno zaupati in mislim, da gre ta zgodba v neskončnost. Zaupaš, ne zaupaš, zaupaš.” Nina, 20

Če vsaka od mojih prijateljic pristavi svoj lonček z izkušnjami, smo skupaj »dale skoz« kar nekaj bolj ali manj uspešnih zvez in prijateljstev. Marsikoga smo označile za kretena, za marsikoga smo pa tudi rekle, da je v redu fant, ampak se enostavno ni izšlo. Ene so svojim fantom in bolj verjele, druge so bile bolj skeptične. Ene so varale, druge so bile prevarane. Mnogokrat smo vse verjele in se veselile, kako je Franci, Metkin fant, res super in pozoren in oh in sploh. A na koncu se je vedno izkazalo, da je Peter varal, Igor šel nazaj k bivši, Stanči ni bil pripravljen na zvezo, a je hkrati »šmiral« z neko drugo, Nik pa se je izkazal za totalnega psihopata. Vsi ti fantje pa imajo skupni imenovalec, in sicer punce, ki so jim zaupale. Ampak zakaj? Kako smo lahko prepričani, da nam fant, punca ali prijatelj ne laže in je resnično to, za kogar ga imamo?

“Ker sem naivna in preveč zaupam ljudem. Ali pa jim sploh ne zaupam. Ker včasih še sama sebi ne zaupam.” Patricija, 21

Odgovor je preprost. Ne moremo biti. Z vsakim odnosom, v katerega se spustimo, pa naj bo to prijatelj ali partner, tvegamo, da bomo razočarani. Tvegamo, da bomo v odnos dali vso svojo energijo, prejeli pa je bomo bore malo. Tvegamo, da bomo zaupali in bili iskreni, prejeli pa neiskrenost. Tvegamo, da se nas bo oseba naveličala. Tvegamo, da bo odnos preprosto vzel čas. Ali razdalja.

“Vsak tisti pristen odnos ti podari ogromno, z njim rasteš, se razvijaš, učiš, jokaš in močno uživaš. Si druga (boljša?) oseba, če se konča. Ko se konča. ” Valentina, 19

Meni osebno so odnosi zelo pomembni. Pomembno mi je, da se razumem z atijem, mami, bratom, prijatelji, fantom. Odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, me osrečujejo in izpopolnjujejo. Raje tvegam, da me bodo ljudje razočarali, kot pa da se zaprem vase in ne pustim nikomur blizu. Raje se trudim za nek odnos in si na koncu, če se le-ta ne izide, rečem: »Vsaj vse sem naredila, kar je bilo v moji moči.«. Raje grem v svet, spoznam nove ljudi, sklepam trdna in manj trdna prijateljstva, četudi na koncu vsak odnos zbledi in ga vzame čas. Ali neiskrenost. Ali karkoli pač že.

“Najlepše obdobje vsakega odnosa je tisti začetek, ko ne veš kam, če sploh kam, bo pripeljal ta odnos.” Maša, 20