“VESELA SEM, DA SEM IZBRALA KARDIOLOGIJO”

Julija, zelo lepo ime imaš. Kdo ti ga je izbral? Ime me spominja na moj najljubši balet Romeo in Julija. Julija – ime, ki ga povezujem z nežnostjo, čutnostjo, ljubeznijo, predanostjo, a tudi odločnostjo, celo trmo. Si s Shakespearovo Julijo delita te lastnosti? ☺ Kako bi opisala sebe?

Ime mi je izbrala moja tri leta starejša sestra, seveda izmed predlogov staršev.

Sama sebe težko opisujem, nekaj naštetih lastnosti pa zagotovo imam. Po videzu bi rekla, da sem sicer nežna in morda karakterno čutna, čeprav za nekatere tudi dokaj hladna ženska, kar je lahko povezano z mojim optimizmom. Sicer sem pa zagotovo tudi odločna in trmasta, včasih kar prava upornica.

Si zdravnica, kardiologinja. Študij za ta poklic je dolgotrajen in zahteven. Kakšna si bila kot deklica? V kakšni družini si odraščala? Si že kot otrok želela postati zdravnica? Od kod ta želja? Si imela vzornika ali vzornico?

Odraščala sem v družini, kjer sta bili znanje in izobrazba pomembni vrednoti. Čeprav sem bila kot otrok zelo živahna in nagajiva deklica, je bila moja vzgoja povezana z disciplino in redom, tako da sem imela srečo in priložnost, verjetno tudi sposobnost, za univerzitetno izobrazbo. Tudi moja mama je zdravnica, kar bi me lahko sicer prej odvrnilo od tega poklica, saj je bila precej odsotna in sem s sestrama veliko časa preživela sama z očetom, morda pa je bila tudi moja vzornica. Ne vem, nisem prepričana, sem pa danes zadovoljna, da sem se tako odločila.

Kaj te je vodilo k temu, da si izbrala kardiologijo kot specializacijo? Opiši nam, prosim, svoje delo.

Kardiologija je bila vedno ena od zelo zaželjenih specializacij, v kolikor te niso zanimale operativne stroke. Danes sem zelo vesela in hvaležna, da sem izbrala ravno to smer. Moje delo je pestro in zanimivo ter razgibano, saj opravljam poleg vsakodnevnih pregledov tudi vrsto diagnostičnih preiskav, od ultrazvoka srca in ožilja, obremenitvena testiranja ipd., kot dežurna zdravnica na internem oddelku pa delam v urgentni internistični ambulanti in v intenzivni enoti, kar je za zdravnika oziroma zdravnico vedno največji izziv. Svoje delo predvsem zadnja leta opravljam z veseljem, zlasti ker sem z dosedanjim delom in izkušnjami pridobila veliko bolnikov, ki so z mano zadovoljni in se vedno znova vračajo, tudi ko spremenim delovno mesto. Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.

Ali lahko delo, ki ga opravljaš, postane rutina? Je možno tudi v okviru tega dela iskati vedno nove izzive? Kako pomembno je stalno izpopolnjevanje znanja?

Menim, da vsako delo lahko postane rutina, tudi delo zdravnika, ki se vsakodnevno srečuje z novimi primeri in problemi. Do danes, ko imam za seboj dobrih 20 let delovne dobe, sem spoznala, da je eden od načinov, da ne zapadeš v rutino, ta, da vsakih nekaj let zamenjaš službo. Seveda je nujno tudi stalno strokovno izpoponjevanje, tako z udeležbo na različnih simpozijih, praktičnem usposabljanju, kot tudi ob prenašanju znanja na mlajše kolege in študiju strokovne literature. Vse stvari v medicini so sicer zelo enostavne, če jih poskušaš reševati logično in pravočasno poiskati pomoč pri drugih strokovnjakih takrat, ko prideš do spoznanja, da je primer prezahteven – seveda ob dobrem znanju osnovnih urgentnih stanj.

Menim, da kdor dela, lahko naredi napako. Kdor ne dela, ne more narediti druge napake kot tisto, ki je največja: da ne dela. Se strinjaš s tem? Kako se zdravniki soočate z lastnimi napakami in napakami svojih kolegov? Kako močni so občutki krivde? Ali “nosite svoje delo” iz službe domov?

Vsekakor se vedno znova soočaš z občutkom krivde, da nisi naredil vsega, da bi preprečil najhujše, kar je pri našem delu povezano tudi z umiranjem in zagotovo delamo tudi napake. Velikokrat mi kdo reče, da smo se zdravniki navadili na umiranje, kar je morda tudi res, saj je umiranje del življenja in v primerih, ko umirajo starostniki s kroničnimi boleznimi, to tudi sprejmemo brez občutka krivde. Kadar pa nenadoma umre oseba brez znanega vzroka, pa je tudi zame težko in včasih to nosim še dolgo časa v svojih mislih. V takih primerih pomaga pogovor s svojci in sodelavci, pomaga pa tudi razjasnitev primera z obdukcijo, ki nas dodatno pomiri ali poduči. Ker delam v bolnišnici, ki je 50 km oddaljena od doma, mi vožnja domov da toliko časa, da premislim o dogodkih v službi in jih analiziram, tako da po prestopu domačega praga službo pustim za sabo.

Aktivna si tudi na političnem področju. Kje in kako se udejstvuješ? Si si ob vstopu v politično dogajanje zastavila posebne cilje? Se ti zdi, da si se pravilno odločila, ko si sprejela kandidaturo? Opažaš, da je ženski v politiki težje uspeti in postati prodorna kot moškemu?

Za vstop na področje politike sicer nisem imela posebne želje in ciljev, sem pa ob zadnjih županskih volitvah v naši mestni občini podprla novega kandidata za župana in se priključila njegovi listi, ker sem si želela sprememb. V obdobju, ko sta otroka že praktično odrasla in imam več časa zase, sem namreč prišla do spoznanja, da bi lahko tudi sama kaj prispevala za spremembe v mestu, kjer živim, in to ne samo pasivno, z obrekovanjem in negodovanjem. Ker je naša lista dobila na volitvah kar veliko podporo, sem dobila tudi svoje mesto v mestnem svetu. Zaenkrat je moja udeležba še vedno bolj podporna, čeprav ob rednih sestankih vedno podam svoje mnenje in se upošteva pri končnih odločitvah glas večine. Menim, da danes tudi ženskam ni tako težko uspeti v politiki, bolj verjetno se same odločimo za stransko vlogo.

Ptuj je vsaj za »nedeljskega« obiskovalca čudovito mesto s svojo zgodovino in kulturo. V kakšnem odnosu pa sta vidva: ali mesto zadovoljuje tvoje potrebe in ali ti »dihaš« z njim?

Ptuj je še vedno zelo lepo mesto, kljub temu da življenja v mestu ni prav veliko, razen ob nekaterih praznikih in dogodkih, kot je pustovanje in poletni festivali, ki pritegnejo ljudi na ulice. Težko si predstavljam, da bi živela kje drugje. Tukaj imam vse kar potrebujem, tako glede bivanja, rekreacije, prijateljev in seveda tukaj je moj dom in družina. Kadar si zaželim novih doživetij in dogodkov, z današnjo cestno povezavo to ni več problem.

Si mati in partnerica. Kako ti uspeva uskladiti vse vloge, ki jih imaš? Vse so zahtevne in zdi se, da vsaka zase vsaj občasno zahteva “celega” človeka. Ti pri tem kdo pomaga?

Glede na to, da sem že skoraj štiri leta ločena, mi očitno ni uspelo na vseh področjih. Kot mati upam, da nisem zatajila, čeprav sem opravljala kot zdravnica dežurno službo in tudi specializacijo že v času, ko sta bila otroka še majhna. Takrat sem se sicer odpovedala drugim aktivnostim in ves prosti čas posvetila družini, kar mi je bilo vedno v veliko veselje. Seveda sem tudi takrat imela oporo in pomoč v družini, čeprav imam rada vse stvari sama pod kontrolo. Menim pa, da tudi v času odraščanja in vzgoje otroci vedno ne potrebujejo zgolj fizične prisotnosti staršev, pomembno je, da čutijo, da so ljubljeni in zaželjeni. Vedno pa sem se potrudila, da sem bila prisotna pri pomembnih življenjskih dogodkih in prelomnicah v odraščanju otrok.

Zaznavam te kot sodobno žensko. Si zelo aktivna, družbeno vključena, imaš odgovorno službo. Tudi tvoj videz je urejen, mladosten. Ali ta sodobna ženska tudi kuha, lika, partnerju postreže kavo v posteljo, pobira s tal oblačila, ki sta jih tam pustila otroka?

Po naravi sem deloholik. Delam z veseljem in imam rada, kot sem že omenila, stvari pod kontrolo, doma pa tudi moje vrste red in disciplino. Kadar utegnem, kuham, perem, likam in opravim vsa ostala gospodinjska opravila, seveda pa predam zadolžitve tudi otrokoma. Kadar sem v časovni stiski, si stvari poenostavim in kosilo naročim ali poiščem pomoč, vsekakor pa poskrbim za dom in družino. Ni mi težko pospraviti za drugimi ali postreči kavo v posteljo, to opravim z zadovoljstvom, sem pa tudi sama vesela, če mi to kdaj vrnejo.

Družba se spreminja in ljudje z njo. Si kdaj razmišljala o tem, katere lastnosti bi rada vzgojila pri svojih otrocih, da bi bila dobro prilagojena na vse zahteve, s katerimi se srečujeta in se še bosta?

O sami vzgoji ne razmišljam veliko in ne vzgajam po določenih vzorcih ali pravilih. Kot sem do zdaj ugotovila, imamo največji vpliv na otroke s svojim vzgledom, zato poskušam biti načelna in poštena, kar sta zame zelo pomembni vrednoti.

Se trudiš, da bi bila otrokoma predvsem mama ali predvsem prijateljica? Si odločna, zahtevna, popustljiva, koliko se z njima posvetuješ in se od njiju učiš?

Otrokoma sem bila vedno predvsem mama, kar je tudi moja vloga v njunem življenju. Kot mama sem bila že od njunega rojstva odločna in zahtevna, občasno pa tudi popustljiva in razumevajoča. Pri vzgoji sem se večkrat posluževala tudi nagrajevanja, kar se je običajno dobro obneslo. Zdaj, ko sta odrasla, imamo tudi prijateljski odnos, velikokrat se tudi sama posvetujem z njima, jima prisluhnem in se od njiju kaj naučim.

Tečeš, tudi na maratonih. Kaj ti tek pomeni: stik in pogovor s sabo, druženje s sotekači, spopad s stresom, skrb za zdravje ali kaj drugega?

Za tek na tekaških prireditvah in maratonih sem se odločila, ko sem bila zaposlena v Zdravilišču Radenci, kjer vsako leto poteka Maraton treh src, ki sem ga sprva spremljala službeno v zdravstveni ekipi in takrat začutila energijo in zadovoljstvo tekačev. Po ločitvi sem želela početi nekaj novega in pričela teči, ob tem pa tudi sama zaznala zadovoljstvo ob teku, ki mi je dal novo energijo, pomagal pri premagovanju stresov in mi nudil nova druženja s sotekači, ki so preprosti in pozitivni.

Se ukvarjaš še z drugimi vrstami rekreacije oziroma si se v preteklosti?

Že od mladosti igram tudi tenis, ki sem ga dala zadnja leta na stranski tir, ker mi je vseeno zmanjkalo časa, še vedno pa igram toliko, da ostanem v igri in se lahko spopadem s partnerkami iz kluba.

So še drugi načini poleg rekreacije, s katerimi skrbiš za zdravje? Ti je pomembna tudi zdrava prehrana, nestresno življenje ipd.? Jaz sem prepričana, da ne bi mogla biti zdravnica, ker bi namišljeno zbolela za vsemi simptomi, s katerimi bi se dnevno na delu srečevala. Obstajajo tudi med zdravniki hipohondri?

Za svoje zdravje ne skrbim prav načrtno, razen da poskušam ohraniti ustrezno telesno težo, kar mi je pomembno predvsem zaradi zunanjega videza. Zavedam pa se, da s tekom in gibanjem največ naredim za svoje zdravje, hkrati pa imam redno in raznovrstno prehrano. V času študija medicine sem tudi sama prebolevala razne namišljene bolezni, ki pa sem jih vedno tudi hitro prebolela. Glede skrbi za svoje zdravje smo zdravniki in sploh zdravstveni delavci kar malo preveč malomarni. Da temu ne bi bilo tako, sem zadnja leta postala krvodajalec, kjer opravim vsaj redne kontrole krvi in splošni pregled.

Ali res obstaja, kot že pregovorno trdimo, zveza med srcem in ljubeznijo (ob ljubezenskih težavah pravimo, da imamo ranjeno srce; ljubezen narišemo s srčkom ipd.)? ☺ Kaj je zate in kakšen pomen ima zate zaljubljenost, ljubezen, prijateljstvo? In kako naj živimo, da ohranimo svoje “srce” v vseh pomenih “zdravo”? Kakšen bi moral biti odnos med partnerjema in kakšen nikakor ne bi smel biti?

Povezava med srcem in ljubeznijo je vedno prisotna, saj se ob ljubezni kot močnem čustvu vedno sproščajo hormoni sreče in stresa, kar zaznamo z močnejšim in hitrejšim srčnim utripom, gledano fiziološko. Sicer pa o ljubezni ne želim kaj veliko povedati, ker je to zelo osebno vprašanje, lahko pa rečem, da je zelo težko živeti brez ljubezni. Če se partnerja spoštujeta, dovolita drug drugemu, da ostaneta takšna kot sta, in se podpirata pri svojem delu, je to zame zdrav odnos, še bolje pa je, če imata tudi kakšne skupne cilje in področja delovanja, hkrati pa tudi puščata drug drugemu dovolj svobode.

Če bi napisala o tebi in tvojem življenju knjigo, kaj meniš, kako bi jo morala nasloviti?

Pred kratkim sem prebrala knjigo Sama Ruglja z naslovom »Teci, delaj, živi », ki bi tudi knjigi o meni kar ustrezal.

Vprašanja za Julijo sem sestavila in tekst uredila Zlatka, fotografiral pa jo je Iztok.