NOVA KNJIGA: “NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE”

V veliko veselje mi je spremljati življenje in delo oseb, ki so sodelovali pri rubriki našega bloga z imenom ZAUPAJO NAM. Ena izmed prvih, ki se je prijazno odzvala povabilu na pogovor za blog 50 odtenkov življenja, je bila red. prof. dr. Branka Čagran. Letošnje leto si bo verjetno zapomnila tudi po tem, da je izšla tretja knjiga v zbirki Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke, pri kateri je soavtorica in sourednica. Prva javna predstavitev trilogije o družbeni odgovornosti bo v torek, 11. oktobra 2016 ob 17. uri v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kot vse zainteresirane vabi kolegica Branka, bo kakšna ura časa za pogovor o knjigah in potem kakšna ura časa za druženje.

Zahvaljujem se prof. dr. Vojku Potočanu za naslednjo predstavitev trilogije:

“Da bi človeštvo preživelo
TRILOGIJA ‘NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE’ (2016)
(Uredniki: Matjaž Mulej, Viktor Žakelj, Viljem Merhar, Anita Hrast, Branka Čagran)

IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in Kulturni center Maribor sta izdala to trilogijo s 53 avtorji. Kdor šibko upošteva moto knjige, da bi kratkoročno dosegel ozko opredeljeno korist, uničuje pogoje za obstoj naslednikov; torej sovraži svoje otroke in vnuke, ker ni družbeno odgovoren.

MOTO
Prerokba Indijancev Cree: ‘Šele, ko bo posekano poslednje drevo, šele, ko bo zastrupljena poslednja reka, šele, ko bo ujeta poslednja riba, šele takrat boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti.’ Saj narava ne potrebuje ljudi, a ljudje potrebujejo naravo, medsebojno zanesljivost, soodvisnost in celovitost.

L. 1789 so zapisali: »Družbene razlike smejo temeljiti le na splošni koristi.« v 1. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Do danes so najvplivnejši in najpožrešnejši pozabili, da je to končalo neproduktivno fevdalno oblast in so jo obnovili. Zato je zdaj globalna kriza. Pot iz nje vidi napredni del sveta v družbeni odgovornosti (DO), tudi Evropska unija (EU, 2011). Slovenija še nima strategije DO.

Avtorji dajejo svoj prispevek s trojno knjigo s podnaslovi:
1. Družbenoekonomski okvir in osebne lastnosti družbeno odgovornih
2. Informacije za odločanje družbeno odgovornih
3. Uveljavljanje družbene odgovornosti v vzgoji in izobraževanju

V prvi knjigi je 12 avtorjev. Povejo, kako mora in more iz družbenoekonomskih razlogov človeštvo – zlasti njegovi najvplivnejši ljudje in organizacije s prakticiranjem svoje družbene odgovornosti – nehati sovražiti naslednje generacije. Nudi veliko podatkov. Dodaja pogoje za nujno upoštevanje stvarnosti. To je osnova za pot iz krize.

V drugi knjigi je 20 avtorjev. Poskušajo podpreti trud za več DO z informacijami, kako se bi rešili iz te krize. Gre za inovacije številnih praks; vsaka se tiče prenove utečenih navad, podedovanih iz drugačnih razmer. Osnova je predlog za slovenski modelni program družbene odgovornosti, ki kaže podlage za družbeno odgovorno življenje. Tega naj podprejo podlage za celovito odločanje iz zelo različnih nadaljnjih vidikov.

Tretja knjiga ima 25 avtorjev. Univerza v Mariboru se je opredelila za ‘Trajnostno in družbeno odgovorno Univerzo v Mariboru’. Uresničitev te dragocene opredelitve potrebuje uveljavljanje DO v vzgoji in izobraževanju. Ta knjiga prispeva k temu.

Družbena odgovornost, ali bolje: odgovornost vsakogar za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravno okolje, je nujna maksima človeških vrednot, kulture, etike in norm. Po mednarodnih listinah je DO pomembna nova lastnost ljudi, ki je med bistvenimi pogoji, da človeštvo najde pot iz sedanje krize (EU 2011; ISO 26000; itd.) in zagotovi prihodnost sedanje civilizacije, ki je brez DO v slepi ulici; grozi uničevalna tretja svetovna vojna in uničenje naravnih pogojev za obstoj človeštva sedanje civilizacije. Zato je ta trilogija dragocen dosežek.”

NAŠA BRANKA, VSE NAJBOLJŠE

Red. prof. dr. Branka Čagran, diplomirana pedagoginja je predstojnica Oddelka za temeljne pedagoške predmete na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Ker pa nas, člane oddelka vedno “pocarta” s prijazno besedo, domačim jabolčnim kisom ali cvetličnim medom, ji pravimo kar “naša Branka”. Pred nekaj dnevi smo proslavili njen rojstni dan. Bilo je lepo, toplo, umirjeno, nežno, ganljivo … – kakršna je tudi sama.

Prosila sem jo, da nam je za blog zaupala nekaj o sebi.

ZAUPAJ NAM, s čim se poklicno ukvarjaš? Doktorirala si iz pedagogike, habilitirana si za metodologijo pedagoškega raziskovanja. Koliko ti to delo pomeni?

Poklicno delo mi predstavlja krono mojega delovanja. Posvečam mu ne le delavnike, ampak tudi sobote in nedelje; celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka. Brez njega si ne predstavljam, da bi bila to jaz. Daje mi občutek varnosti; včasih celo bežim pred drugimi stvarmi tako, da se zatečem k njemu. Pod to krono, profesionalnim delom pa je podstat: moje osebno življenje. Opravljam redno pedagoško obveznost, eksperimentalno in neeksperimentalno raziskovalno delo, spremljam razvoj pedagoške prakse ter dosežke domačih in tujih znanstvenikov, sodelujem v raziskovalnih projektih, pripravljam raziskovalna poročila, pišem članke in podobno.

Je v okviru vseh teh delovnih nalog katera, ki te še posebej veseli?

Ja, izjemno sem navezana na kvantitativno raziskovanje. Morda se pozna, da sem »zrasla« iz vrst kvantitativnih metodologov, med katerimi bi izpostavila prof. dr. Čuka in prof. dr. Sagadina. Uživam, ko se iz številk, ki jih obdelaš s pomočjo statističnih metod, ustvari besedilo, zgodba, slika. Temu namenim zelo veliko časa, in sicer z velikim veseljem.

Se je to tvoje nagnjenje k številkam izražalo že v otroštvu? Kaj si želela postati, ko si bila še deklica?

Neposredno niti ne. Želela sem postati učiteljica. Bila sem izredno notranje motivirana (nobene zunanje motivacije ni bilo potrebne) za pisanje, branje, učenje, učenje, učenje – učenje drugih, učenje sebe. Lahko je minilo tudi osem ur skupaj … Tudi če se je dogajalo kaj neprijetnega, mi je mama rekla: »Ti, Branka, kar pojdi v svoj kabinet in pridi ven rožnata.« In res se je tako zgodilo.

Si se tudi igrala, da si učiteljica?

Ja, učila sem druge, sebe, igrače. To mi je bilo že v genih. Izdelovala sem tudi učne pripomočke iz papirja in jih šivala iz raznih drugih materialov.

Branka v objemu svojih sodelavk in sodelavcev, članov oddelka, ki ga vodi.

Kot predstojnica Oddelka imaš drugo vlogo. Koliko te veseli vodenje? Si pri tem delu pridobila nova spoznanja?

Vodenje oddelka je pomembna izkušnja, čeprav mi vodenje, usmerjanje skupine nikoli ni pomenilo izziva. Bolje se počutim kot avtonomen člen skupine. Lepo je, če ti skupina zaupa, ti zaupaš drugim, delamo optimalno in nekaj nastaja. Sicer pa se v formalnih odnosih nikoli nisem dobro počutila in se tudi nikoli ne bom. V naši skupini »tečejo« stvari gladko, ampak mi smo izjemna skupina. Vsak je strokovnjak na svojem področju. Ko potrebujem pomoč, malo »zastokam« in takoj jo dobim. To gre, sicer mi pa vodstvena funkcija ni blizu.

Imaš na poklicnem področju posebne cilje?

Če bi bilo več časa in miru za raziskovalno delo, bi izdala priročnik, monografijo o multivariantnih metodah. Bremeni me, da le-ta že preveč časa nastaja.

Si na katerega od svojih številnih poklicnih dosežkov še posebej ponosna?

Če govorim o svojem delu na fakulteti, bi izpostavila dvig nivoja didaktično pedagoških, raziskovalnih eksperimentov. Le-ti so obstajali že prej, a na pomembno nižji ravni.

Lahko bolj podrobno pojasniš?

Ni samoumevno, da so ideje, novosti že zato, ker so nove, tudi dobre. Zato je treba novosti v pedagoški praksi preveriti, za kar je potreben čas, strokovno in metodološko znanje. Šele po preizkusu lahko rečemo, da je pedagoška sprememba dobra ali slaba. Moti me, da se na tem področju zelo veliko eksperimentira in spreminja, a ne vselej dovolj premišljeno, kaj šele, da bi bile spremembe raziskovalno podkrepljene in spremljane. Pedagoška praksa se ob spremembah pogreza. V zvezi z osebnimi dosežki pa bi izpostavila še delo na Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v Mariboru. Srečala sem se z otroki in mladostniki, ki so prišli zaradi vojne v Slovenijo leta 1991 iz bivše Jugoslavije. Pomagali smo jim pri vključevanju v šolo, družbo. Danes so eden učitelj, drugi doktor prava ipd. Nekateri so imeli ambiciozne starše, nekateri tudi nekoliko nižje sposobnosti. Bili pa so pripravljeni sodelovati, se učiti in tako so brez izgorevanja z našo pomočjo dosegli želene cilje. Še vedno imam stike s šestimi, sedmimi od njih. Me obiščejo, se spomnijo name s kartico ipd. Srečala pa sem tudi nekaj mladih odvisnikov, celo od heroina. Pri enem predhodno zdravljenje v komuni ni bilo uspešno. Imel pa je sposobnost za učenje tujih jezikov, tako da je ob zdravljenju končal turistično šolo in danes je redno zaposlen. To so bile zanje in zame zmage. Na Svetovalnem centru sem bila zaposlena sedem let, prej pa sem delala kot svetovalna delovka na osnovnih šolah. Na Pedagoški fakulteti sem se zaposlila leta 2001. Ja, lepo je, če s tvojo pomočjo nekdo lahko zaživi in se rezultati tvojih prizadevanj spremenijo v večnost.

Kaj pa se skriva v tvoji »podkroni«?

Zelo rada sem doma. Rada sem sama, a nikoli osamljena. Dobro se počutim, če sem sama, tudi če to traja ves dan. Skrbim za dom, opravljam gospodinjska dela. Rada imam naravo, vrt, čebelarjenje (pri tem sem še asistentka :-)). Dan začnem ob šestih, sedmih zjutraj s sprehodom, rahlim tekom okoli Treh ribnikov. Zame to pomeni pogovor z naravo, z vestjo, pripravo na dan, ki se prebuja. Po tem sem ob pol osmih pripravljena »za svet«, za pogovor z drugimi ne glede na to, kako težek je. Občasno med pol sedmo in osmo zjutraj igram tenis. Sem članica teniškega društva Branik. Igramo starejši, in sicer v mojem stilu, kjer niso toliko pomembne točke, ampak čim več udarcev, da razgibamo roke, da noge lepo »stečejo«, da se malo podružimo. A po tem se kar hitro umaknem nazaj v svoj svet, k svojemu delu.

Spomnim se, da si mi nekoč, ko sva hiteli na fakulteto, kjer sva imeli predavanja, rekla, da si dopoldan smučala na Pohorju. Čudila sem se ti, da lahko tako hitro preklopiš.

Ja, res je. Smučam zaradi težav z zdravjem sicer ne več, zato pa obiskujem fizioterapevtske vaje. Sem pa bila kar petnajst let pri folklorni skupini Študent. Veliko smo potovali po svetu in predstavljali slovensko ljudsko pesem in plese. Ostali so lepi spomini, slike, posnetki koncertov.

Sta tudi starša bila tako aktivna?

Oče je bil agronom, mama pa je bila vsestranska učiteljica. Poučevala je petje, jezik, matematiko, vodila je pevski zbor. Bila je zelo nadarjena. Končala je učiteljišče. Z lahkoto bi zmogla pridobiti tudi višjo formalno izobrazbo, a se je raje bolj posvetila družini.

Verjetno so vrednote, ki si jih razvila, veljale tudi v tvoji primarni družini?

Zagotovo. Bili smo povezana družina. V Maribor smo se s Prlekije preselili, ko sem bila stara osem let. Prišla sem v drugi razred in čutila ogromno jezikovno prepreko. Kar nehala sem govoriti. Spominjam se, da me je nekoč učiteljica vprašala, kaj je tisto, kar prepreči, da bi strela udarila v hišo. Vedela sem, da je to strelovod, a nisem rekla ničesar, ker nisem bila prepričana, da je strelovod slovenska beseda. Bilo me je strah, da bom  besede narobe izgovorjala. To je trajalo približno dve leti. Nato je učitelj glasbe ugotovil, da imam posluh in da lepo pojem. Spodbujal me je pri petju v pevskem zboru in večkrat sem sama pela pred celotnim razredom. Spregovorila sem in tudi učni uspeh se je začel strmo dvigati. Je pa bil prihod v Maribor zaradi opisanih težav travmatičen. Še danes sem zadržana. Nimam problema pri predavanju, ne uživam pa pri nastopanju. Družina je imela močan vpliv name. Ko smo se preselili v Maribor, smo živeli v eni sobi – starši in midve s sestro. Morali smo biti povezani, saj smo začeli iz nič. Nato je iz sobice nastalo stanovanje, nato smo sami zgradili hišo. Družinske vezi so se tako krepile.

Skozi pogovor smo lahko tvoje vrednote že spoznali: družina, znanje …

Pa zdravje. Pred svojim 45. letom starosti sem mislila, da se mi ne more nič zgoditi. Da ti je zdravje za vedno dano. Danes vem, da ga je treba spoštovati in se odgovorno vesti do tega, da ga ohranimo.

Daješ videz umirjenosti. Se kdaj razjeziš, te lahko kaj »spravi iz tira«?

O, me. Takrat povem, še pa še povem. Sicer pa nimam potrebe, energije, ne vidim smisla, da bi zakričala. Drugače rešujem probleme. V službi me razjezi, če so pogovori nesmiselni, če se ne moremo mirno dogovoriti. Nestrokovni formalni pogovori mi ne ustrezajo. Se jim umaknem, ko pomislim, da imam drugega dela dovolj in da se mi z vsem res ni treba ukvarjati. Doma pa običajno kar zaleže, če opozorim, da smo se nekaj dogovorili, a se ni izpolnilo. 🙂

Bi kaj spremenila, če bi ti bilo dano še enkrat živeti od začetka?

Moteče je bilo, da nisem bila nikoli dovolj zadovoljna s seboj, ne s svojimi deli, izdelki, tako ali tako ne z videzom. Gledala sem druge in vedno bi želela kaj drugače. To je bilo nepotrebno. Če danes srečam človeka, ki se podobno obremenjuje, kot sem se nekoč sama, ga od tega poskušam odločno odvrniti.

Draga Branka, to je modrost, ki jo je vredno deliti z drugimi. Hvala in vse najboljše!