Vem, da naključij ni. Zakaj pa se določena “naključja” zgodijo, pa zelo pogosto ne znam pojasniti. Tuhtam, premlevam, pa nikakor ne pridem do gotovega odgovora. Da bi lahko brez kančka dvoma rekla: to je to. Včeraj se mi je namreč odprla tema, na katero sem dobila kar tri odgovore. Z Zlatko sva se pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo razkrivanje intimnih zgodb v javnosti, ali je to obsojanja vredno ali ne.  Jih moramo zadržati zase?

In prvi odgovor na to dilemo mi je navedla kar sama. Rekla je, da (ponovno) bere Junga, ki je seveda razkril dobršen del svoje intime. Nekoč, ko sta s Freudom analizirala svoje sanje, ga je prosil, da mu več razkrije o sebi in svojem privatnem življenju, da bi lažje analiziral njegove sanje. Freud ga je s pogledom, polnim nezaupanja, zavrnil z besedami: “Saj vendar ne morem tvegati svoje avtoritete.” In Jung je zaključil, da je v tistem trenutku, zaradi te izjave, Freud dejansko izgubil pri njem vso avtoriteto. Svoj ugled je postavil nad resnico, ki jo je Jung vselej iskal.
Drugi odgovor sem dobila, ko sem listala po priročniku Christiane Northrup z naslovom Žensko telo, ženska modrost. Iskala sem nek nasvet in zagledala odstavek: “ Družbeno okolje na splošno, posebej pa zdravniški poklic, svarita zdravnike, naj svoje osebne zgodbe zadržimo zase, zlasti ko gre za težka čustva, kot sta strah ali jeza – menda zato, ker bi si spodkopavali avtoriteto, če bi bili videti preveč človeški. Vendar pa sem z leti ugotovila, da nič ne podkrepi bistva in nič ne pomaga bolj kot iskrena osebna zgodba……. Iskrene zgodbe pomagajo prebuditi zdravilca v nas.”
Tretji odgovor sem našla v knjigi Moja pot avtorice Milene Košak, ki sem jo kupila pred kakim tednom na predstavitvi v konjiški knjižnici. Nekako sem se odločila, da je včeraj napočil čas, da jo preberem. In že takoj na začetku, v predgovoru Nadje Ferk Rodeš berem : “Najbolj se nas dotikajo izkušnje, ki prihajajo skozi energijo Srca. Zgodbe, ki jih človek posreduje skozi lastne izkušnje.” In knjigo sem prebrala na dah. Z Mileno Košak sem podoživljala njeno pot, njeno pretresljivo izgubo, žalost, upanje, iskanje resnice, smisla in poslanstva. In začutila sem, da to ni samo njena pot, to je naša skupna pot, saj nas povezujejo iste energije. In vsaka osebna zgodba je tudi naša skupna, saj smo vsi del iste celote. Mogoče so se vsa ta “naključja” zgodila v istem dnevu zato, ker je bil čas, da pridem do tega spoznanja….. in v tem trenutku sem začutila gotovost v vsej njeni dokončnosti! V prejšnjem stavku MORAM odstraniti besedo mogoče. Brez kančka dvoma lahko rečem: to je to!

P.S. SSKJ definira: íntima 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje 2. prijetnost, domačnost