ŽENA BIZNISMENA

Podnaslov: EMILOVA ZGODBA

‘Sto ljudi — sto čudi’ in prav je tako. Lahko si mislim, kako dolgočasno bi bilo življenje med kloni: copy — paste, copy — paste, copy — paste (kopiraš — priložiš) …

stran78
Akvarel: Ivana Ciglič

 

Moje čudo je računalništvo. Jaz, Emil, sem celo življenje presedel v virtualnem svetu, medtem ko je ta pravo življenje šlo nekam mimo. Sedaj, ko sem star in osamljen, bi dal vse maile svojega življenja za en sam mail od dobrega prijatelja.

 

In zgodil se je čudež; tistega lepega jesenskega dne sem res dobil mail od prijatelja:

 

 

 

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: Pozdrav od starega prijatela

Dragi Emil upam da se me še spomneš. Če ne (sum na demenco) boš dobil novega prijatela HA Ha ha Skupaj sma trgala šolske klopi. Ti si se že takrat zanimal za prihodnost in če sem prav informiran si postal računalničar. Jaz sem bil od nekdaj bolj za dober kšeft. Zdaj ko sem v penziji pa me je žena spravila na računalniški tečaj Osnove komuniciranja. Naš mentor je nekje izbrskal tvoj naslov, da imam tudi jaz komu pisat. Nočem pisati ta mladim ker bi se mi smejal. Da ne pozabim in spodobi se vprašati kako si? Midva z Majdo sma še vedno priseljena Dolenjca le da sma po novem tudi preseljena v dom starejših občanov v varovana stanovanja.

Pozdrav na Štajersko! Zmago

Ps. Namenoma nisem pisal vejic (zdaj bo treba še na tečaj Slovenščine) pa po nova očala tudi.

 

Čez dve minuti.

Odgovor: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Re: Pozdrav od starega prijatela

Dobrodošel v virtualnem svetu. Saj ne morem verjeti! Ti, Zmago, boš iz tega zagvišno naredil kak dober posel 😉

Demence mi nikar ne omenjaj. Pred nekaj leti mi je žena umrla v prometni nesreči zaradi dezorientacije, so rekli. Jaz pri sebi dobro vem, da je bila že precej dementna, a babnica trmasta je še vedno rinila za volan. Moram ti priznati, da tudi jaz skoraj vsak dan zahajam v Dom starejših občanov, ne boš verjel — zaradi žensk. Imam kar dve ljubici. Ker sem vdovec, si to lahko privoščim;) Prva potrebuje mene, drugo potrebujem jaz. Ah, pustimo to. Pri pisanju me rado zanese, ker sem osamljen. Z ženo nisva imela otrok. Ti imaš, se pravi, vidva z Majdo imata pa kar tri. Malo sem pobrskal po netu; ta starejši sin, novinar, je izrezan ti. Joj, skoraj bi izpadlo, da mlajša dva nista tvoja. Ne vem, na Facebooku sicer prijateljujeta z bratom, a ne objavljata slik. Oprosti, v bistvu si me le vljudno vprašal, kako sem. V redu sem, hvala.

Lep pozdrav in veliko uspehov za računalnikom! Emil 🙂

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Popravek :/

Najprej se opravičujem za včerajšnje raztreseno pisanje. Čeprav sem star računalniški maček, ne poznam osnov komuniciranja. Takoj bi mi lahko odpisal, da obstaja tipka ‘delit’. Danes bom kratek, moje pisanje pa bo bolj premišljeno.

Res je, da hodim v Dom in da imam dve ljubici 😉 Prva je tašča, ki nima nikogar razen mene in si mislim, da me potrebuje. Leži na oddelku za nepokretne in dementne (itak). V rokah pestuje punčko iz blaga, za katero misli, da je njena hči, torej moja žena in jaz sem zanjo njen mož (moj pokojni tast) in kadar odhajam mi naroča pozdrave za svojega očeta — za mamo nikoli. Odkar je dementna, pripoveduje razne zgodbe iz svojega življenja. Ona je edina od treh varovank v sobi, ki še govori, a ji ne gre verjeti. Govori tudi ženska (moja druga namišljena ljubica), ki redno obiskuje svojo taščo na prvi postelji pri vratih, ki pa je po kapi nema in seveda nepokretna. Varovanka na postelji v sredini sobe pa tudi samo vegetira. Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno, kadar moja tašča odgovarja na retorična vprašanja omenjene obiskovalke, po imenu Iris. Resno ti povem, to je srednjeveško mučenje. Morali bi ga zakonsko prepovedati oziroma uzakoniti evtanazijo. Ti verjetno gledaš na polne domove ostarelih iz poslovnega vidika, jaz pa sem humanist in se zjočem vsakič, ko grem iz Doma. Hkrati pa sem vesel, da še lahko grem ven. Tudi osebje se mi zelo smili. Moram pohvaliti njihovo psihično in fizično moč, da prenašajo vse te stiske in varovance (mislim, da jih premikajo). Jaz sem samo enkrat obrnil taščo in ostal v vkleščenem položaju zaradi išijasa. Menda novince med osebjem trenirajo s tehniko empatije, čemur bi se po domače reklo, da si morajo trpljenje pacientov skusiti na svoji koži. Resno. Baje imajo posebno sobo, kamor jih namestijo za en teden. Ležijo povsem nepremično, so v plenicah in ne smejo govoriti. V tem času so deležni enega kopanja in enega klistirja. Bi se lahko reklo, da po enem tednu napredujejo iz pacientov v strežnike. Mogoče pa so to samo čveke.

Skratka, resno razmišljam in me skrbi, kaj bo z menoj na starost — ker si ravno vprašal, kako sem.Vse dobro tebi in tvoji ženki! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: dodatek k popravku

Nisem ti pojasnil glede Iris. V prvem mailu sem ti omenil, da eno izmed žensk potrebujem jaz. Njo potrebujem, ker mi neskončno polepša dan že samo s svojo prisotnostjo. Sklepam, da sta bili s taščo, katero obiskuje, zelo dobri prijateljici. Sin edinec nikoli ne pride k njej. Ker Iris svoji tašči veliko pripoveduje, sem ugotovil, da je ta sin (Irisin mož) pomemben poslovnež. Bi rekel, da možak obvladuje vse razen svoje družine. Mislim, da so zelo bogati. Uboga njegova mati, kaj ji koristi vso bogastvo, ko mora na starost tako zelo trpeti. Iris je dišeča lepotica z dragocenimi oblačili in nakitom in kako zelo je lepa. Ne vem, če se nisem malo zaljubil — med nama rečeno. Zakaj bi se tega sramoval? Vanjo sem zaljubljen že dve leti. Ne me narobe razumeti; ona je poštena žena. Midva se samo pozdraviva, med nama ni nobenega klepetanja, kaj šele kaj druga.

Lep pozdrav, Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: žena Biznismena

Zmago, ali si še tam, mislim, za računalnikom? Menda nisi vrgel puške v koruzo. Ah naše puške … no, saj veš, kaj mislim. Ti še imaš ženo. Jaz moje puške že dolgo ne uporabljam več. Le kaj ti govorim … pišem. Če bi se srečala na kavi, bi govoril samo ti. Jaz nikoli nisem imel dar govora, kje šele, da bi govoril o intimnostih. Tale klepet s teboj me pomlaja. Danes pozno popoldne, ko sem parkiral pred Domom, sem naravnost skočil iz moje limuzine. Nočem enoprostorca; ti so za starčke, ki ne morejo več zlesti ven. Ne boš verjel, na Iris sem naletel že kar v recepciji. Vsa nasmejana je stopila proti meni, vsaj tako bi si želel. Dejansko me je obšla in se vrgla v objem nekemu staremu upokojenemu dohtarju, ki je prevzel dežurstvo za vikend. Ves poklapan sem se zavlekel naravnost v taščino sobo. Nisem prižgal luči. V polmraku sem trpel skupaj z varovankami. Kar se je zgodilo v nadaljevanju, mora ostati med nama. Začelo se je z nedolžnim kihanjem moje tašče, zaradi katerega sem stopil do velike omare pri oknu po svežo brisačo. Dejansko sem obstal skrit za velikimi vrati omare, ko sta v sobo stopila Iris in tisti napihnjen dohtar. Iz točno določenega razloga nista prižgala luči. »To je protizakonito, v Sloveniji evtanazija ni dovoljena«, je rekel dohtar. »Kaj me briga Slovenija,« je postala Iris presenetljivo glasna. »Tebe vprašam, ali znaš pomagati moji tašči, ali jo lahko rešiš tega trpljenja? Nimaš se česa bati; itak si v pokoju. Tudi obdukcije ni, če človek umre v domu in je svojci ne zahtevajo. Razumeš? Vse sem preverila. Ženska je bogata in moj mož je edini dedič. Vsi bomo imeli korist. Lepo te prosim naredi konec tej agoniji …«

Zmago, ali lahko verjameš, da moja, v nebo kovana Iris, naklepa umor?

Pozdrav! Emil

 

Naslednji dan.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

Nimam besed. Pozdrav, Emil

 

Čez dva dni.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: Tašča od Iris je še živa

… ampak se mi smili … obe se mi smilita …

Pozdrav! Emil

 

Naslednja nedelja.

Od: Emil

Za: Zmago

Zadeva: za vsakim uspešnim moškim stoji še bolj uspešna ženska

Uspelo ji je. Danes so mi povedali, da je gospa pri vratih za vedno zaspala v snu.

Čisto sem potrt. Nikoli več je ne bom videl — Iris namreč. In, kaj bo z menoj, ko obnemorem? Jaz nimam bogate in uspešne snahe, da bi me rešila muk. Zmago, ali si ti že naredil oporoko? Jaz sem se odločil, da jo napišem še nocoj; oporoko in pismo osebnemu zdravniku. Njemu bom zapustil vse imetje, pa naj se me reši, kakor ve in zna. Za menoj ne bo svojcev, ki bi lahko komplicirali. Lep pozdrav, Emil

 

Čez dve minuti:

Od: Zmago

Za: Emil

Zadeva: opravičilo

Dragi Emil, šele danes sem ponovno odprl mail. Prejšnji teden sem namreč presedlal na tečaj Excela. Učim se oblikovati tabele, da bom lahko spremljal svoj ‘cash flow’ ali po starem, nadziral koliko zapravim. Od kar sem v pokoju ne poslujem več z dobičkom HA Ha ha

Tvoje maile sem si natančno prebral. Veš, moj mlajši sin je zdravnik. Zelo zanimivo … Če tako pogledam, je tudi moja Majda žena biznismena. Sedaj sem pomirjen. Jaz v domu onemoglih ne bom dolgo trpel.

Lp. Zmago

Ps. Si opazil? nekaj vejic že obvladam! Ne vem pa, kam sem založil nova očala, da niso na glavi? HA Ha ha

KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Dr. Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi dr. Zlatka Cugmas me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.

 

 

AFTER PARTY

Screen Shot 2018-04-08 at 13.33.47

Marec je mimo, a pozornost med ženskami ostaja. Podarite sebi, svoji mami, babici, teti, prijateljici, predvsem pa Abrahamki veselo branje. Od jutri dalje v Felixovih knjigarnah!

P.s. za tiste, ki začnejo brati knjigo na zadnji strani prilagam zadnji odstavek, potem pa  obljubite, da boste začele lepo od začetka …

“Ta knjiga je plod prav posebne inspiracije. Navdih zanjo so mi dale tri ženske: moja mama, ker je celo življenje šlogala in se družila z duhovi, moja stara mama, ker je rodila dvanajst otrok in ni bila nikoli sama ter moja tašča, ki me je učila Štefanščine.”

FILM: CERKVENI RED ALI DIE GÖTTLICHE ORDNUNG

‘Konec dober — vse dobro’, je bil vtis, s katerim sem tokrat zapuščala kinodvorano po ogledu še enega izmed filmov na temo ženskih pravic. Začetek je bil dosti bolj zapleten. Namreč, ko sem med prvimi sedla v prazno dvorano, je tesno k meni prisedla tuja ženska. Lahko je na splošno govoriti ali spremljati pravice socialnih skupin, povsem drugačen občutek pa ti vzbudi osebna vpletenost. No, ženska poleg mene me ni nadlegovala, in ko nas je bila polna dvorana, smo se osredotočile le še na skupne pravice; boj za osebni prostor je hitro izzvenel.Screen Shot 2018-03-22 at 12.36.09

Filmska zgodba je postavljena v eno izmed švicarskih vasic. Na ‘divjem zahodu’ je poleg gnilega kapitalizma globoko zakoreninjen tudi verski režim. V Švici je bila volilna pravica žensk izglasovana šele leta 1971 in ravno v tem delu je film presegel vsa moja pričakovanja. Dogajanje prikazuje iz najbolj banalnega zornega kota, namreč moškega. Moški so morali izglasovati volilno pravico žensk. Ravno to dejstvo pa je režiserki Petri Volpe ponudilo smešno plat tehnično dovršenega scenarija. Zgodovinske dogodke je odlično oplemenitila s prikazom seksualne revolucije v vzorni krščanski družini. Še več; uspelo ji je postaviti prave igralce v prave vloge.

Marie Leuenberger je tako dobro odigrala protagonistko Noro, da gledalcu razpara dušo in srce. Na videz se ji nasproti postavi mož Hans (Max Simonischek), ki ji ne dovoli v službo, ne privošči oddiha, ne odobrava nikakršnih spremeb; dejansko pa je zgodba nabita s prikritimi antagonisti: politiki, cerkev, ženske intelektualke, moška vaška skupnost, otroška zbadljivost …

 

Screen Shot 2018-03-22 at 12.37.43

 

Projektno zasnovan film ponuja tudi učno gradivo za popestritev pouka nemščine, namenjenega mladostnikom in odraslim osebam:

Učno gradivo

 

 

 

 

 

P.s. Kadar je ‘konec dober – vse dobro’, gledalci še malo posedimo v dvorani, da bi si podaljšali prijetno doživetje. A, tokrat ni bilo tako, ker je film sodil v ciklus ‘kino za ženske’ in je predstavi sledila pogostitev s šampanjcem. Tudi ta dogodek je presegel moja pričakovanja, ko je k meni je pristopila žena moževega šefa 😉

DAN ŽENA

Draga dekleta, žene in izkušene ženske,

čestitke vsem skupaj za vse, kar so dosegle naše prednice, sodobnice in vsaka zase.

Screen Shot 2018-03-08 at 18.24.33

Najprej hvala Iki, ki me je že dan vnaprej vabila na praznovanje 🙂

 

 

 

 

4614b6ea-cae6-4d59-9785-20d3ca88d907

Navsezgodaj, kakor se spodobi, mi je pocingljal (SMS) tulipan od prijateljice.  Zame je kakor zvezda; tudi če je ne vidim, vem, da je ob meni. Njene spodbude so pravo bogastvo, njen nasmeh mi polepša dan.

Na srečo, danes ni bilo novega snega – naletavale so le čestitke … srečne, da živimo, kakor živimo, smo si želele vse dobro in stisnile pesti še za tista dekleta, žene in izkušene ženske, ki nam sledijo in bodo slej ko prej uspele!

 

Screen Shot 2018-03-08 at 18.19.39

Moja draga hči se je v čestitki spomnila Golding Williama, ki pravi:

Mislim, da so ženske neumne, ker se pretvarjajo, da so enake moškim. Niso! One so in so vedno bile superiorne. Kar koli jim daš, bodo oplemenitile. Če jim daš spermo, bodo rodile otroke. Če jim daš hišo, bodo naredile dom. Iz dobrin skuhajo okusen obrok. Za nasmeh dobiš njihovo srce.

Ženska poveča in pomnoži vse, kar ji je dano.

Nauk, ki sledi: ne delaj ženskam bedarij!

 

51e0935d-7eec-41d8-a020-be60dc842e20

 

Pred večerom  pa še voščilo “ta navihane” prijateljice:

Da uvjek budeš luda,

da osmjeh nosiš svuda,

da ti nikad ne fali para,

da te ne zezne neka budala.

Jer mi smo najbolje za sva vremena – ma sretan ti dan žena!!!

KAM JE IZGINILA MONJA

V januarju je bilo naše druženje na 50odtenkovživljenja nadpovprečno intenzivno. Zahvala gre ‘glavni urednici’ Snežani, ki je s sago o Slovenskih Konjicah poskrbela za užitke v sliki, besedi, glasbi in filmu. Mene je domišljija z lahkoto potegnila v družbo Adelme, na pojedino v konjiški grad k Frideriku Holleneškemu, v temačne hodnike žiške kartuzije, ko sem si živo predstavljala opisane dogodke iz tako bogate zgodovine Slovenskih Konjic.

Moje pisanje danes vas bo poneslo v povsem drug kraj in sicer Štefanel, ki leži nekje med slovenskimi hribi. Lahko bi bil podoben Konjicam, če ne bi eden izmed krajanov govoril Štefanščine.

Bralci bloga ste krivi za nastanek romana Kam je izginila Monja. Po skoraj vsakem mojem postu se je našel kdo, ki mi je očital, zakaj nisem napisala več, ali pa, da bi na objavljeno temo lahko napisala celo knjigo: » … pa glej, da bo zabavna, napeta, koristna.«

Želeli ste ­— imate; Snežinkin prvenec:

NASLOVNICA

Če to zveni kot samohvala, naj bo omejena na ‘pisanje’. Za vsebino gre zahvala vsem dragim ljudem, ki so me spremljali skozi življenje, kakor tudi tistim, ki jih nisem niti zaznala, a so vplivali na mojo podzavest, da me je zbujala sredi noči z raznimi idejami. Od tu tudi izvirni greh pisanja. Pri študiju psihologije smo se učili, kako premagati nespečnost; treba je vstati, sesti za mizo ali se zaviti v oddejo na kavču, vzeti v roke papir in pisalo ter dati iz glave vse misli, ki motijo spanec. Ko sem začela s to prakso, me je prešinila groza, da ne bom nikoli več spala.

Scena 4
Ilustratorka: Ivana Ciglič

Kje smo ostali? Aha v Štefanelu pri Monji. Na koncu vsakega načrta je naključje in življenje ima za Monjo načrt … Gre za tragikomičen roman z detektivskim pridihom.

Človek lahko izgine iz življenja drugih, a iz svojega nikoli, dokler je živ. Že med študijem psihologije je bila Monja opozorjena, naj ne študira zato, da bi pomagala sebi. Res, ni ji uspelo. Bežala je pred ljudmi, menjavala službe, izginjala iz socialnih omrežij, prekinjala telefonska razmerja. Bežala je, dokler je ni usoda prignala nazaj v rodni kraj. Šele takrat je prišlo spoznanje, da je v življenju spreminjala vse, razen sebe.

Dovolj o vsebini. Upam, da sem vam vzbudila apetit po branju.  Do knjige v elektronski obliki za branje na računalniku, tablici ali telefonu, pridete na www.biblos.si/novitete. V tej zvezi anekdota na račun elektronike: čeprav se veliko družim z ženami odvetnikov 😉 , se na zakonodajo prav nič ne spoznam. Izjema je Murphyjev zakon, ki pravi ‘Če lahko gre kaj narobe, bo šlo’. Včerejšnji dokaz: roman Kam je izginila Monja je bil na Biblosu objavljen brez naslovnice in vsebine, v katero bi lahko pokukali. Mogoče pa je to njihova komercialna poteza. Resno sem se vprašala, kam je izginila Monja ?!? Screen Shot 2018-02-01 at 13.45.58

Tiskana izvedba bo na voljo v marcu po promocijski ceni 10 EUR; zelo primerno darilo za vse, ki se spogledujejo ali pa že poznajo Abrahama 😉 Za tiskano knjigo mi pišite (pošljite svoj naslov) na lili.skornik@gmail.com

Scena 3Za gurmane dodajam le še povzetek kazala:

V bolnici, Na koncu načrta je naključje, Dan za upokojence, Stric Tihomir, Lanski December, Po praznikih, Usoda, V knjižnici, Kako zadovoljiti žensko, Strah pred perfekcionizmom, Gospa Kraljeva, Testiranje po meri, Zveza med možgani in jezikom, Ženska, ki hodi sama, Klub Vražjih Babnic, Kompliment možu, Sherlock Holmes, April v Štefanelu, Ljubezen je v zraku, Trenutek, ki vzame dih, Tisto majsko jutro, Evidenca mrtvih, Svetovati ali vedeževati, Audentes fortuna iuvat, Žadasto jajce, En poljub za dve sestri, Pravijo, da je čudna, Spomini na otroštvo, Druga priložnost, Poglej me, Življenje je potovanje, Med glavo in srcem, Ambicija ima svojo ceno, Usodna večerja, Kaj pa je tebe treba bilo, Mojca Pokrajculja.

 

 

 

VSE DOBRO V NOVEM 2018

SO DNEVI,
SO LETA IN
SO POMLADI,
KO SE IMAMO PREPROSTO RADI.

SO TRENUTKI,
KO JE TREBA NA NOVO ZAČETI

IN SO LJUDJE,
KI JIH JE POTREBNO PREPROSTO OBJETI.

TA SVET JE LEP,
ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.
TA SVET JE LEP,
ČE NEKOGA RAD IMAŠ,
ČE STISNEŠ ROKO KOMU,
KI GA KAJ BOLI.

TA SVET JE LEP,
ČE SI ČLOVEK DO LJUDI.
(Tone Pavček)

Christmas Fireplace

Kdor zaničuje današnji dan, le dokazuje, da včerajšnjega ni razumel.

12 zapovedi za srečo v Novem letu:

1     –  na svetu je najmanj dvoje ljudi, ki bi umrli zate.
2     –  najmanj 15 ljudi te ljubi na svoj način.
3     –  edini razlog, zakaj bi te nekdo sovražil je zato, ker ti zavida.
4     –  tvoj nasmeh lahko prinese srečo vsakomur.
5     –  vsako noč nekdo misli nate preden gre spat.
6     –  nekomu pomeniš vse na svetu.
7     –  ti si nekaj posebnega.
8     –  nekdo, za katerega ne veš, da obstaja, te ljubi.
9     –  tudi, ko narediš največjo napako, izpade nekaj dobrega.
10   –  ko misliš, da ti je cel svet obrnil hrbet, poglej stran in začni znova.
11   – vedno si zapomni komplimente, katere si prejel. Pozabi na neotesane žalitve.
12   – premisli, kam greš – ne, kako hitro boš prišel tja.

 

IMG_1887

 

Dobri prijatelji so kot zvezde;

ne vidiš jih vedno,

a veš,

da so vedno tukaj …

 

PARIZ JESENI

Kdor bere moje poste, sedaj že ve, da imava midva z Božičkom en poseben dogovor. Vedno znova ga prosim, da mi pokloni veliko lepih trenutkov v krogu najdražjih. Letos se je zelo potrudil. Celo Prijateljici, ki se je preselila v Pariz, je prišepnil, naj me povabi na “kavč turizem”. Ker tudi najina moška nista imela nič proti, da babnici letava po svoje, sem se v začetku prejšnjega tedna znašla na letališču s knjigo v roki, seveda. Maja, s psevdonimom Monrue, ki v francoščini pomeni ‘moja pot’ me je povsem prevzela s prvencem Pot do nje.

Screen Shot 2017-11-27 at 11.28.49

Kmalu sem se znašla visoko nad oblaki, sredi sledeče scene: na poti do nje (moje Prijateljice) v mislih z najinima partnerjema, ki sta dokazano mojstra v utiranju poti do naju. Maja bralcem v knjigi razkrije, da je največ, kar lahko moški da ženski ‘priznanje’ v zvezi z njenimi lastnostmi ali dejanji. Na žalost tokrat v letalu nisem imela sogovornika, da bi mu povedala anekdoto, o super priznanju, ki sem ga pred leti, prav tako na letalu, prejela od mojega moža.

Tistikrat smo pristajali nad Dunajem. Skozi okno sem opazovala goste krošnje dreves naravnega parka Lobau. Medtem ko smo se bliskovito približevali drevesom, letališča ni bilo niti slutiti. Panično sem zgrabila moža za rokav: »Tako ne bomo pristali! Prenizko letimo!« On, s statusom frequent flyer (reden potnik) je samo odmaknil noge in mi s tem dal prostor, da stopim do pilota in mu svojo ugotovitev tudi povem. Lovila sem sapo in pogledovala sopotnike, ki so, povsem vdani v usodo, sedeli, pripravljeni na pristanek. »Res ne bo šlo,« sem grozeče pogledala moža, ko je pilot z vso silo zategnil k sebi ročico in pognal letalo naprej, visoko v nebo. Tiho kakor miške smo zadrževali sapo do ponovnega, tokrat uspešnega spusta. Šele takrat mi je mož dal priznanje: »Ti si tak’ pametna.« In dober je bil pilot, da je vzel pamet v svoje roke.

S pristankom v Parizu ni bilo težav. Težava je bila v moji glavi na izhodu iz letališča. Naenkrat sem bila obdana s črnci. Ali letijo v Afriko, ali so prileteli iz Afrike. Jaz zagotovo nisem priletela v Afriko. Še v življenju se nisem počutila bolj svetlopolto. Unikatno. Zelo verjetno sem od presenečenja še dodatno prebledela. Seveda, Pariz plačuje davek francoskemu kolonializmu. Kot otroka so me učili, da moram vse pojesti s krožnika, ker so otroci v Afriki lačni. Dejansko je šlo za priviligiranost, ki mi je bila dana z življenjem v Evropi, a v času socializma temu nismo rekli tako. Parižani se dobro zavedajo svojih privilegijev in jih branijo celo z zagrajenimi dostopi do zasebnih ulic.

Blišč in beda, in vse je relativno. Povprečna črnka izgleda vse prej kakor bedno; baha se z mesenimi ustnicami, ogromnim oprsjem in sexi, sexi, sexi rito. Edina vsesplošna korekcija, ki jo imajo črnke, so zlikani lasje oziroma lasulje. Nekoliko slabše izgledajo mladi temnopolti fantje, ki cingljajo pod Eiffelovim stolpom in okrog drugih znamenitosti, okrancljani s cenenimi, plastičnimi spominki. Spominjajo na privezane slone za cirkuškimi šotori. Ampak niso lačni, kakor otroci v Afriki. Tudi služinčad, kateri so namenjeni posebni (zadnji) vhodi v hiše bogatašev in živijo skromno v podstrešnih sobicah, ni lačna. Moj čut za socialne razlike je bil na preizkušnji le ob pogledu na družino (verjetno romunskega porekla) z dvema otrokoma, ki se je parkirala na jogiju za avtobusno postajo. Če mi ne bi Prijateljica pokazala njihove ‘normalne opreme’ (lep otroški voziček, puhovke, …), ki so jo prikrili na drugi strani postajališča, bi zanje segla v denarnico

Vajena življenja v velemestu, sem iz letališkega vlaka brez pomislekov prestopila v Metro. Ne ravno v prvega, ker je bil nabito poln, ampak drugega, ki je bil ravno tako nabito poln. V času prometne konice bi lahko zaračunavali dodatek na bližino. In zopet je relativno, kako se človek počuti v takšni gneči. Dve Nemki poleg mene sta se nadvse zabavali, hihitali in komentirali: »Ulala, to pa je zelo intimno«. Seveda sta me spomnili na tisti zloglasni novoletni izgred v Kölnu, ko so si moški javno privoščili ‘malo’ intimnosti z dobrovoljnimi Nemkami. Kakor koli že, jaz bi si mislila, da je nabito poln metro bolj v zabavo moškim. Iz tega vidika imajo v nekaterih muslimanskih velemestih ženske in moške vagone. Verjetno je to endina okoliščina, kjer so istospolno usmerjeni ljudje v prednosti. Ojej, kam me je zaneslo. Ampak, tudi tovrstna razmišljanja o kulturnih specifikah sodijo v potopise.IMG_1589

Preidimo raje k blišču, kolikor sem ga uspela videti med rednim pogledovanjem pod noge, da ne bi pohodila pasjih kakcev. Bolj sproščeno sem zakorala šele v veleblagovnicah. Novoletne dekoracije jemljejo vid. Če prej ne, na oddelkih s parfumi človeku vzame tudi dih. Cene so, kakršne so. Prisežem, da naju s Prijateljico materialne dobrine niso pritegnile. Raje sva si privoščili sladice v ugledni kavarni poleg opere in kosilo v tipični francoski restavraciji.

Že profesor francoščine v gimnaziji nas je opozarjal, kadar bomo turisti v Parizu, bomo zagotovo doživeli kulinarično presenečenje. Cafe de la Paix pri operi me je vsekakor presenetil s svojo ponudbo. Me sva si zamislili in naročili priznani sladici Eclairs Au Cafe in Millefoglie z vanilijevim nadevom (15 EUR :/ kom), pri sosednji mizi pa so srebali polže in morske specialitete. Bolj kakor pogled je bil moteč vonj.

Presenečenju pri kosilu pa je botroval nesporazum z natakarjem. Prijateljica je posegla po varni varianti in naročila torteline. Jaz sem si zamislila neko zelenjavno jed z ročno napisanega menija – dobila pa školjke Coquillage Couteaux. Priznam, da jih je bilo bolje jesti, kakor gledati.

No, tudi oči so prišle na svoj račun. Najprej v muzeju Jacquemart Andre. Obožujem manjše muzeje in zbirke, ki so bile v lasti zasebnih zbirateljev. Prostori ustvarjajo domačno razpoloženje in količina razstavljenih predmetov je še sprejemljiva za itak zelo utrujenega turista. Mimogrede naj povem, da sem dnevno prehodila preko deset kilometrov.

Eduard Andre (1833-1894) je bil premožen bančnik s čutom za umetnost, ki je izdelavo svojega portreta zupal Nelie Jacquemart, katero je poročil po destih letih poznanstva. V eni izmed soban Nelie tankočutno razkrije gostom celo svojo dušo – dušo ranjene ženske, ki ni nikoli izkusila materinstva, z bogato kolekcijo Madone, ki pestuje Jezuščka.

Moja Prijateljica ne bi sodila med ‘ta prave’, če ne bi (poleg očem) tudi moji duši privoščila ekstaze z napotitvijo v Musee des Arts Decoratifs na razstavo Diorjeve retrospektive. Na tem mestu ne bom izgubljala besed. Slike povedo vse!IMG_1575IMG_1579

V tej zvezi je moj komentar namenjen povsem drugi sceni, ki sem jo doživela v eminentni blagovnici Galeries Lafayette. Obstala sem pred oddelkom blagovne znamke Dior. Osebno ne sodim med modne poznavalce, a to, kar ponujajo sedanji kreatorji, je daleč od Christian Diorjevih proporcev. Prevelika rdeča obleka, ki je visela na lutki je bila sramota za žensko podobo. Nimam fotografije, ker si ni zaslužila fotografiranja.

Kakor vam je poznano, se je fotografom izogibala tudi Lady Diana. Njen zadnji pobeg pred njimi jo je stal življenje; vsaj tako je bilo rečeno.IMG_1581

STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

PRAZNUJ, KAR IMAŠ

Nedvomno je sreča v srečanju s tako pozitivno osebo, kot je Snežana. Bil je sončen a hladen zimski dan, ko sva se zatekli na toplo v Central kafe. Zelo sem bila vesela, da Snežane ni motil lesketajoč se prah, ki ga je sonce dvignilo pod strop. Zelo zanemarjena znanka me je namreč podučila, da se s prahom ukvarjajo samo nepotešene ženske. Ne bomo več o tem.

Snežana je žarela od sreče, ker je njeno ustvarjanje rodilo sad. V roke mi je položila svojo knjigo z vonjem po svežem tisku: CAMINO. Prvič sem bila navdušena nad njeno vsebino in sedaj še nad izgledom. Vsebino sem poznala iz objav na blogu in ‘predbranja’ potopisa. Knjiga je Snežanina ‘velika čarovnija’. Povsem se strinjam s pisateljico Elizabeth Gilbert, ki pravi: ustvarjajte zaradi sebe, če bodo vaše stvaritve všeč še komu drugemu, pa tudi prav.

Izšla je tudi moja
Knjiga Camino je izšla

Vesela sem, da smo imeli konec leta vsak svojega ali celo več razlogov za praznovanje. Spomnila sem se na besede Alenke Rebula in Josipe Prebeg (citat v nadaljevanju), ko sem stala pred domačo hišo. Tisto toplo, sončno popoldne sem pod velikim borom zibala spečega vnučka v vozičku. Na bor se je vsula jata drobnih ptic. Najina prisotnost jih ni niti malo motila. Njihovo čebljanje in poglobljen otroški sen so bili melem za mojo dušo.

img_6386
Pogled na Zreče, Urša Škornik

Zlatka je v zadnjih treh postih zaželela srečo intervjujancem, ki so v svojih življenjih našli razlog za praznovanje, in so bili pripravljeni svoja spoznanja deliti z nami. Moj namen danes pa je, da zaželim veliko lepega v novem 2017 vsem bralcem in potencialnim intervjujancem, ki so se nam uspešno ‘izmikali izpod peresa’.

Skupaj z Alenko in Josipo praznujmo, kar imamo:

“Praznovati ne pomeni, da imamo vse in da se zato lahko veselimo. Kdor zna praznovati le, če ima vse, bo imel v življenju zelo malo prazničnih trenutkov. Zato praznujmo, kar imamo ta hip.

Kdor ima zdravlje, naj praznuje zdravje. Nenadomestljivo je in nima cene.

Kdor ve, da ga imajo radi, naj praznuje naklonjenost, ki jo prejema. Tudi ta nima cene.

Kdor ima otroke, naj praznuje njihovo navzočnost v lastnem življenju. Svobodo bo lahko praznoval veliko let, ko bodo odrasli in odšli.

Kdor je zaljubljen, naj praznuje ta dar, ki ga ne moremo sprožiti sami.

Kdor je preživel veliko preizkušnjo in ni podlegel, naj praznuje svojo zmago. Ne doživi je vsak.

Kdor je prišel do denarja na pošten način, naj praznuje svoje blagostanje. Denar je lahko blagoslov in pomnoži možnosti, da delamo dobro in svobodno ustvarjamo.

Tista, ki je lepa, naj praznuje svojo lepoto. Z njo lahko obdari sebe in svet, če jo zna nositi in čutiti, da je dobra in plemenita.

Kdor doseže poklicni ali študijski uspeh, naj ga praznuje: vloženo delo si zaluži občudovanje, priznanje in spoštljiv pogled.

Kdor ima prijatelje, naj praznuje. Izbrali so ga in mu podarili zaupanje. To je veliko darilo.

Kdor je sam, naj praznuje svoje odprte možnosti, prostornost svojega doma in skrivnost pripravljenosti brez truda.

Praznujemo lahko vedno in taki, kot smo: bolni, neuspešni, osamljeni in razočarani. Dovolj je, da najdete oazo v svoji puščavi. Tam je vrt, ki razkošno cveti.

Znati praznovati je umetnost, ker pomeni, da vsak dan premaknemo pogled tja, kjer smo obdarjeni in kjer utripa naš najbolj živi del

Praznujmo, kar imamo, da nam bo sreča postala domača.

Če smo žalostni, lahko kljub temu kaj praznujemo. Posujmo z zlatim prahom, kar imamo, da bo sijalo.

In nad našo osivelo dušo bo vzšlo sonce.”

Alenka Rebula in Josipa Prebeg