ZAKAJ DOJENČEK OZ. DOJENČICA KAŠLJA?

Dr. Damir Dabranin je obljubil, da bo za blog 50 odtenkov življenja odgovoril tudi na kakšno strokovno vprašanje. Ker je pediater, sva ga za začetek s soblogerko vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavijo starši, ko pripeljejo svojega dojenčka oziroma dojenčico na pregled v ordinacijo.  To je njegov odgovor:

“Pediatrična ambulanta je zelo zanimiva. Polna je joka, smeha, zaskrbljenosti in veselja. V njej se zliva širok spekter občutkov in problemov, od majhnih, ki izgledajo veliki, a to niso, do  velikih, ki izgledajo majhni in nepomembni. Nemalokrat pride do nesporazuma, presenečenja, kričečega joka, visokofrekventnih tonov joka, smeha … kakor v življenju.

Najbolj prijetno je v ambulanti srečati starše, ki so zvedavi, ki postavljajo “tisoče” vprašanj. Najbolj všeč so mi takšni, ki jim moram razlagati prav vse. Zelo so zaskrbljeni, zanima jih prav vse, povezano z njihovim dojenčkom oziroma dojenčico: prebava, koža, spanje, izpuščaji ….. sprašujejo o vsem, kar vonjajo, slišijo in vidijo pri otroku.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo starši v ambulanti, je “Moj otrok kašlja že pet dni. Zakaj kašlja?”

Otrokov kašelj zaznavajo kot velik problem. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg, ampak kratko lahko kašelj takole razložim.

Zaradi majhnega premera dihalnih poti se pljučne cevi zelo hitro zamašijo, ker se napolnijo s sluzjo. Sluz in tekočina v pljučih lahko nastane tudi zaradi kondenza, prehlada, virusnega ali bakterijskega infekta. Razlogov je lahko veliko. Kašelj je koristen. Brez refleksa kašlja bi dojenčki umrli, saj gre za fiziološki proces čiščenja dihalnih poti, ki so ozke. Brez kašlja bi se lahko zamašile. Zato je prav, da otrok kašlja. Tako zaskrbljenim staršem najpogosteje odgovorim. Kašelj je lahko znanilo bolezni in je v bistvu edini mehanizem obrambe in preživetja!!! Če ga pomirjamo, lahko otroku škodujemo. Brez kašlja se sluz nabira v pljučih in zaostaja v njih, kar je nevarno za nadaljnji razvoj virusnih, bakterijskih ali drugih okužb. Je kontradiktorno, pa vendar resnično.”

 

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 3. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Sem prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč.” (medicinska sestra in poslovna sekretarka Renata Gabrovec, zaposlena na Rdečem križu v Slovenskih Konjicah)

“Lahko bi se zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.” (popotnik po Islandiji, Robert Malič)

“Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb.” (prof. za grafiko in risbo ter likovni umetnik Samuel Grajfoner; foto: Branimir Ritonja)

“Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase.” (univ. dipl. ekonomistka Snežana Brumec, avtorica knjige Camino)

“Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo.” (odvetnik Velimir Cugmas)

“Vodi me rek: “Za dežjem vedno posije sonce.” (prof. dr. Vlasta Hus, habilitirana za specialno didaktiko začetnega naravoslovja in družboslovja)

“Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.” (študentka prava, Zala Mernik)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 2. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Že od nekdaj sem govorila, da se bom poročila kot moja starša – na plaži, ker se mi je to ob poslušanju njunih zgodb zdela najbolj super ideja.” (dipl. umetnostna zgodovinarka, stilska svetovalka in blogerka, Jana Krajnc)

“Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.” (kardiologinja Julija Tepeš)

“Na splošno sem zelo odprt človek, pa naj gre za študente, moje kolege ali nekoga, ki ga prvič srečam na ulici.” (dr. psihologije, pevka pri triu Katrinas, Katarina Habe)

“Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci časopisa po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!” (o svoji mami Julki Tajnikar, pesnici iz Slovenskih Konjic, pripovedujeta njeni hčerki Lenka Lunder in Jelka Tajnikar; foto: iz osebnega arhiva)

“Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, sledi faza prilagajanja in tesnobe, nakar se začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem hvaležna usodi za vse doživeto.” (dipl. psihologinja, knjižničarka, ki trenutno živi v Nemčiji, Lili Škornik)

“Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi. Mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo o njih drugi.” (dipl. arhitektka, pisateljica in ilustratorka slikanic Manica K. Musil)

“Avtomobil popolnoma razdrem. Vsako komponento posebej obnovim, da je kot nova. Ko je avto dokončno restavriran, mora biti tak, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne.” (mag. filozofije in absolvent 2. st. umetnostne zgodovine ter restavrator avtomobilov, Marcel Cugmas)

Kjer ni posebej navedeno, sem fotografije posnela Zlatka.

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 1. del!

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ”  /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Vsi otroci lepo rišejo. Razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo.” (likovna umetnica, red. prof. Anka Krašna)

“Če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.” (pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar)

“Otrokom povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Nimam pa časa z njimi gledati risank, a včasih počnem tudi to.” (lastnica gostišča Kralj v Slovenskih Konjicah, Blanka Mernik)

“Poklicno delo predstavlja krono mojega delovanja. Celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka.” (pedagoginja, red. prof. dr. Branka Čagran)

“Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla, tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih.” (univ. dipl. ing. prometa, Danica Ravnjak, dobitnica nagrade Managerkam prijazno podjetje leta 2015) (Foto: iz osebnega arhiva)

“Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale.” (red. prof. dr. Dragica Haramija, prof. za mladinsko književnost)

“Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.” (strojni tehnik in čebelar Gašper Brumec)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

GRAFIKA ZAHTEVA, DA STOJIMO PRED NJO KOT FIZIČNIM BITJEM

Redni profesor Samuel Grajfoner predava o grafiki in risbi na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Po študiju kiparstva v Ljubljani je zaključil specialistični študij grafike in se izpopolnjeval na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem (1992), v grafičnih ateljejih v Paragon Centre v Londonu (1995), v pariškem Cité Internationale des Arts (1995) in Printmakers Workshop v Edinburghu (1998). Bil je član likovne skupine Mi, s katero je razstavljal v prvi polovici 1990-ih. Že od študentskih let prejema priznanja in nagrade za svoje umetniško delo v Sloveniji in tujini. Leta 2000 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada na področju likovne umetnosti za grafična dela v zadnjih dveh letih. Redno se predstavlja na razstavah doma in v tujini, njegova dela hranijo v javnih grafičnih zbirkah v Sloveniji in tujini, med katerimi velja izpostaviti dunajsko Albertino.

Samuela pogosto srečam na različnih točkah labirinta hodnikov naše fakultete, bežen pogled, hiter pozdrav in že hiti dalje po opravkih ali se vrne k pogovoru s kolegi, ki v avli fakultete pripravljajo razstavo. Ponosna sem, da sem zaposlena na fakulteti, kjer se srečujemo profesorji tako različnih interesov, sposobnosti in talentov. Prav ta čudovita raznovrstnost nas vse zaposlene bogati.

Zaupajte nam, kakšna je pot iz Maribora v Peking (seveda, v prenesenem smislu). Kdo od Slovencev je poleg vas še razstavljal in s katerimi deli?

Umetnostna galerija Maribor je skupaj z Akademijo za filmsko umetnost Peking najprej pripravila razstavo slovenske in kitajske sodobne umetnosti z naslovom Zemlja je ploščata (3. junij – 14. avgust 2016 ) v Umetnostni galeriji Maribor. Razstava je bila del mednarodnega projekta, ki je temeljil na kuratorskem dialogu Feng Penga, kitajskega kuratorja in profesorja umetnostne teorije, in Brede Kolar Sluga, kuratorice in direktorice UGM. V UGM so tako bila prvič predstavljena dela štirih priznanih kitajskih umetnikov v evropskem prostoru. Hkrati pa je projekt prinesel tudi prvi skupinski nastop slovenskih umetnikov na Kitajskem, saj se je razstava jeseni selila v prestižni razstavni prostor Today Art Museum v Pekingu, kjer je bila na ogled med 10. in 22. septembrom 2016.
Povzemam besedilo iz vabila na otvoritev razstave: »Na razstavi sodeluje osem odličnih, uveljavljenih umetnikov in umetnica iz Kitajske in Slovenije: Uršula Berlot, Feng Fang, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar, Zmago Lenárdič, Shang Yang, Tan Ping in Zhang Fangbai.
Kljub navidezno velikim formalnim in vsebinskim razlikam vsa izbrana dela govorijo o sodobni sliki, ki reflektira dosežke modernizma, hkrati pa se odziva na konkretnosti sodobnega sveta v tranziciji, vzporedni z velikimi spremembami znotraj družbenopolitičnega, ekonomskega in ekološkega polja.
Umetniški nagovor o tradiciji, svetovnem nazoru, etiki, filozofiji, nezavednem, intuiciji, kreaciji in duhovni svobodi je bila tudi priložnost, da preverimo, ali lahko pozicijo Vzhod/Zahod pojmujemo izven stereotipov – drugače sodobno.«

Ali obstajajo medkulturne razlike v spremljanju in doživljanju umetnosti, če primerjamo Slovence in Kitajce?

Kuratorja projekta utemeljita in reflektirata akt povezovanja in izbiranja. Feng Peng izhaja iz predpostavke, da globalizacija briše kulturno raznolikost, vendar kljub temu pod ravnim svetom (naslov razstave je Zemlja je ploščata ) zaznavamo velike zgodovinske in kulturne razlike. »V hitro razvijajočem se procesu globalizacije te zgodovinske in kulturne razlike izginjajo v oddaljeno pokrajino. Kulture v času globalizacije se zdijo enake na površju, a se razlikujejo v globini, kar spominja na teorijo kolektivnega nezavednega Carla Gustava Junga, vendar v njeni obratni različici. Jung meni, da se zavestno na površini razlikuje, kolektivno nezavedno v globini pa je enako. V današnjem obdobju globalizacije kolektivno nezavedno iz globine očitno priplava na površino, medtem ko različne oblike zavestnega s površine tonejo v globino.
Sodobna kitajska umetnost se kot del globalizacijske kulture bistveno ne razlikuje od preostalega sveta. A pri tem gre le za površinski pojav. Če bi se spustili globje, bi pod podobnimi površinami opazili velike razlike. Sodobna kitajska umetnost ni mogla obstati izven odnosov z dolgo zgodovino kitajske kulture. Globok in zgoščen pomen kulture in družbe je stisnjen pod ravno površino. Tudi svet sodobne kitajske umetnosti je raven. Toda pod to ravno površino se nahaja oddaljen in neskončen spomin.«

Breda Kolar Sluga izhaja iz spoznanja, da sodobna umetnost vedno govori tudi o tem, da svet raste in da s težavo dohajamo njegove dimenzije in izkušnje. Rušenje tal pod nogami je drugo ime za sodobnost. Zahodna torej tudi slovenska, eksistencialna in vizualna izkušnja se tesno navezuje na občutenje materialnega. Dojemanje resničnosti pa je praviloma utemeljena zgoščeno v minimalistični jezik skozi lastno telo. Zavedanje snovnosti in telesnosti je v njihovih (Uršula Berlot, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar in Zmago Lenardič) delih vselej prisotno, od gledalca zahteva hkrati tako čutno kot miselno branje. Takšen opis posebnosti zahodne kulture kljub klišejskosti najbolje približa razloge, zakaj danes želimo povezati svojo prostorsko izkušnjo s tisto, ki prihaja z drugega konca sveta.

Prosim, da kratko opišete: a) kaj od vaših del je bilo možno videti na razstavi v Pekingu, b) predstavite tehniko in c) način nastajanja umetniških del in njihove postavitve na razstavi, sporočilo…

a) Na razstavi v Pekingu je bilo možno videti 13 grafičnih listov, ki sta jih 4. junija 2016 v mojem ateljeju izbrala kuratorja Breda Kolar Sluga in Peng Feng iz opusa z naslovom Teme Lukenj (The Darknesses of Holes) iz leta 2014/15 in starejša dela, z naslovi Pont Marie in For Louise B., ki sem jih leta 1995 ustvaril v Cité International des Arts v Parizu.
b) Skoraj ves do nedavno izveden grafični opus pripada globokemu tisku – grafični tehniki jedkanice in akvatinte z intervencijo suhe igle ter gravure. Tehnike globokega tiska mi omogočajo poudarjeno linearni izraz in poenotenje podlage z nanosi grafične črne barve.
Izraz oblikujejo reproduktivni grafični postopki, na katerih temelji umetniška grafika (posebna oblikovanost, posebna zaznavna kakovost oz. enkratnost itn.) – ni samo golo sredstvo pomnoževanja neke risarske artikulacije, marveč dejavnik, ki ključno oblikuje njeno estetsko vsebino oz. izraz. S primerno izbiro grafičnih postopkov estetska vsebina z reproduktibilnostjo pridobi. Reproduktibilnost v umetniški grafiki ni cilj, ampak sredstvo.
Največkrat so ti postopki, procesi medsebojno prepletanje prispodob, tehnologije in časa, katerega rezultat je več izdelkov, ne en sam. Struktura tiska in ročno izdelanega papirja, enkratne lastnosti listov nudijo izrazna sredstva, ki niso lastna nobeni drugi umetniški zvrsti in ustvarjajo večplastno podobo, ki vsebuje lastno, nadvse kompleksno notranjo pokrajino, in ta se mora odtisniti na papir ali pustiti, da jo pritisne preša. Ohranitev umetniškega originala kljub reproduktibilnosti, ki je vrlina grafike, mi pomeni največji izziv.
c) Estetska vrednost grafike je v načinu likovne realizacije kot (zapis duha) mojih sledi. To je nekakšen »relief duše« – mentalna izkušnja, vrezovanje moje mentalne podobe v matrico. Tako kot v moji intimi se tudi na matrici nalagajo čustvovanje, spominski zapisi, plasti duše in postajajo materializirana metafora moje eksistence. Gre za spontanost prvega zapisa in njegove znakovne vrednosti, za potezo kot prvinski izraz. Izraz kot karakteristika grafične umetnosti izvira iz značaja poteze in značaja tehnike ter tako neposredno nagovarja emocije. Gre za dinamično in ekspresivno spontano potezo, ki se kasneje sklene v trden racionalni sistem. Izraz je tisti, ki je povezan z najglobljo artikulacijo človeških usodnih doživetij ter spoznanj, in je tudi tisti, ki določa status umetniške izjave.
Prepričana zavezanost in dosledno upoštevanje specifičnega medija – grafike, kjer sta izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.
Postopek ustvarjanja mi pomeni grafični proces ali delovanje, v katerem se oblikuje ideja v svoji materialni podobi na podlagi številnih preverjanj in korekcij, pri čemer je pomemben povratni vpliv materije na idejo. Kiparsko izkušnjo povezujem s smislom za dojemanje prostora in snovnosti. Grafična plošča je specifična materija, do katere gojim – lahko bi rekel – intimen odnos. Ko graviram in zarisujem v kovinsko ploščo, poleg klasičnega grafičnega orodja, graverskih dlet in igel uporabljam tudi orodje, ki se sicer ne uporablja v grafiki, nekatera sem priredil, da lahko vrezujem z močjo celega telesa, zato so vrezi neobičajno globoki, kar kasneje zahteva posebno pozornost pri vtiranju barve, na odtisu pa se uveljavlja nenavadno visoka reliefnost in za grafiko velik format. Vrezovanje v cinkovo ploščo je zame neposredno likovno ustvarjanje. Posledica tega neposrednega obdelovanja plošče je, da je ne pojmujem več kot podlago za odtiskovanje večjega števila enakih grafik, temveč jo fazno obdelujem (dodelujem in predelujem in vsako fazo »dokumentiram« z odtisom, ki mora biti kompozicijsko urejen).

Kako je nastala ideja za ta dela? Jim je podlaga zgodba, zaznava, doživetje…?

Idejo za naslov Tème lukenj sem priredil iz naslova besedila Mc Evilleya za katalog beneškega bienala leta 1990, ki piše o delu A. Kapoorja pod naslovom Tèma znotraj kamna o postopkih piktografske iluzije oz. kako s pomočjo sipke barvne snovi dosega dematerializacijo predmetnega oz. neprisotnost. Sicer pa naslov bolj asocira na črne luknje v vesolju: temačnost ali črnina kot odsotnost svetlobe in ovalna luknja kot polje neskončne gravitacije, okoli katerega se ukrivlja prostor, nepovratno srkajoč vase svetlobo in materijo. Enotna ovalna forma s svojo popolno obliko asociira na praporeklo stvari, na neskončnost, na prazačetek ter prikliče v spomin zgodbe o nastanku sveta.
Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb. Črno tèmo, v katero se potaplja pogled, sem doumel kot nekaj zgoščenega, težko določljivega, a na optični ravni otipljivega. Takšna postane tudi črnina na grafikah: težka, gosta in snovna.
Ker moje telo govori svoj jezik, razumem problem kot haptično izkušnjo grafične podobe, ki se zapira proti mojemu telesu. Prisotna je sedanjost telesne iluzije, zato gre tudi za objektnost. Grafika postane objekt. Zdi se, da grafika enako kot kip zahteva, da stojimo pred njo kot fizičnim bitjem, da bi jo doumeli s telesom, še več, da bi bili znotraj grafike.
Hkrati se postavlja tudi vprašanje: kaj lahko naredim za medij; kako razviti problem in ga rešiti še bolj posebno.
Velikoformatne grafike, ki marsikdaj dosegajo že skrajne možnosti odtiskovanja, z naslovom Tème (znotraj) lukenj sem prvič samostojno predstavil v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec na povabilo Milene Zlatar leta 2003. Po razstavi v razstavišču UK v Mariboru jih je za 28. grafični biennale izbral Božidar Zrinski, pozneje so bile razstavljene tudi na grafičnih bienalih v Seulu. Tomaž Brejc jih je izbral za razstavo Poletje, predlogi za stalno zbirko v UGM. Večino besedil za predstavitve je napisala Marjeta Ciglenečki. Z razdalje odmika od kovencionalne potrebe branja grafične podobe sem jih instaliral na razstavi Umetnost: ZDAJ leta 2012. Luknjo sem predstavil na razstavi Back to Black leta 2014 (Nazaj k črni) v galeriji Equrna, na kateri je kustos Arne Brejc prvič izbral “črna” dela slovenskih avtorjev, ki so ustvarjali od sedemdesetih let do danes. Bil sem presenečen, ker je izbral prvo nastalo črno grafiko, prvi odtis Luknje, ki sem jo sploh ustavaril v celotnem opusu. Na razstavi nas je povezovala črna barva, ki je svoje polno samostojno življenje dobila z modernizmom. V juniju leta 2015 sem dva dela iz zadnje serije Tème lukenj predstavil na razstavi Premio Combat prize 2015 v Livornu.

Ali pri vašem ustvarjanju prevladujejo kinestetični ali vizualni občutki? Koliko vam je pomemben gib?

» Slikarstvo je tu zato, da nam da videti kaj novega, bodisi zato, da bi videli na nov način« (Gérard Wajcman )

Ker kot likovni umetnik ustvarjam in urejam vidne in tipne oblike v prostoru in se tako ukvarjam s prostorom samim, pri ustvarjanju uporabljam sicer vse čute, vendar prevladuje vid ali vizualni čut in otip. Nato kinestični ali gibalni tip in sluh ali avditivni čut. Tudi vonj in včasih okus ali gustatorni čut mi nista tuja. Vendar kot pravi Milan Butina, likovno ni samo vidno, tipno in prostorsko, likovno je rezultat specifične duhovne preobrazbe človeških potreb.
Likovna umetnost s svojim delovanjem na smiseln način zaključi preobražanje dane zunanje realnosti v nove individualne in družbene resničnosti, ki hkrati obstajajo v notranjem, duhovnem in zunanjem, stvarnem svetu. Likovni umetnik tako opravlja to preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta, daje in pokaže možnost bivanja v novih oblikah in z novim smislom.

Kandinski pravi: »Gibanje linije nastaja iz njene notranje napetosti in iz njene usmeritve.«
Neposrednost je izražena s tokom linije, ki ima svoj izvir v svobodnem gibanju roke med risanjem.
Poteze roke izražajo moje notranje slutnje in vizije, ker poteze niso v tolikšni meri podvržene premisleku, tehniki, vednosti, smotru ali naročilu. Hegel je v svoji Estetiki zapisal, da duh umetnika v ročni risbi neposredno prehaja v spretnost njegove roke. Zato lahko z njo izrazi vse, kar je v njegovem duhu. (Izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.)

Linije so posledica gibanja. Tako nastanejo aktivna, pasivna in medialna linija. Zmeraj je linija rojena iz hkratnega gibanja roke in očesa. S črtami je mogoče izraziti in pokazati energetske silnice, ki jih je zaznal vid. Pogled kot vizir, skozi katerega prihaja svetlobna energija v telo, potrebuje možnost za izraženje: to opravijo roke. Prehod iz nedimenzionalnega v prvo dimenzijo, iz neobstoječega v obstajanje, iz absolutnega mirovanja v gibanje. Gibanje je življenjska energija.

Na spletu sem o vas prebrala naslednje: “Uporaba barve mu kot kiparju ni blizu. Vsaka barva namreč v možganih povzroča spomin na realistična stanja v naravi, česar pa on noče. Želi, da gledalec izstopi iz predmetnega v nepredmetno. Barvi v grafiki sta za Grajfonerja črna in bela.”

Odklanjam poigravanje z barvnimi aluzijami (nekaj poskusov v litografiji vendarle obstaja!), saj ne želim učinkov, ki bi gledalca usmerjali k njemu tako dobrodošlemu mimezisu. Pri Luknjah črno kot samosvojost uporabljam kot ekstremno zamejitev bele, ki ne vzbuja nobenih aluzij na naturalistični podatek in je od Gutenberga sinonim za grafične postopke. Črna je najbolj gosta materija, ki maksimalno absorbira in izničuje svetlobo. S črno tudi najbolj jasno nekaj zaznamujemo, ne da bi sprožili asociacije na naturalistični podatek. Praznina postane prostor možnosti materializacije. Namesto črne kot barve me zanimajo snovnost in koncentrat snovi ploskve, smeri, izgradnja in tektonike ploskve, stopnja pritiska nanjo, ne pobarvanje ali zapolnitev v njenem orisu. Odtis in “slika” kot da postaneta eno.
Raziskovanje izraznih možnosti črno-bele in črne grafike mi pomeni posebno raziskovalno strast in veselje nad raznolikostjo iz istega motiva in enakih elementov zgrajenih likovnih sporočil. Tako predstavljajo monolitne krožne oblike npr. mostu Pont Marie vsebinsko izhodišče grafičnim listom, nastalih v Parizu.

Kot psihologinja vas moram vprašati, kaj človeku pomeni, da lahko izstopi iz predmetnega sveta? Je to beg ali sprostitev; čisti užitek ali čisto spoznanje ali čista lepota; bolečina ali strah ali radost…?

»Ko uzreš, kar ti ni domače, tistemu brž nadeneš domače ime. Ta duševni mehanizem je star prav toliko kot človek in enako in vseprek velja tako za umetnika kot za gledalca – ustvarjati podobnost, ne pa pripoznavati nepodobnosti, to je novega.« (F. W. Niezsche)
Gre za že omenjeno preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta. Počlovečenje, humaniziranje, ker je potrebno spraviti v sklad oba svetova, duhovnega in predmetnega. Ali kot bi rekel filozof, ustvariti likovno resnico kot skladnost med mislijo in njenim predmetom.
Zakon in spoznanje vse umetniške ustvarjalnosti je želja po izražanju in ne zgolj ilustriranju. Po J. Muhoviču so vizualna izhodišča likovne informacije hkrati odvisne in neodvisne. Odvisne, ker so navezane na oblikovno bistvo upodobljenih stvari in pojavov, in neodvisne, ker lahko pobegnejo celo bistvu samemu. Npr., če Picasso tudi v zadnji fazi ustvarjalnega procesa še ohranja neko temeljno podobnost z izhodiščno risbo, Bethers od izhodiščne risbe drevesa ohrani le še geometrizirane senčne dele, ki so izgubili vsako podobnost z drevesom in pričeli živeti svoje lastno življenje.
Vsebinska izhodišča grafičnih listov se navezujejo na obliko v prostoru, njeno notranjo zgradbo, način, kako je oblikovana. Pravilno aktiviranje prostora z obliko je tisto, kar me najbolj vznemirja in mi predstavlja vedno nov izziv. Kako vidimo osnovni likovni element? Kadar ne poznamo notranje zgradbe oblike, vidimo samo ikonografijo. To pa je tudi problem realizma. Pri oblikovanju forme masiva izhajam iz predmeta, stvarnega ali zgolj zamišljenega, spričo postopka redukcij za vsakršne asociacije. Gre za postopno oblikovanje in vgnezdenje osnovnega monoelementa – zaobljene kopičaste forme, ki je ploskovno povsem zaprta in monolitna.
Na začetku so vedno neke vizualne predstave, ki se pojavijo nezavedno in samo nakazujejo naslov, šele nato pride do navezovanja teh podob in reminiscence na realne objekte. Lok – obok kot ena izmed najpopolnejših oblik arhitekture, ki ga v Parizu srečuješ na vsakem koraku in je osnovni element mostov, je hkrati tudi eden izmed osnovnih elementov mojega likovnega jezika, kjer gre za iskanje lastne idealne forme.

Fotografije so iz osebnega arhiva Samuela Grajfonerja. Avtor prve fotografije v prispevku je Branimir Ritonja.

SLIŠIM, KAJ SE LIKI POGOVARJAJO

Z Manico sem doživela čudovito izkušnjo. Za fotografiranje sva se odločili v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Že ob prihodu na dvorišče gledališča so me pozdravili “pišeki”. V gledališču se je moje navdušenje še stopnjevalo. Razstava ilustracij, mala dvorana v fazi gledaliških vaj. Z Manico sva stopili celo za oder in uživali (jaz s fotoaparatom v rokah) med drsnimi lutkami in ostalimi rekviziti, pripravljenimi za predstavo, ki bo doživela premiero 29. oktobra. 

Na dvorišču Lutkovnega gledališča v Mariboru 

V medijih sem izbrskala naslednje podatke o moji sogovornici Manici Klenovšek Musil:

Kmalu po študiju arhitekture na ljubljanski univerzi je za občinsko stavbo v Gorišnici prejela veliko nagrado leonardo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju v Minsku ter z isto stavbo skupaj z Matejo Katrašnik prišla v ožji izbor petih kandidatov za Plečnikovo nagrado. Prejela je enajst nagrad za znamke, ki jih je izdala Pošta Slovenije. V okviru Evropske prestolnice kulture so otroci razstavili po Mariboru glinene hiške, ki so jih ustvarili na podlagi slikanice Mala arhitekta. Na Kitajskem so letos izšle štiri njene slikanice, na izid čakajo še tri. Načrtuje izid knjig v Turčiji in Pakistanu, dogovarja pa se za izid knjig še v številnih drugih azijskih in evropskih državah. V ZDA je prejela nagrado newyorške revije za sodobno ilustracijo 3 x 3, kjer je med 2500 prijavljenimi letos dobila dve zlati medalji, za Slona Staneta in za Tri mucke in zmaja. Na Kitajskem je prejela nagrado revije Hiii Illustration, postavili so razstavo z njenimi ilustracijami. 

Manica med “pišeki” s svojimi slovenskimi slikanicami

1. Študirala si arhitekturo in že za svoja prva dela prejela priznanja. Se danes še ukvarjaš z arhitekturo ali te ustvarjanje slikanic polno zaposli? Ali z ustvarjanjem slikanic uresničuješ svoje dolgoletne sanje, ali se ti v življenju porajajo vedno novi cilji in jih sproti uresničuješ?

S prijateljico Matejo, arhitektko, sva bili nagrajeni za svoje prvo delo – občinsko zgradbo v Gorišnici. Zadnja leta mi ves čas poberejo slikanice in za arhitekturo resnično nimam časa oz. tudi ne več znanja. Ne vem, če s slikanicami uresničujem svoje dolgoletne sanje, saj pri 28 letih še nisem vedela oz. nisem niti pomislila, da bom delala slikanice. Sem pa čutila, da me arhitektura ne izpolnjuje. S slikanicami oz. najprej ilustracijami sem se pričela ukvarjati šele pri 30 letih, ko sem rodila prvega otroka.

Pot, ki vodi v Lutkovno gledališče

2. Še pred ustvarjanjem slikanic si ilustrirala poštne znamke. Si jih kdaj zbirala in si si že takrat zamišljala, kakšne naj bile lepe znamke, ali ti je to delo pomenilo povsem nov izziv?

Znamke so padle slučajno, ker je Mateja opazila natečaj. Pri znamkah ni šlo samo za ilustriranje, temveč bolj za grafično oblikovanje. Glede znamk se ne moreš odločiti, da jih boš delal, ker so zmeraj predmet natečaja. Se pravi, da moraš zmagati natečaj. In sva imeli srečo, zmagali sva večkrat zapored.

Manica v gledališki mali dvorani 

3. Pri ustvarjanju slikanic nisi imela vedno enake tehnike. V kateri tehniki sta na primer narejeni slikanici Trije mucki in zmaj in Čarobni svinčnik? Nekje sem prebrala, da nisi na vse svoje slikanice enako ponosna. Ali na tvoje zadovoljstvo vpliva tehnika ali je pomembno kaj drugega?

Tehnika mojih prvih treh slikanic nima posebnega izraza, uporabila sem barve za monotipijo in pastele, nazadnje sem delala še praskanke. Potem sem zašla v slepo ulico in nisem vedela naprej in sem spoznala, da moram spremeniti tehniko. Tako sem prešla v šivanje. Pri svojih prvih treh slikanicah nisem ponosna na ilustracije, pri njih sem še iskala svoj likovni izraz. Zdaj vem, da sem ga našla. In to je dober občutek.

Ustvarjanje šivank je dolgotrajno delo, ki lahko vključuje tudi kvačkanje

4. Praviš, da si za svoje slikanice – šivanke najprej zamisliš zgodbo, potem ilustracije skiciraš, nato jih zašiješ. Včasih knjigo ustvarjaš tudi tri mesece. Ilustracije so velike do 50 x 70 centimetrov. Vendar ne gre samo za šivanje, kajne? Jih tudi kvačkaš, lepiš, zlagaš? Lahko uporabiš isti lik večkrat – za več ilustracij ali za vsako ilustracijo narediš novega? Kaj pa potem, ko je ilustracija narejena? Kdaj jo fotografiraš, opremiš z besedilom in ne nazadnje, kako ilustracije hraniš? Jih je možno uokviriti in obesiti na steno? Si jih na Kitajskem razstavila objavljene v knjižni obliki ali kot slike v galeriji?

Ilustracije šivam, lepim, kvačkam. Največje ilustracije so 50/70 cm, manjše pa 30/60 cm. Vse ilustracije so dokončne, tako da enakih likov ne uporabim večkrat. Za ilustracije posamezne slikanice pa porabim od dva pa tudi več kot tri mesece. Samo to pomeni, da takrat delam izključno ilustracije.

Ko so vse ilustracije končane, jih odpeljem v Ljubljano, kjer jih s posebnim strojem skenirajo oz. fotografirajo. Nato jih sestavim v knjigo, dodam tekst in strip. Ilustracije so lahko uokvirjene in obešene na steno in v takšni obliki sem jih tudi razstavila na Kitajskem. Izključno zanje so tam naredili okvirje.

Razstava Maničinih ilustracij v Lutkovnem gledališču

5. Tvoje slikanice poznajo ali jih bodo spoznali v bližnji prihodnosti v Italiji, ZDA, Turčiji, Pakistanu, Južni Koreji, Veliki Britaniji, Franciji, Švici, na Japonskem in Kitajskem. Ali opažaš medkulturne razlike v sprejemanju in vrednotenju slikanic?

Zagotovo so razlike, do sedaj imam še premalo izkušenj z različnimi državami. Vem pa, da ljubezen za male otroke ni sprejemljiva na Kitajskem, potem Pobalinska pujsa ne moreta iziti v Turčiji oz. v muslimanskih državah, ker sta pač pujsa. Je pa vprašanje zastavljeno velikopotezno. V založništvu se vse dogaja zelo počasi. Letos so mi izšle 4 slikanice na Kitajskem, mogoče bodo v tem letu izšle še 3 in naslednje še 1. V naslednjem letu potem izidejo še tri v Turčiji, v Švici se sedaj ravno dogovarjam, preostalo še vse čakam. Aja, še nekaj sem se spomnila. Urednica NY založbe je rekla, da so evropske slikanice preveč moralistične. Tako da so razlike, seveda. Ampak potrebujem več časa, da bom znala kaj več o tem povedati.

Hvala, saj si nam vseeno razkrila veliko novega. Te vprašam ponovno čez leto ali dve. 🙂

Del ilustracij iz slikanic Čarobna školjka in Pobalinska pujsa

6. Volna je mehak in topel material, podobno kot otroške ninice. Misliš, da so otrokom prav zaradi teh lastnosti tvoje ilustracije blizu?

Mogoče zato, ker so drugačne. Lahko tudi zaradi materiala, vendar, ko so natisnjene v knjigi, so na papirju, tako da ne morejo otipati mehkega materiala. Zagotovo pa je vsem otrokom všeč strip. Ta jih zmeraj pritegne.

Manica s košaro volnenih jajčk

7. Danes se veliko mladih mamic odloči za opravljanje poklica na domu, da lahko več časa preživijo s svojimi otroki. Je bil ta motiv prisoten tudi pri tebi, ko si začela ustvarjati prve ilustracije in pisati prve tekste otroških knjig? 

Zagotovo je laže za otroke, če je mama ali eden od staršev doma. Če bi ostala v arhitekturi, ne bi bilo v redu, ker pa sem pristala pri slikanicah, pa ni problema. Slikanice so samotarsko delo. Seveda jih imam včasih vrh glave, vendar ne bi zamenjala za nič drugega.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka

8. Opažam, da so ti tvoji otroci navdih za ustvarjanje. Kaj prevladuje: da ustvarjaš zanje in jih preko svojih slikanic vzgajaš oziroma jim sporočaš pomembna spoznanja ali da se od njih učiš in ti dajo ideje za sporočila, ki jih pošljaš v svet?

Zagotovo je vse prepleteno, veliko se zgodi nezavedno. Bi pa delala slikanice tudi, če ne bi imela otrok. Slikanice delam spontano, sledim trenutnemu navdihu. Vendar kot sem že omenila, vse je prepleteno in zagotovo otroci vplivajo na moje delo.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka 

9. Ker vem, koliko časa je potrebnega za šivanje, kvačkanje ipd., si predstavljam, da se te morajo zgodbe junakov tvojih slikanic oz. vse, kar otrokom ob vodilni zgodbi sporočiš, tudi osebno dotakniti, te vznemiriti, razjeziti, razveseliti… Imam prav?

Ja, delo je prepleteno. Najbolj se vživim v strip oz., ko delam ilustracije, slišim, kaj se liki pogovarjajo. Nisem obremenjena s tem, kaj moram v slikanici sporočiti. Seveda se velikokrat tudi zapletem in se ne morem premakniti z mesta, a to je pri ustvarjalnem delu normalno. Včasih sem tudi več dni slabe volje, zlasti ko dalj časa delam eno ilustracijo in čutim, da nekaj ni v redu.

Manica je pogledala za odrsko zaveso 

10. Slikanice imajo sporočila, ki niso zanimiva, sproščujoča oz. poučna samo za otroke, ampak za ljudi vseh starosti. Komu jih ti namenjaš? Nekatere slikanice si posvetila svojim otrokom, eno možu. Je izbira, katero slikanico si komu posvetila, zgolj naključna ali si želela določeni osebi s slikanico kaj določenega sporočiti?

Izbira, komu sem jo posvetila, večinoma nima določenega namena, razen zadnja. Ta bo posvečena določeni osebi. Kar pa se besedil tiče, pa jih resnično pišem spontano in nimam vnaprej določenega cilja. Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi, mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo v njih drugi. To me zmeraj preseneti.

Posvetilo v slikanici Čarobna školjka in naslovnica slikanice Trije mucki in zmaj

11. Tvoje slikanice lahko porajajo vedno nove in nove ustvarjalne ideje. Otroci na podlagi njih izdelujejo glinene hiške, z junaki tvojih slikanic so okrašene torbe za note in stenske ure, slikanice so osnova za lutkovno predstavo itd. Z njimi se uveljavljaš tudi na zunanjem trgu. Vaša »babica« te je naučila plesti in kvačkati, od kje pa izvira tvoja podjetniška miselnost? Je ukvarjanje s prodajo zate nadležno opravilo ali ti pomeni izziv?

Kar se tiče podjetnosti, pa sem bolj diametralna oz. nimam te žilice. In tudi časa mi zmanjkuje za vse. Slovenija je žal majhen trg, tako da ni enostavno prodati izdelkov. Trenutno se mi celo zdi, da jih je lažje narediti. In sedaj mi je že jasno, ne zmorem vsega.

Le kaj se skriva v škatli za lutke?

Tale krtača bo pa vse počistila 🙂

12. Slikanica Pobalinska pujsa, ki sta dobila nagrado za najlepšo slovensko knjigo SKS 2015 v kategoriji knjige za otroke in mladino, bo letos doživela tudi uprizoritev v mariborskem lutkovnem gledališču. Predstavo bo režiral Miha Golob. Kakšna je tvoja vloga pri nastajanju lutkovne igre? 

Zdaj so že zadnji vzdihljaji pred premiero. Zasnovala sem likovno podobo. Delo je bilo zame zelo naporno in stresno, zraven pa tudi lepo. Nenavadno je to, da se štiri osebe, režiser, igralca in lektor, več kot en mesec ukvarjajo izključno s tvojim tekstom. Potem v delavnicah s tvojimi lutkami, … in tako naprej. Zraven predstave sva s Tejo K. Lozar razvili tudi otroški projekt ‘PIŠEKI’, kjer sva po slikanici Pobalinska pujsa oblikovali piščance, otroci iz mariborskih vrtcev so jih prepredli z volno, v tehničnih delavnicah lutkovnega gledališča pa so jim naredili še noge. Pišeki so sedaj že razstavljeni pred vhodom v lutkovno gledališče in na zidu proti Dravi. Pri projektu sva s Tejo ponovno hoteli otroške izdelke razstaviti na zunanjem mestnem prostoru na ogled mimoidočim.

Manica pred drsnimi lutkami

Zadnje priprave na predstavo

13. Tvoje slikanice je mogoče brati večkrat in razmisliti o vsakem zapisanem stavku posebej. Poleg osrednje zgodbe položiš na usta svojih junakov številne modrosti ali povedi, o katerih se je vredno zamisliti, kot so: “v številu je moč”; “zmeraj so me učili, da moram delati enako kot drugi”; “mama in ata sta dobra učitelja” in podobno. V Čarobni Školjki naslikaš zgodbo o deklici, ki ni mogla hoditi. S čarobno školjko prežene žalost, najde smisel svojega bivanja, dobi prijatelje in odkrije svoje potenciale. Zgodbe obravnavajo zelo resne stvari, a so šaljive, optimistične in pozitivne, kakršni bi morali biti kljub vsakodnevnim težavam tudi ljudje. Nekoč si mislila, da boš porodničarka ali pianistka. Si kdaj pomislila, da bi bila psihologinja, kot sta tvoj oče in mož, ali defektologinja, kot je tvoja mama? Zdi se mi, da v svojih slikanicah združuješ znanja iz vseh omenjenih področij. Kakšno vlogo (če sploh) imajo pri ustvarjanju tvojih slikanic omenjene osebe? So to tvoji prvi recenzenti?

Največji recenzent je mož, pa tudi oče in mama. Zagotovo imajo vsi vpliv. Je pa nekaj zagotovo; vse slikanice napišem po trenutnem navdihu. Nikoli v življenju nisem znala biti preračunljiva. Kot sem že prej omenila, pri stripu uživam, liki mi največkrat sami povejo, kaj naj napišem, ilustracije pa tudi največkrat začutim v trebuhu. Mislim, da je bolj malo razumskega.

Začutiš jih v trebuhu? To so verjetno pišeki! 🙂 Hvala. Druženje s tabo me je obogatilo!

NOVA KNJIGA: “NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE”

V veliko veselje mi je spremljati življenje in delo oseb, ki so sodelovali pri rubriki našega bloga z imenom ZAUPAJO NAM. Ena izmed prvih, ki se je prijazno odzvala povabilu na pogovor za blog 50 odtenkov življenja, je bila red. prof. dr. Branka Čagran. Letošnje leto si bo verjetno zapomnila tudi po tem, da je izšla tretja knjiga v zbirki Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke, pri kateri je soavtorica in sourednica. Prva javna predstavitev trilogije o družbeni odgovornosti bo v torek, 11. oktobra 2016 ob 17. uri v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kot vse zainteresirane vabi kolegica Branka, bo kakšna ura časa za pogovor o knjigah in potem kakšna ura časa za druženje.

Zahvaljujem se prof. dr. Vojku Potočanu za naslednjo predstavitev trilogije:

“Da bi človeštvo preživelo
TRILOGIJA ‘NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE’ (2016)
(Uredniki: Matjaž Mulej, Viktor Žakelj, Viljem Merhar, Anita Hrast, Branka Čagran)

IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in Kulturni center Maribor sta izdala to trilogijo s 53 avtorji. Kdor šibko upošteva moto knjige, da bi kratkoročno dosegel ozko opredeljeno korist, uničuje pogoje za obstoj naslednikov; torej sovraži svoje otroke in vnuke, ker ni družbeno odgovoren.

MOTO
Prerokba Indijancev Cree: ‘Šele, ko bo posekano poslednje drevo, šele, ko bo zastrupljena poslednja reka, šele, ko bo ujeta poslednja riba, šele takrat boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti.’ Saj narava ne potrebuje ljudi, a ljudje potrebujejo naravo, medsebojno zanesljivost, soodvisnost in celovitost.

L. 1789 so zapisali: »Družbene razlike smejo temeljiti le na splošni koristi.« v 1. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Do danes so najvplivnejši in najpožrešnejši pozabili, da je to končalo neproduktivno fevdalno oblast in so jo obnovili. Zato je zdaj globalna kriza. Pot iz nje vidi napredni del sveta v družbeni odgovornosti (DO), tudi Evropska unija (EU, 2011). Slovenija še nima strategije DO.

Avtorji dajejo svoj prispevek s trojno knjigo s podnaslovi:
1. Družbenoekonomski okvir in osebne lastnosti družbeno odgovornih
2. Informacije za odločanje družbeno odgovornih
3. Uveljavljanje družbene odgovornosti v vzgoji in izobraževanju

V prvi knjigi je 12 avtorjev. Povejo, kako mora in more iz družbenoekonomskih razlogov človeštvo – zlasti njegovi najvplivnejši ljudje in organizacije s prakticiranjem svoje družbene odgovornosti – nehati sovražiti naslednje generacije. Nudi veliko podatkov. Dodaja pogoje za nujno upoštevanje stvarnosti. To je osnova za pot iz krize.

V drugi knjigi je 20 avtorjev. Poskušajo podpreti trud za več DO z informacijami, kako se bi rešili iz te krize. Gre za inovacije številnih praks; vsaka se tiče prenove utečenih navad, podedovanih iz drugačnih razmer. Osnova je predlog za slovenski modelni program družbene odgovornosti, ki kaže podlage za družbeno odgovorno življenje. Tega naj podprejo podlage za celovito odločanje iz zelo različnih nadaljnjih vidikov.

Tretja knjiga ima 25 avtorjev. Univerza v Mariboru se je opredelila za ‘Trajnostno in družbeno odgovorno Univerzo v Mariboru’. Uresničitev te dragocene opredelitve potrebuje uveljavljanje DO v vzgoji in izobraževanju. Ta knjiga prispeva k temu.

Družbena odgovornost, ali bolje: odgovornost vsakogar za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravno okolje, je nujna maksima človeških vrednot, kulture, etike in norm. Po mednarodnih listinah je DO pomembna nova lastnost ljudi, ki je med bistvenimi pogoji, da človeštvo najde pot iz sedanje krize (EU 2011; ISO 26000; itd.) in zagotovi prihodnost sedanje civilizacije, ki je brez DO v slepi ulici; grozi uničevalna tretja svetovna vojna in uničenje naravnih pogojev za obstoj človeštva sedanje civilizacije. Zato je ta trilogija dragocen dosežek.”