PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

Srečale smo se prijateljice iz Vinogradne ulice (z leve proti desni Renata Z., Leonida, Renata K., Duška in Zlatka)

Ko sem hodila v četrti razred osnovne šole, smo se preselili v Vinogradno ulico. To je bila ulica sodobnih novih hiš, za katere načrte so narisali arhitekti, so jih pa naši očetje med gradnjo hiš pomembno spreminjali in prilagajali trenutnim željam in potrebam. Tako so dodali kakšno opeko več v višino in naredili še nadstropje za potrebe svojih otrok, ko bodo le-ti odrasli. V hišah so takrat živele mlade družine. Starši so bili na vrhuncu svoje moči, uspešni, delovni in ustvarjalni. Od nas otrok se je pričakovalo, da se lepo obnašamo, imamo v šoli odlične ocene in uresničimo vse tisto, česar starši zaradi revščine in vojne, ki so jo doživeli v svojih mladostniških letih, niso mogli.

Dekleta iz Vinogradne ulice smo imele pogosto obiske (z leve proti desni: Renata Z., Vanja, Zlatka in Leonida). 

V petih hišah, ki so stale ena ob drugi in nasproti, smo živele prijateljice: med nami najstarejša Renata K., nato Duška, jaz, Leonida in njena mlajša sestrična Renata Z. (v spomin na otroštvo sem Renatama dodala začetnice rojstnih priimkov). Z Renato K. in Duško sem se spoprijateljila že pred vselitvijo. Neko popoldne smo lovile ravnotežje med hojo po betonskih temeljih hiše v gradnji. Na novo odkriti prijateljici sta mi povedali presenetljivo resnico, da bom jaz, ko bo moj enajst let starejši brat dobil otroka, postala teta. Kljub temu, da sem morala kar nekaj let počakati na ta srečen dogodek, sem bila takrat zelo ponosna, saj se mi je zdelo tako zelo odraslo biti teta. Kdaj sem se spoprijateljila z Leonido in Renato Z., se natančno ne spominjam. Zdi se mi, da Leonido poznam že od rojstva. Kar naprej mi je sledila. Nekoč je svoje ljubosumje, da smo jo imele v družbi za »tamalo«, pokazala s tem, da je vrgla kepo s kamenčkom v sredini za našim NSU »princom«, s katerim smo se odpeljali »s parcele«. Zelo rada je čebljala in nas motila pri »resnih« pogovorih, nas že skoraj »odraslih« prijateljic, Renate K., Duške in mene. Sicer pa me je vsako jutro zbudila namesto budilke, počakala, da sem se uredila, in nato sva šli skupaj v šolo. Še posebej takrat, ko sem vstala z levo nogo, sem ji rekla: “Povej mi nekaj lepega.” Njen nalezljiv smeh je pomagal, da sva v šolo vedno prišli dobre volje. Najmlajša med nami, Renata Z. se nam je pridružila redkeje. Pri otrocih se že majhne razlike v letih močno odražajo v odnosih, z leti pa starostnih razlik sploh ne opažamo več. Bila je zanimiva tudi zaradi starejšega brata, ki je pripeljal v ulico svoje prijatelje, in smo pri Renati K. v garaži igrali namizni tenis podnevi in pozno v noč. Med igro sem prvič slišala kletvico, katere pomena še dolgo nisem razvozljala, a sem jo doma pred starši takoj z veseljem ponovila. Od takrat me je mama še bolj vztrajno odvračala od družbe na ulici. Našla je tisoč in en razlog za to, da me je lahko poklicala z balkona: »Zlatka, pridi! Zlatka, zdaj pa takoj gor! Malico sem ti pripravila!« Pripravila je popoldansko malico, večerjo, malico pred spanjem, spomnila pa se je tudi na zanimiv film na televiziji ali na to, da smo dobili obisk.

Levo: Leonida, Zlatka in Renata Z. smo se učile odgovornosti tudi ob čuvanju dojenčka. Desno: Renata in Zlatka med igro z žogo.

Lepo smo se imele prijateljice iz Vinogradne ulice. Največja kazen mi je bila, da sem morala s starši na morje, saj sem bila prepričana, da bom v času odsotnosti zamudila veliko čudovitih dogodivščin. Ko smo bile mlajše, smo pogosto kartale, slikale z vodenimi barvicami, se vozile s kolesom po ulici neštetokrat gor in dol, skakale ristanc, delale snežake, čuvale sosedovega dojenčka, čebljale in se smejale tako močno, da smo morale počepniti. Nekajkrat smo se pogovarjale o vlomilcih, ki so trkali na rolete naših domov in puščali stopinje na vrtovih. Med temi dolgimi pogovori niti opazile nismo, da se je znočilo. Takrat smo prestrašene spremljale ena drugo proti svojemu domu. Ko je bila naša hiša še brez stekel v okenskih odprtinah, sva se z Leonido postavili na sredino bodoče dnevne sobe, ki nama je služila kot oder, vzeli kratko palico za mikrofon, obrnili sva se proti balkonu in ulici ter peli. Izmišljala sem si besedila s francoskim, angleškim, ruskim naglasom in Leonida je verjela, da znam toliko tujih jezikov. Ko sem dobila prvo menstruacijo, smo dobili tovornjak premoga, ki ga je bilo treba znositi v klet. Vso delo sta skupaj z mojim očetom opravili Renata K. in Duška, ne da bi me vprašali, zakaj ne pomagam. Jaz pa sem svojo skrivnost čuvala do poznega večera, ko sem jo povedala mami.

Renata K., Zlatka in Duška v najbolj “norih letih”.

Ko smo iz deklic zrastle v dekleta, smo si šepetale o svojih prvih simpatijah do fantov, fizični in socialni svet pa se nam je širil zunaj ulice. Duška in Renata K. sta počakali, da sem zaključila osnovno šolo in horalegalis zame ni več veljal. Na dan, ko sem dobila v šoli spričevalo, smo prvič odšle zvečer v kino, kamor smo kasneje pogosto zahajale. Pri Duškini mami sem opravila prvi neformalni tečaj kuhanja. Njena polnjena paprika mi je še do danes ostala kot najbolj okusna. Deležna sem bila posebnega privilegija, da mi jo je postregla brez olupa, tj. paprike. Zelenjava ni nikoli bila moja priljubljena hrana. Leonida se je odselila v Ljubljano, od koder mi je pošiljala čudovita pisma z malo teksta in veliko risb ob straneh. V času študija so me njeni starši gostoljubno sprejeli medse in sem se z njimi vozila v Ljubljano. Renata Z. si je našla svojo, mlajšo družbo. Moja srečanja z Duško in Renato K. so zaradi študija postajala redkejša, čeprav nič manj vznemirljiva. Z Duško, ki je študirala biologijo, sem skupaj ponavljala rodoslovna debla. Dobivale smo se v Renatini sobi v nadstropju njihove hiše ob sladkem čokoladnem likerju, ki ga je kuhala Duška, in je do danes ostal moja edina alkoholna pijača, katere okus je vreden požirkov.

Na srečanju prijateljic iz Vinogradne ulice je bilo zabavno.

Renata K. je dala povod za naše prvo srečanje v odraslosti ☺. Da prav nihče ne bi motil našega enkratnega dogodka, smo si rezervirale posebno sobo v gostišču Kralj. Nismo se več igrale, niti slikale niti pele, tudi o nasprotnem spolu nismo veliko govorile. Smo se pa veliko smejale. Bogate življenjske izkušnje so nas naredile zrele ženske, a še vedno smo živahne in dejavne na številnih področjih. A to je že tema za druge zgodbe.

JAZ IN JUNG SVA SE ČUDILA LEPOTAM NARAVE

»Na površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa. Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in veličastno,« je napisal Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, psiholog in folozof, rojen 1875, v svoji avtobiografski knjigi Spomini, sanje, misli.

Jung je že kot otrok skoraj v vse dvomil, o vsem razmišljal in za vse iskal dokaze. Dvomil je tudi v Boga, čeprav mu je bila vera položena v zibelko, saj je bil njegov oče pastor, bili pa so pastorji tudi njegovi strici. Slišal je veliko religioznih pogovorov, teoloških razprav in pridig. Pod vplivom Jungove knjige spominov sem tudi jaz poglobila svoje dvome, med drugim tudi v zgornji opis njegovih najzgodnejših spominov. Sam Jung navaja, da se njegovi spomini začenjajo z drugim ali tretjim letom starosti, in čudno se mi zdi, da bi pri teh letih še ležal v otroškem vozičku. So to res spomini na realen dogodek ali je predstavo o njih skonstruiral v kasnejših letih iz drobcev najrazličnejših izkušenj?

Čudila sem se lepotam narave.

So mi pa njegovi »spomini iz vozička« prebudili lastne spomine na trenutke, ko sem se pri šestih letih starosti verjetno prvič zavedla čudes narave. Njeno lepoto sem sicer opažala že prej. Oboževala sem nežno roza cvetove divje vrtnice, ki je rastla ob stari polomljeni ograji blizu vrtca, ki sem ga obiskovala. Vrtec je bil v graščini, ki je zame vedno bila in je pravljična.

Obiskovala sem vrtec, ki je bil v graščini Trebnik.

Bil je osmi marec, dan žena. Takrat so naše mamice dobro vedele, da je to tudi njihov praznik, in prav nobene potrebe niso imele po svojem prazniku. V vrtcu smo zanje pripravljali lutkovno igrico. A to ni bila navadna lutkovna igrica, kakršno so nam običajno prirejale vzgojiteljice. Lutke se niso pogovarjale le med seboj, ampak so se pogovarjale z deklico, ki je stala pred njihovim odrom, oblečena v kratko krilce, pisano bluzico in bele hulahopke. Ta deklica sem bila jaz.

Mama me je oblačila v oblekice, krilca, bluzice, bele hulahopke ali nogavičke in lakaste čeveljčke.

Skrbno smo vadili predstavo. Besedilo mi ni delalo težav, saj je bila zaželena poleg okvirne zgodbe določena mera spontanosti in moj pogovor z lutkami ni smel biti povsem naučen. Po letih predavanj na fakulteti danes vem, da lahko na ta način izvedena predstava odlično uspe, le razpoložen moraš biti zanjo. Vesela sem, da je bil tisti dan moj dan in da sem za svoj nastop prejela številne pohvale. A bolj kot to mi je ostalo v spominu doživetje nenavadnosti narave.

Bil je lep sončen dan. Ura je bila verjetno malo čez poldne, po kosilu. Otroci smo ležali v vrtcu na svojih ležalnikih. Večina jih je spala, kot se je od njih tudi pričakovalo, jaz pa sem ležala na hrbtu, glavo sem rahlo obrnila proti oknu in opazovala sem oblake. Morda je bila moja nespečnost posledica rahle treme pred popoldanskim nastopom za mamice. Kot Jung bi tudi jaz danes prisegla, da sem takrat na tistem ležalniku pomislila, da so mi vzgojiteljice namenile pomembno vlogo in da jih ne smem razočarati. Prvič v življenju sem opazila, kako oblaki drvijo preko neba. Bili so svetli, veseli, razigrani. S tem, ko so se lovili pred soncem in njegovimi žarki, so na Zemljo metali sence. Te sence so plesale prav poseben ples po igralnici našega vrtca. S pogledoma sem sledila senci oblaka, prikazala se je na stropu, zdrvela po njem in padla na steno, pri tem pa rahlo oplazila malega dečka, ki je spal na trebušku na ležalniku. Izginila je in že se je prikazala nova senca, stekla po tleh in se dvignila čez obličje vzgojiteljice, ki je sklonjeno sedela na stolu pri vratih v igralnico in v otroške slikanice nekaj zapisovala. Takrat sem mislila, da vzgojiteljice v slikanice pišejo znake, s katerimi označujejo, za katero starost otrok so primerne določene slikanice, in podobno sem storila tudi sama z vsemi slikanicami, ki sem jih imela doma. Na prvo stran vsake sem s kemičnim svinčnikom narisala veliko piko, krogec, črko V ali zvezdico, da sem kasneje vedela, ali naj pravljico povem punčkam in medvedkom mlajše ali starejše starostne skupine. To “pisanje” me je tako zabavalo, da sem označila še posamezne liste slikanice.

V simbolni igri sem svoje punčke, medvedke in slončka nadzorovala pri dopoldanskem počitku. 

Slikanice sem označila in določila, kateri starostni skupini mojih varovancev, tj. punčk in medvedkov so namenjene. Včasih je bila odločitev težka. 🙂

Še danes verjamem, da mi beli oblački na nebu, ki v hitrem tempu plešejo svoj ples s sencami, prinašajo srečo in napovedujejo uspeh. ☺