NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis

KRALJ MINOS

V deželi Tira in Sidona je živela princesa Evropa. Vanjo se je zaljubil sam bog vseh bogov Zevs. Odločil se je, da bo z zvijačo zapeljal prekrasno princeso, spremenil se je v čudovitega bika in princesa si je zaželela, da bi se z njim igrala. Povzpela se je na njegov hrbet in preobraženi Zevs je s princeso na hrbtu prišel na Kreto. Tu se je spremenil v lepega mladeniča, se ljubil s princeso in odšel. Užaloščeni princesi se je prikazala Afrodita, ki ji je povedala, da se je ljubila s samim Zevsom in da se bo po njej imenoval del sveta, kamor je prispela. Tako smo iz tega dogodka Evropejci dobili ime za našo staro celino in Minosa, začetnika minojske civilizacije, ki je prinesla mestni način življenja kot ga poznamo danes.

DSC_0304

Minojci so živeli v svoji palači-labirintu

Kralj Minos je želel pokloniti bogu morja Pozejdonu krasnega belega bika, vendar je bil bik tako čudovit, da se je odločil, da ga bo obdržal kar sam. Pozejdon je seveda bil bog in bogovi nas nagrajujejo za naša dobra dejanja in kaznujejo za naša slaba. Ker bika kljub obljubi ni dobil je s skrajno krutostjo kaznoval ubogega Minosa. Udaril je z dvema skoraj smrtnima udarcema  po Minosovi najbližji saj je uredil, da se je Minosova žena zaljubila v tega lepega bika in v trajni opomin na to, za Minosa sramotno zvezo, je  rodila človeka z bikovo glavo – Minotavra. Da bi kralj Minos prikril sramoto je naročil Dedalu, da izgradi labirint v katerega bo Minotavra skril. Dedal ni smel skrivnosti zaupati nikomur bi do smrti moral ostati na Kreti.

Iskanja v labirintu

Atenski kralj Egej je moral vsako leto poslati 7 mladeničev in 7 devic, da so jih žrtvovali Minotavru. Nekega leta se je Egejev sin Tezej odločil, da je bilo vsakoletnih žrtvovanj mladih ljudi dovolj. Odšel je z njimi z namenom, da bo  Minotavra ubil. Oče ga je s težkim srcem pustil in še preden je Tezej odpotoval je že nestrpno začel čakati na njegov povratek. Da bi si samo malo skrajšal čas čakanja na izid misije, mu je naročil, naj pri povratku izobesi bela jadra namesto črnih, da bo že od daleč vedel, da je z njim vse v redu in da se vrača živ in zdrav. Tezej mu je to obljubil.

Tezej je osvojil Ariadno na prvi pogled

Tezej je bil zelo prijeten fant in takoj ko je prišel na Kreto  je osvojil srce Minosove hčere Ariadne. Kralj Minos mu je takoj velikodušno obljubil roko svoje hčere, če bo ubil njegovo sramoto, Minotavra. Brez ženske pomoči seveda že takrat ni šlo. Ariadna se je zbala za življenje svojega novega ljubljenca zato mu je dala čarobni meč, da z njim ubije Minotavra in vrvico, da jo razpne na poti po labirintu, da se bo z njeno pomočjo našel pot iz labirinta nazaj v njen objem. Tezej je ubil Minotavra, namesto obljubljene nagrade Ariadne pa je moral v naglici zbežati s Krete saj je Minos izvedel, da mu je ona pomagala pri izvedbi naloge. V vsem razburjenju in naglici je pozabil na obljubo očetu, da bo izobesil bela jadra, če se bo vračal živ in zdrav. Ko je oče Egej od daleč videl, da se ladja vrača z izobešenimi črnimi jadri, se je od žalosti vrgel v morje in še danes se po njem imenuje Egejsko morje.

Sta od tu vzletela Dedal in Ikar?

Minotavra je labirinta rešila smrt medtem, ko se je Dedal rešil iz labirinta s svojo iznajdlivostjo in s tem potisnil svojega sina in kralja Minosa na pot njune skorajšnje smrti. Njegov sin Ikar je bil s smrtjo kaznovan zaradi svoje neposlušnosti. Iz labirinta sta pobegnila s krili, ki jih je Dedal zlepil z voskom. Sina je opozoril, da ne sme poleteti  preblizu sonca, da se vosek ne bo stopil, in krila odpadla. Sonce je bilo preveč vabeče s svojo toploto in svetlobo, Ikar je naredil točno to kar mu je bilo prepovedano. Poletel je preblizu sonca, vosek se je stopil in Ikar je padel v morje in se utopil. Po njem se še danes imenuje Ikarsko morje. Dedal je moral nadaljevati pot sam. Zatočišče je našel na Siciliji. Minos ga je zasledoval in na Siciliji dočakal svojo smrt.

HUDIČEV TRIKOTNIK

Trikotnik ozemlja z oglišči, ki ga tvorijo gorske vasi Anogia, Zoniana in Livadia se imenuje hudičev trikotnik. Hudičev iz več razlogov. Na tem področju so prebivalci še posebej grobi, nasilni, ponosni in neodvisni. So oboroženi in imajo večkrat spopade s policijo zaradi nedovoljene proizvodnje konoplje in nedovoljene trgovine z orožjem in drogami. Na poti skozi to področje sedijo brkati moški v črnih srajcah, v njihovih tradicionalnih v črne škornje zatlačenih hlačah, za mizami v kafeneijah (kavarnicah), medtem ko starejše ženske sedijo pred trgovinami kjer prodajajo tkane odeje in vezene izdelke.

Med drugo svetovno vojno je bila Anogia center odpora, pomoči zaveznikom in podpore pri ugrabitvi generala Kreipa,  kar so krvavo plačali.  Avgusta 1944 je bil izdan razglas za uničenje Anogije , v katerem je Müller z vzdevkom mesar,  nemški poveljnik na Kreti za Kreipom,  navedel naslednje razloge za uničenje Anogije : ker je mesto center angleške inteligence na Kreti, ker so prebivalci Anogije ubili komandanta Yeni- Gavea, ker so odgovorni za sabotažo Damasta, zato ker v Anogiji gverilci različnih odporniških skupin dobijo zatočišče in zadržujejo talce in ker je Anogia služila kot zaledna baza pri ugrabitvi generala Kreipa.  Vas Anogia in nekaj vasi v dolini Amari je bilo uničenih in veliko Krečanov pobitih.

 V Anogiji se je 1936 rodil glasbenik, ki je dosegel svetovno slavo, Nikos Xylouris, ki še vedno slovi kot najboljši pevec in igralec lire, tristranskega instrumenta hruškaste oblike. Umrl je leta 1980, njegova sestra pa ima v njegovi hiši v vasi še vedno spominsko sobo polepljeno z njegovimi posterji in razstavljenimi spominskimi elementi.

V spominski sobi Nikosa Xylourisa

HORACEVA ODA NA GORI IDA

Na pobočju gore Ida, v rojstnem kraju Zevsa, je ugrabljeni general Kreipe ob pogledu na zasneženi vrh dobil asociacijo na goro Soracte, pokrito s snegom, z drevesi, ki imajo veje obložene s snegom in ledom,  na začetek iz Horaceve ode.  Dobil je vzgib in začel glasno recitirati v latinščini: “Vides ut alta stet nive candidum Soracte” (“Poglej kako gora Soracte stoji vsa bela v globokem snegu”). Po prvem verzu je nadaljeval Leigh Fermor, navdušen oboževalec Horaca. Nadaljeval je s prizorom, ki  je postavljen kot kontrast na prizor zime, z opisom topline znotraj hiše Thaliarchus , kjer teče vino in gori ogenj. In jo odrecitiral do konca. Kot je kasneje povedal Leigh Fermor sta se takrat zavedela, da sta oba v življenju pila iz istega vodnjaka, iz vodnjaka znanja.

Vsi pijemo iz istega vodnjaka človečnosti

Kako je res kar pravi Horace v pesmi, da bi morali uživati mladost in se veseliti teh preprostih užitkov, kot je toplina ognja in ljubezen. Začutila sta Horaca, ki s kontrastom med zunanjimi okoliščinami kot je zimski mraz in toplo notranjostjo domovanja, ki si ga ustvarimo,  svetuje, naj se nehamo spraševati kaj bo jutri. O vsem odločajo bogovi, zato jim zaupajmo in se jim prepustimo. Dogodek me presune vedno znova, ko se spomnim nanj. Globoko v sebi čutim, kako nesmiselno je, da ju je življenje pripeljalo do točke, ko sta postala vojna nasprotnika, ki drug drugemu strežeta po življenju. Vsi smo ljudje, iz mesa in krvi, naše fizično in druga telesa imajo v sebi zelo podobne potrebe, občutke za lepo, podobne želje, hrepenenja, čustva, ljubezen do življenja. Isto univerzalno substanco. Nista pila samo iz skupnega vodnjaka znanja, pila sta iz istega vodnjaka človečnosti in na ta dan bi morala imeti človečnost svoj praznik.

You see how [Mount] Soracte stands out white with deep snow, and the struggling trees can no longer sustain the burden, and the rivers are frozen with sharp ice. Dispel the cold by liberally piling logs on the fireplace, and draw out more generously, o Thaliarchus, four-year-old unmixed wine from the two-handled Sabine jar. Entrust everything else to the gods; as soon as they have stilled the winds battling on the heaving sea, neither the cypress trees nor the ancient ash trees are shaken. Leave off asking what tomorrow will bring, and whatever days fortune will give, count them as profit, and while you’re young don’t scorn sweet love affairs and dances, so long as crabbed old age is far from your vigor. Now let the playing field and the public squares and soft whisperings at nightfall (the appointed hour) be your pursuits; now too the sweet laughter of a girl hiding in a secret corner, her betrayer, and a pledge snatched from her wrists or her feebly resisting finger

UKRADENI GENERAL

V drugi svetovni vojni se je pripetilo vse polno prigod, katerih dober ali slab učinek je močno vplival na delovanje vojnega stroja, ga zaviral, poganjal, vodil do zmage in poraza. Mnogo takih dogodivščin prihaja šele sedaj na dan in po svoje daje karakteristiko zadnji vojni. Ena takih prigod je ugrabitev komandanta nemških čet na otoku Kreti. Dvaindvajset tisoč nacistov je izgubilo svojega komandanta, dobilo pa dolge nosove.

Drzna ideja dveh majorjev

V začetku leta 1944 sta v neki kavarni v Kairu sedela dva angleška majorja Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss. Bila sta mlada, nobeden ni bil star nad 25 let. Po dolgotrajnih borbah sta uživala dopust in se dolgočasila. Nekaj bo treba početi, vojak, vajen borbe, težko poseda brez dela in gleda v zrak. In mlada moža sta se domislila nekaj posebnega – zakaj bi ne ugrabila kakšnega nemškega generala?

lm mosspng

Patrick Leigh Fermor in Stanley Moss

Malce čudna zamisel na prvi pogled malo neizvedljiva. Toda angleškim vojaškim voditeljem v Kairu in Londonu je zamisel ugajala. Ponudbo obeh mladih oficirjev so sprejeli. Po dolgih razpravljanjih so izbrali tudi žrtev: generalmajorja Karla Kreipa. Kreip je bil eden najvidnejših  pripadnikov in funkcionarjev Wehrmachta, poveljeval je leningrajski bitki zdaj je pa bil komandant nemških čet na otoku Kreti, kjer je imel pod komando 22.000 mož. Če ga ukradejo, bi močno  zmedli nemške vojne načrte v Sredozemlju.

Na cilju in na preži

Neke noči meseca februarja 1944 je angleško vojno letalo preletelo eno od mnogih skrivališč grških gverilcev v planinah otoka Krete. Iz letala je skočil major Leigh Fermor, ki ni bil samo vojak ampak tudi že znani strokovnjak za starogrški jezik in književnost. S padalom je srečno prijadral na zemljo kjer so ga čakali grški gverilci. Njegov sopotnik major Moss pa ni uspel skočiti, letalo je zašlo v oblake in se je moralo vrniti v svojo bazo. V šestih tednih je Moss vsaj devetkrat preletel ta kraj vendar ni mogel skočiti in ni mogel dobiti zveze, ne z Leigh Fermorjem, ne s Krečani. Nazadnje je opustil letalo in se odpeljal na Kreto z motornim čolnom. Po plutju med nemškimi komandnimi ladjami in minskimi polji je srečno pristal na Kreti., kjer so ga čakali Leigh Fermor in grški gverilci. Iztovorili so orožje in municijo, ki jo je pripeljal s seboj Moss, potem so se skupaj umaknili v hribe. Naslednjo noč se je začel veliki marš. Oba majorja in njuni grški spremljevalci so hodili samo ponoči, podnevi pa so se skrivali v gorskih vasicah.

LM in M

Paddy in ‘Billy’ Moss v jami

Dva Angleža med 22.000 nacisti na Kreti

Naposled je le prišel čas da so lahko začeli delati. Leigh Fermor si je počrnil i meščan Krete zato, ker je stanoval zraven generalove hiše. Leigh Fermor je sprevidel, da generala ne bodo mogli ugrabiti z napadom na njegovo rezidenco kajti vila je bila z vseh strani obdana z bodečo žico v katero je bil napeljan električni tok, vrhu tega je generala varovala četa vojakov in trop policijskih psov. Štiri dni je mladi major kukal skozi okno Akoumianakisovega stanovanja, da bi čim več zvedel o generalovih navadah, zkasti pa kdaj odhaja in kdaj se vrača iz stanovanja. Leigh Fermor je kmalu ugotovil, da general odhaja vsako jutro ob isti uri in se odpelje z avtom v svoj štab, oddaljen okrog osem kilometrov. Vračal se je ko se je znočilo, zmerom ob isti uri Torej bomo generala lahko ugrabili samo na cesti, ko se bo vračal domov, je zaključil angleški major.

villa Ariadne

Villa Ariadne, rezidenca generala Kreipa

Z Akoumianakisom sta izbrala zares pripravno mesto ob cesti za zasedo – ovinek v obliki črke L , ki je bil tako oster, da je moral avto voziti čisto počasi. Leigh Fermor  se je vrnil v svoje skrivališče, kjer ga je čakal Moss. Skupaj sta se domenila še o nadaljnjih pripravah. Potrebovala bosta še dvanajst gverilcev: osem se jih bo skrilo v jarke na obeh straneh ceste , štirje bodo pa čakali malo dalje v smeri, od koder bo pripeljal generalov avto, da bodo opozorili tovariše v zasedi. Oba angleška oficirja bosta oblekla uniforme nemških vojaških policajev, uniforme bodo priskrbeli grški gverilci. V podloge uniform je Akoumianakisova  žena všila tablete za samomor, močan strup, da ga Angleža uporabita, če ju Nemci ujamejo živa. Ta čas so Nemci že zvedeli za prihod dveh nemških oficirjev na Kreto in so uprizorili pravo hajko za njima .Leigh Fermor in Moss sta se morala skrivati na vse načine. Spala sta po skalnih votlinah, vsako noč na drugem kraju v nepristopnih delih planin. Neko noč sta tako čepela v nekih svislih , držala v rokah brzostrelki in z napetostjo poslušala , kako nekaj korakov stran nemški vojaki prosijo hrane od kmetice, lastnice teh svisli.

MOSS LM Paterakis

William Stanley Moss, Leigh Fermor and Emmanouil Paterakis pred ugrabitvijo generala Kreipa

Ugrabitev

23. aprila so bile vse priprave končane in ugrabitev je bila določena za naslednji večer , toda general Kreipe je prekrižal račune: tri dni se je vračal domov še pred nočjo, kakor da je nekaj zavohal. Četrti večer sta Leigh Fermor in Moss opazovala iz svojega skrivališča kdaj se bo pokazal generalov avto . Dvanajst gverilcev je zavzelo svoje položaje v zasedi. Napeto čakanje je trajalo celo uro, nazadnje pa so se le posvetile ročne električne svetilke stražarjev, ki so delali nekaj metrov dalje. To je bilo znamenje, da avto prihaja. Ko je avto pripeljal na ostri ovinek, sta oba majorja , zdaj oblečena v uniforme nemške vojaške policije stopila na cesto in dala šoferju znak, da ustavi. Šofer je seveda ubogal misleč, da sta prava nemška policaja. Leigh Fermor in Moss sta stopila k avtu, odprla vrata in surovo potegnila ven nemškega generala. Priskočili so grškega gverilca in nemškemu generalu , ki se je otepal na vse pretege, nataknili lisice na roke. Šofer je potegnil revolver, toda Moss ga je treščil po glavi s francoskim ključem, da je takoj omedlel.

Kreipe

General Heinreich Kreipe

Ko so generala ukrotili, si je Leigh Fermor nataknil generalovo kapo in sedel v avto. Moss je prevzel šofiranje. Generala so stlačili na zadnji sedež, stražila pa sta ga do zob oborožena gverilca Paterakis in Kyratik. Peljali so se komaj nekaj minut, ko ko so opazili na cesti prižgano luč, znamenje, da je pred njimi nemška straža. Gverilec Kyrakis je potegnil iz žepa velik nož in jasno namignil generalu, da ga bo zaklal, če le črhne. Nemški stražar je stopil k avtu, ki je zdaj vozil počasi, pa ga je Moss  hitro pognal z vso brzino, ko se je uveril, da je  stražar videl generalsko zastavico na blatniku avtomobila. Stražar je samo salutiral in odstopil. Ko so se ugrabitelji pripeljali pred generalovo rezidenco je stražar odprl vrata, vendar  je bil Leigh Fermor v mraku docela podoben generalu, odmahnil je z roko in se odpeljal dalje. Tatovom generala je bila sreča mila, kajti brez nezgod so šli ta večer skozi dvaindvajset nemških kontrolnih postojank na cesti. Najhuje je bilo, ko so se peljali skozi Heraklion. Prav takrat so bile končane kino predstave in ulice so bile zatrpane z ljudmi, med katerimi je bilo veliko nemških vojakov. Čeprav je avto vozil le korakoma nihče ni zaslutil ničesar. Vojaki so pozdravljali generala, Leigh Fermor pa jim je le zdolgočaseno in ošabno kimal. Na nekem osamljenem delu ceste so stopili iz avta in zavili v hribe, dobro vedoč, da jim bo kmalu za petami vseh 22. 000 nemških vojakov , kolikor jih je bilo takrat na otoku Kreti, dolgem 1000 in širokem pa komaj 50 kilometrov. Drugi dan, okrog poldne je bilo nebo že polno nemških letal, ki so iskali begunce.

 General K je bil zelo ubogljiv ujetnik. Brez pripomb je vzdržal dolge marše s svojimi ugrabitelji, ki so morali venomer bežati pred nemškimi vojaki, hkrati pa tuhtati, kako bodo svoj plen živ in zdrav spravili v Kairo.

Najnevarnejša pot

Leigh Fermor in Moss sta ves dan skušala dobiti zvezo v zanalašč zato poslanim aparatom za radiotelegrafijo, ki naj o njunem uspehu poroča v Kairu in organizira prevoz vseh treh v Egipt. Toda, ko je radiotelegrafist  hotel poročati se je izkazalo, da je aparat pokvarjen. Ne vedoč, kaj narediti sta mlada majorja poslala gverilska kurirja do dveh drugih radiotelegrafistov, ki sta bila na zelo oddaljenem koncu otoka. Nekega dne pa sta le dobila težko pričakovano sporočilo, ki jima ga je prinesel grški gverilec. Z ugrabljenim generalom morata oditi na drugo stran otoka, kjer bo čakala podmornica. Težka stvar kajti še isto noč je bilo treba na pot čez več kot tri tisoč metrov visoko goro Ida*. Vzpon je trajal dolgih dvanajst ur. To je bil najboljši doživljaj, ki sta ga dva mlada oficirja doživela v drugi svetovni vojni kot piše sam Moss v svoji knjigi. Spolzek sneg pod nogami je lahko ob vsakem napačnem koraku pomenil smrt. 14. maja, tri tedne po ugrabitvi sta dobila po kurirju sporočilo iz Kaira, da pride naslednjo noč ponje podmornica : ustavila se po pred obalo vasi Rodakino. Do tam so imeli le 30 kilometrov poti.

General je postal trgovec

Ko sta se majorja s svojim plenom približala cilju sta na obali z daljnogledom opazila, da sta tam tudi dve nemški podmornici.  Vražje težko je bilo neopaženo priti skozi to past. Toda ob devetih zvečer so bili že vsi trije na obali kjer jih je čakal čoln. Vkrcali so se, čez pol ure pa so bili že na podmornici. Šele zdaj sta se Leigh Fermor in Moss lahko oddahnila, seveda si je lahko oddahnil tudi general. Čez tri dni so bili že v Kairu. Mlada oficirja sta upravičeno vzbudila občudovanje svojih tovarišev. Ni enostavno ukrasti generala, ki ga varuje 22.000 vojakov. Bivši general Kreipe je danes trgovec z delnicami v Zahodni Nemčiji.

kreipe+leigh

Patrick Leigh Fermor, levo, je srečal Heinricha Kreipa v Grčiji leta 1972

Lahko je hvaležen svojima ugrabiteljema saj sta mu pravzaprav na nek način rešila življenje. Druga dva generala, njegova naslednika kot komandanta nemških sil na Kreti sta bila po končani vojni usmrčena kot vojna zločinca. Vsekakor je tako smrt zaslužil tudi Kreipe in najbrž bi ga tudi doletela, če ne bi Leigh Fermorju in Mossu padla na um drzna ideja , da ugrabita nemškega generala in si tako preženeta dolgčas vojaškega dopusta.

*gora Ida ali tudi Psiloritis je v resnici visoka 2456 m

Članek iz  Dolenjskega lista, Novo mesto, 22. januarja 1954

ZEVS SE JE RODIL NA KRETI

Zevsova starša sta bila titan Kronos in Rea. Zaradi prerokbe Kronosu, da ga bo pogubilo lastno potomstvo je takoj ob rojstvu vse svoje otroke pojedel. Ob rojstvu njunega šestega otroka, Zevsa,  je mati Rea Kronosa ukanila tako, da je skrivaj rodila Zevsa na Kreti v Diktijski votlini nad ravno, skledasto planoto Lasiti, Kronosu pa je namesto novorojenčka izročila v plenico povit kamen.

S planote Lasiti se povzpneš do Diktijske votline s podzemnim jezerom

Zevsa je skrivala in v zgajala v Idski jami na pobočju gore Idi nad planoto Nida, hranila pa ga je koza Amaltea. Gora Idi ali z drugim imenom Psiloritis je z 2456 m višine najvišja gora na Kreti. Zevs je kasneje prerokbo uresničil in očeta Kronosa zastrupil tako, da je izbruhal njegove brate in sestre. Premagali so titane in postali bogovi.

Planota Nida, koza Amaltea in pogled iz Idske jame

EL GRECO

Doménikos Theotokópoulos, se je rodil leta 1541 v vasi Fodele, v času zatona beneške vladavine na Kreti. Svoje  otroštvo je preživel v rojstnem kraju.

File_049

Pred hišo El Greca v Fodelah na Kreti

Zaradi pravoslavnega kulturnega okolja, v katerem je odraščal, so njegova zgodnja dela posnemala slog bizantinskih ikon. Že kot mlad fant se je usposabljal v samostanu kot slikar ikon.

Cerkvica nasproti El Grecove hiše

Tudi kasneje je ustvarjal pod jasnim vplivom okolja, v katerem je v določenem trenutku živel. Pri šestindvajsetih je za vedno odšel iz Krete, najprej v Benetke, kasneje v Rim, Madrid in nazadnje v Toledo. V Benetkah je postal učenec pri slikarju Tizianu. V tem času je izdelal več slik v katerih se opazi vpliv Tintoretta. Odpotoval je v Rim, kjer je spoznal umetnost Michelangela, ki ga je odkrito kritiziral. V Rimu je ostal brez večjega uspeha. Od tu  je okoli leta 1575 odpotoval v Španijo, kjer je tudi dobil svoj vzdevek El Greco, ki v španščini pomeni Grk. Najprej je bil v Madridu, od leta 1577 do svoje smrti 7. aprila 1614 pa v Toledu, kjer je tudi pokopan.

V hiši El Greca v Fodelah na Kreti so reprodukcije njegovih slik

V Toledu se je srečal s špansko inkvizicijo.  Dobil je naročilo, da naslika španskega  inkvizitorja Don Fernando Nina Guevara. Okoli slike je  Dimitris Siatopoulos , avtor romana o El Grecu z naslovom El Greco: božji slikar, napletel zanimivo zgodbo. Po romanu je bil 2007 posnet tudi film. Dimitris Siatopoulos govori v romanu o tem, da si je portretiranec zelo želel svojega portreta izpod čopiča El Greca, saj je zelo občudoval njegovo delo. Ko je bil portret naslikan in je prvič zagledal sliko, pa se je zgrozil ob pogledu nanjo, saj mu je El Greco s portretom nastavil ogledalo. V tistem trenutku se naj bi  zavedel kdo je, krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja. Portret kardinala don Nina Guevare je poleg portreta  Sv. Hieronim kot kardinal, El Grecov najboljši portret.  Predstavlja pomembno točko v zgodovini evropskega portreta. Razstavljen je v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Zgodba me je tako pritegnila, da komaj čakam, da si sliko ogledam ob mojem obisku New Yorka konec meseca aprila.

DT854

Portret kardinala Fernando Nino de Guevara

Če želite iti po sledeh El Greca na Kreti obiščite njegovo rojstno hišo v Fodelah, 25 kilometrov zahodno od Herakliona, kjer so na ogled reprodukcije njegovih slik. Tam lahko kupite kakšno knjigo o njegovem življenju in delu. V Zgodovinskem muzeju v Heraklionu pa si lahko ogledate edini dve originalni El Grecovi deli, ki sta na Kreti: Podoba gore Sinaj, kamor je stopila božja noga (1570) in Kristusov krst (1567).

File_038

V New York bo treba po doživetje portreta kardinala de Guevara

KRETA

Kreta je Začetek in Zibelka z velikim Z. Popek. Bolje maternica. Najjužnejši in največji grški otok. Začetek Evrope, iz Afrike. S sredozemskim in severnoafriškim podnebjem. Če se postaviš na jug Krete, vidiš severnoafriško obalo. In če bi stal tam pred 130 000 leti, bi zagledal tudi prvotne prebivalce Krete kako prihajajo iz Afrike. So na čolnih? Okoli leta 3000 levo od ničle na časovnem traku začne prihajati nov val,  takratni prebivalci severne Afrike.mapa_greece

Kreta je najjužnejši in največji grški otok

Kreta je zibelka evropske civilizacije in zibelka bogov. Zevs, v grški mitologiji poglavar vseh bogov, bog neba in nevihte je bil rojen na Kreti , v  Diktijski votlini, v Idski jami je imel skrivališče pred požrešnim očetom Kronosom, ki je s požiranjem svojih otrok želel ubežati svoji usodi. Ampak usodi ne pobegneš. Kreta je kraj prevare, kamor je Zevs v podobi lepega bika  prinesel princeso Evropo,  se preobrazil v mladeniča in se ljubil z njo. S tem jo je zapisal v zgodovino in v geografijo saj naša stara celina v zatonu še vedno nosi njeno ime. Evropa mu je na Kreti rodila Minosa, začetnika minojske civilizacije. Minos nam je zaradi svoje sebičnosti podaril besedo labirint, bolje podaril nam je tudi pomen besede labirint, ki jo še danes radi uporabimo predvsem v prispodobi za beganje naših misli po zavitih hodnikih naše duše. Minojci so v palačah, bolje mestih, dejansko pa v labirintih,  živeli mestno življenje kot ga poznamo danes. Samo stvari, ki so jih obdajale so bile drugačne, način je bil  podoben. Trgovina, umetnost, igre, moda, nakit, kozmetika, vse so imeli, vse jih je zanimalo.

File_039

Minojke so “izumile” modo, rade so se lepotičile in nosile nakit

Okoli 1500 pr. n.št. so padli pod vpliv mikenske kulture, ki  je prinesla še odvečen, a v zgodovini zaradi človeku lastnih nerazumnosti, nujen razvoj trgovine z orožjem. Sledili so različni zavojevalci: Rimljani, Bizantinsko cesarstvo, Benetke in več kot četrt stoletja, od 1645-1898, Turki. Vsi zavojevalci, ne glede na časovno obdobje ali ne glede nato, kateri veter jih je prinesel, so plenili, morili, vsiljevali svojo kulturo, jezik, arhitekturo, način življenja in se mešali in plodili z domačini. V mestih na Kretih se še danes čuti mešanost, zmešanost, prepletenost in ločenost različnih kultur, tako v arhitekturi kot v ljudeh in utripu na mestnih ulicah.

Dogodkov na Kreti in oseb s Krete, ki so nas zaznamovali, pretresli in oblikovali je še precej. Zagotovo je to leta 1541  na Kreti rojen Dominikos Theotokopoulos El Greco , ki je s slikanjem dosegel svetovno slavo. Pretresel nas je množični samomor ujetnikov v od Turkov obkoljenem samostanu Moni Arkadiou leta 1866. Močno je vplival na nas  pisatelj, filozof, Krečan in svetovljan Nikos Kazantzakis. Kdo ne pozna njegovega Grka Zorbo? V abecedniku vojskovanja je  leta  1941 odigrana krvava bitka za Kreto in  ugrabitev generala Kreipa leta 1944, z vsemi grozljivimi posledicami za Krečane, v prvi vrsti za vse moške prebivalce Anogije,  ki predstavlja danes eno oglišče hudičevega trikotnika . V Anogiji se je rodil tudi  Nikos Xylouris , pevec, ki je dosegel svetovno slavo. Na otočku  Spinalonga na severu Krete je bila od leta 1903 do 1973 kolonija gobavcev. O tamkajšnjem življenju je bil posnet film in zelo gledana nadaljevanka.