APPLE V BIG APPLU

Mesto New York ima tudi svoj vzdevek. Big Apple. Po finančnikih, ki so v veliki gospodarski krizi pred skoraj devetdesetimi leti propadli in so za golo preživetje v poslovnih oblekah hodili v središče mesta prodajat jabolka z obrobnih kmetij. Nekaj desetletij kasneje je Steve Jobs hodil na prijateljevo plantažo obirat jabolka in ustanovil podjetje z imenom Apple. In danes je veliki Apple na Peti aveniji v Big Applu.

Letošnja spomladanska jabolka, ki rastejo  v Applu, so ure. Z njimi nameravajo zaslužiti milijone saj nas prepričujejo, da njihove ure  skrbijo za naše zdravje, preventivno s spremljanjem naših telesnih aktivnosti in kurativno s spremljanjem telesnih stanj in zdravljenja (npr. diabetesa in Parkinsonove bolezni). Jabolčna ura naj bi nadomestila tudi plačilno kartico, saj bomo z njeno pomočjo plačevali račune. In nam bo merila koliko zapravimo na uro. 🙂 In koliko zaslužimo na uro. Sprožila alarm in zavrnila transakcijo, če bomo želeli zapraviti več kot zaslužimo 🙂 Zadnji trije stavki so seveda plod moje domišljije, čeprav bi bila aplikacija lahko množično in zelo koristno uporabna. Tudi za našega finančnega ministra.

Kaj bo prodaja ur naredila z vrednostjo Applove delnice lahko v tem trenutku še samo ugibamo. Če bi na odločitve borznikov vplivalo samo opazovanje  dogajanja pri mizi z vzorčnimi modeli ur, bi verjetno bili zaskrbljeni saj se pri njej, razen treh Slovencev in Applovega uslužbenca, ki nam je ponudil predstavitev ure, v pol ure,  ni ustavil nihče. Predstavitev se je začela s vpisom imena in elektronskega naslova v elektronsko napravico. Na osnovi vpisa je pripeljal fanta, ki nam naj bi uro predstavil. Vendar mu ni šlo nič kaj od rok. Najprej je vprašal katera ura mi je najbolj všeč. Pokazala sem mu jo in že je bil poln obžalovanja, ker sem izbrala uro, ki je vredna več kot 10.000 dolarjev , ker je iz 18 karatnega zlata. On je ni smel predstavljati, lahko pa bi nam poiskal sodelavca, ki bi nam prestižno različico lahko predstavil. Pokazala sem na drugo, na oko skromnejšo uro, potegnil jo je s predala in mi jo nataknil na roko. Vsi smo si uro ogledovali, ko je postavil drugo, za Američane mogoče primerno vprašanje :” How do you feel ?” in verjetno je pričakoval odgovor, ki bi mu služil kot iztočnica za nadaljevanje predstavitve “Vauuuu, great,” ampak iz mene je spontano izletelo “Nothing special” in v kali sem zatrla možnost dobrega nadaljevanja predstavitve. Za ure trenutno zbirajo samo prednaročila.

V aprilu je v Applovem sadovnjaku obrodila tudi zlata jablana sorte Mac, s krasnimi, tankimi, lahkimi zlatimi jabolki,  z retina zaslonom. Ta so že naprodaj.

BIK Z WALL STREETA

Obstajajo umetnostni gverilci. In eden izmed najbolj znanih je Arturo di Modica, ki je Newyorčanom podaril 3,2 toni težko božično darilo, bika, ki se pripravlja za napad. Sredi noči na 15. december 1989 ga je s tovornjakom pripeljal pred borzo  na Wall Streetu in ga iztovoril. Glas o darilu se je bliskovito razširil in tisoče Newyorčanov si ga je že prvi dan ogledalo. Američani kot eksperti pri obvladovanju množičnih shodov in prireditev, so se seveda bliskovito organizirali. Policija je bika ogradila in vzpostavila red (beri organizirala hitro in učinkovito ogledovanje ) , mestni svet pa je nemudoma začel zasedati, da bi določili stalno mesto za nenaročeno darilo.

DSC_0435

V šestih dneh je dobil bronasti bik nov življenjski prostor na Lower Manhattnu, na mestu neverjetne kupčije, kjer je Minuit od Indijancev kupil celoten Manhatten za 24 dolarjev, v Bowling Greenu. Bik z razkoračenimi nogami, k tlem prihuljeno glavo in privzdignjenim repom napada v smeri Broadwaya. Izpostavljen je množicam, ki ga dnevno grabijo za roge in jajca, gladijo po glavi in vratu, da s svojimi dotiki že načeli njegovo maso. Na najbolj priljubljenih mestih dotika je že spremenil barvo, postal je še bolj svetleč in bleščeč.

Gverilec je z jeznim napadajočim bikom upodobil moč ameriškega ljudstva in agresivni finančni optimizem. In ljudje iz vsega sveta se zgrinjajo k temu simbolu po srečo in moč. Bika je seveda treba zgrabiti za roge, ker je to poleg sekanja gordijskih vozlov najuspešnejši način za srečno pomikanje  po življenjski poti.  Američani , ki vedno ugotovijo nekaj novega in zagotovijo, da je to novo edino merodajno in splošno veljavno pa so ugotovili, da srečo v življenju prinaša, če napadajočega bika zgrabiš za jajca. In  jezni bik z dvignjenim repom ponuja srečo, ki se jo nekateri dotaknejo, drugi pa jo potežkajo, v vsakem primeru pa je dotik, ki prinaša srečo hladen, trd in kovinski.  To lahko narediš samo sključen, čepe ali kleče,  izpostavljen brcam in še čemu izpod dvignjenega repa. Dejanje se ti upira, saj v želji po svoji sreči izkoriščaš  šibke točke drugega.

DSC_0430

 Veliko boljši občutek je, če zgrabiš bika trdno za roge, zravnan, z nogami trdno na tleh.  Je pa res, da za to potrebuješ večjo moč, takšno in drugačno.

DSC_0436 

KIP SVOBODE

Francoza Bartholdija  je pri uresničitvi projekta njegovega življenja navdahnil boj za ameriško neodvisnost. Kot Slovenka razmišljam po slovensko in se mi vsiljuje misel, da je bil morda pri tem navdihu prisoten tudi kanec sosedske privoščljivosti 🙂 , saj so na ta način Britanci, njegovi sosedje, izgubili svoje kolonije. Svojega gromozanskega otroka, za katerega je porabil 100 ton bakra in je bil ob rojstvu 46 metrov dolg, je poimenoval Svoboda razsvetljuje svet. Ljudem se je verjetno zdelo poimenovanje predolgo, nikakor ne previsoko leteče, ali v skrajnem primeru neresnično, po vsej verjetnosti sploh niso razmišljali o vsebini poimenovanja, ampak so skozi stoletja iz praktičnih razlogov, stvaritvi prilepili skrajšano ime Kip svobode.

 Tako navdih in prostor kot tudi temelj, so Svobodi postavili Američani 🙂 . Svoboda kraljuje nad newyorškim pristaniščem na mogočnem podstavku. V visoko iztegnjeni desnici drži  baklo, v levi roki drži ploščo, sklepnik, z vpisanim datumom  4. julij 1776. Takrat so Američani razglasili Deklaracijo neodvisnosti,   ki je v bistvu utemeljitev razlogov za odcepitev od britanske krone. 100 let kasneje so Francozi podarili Američanom Kip svobode.  Danes je 4. julij ameriški praznik neodvisnosti.

 Sedem žarkov krone predstavlja sedem morij in celin. Da prideš do krone,  se je treba kar potruditi z vzponom po številnih stopnicah. Stopnišče je zavito, okoli ne vidiš ničesar, pogled ti seže samo v naslednjo stopnico, prijem pa na oporno cev v ograji.  Ko se upehan prebiješ na vrh, si presenečen nad samo utesnjenostjo položaja. V glavnem se držiš sključeno, v strahu da se ne udariš v glavo, pogled na svet je skozi zastekljene linice rahlo zamegljen in omejen. Občutka svobode ni.

DSC_0347

Svobodneje se počutiš na drugi ploščadi, do koder se vzpne večina ljudi, ker je več prostora, svež zrak in nemoten pogled. Najsvobodnejši si na prvi ploščadi, ki je ravno dovolj vzdignjena nad tlemi da imaš neoviran pogled na vse strani, imaš občutek varnosti,  stojiš trdno na tleh. Svoboda razsvetljuje svet.

DSC_0396

TIMES SQUARE

Če greš na Maldive po sprostitev, v Pariz po navdih , na Kreto spoznavat grški temperament, greš v New York živet. Ko prvič stopiš na Times Square, se zaveš, da je to popek sveta. Tukaj preko nevidne popkovnice doteka energija in se širi na vse strani neba, preko celin in oceanov, seveda tudi do Slovenije. Reka luči, ljudi, rumenih taxijev, hrup življenja.

DSC_0199

Elektronsko Potemkinovo mesto, v katerem imajo lahko svoj prostor samo tisti top, top v smislu zaslužka. Vsa imena korporacij, ki utripajo, se prikazujejo in zginevajo, so na spisku naših dnevnih znancev, ki  na zavestni ali podzavestni ravni vplivajo na nas, njihova imena nam dnevno padajo iz časopisov, se vrivajo med filme in se kažejo med prebiranjem besedila o vzgoji solate na internetu.

Kdor ima svoje mesto na Times Squaru nas je prepričal, želeli to ali ne, da so najboljši, najkvalitetnejši, najnovejši, naj… Tako pač je, zamahneš z roko in se usedeš na navišje stopnice, na sredini popka in se prepustiš pretoku energije, človeške, svetlobne, zvočne, življenjske.

NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis

PAPEY ISLAND

Djupivogur je mala zaspana vas sredi ničesar na vzhodu Islandije. Vasica diha tiho, enakomerno, s plitvimi vdihljaji. Vaščani živijo umirjeno, spokojno ribiško in kmečko  življenje, vsi poznajo vse in vsi vedo vse o vseh. Kaj lahko pričakuješ od življenja v Djupivogurju? Da bo dolgo, umirjeno, predvidljivo. Zrak je svež, prehrana je zdrava, stresa ni. Mogoče je lahko edina hiba tega načina življenja dolgčas. In tako so tudi prebivalci Djupivogurja izpred par stoletij, 5. junija 1627 zvečer, rahlo zdolgočaseni od brezgibnega življenja, ne zavedajoč se kaj je širni svet, kje je daljnja Afrika , kdo so to Alžirci, breskrbno zaspali.  In zjutraj jih je presenetil napad. Iz morja. In še preden so se dobro zavedeli, so bili vsi ujetniki na alžirski ladji, polni mrkih pogledov temnih moških neznanega jezika in dežele. Iz male vasice so bili odpeljani v suženjstvo na drug konec sveta.

File_047

Danes iz Djupivogurja vozi ladjica na Papey island, otoček, ki je svoje ime dobil po irskih menihih (papar), ki so med 8. in 9. stoletjem prišli do obale Islandije, ki je bila takrat še brez imena in brez prebivalcev. Danes je to domovanje zanimive združbe živalskih, domišljijskih in občasno tudi človeških bitij.  Razparcelirali so si površino in v slogi sobivajo na kopnem in v vodi. Na nizkih malih skalnatih otočkih,  v velikosti stanovanja, so si svoje domovanje prilastili tjuljni.

Na navpičnih pečinah se na skalnih policah dobesedno stiskajo druga ob drugo črno bele lumne, nad pečinami pa so med debelo travno rušo vhodne luknje v prebivališča ljubkih ptic z veliko imeni: njork ali morskih papig ali malih severnih menihov ali malih severnih bratov ali mormonov. Mormoni ljubijo stalnost, zvestobo in partnerstvo. Imajo stalnega partnerja, stalen dom, ki ga partnerja skupaj urejata, prav tako si odgovornost za zneseno jajce delita tako oče kakor mati. Medsebojno vez si potrjujeta s svojevrstnim kljunčkanjem, ko moški otresa z glavo, se šopiri in prhuta s krili (podobno kot človeški primerki), oba pa nalahno potrkavata s kljuni.

Na otoku živijo v gradu, po islandsko imenovanem Kastali, domišljijska bitja, pripadniki huldufolka. Človeška bitja so na otoku zapustila kar nekaj sledov. Domovanje lastnikov otoka, ki so potomci pregrešno bogatega stanovalca otoka, ki je svoje bogastvo dobil s tem, ko je nosil nábrók – hlače narejene iz kože umrlega. Po islandski legendi za bogastvo in srečo potrebujete samo soglasje umirajočega, da mu lahko po smrti izrežete kožo od pasu navzdol, vključno s podplati. Potem te hlače oblečete, nekaj časa nosite in bogastvo in sreča pride sama po sebi. Potomci bogatega srečneža so na otočku zgradili tudi najmanjšo islandsko cerkev pod katero so ob gradnji zakopali zaklad. Tistega, pridobljenega z nošenjem “necropants”, hlač umrlega. Seveda bo tam tudi za vedno ostal saj bi tistega, ki bi si drznil izkopati zaklad pod cerkvenimi tlemi, zadelo strašno prekletstvo, tega pa nobeden Islandec ne bi tvegal.

503

DUNAJSKI MARATON 2015

Pred več kot 2500 leti je Fedipij ( Ali mogoče mu je bilo ime Filipid? Še danes se ne ve.) nekaj ur tekel  iz Maratona v Atene, da bi prenesel sporočilo. Danes bi lahko v nekaj sekundah napisal SMS. In kakšno sporočilo prenašajo danes številni tekači maratona  s tekom namesto z SMSi?

DSC_0403

Na Dunaju je bil eden za vsak meter, ki ga je Fedipij pretekel.

Pri takšni množici je seveda dobra organizacija nujna. In na Dunaju je bila Odlična z velikim O.

DSC_0027

 Vse se seveda začne s startnimi številkami.

Nadaljuje pa naslednji dan s krepčilnim spancem, zajtrkom in odhodom na start. Takrat se pojavi prvo vprašanje: Pa kaj jim je tega treba? Ozreš se okoli in dobiš nedvoumni odgovor, čeprav  sam ne veš od kje: Pa še kako jim je treba! Fedipijevi tovariši se s takim vprašanjem zagotovo niso ukvarjali. Prav tako niso imeli na razpolago aplikacije za mobilni telefon, s katero bi s pomočjo čipa, GPSa in mobilnega telefona spremljali njegovo lokacijo njegov povprečni čas na posameznih odsekih in čas njegovega prihoda v cilj.

Start na Dunaju je veličasten. Ob reki Donavi steče reka ljudi ob zvokih dunajskega valčka Na lepi modri Donavi. Razširi se vse povezujoča glasba in vse povezujoča človeška energija.

DSC_0424

Drugo in naslednja vprašanja se pojavijo takoj po startu: Ali sploh in s kom tekmujejo maratonci ? S sabo? S progo? Z drugimi tekmovalci ? S časom? Verjetno ima vsak svoj odgovor. Ali ga vsaj išče. Med tekom. Bijejo bitko s svojimi mislimi, nasprotniki, motivi in interesi. S svojim telesom in njegovimi potrebami. In ko ob progi zagledajo sotekača, soborca, sočloveka, ga vzpodbujajo, mu pomagajo, ga bodrijo. Ko sami omahujejo, dobijo vzpodbudo nazaj. In tako do cilja.

Na dunajskem mestnem maratonu me je dobesedno ovila rdeča nit dogodka z vedenjem, da vsak posameznik in vsi skupaj, vsi za enega in eden za vse, tečejo v dokaz miroljubnega sobivanja in osebne svobode , ki je neodvisna od nacije, vere in barve kože. Mi smo Evropa je bil slogan organizatorjev, izpod udarcev športnih copat ob asfalt dunajskih ulic pa je glasno odmevalo: Mi smo svobodni ljudje. Zmagali smo.

BETEL

Maldivska vlada je predpisala način gradnje na turističnih otokih, zato so vsi podobno razporejeni. Na eni strani otoka so bungalovi nad vodo, vmes ob obali so bungalovi na kopnem in na drugi strani otoka so  skupni prostori: recepcija, jedilnica, bar in nastanitveni objekti za osebje. Na netu je veliko debate za kateri otok in kakšno vrste nastanitve se odločiti. Midva sva se odločila za otok kjer letujejo samo starejši od 18 let ( si morava v času ko sta najina otroka že  odrasla, vnukov pa še nimava, malo  oddahniti od dopustovanja z otroki 🙂 ). Odločila sva se za vodni bungalov in drugič se bova ponovno, ker imaš v vodnem bungalovu več zasebnosti. Pri obalnih naju je zmotilo to , ker se mimo tvoje terase, po tvoji plaži , mimo sprehaja tistih nekaj turistov, ko so s teboj na otoku 🙂 .

File_028

Storitve so na izjemno visokem nivoju, osebje je ustrežljivo, pozorno, nevsiljivo in stalno nasmejano. Prav tako kot gostje, ki se že zaradi tega, ker ves čas dopusta hodijo bosi počutijo svobodni in povezani z naravo. Na Maldivih spoznaš, da tisti, ki svetujejo naj dnevno odložimo obuvalo in bosi zakoračimo po rosi, da se ozemljimo in pustimo zemeljski energiji, da se prosto pretaka v nas preko podplatov, vedo kaj govorijo.

Za vse tvoje potrebe v jedilnici poskrbi ena oseba, ki že od začetka skuša uganiti tvoje želje in ti ustreči. Ko te zagleda, da prideš v jedilnico, prihiti k tebi, te nasmejan pozdravi, vpraša kako si, ti poišče prosto mizo na čim prijetnejši lokaciji in poskrbi, da uživaš v obedu, ker imaš vse kar potrebuješ. Za naju je skrbel Mustafa. Srednje rasti, suh, črn, prijeten. Neopazno se je sukal okoli miz in bil tam še preden si ga rabil. Že prvi dan  sem opazila, da je bila v bližini jedilnice koča, v kateri so hodili šefi z  mapami v rokah. Sklepala sem, da so imeli tam dnevni sestanek med deveto in pol deseto. In v tem času nisi smel priti na zajtrk. Kakor hitro so se za šefi zaprla vrata koče , je najin Mustafa za nekaj časa izginil neznano kam. Število osebja v jedilnici se je zdesetkalo in kaj hitro se je zgodilo, da ti nihče ni dotočil kave, da je zmanjkalo polnozrnatih hlebčkov ali opečenega kruha. Po kakšnih petnajstih minutah je bilo število osebja spet normalno, vse se je odvijalo naprej po ustaljenih tirnicah.

Široko nasmejan se je vrnil tudi najin Mustafa. Vendar z rdečimi zobmi. Verjetno si je vzel čas za žvečenje betela, s katerim je zasvojena večina domačinov. Betel je psihoaktivna substanca, četrta najpogostejša za nikotinom, alkoholom in kofeinom. Oreščki palme areka vsebujejo naravni alkaloid, ki sprošča adrenalin in občutek dobrega počutja. Se pravi, da je Mustafa šel na azijski način na cigaret ali kavo. In še zdaj imam slabo vest, ko se spomnim, da sem zadnji dan pri izpolnjevanju ankete o bivanju na Maldivih napisala: Your service is excellent. But where is your staff between nine and nine thirty?

 

TUKAJ IN ZDAJ

In kako potekajo dnevi? Opazuješ in spoznavaš, čutiš in se čudiš, bivaš in razmišljaš, ješ in spiš. In neskončno si hvaležen. Za vse. Za vsak trenutek in prizor. Za vso modrino, za slutnjo stika obzorja z morjem.

20121103_093140

Za opazovanje življenja in delovanja narave.  Kako velike ribe požirajo male. Gon po preživetju v pravilnih intervalih dviguje iz vode cele jate malih ribic, da bi pobegnile pred požrešnimi usti in ne bi ta dan končale svoje življenje kot hrana. Tiste najpočasnejše, na repu, nimajo te sreče. Ampak glej krutost narave: nad morjem kroži jata ptic, ki preži na male ribice, ki jim iz zraka grozi druga nevarnost. Če imajo srečo in niso med zadnjimi, se nikoli več ne vrnejo v morje tiste, ki se odrinejo iz vode najvišje, ker so plen ptic, ki prežijo nanje v zraku. Preživijo samo one, ki živijo res v velikih jatah in imajo s tem toliko manjšo verjetnost, da bodo pojedene in tiste, ki niso med najpočasnejšimi (te končajo v velikih ribah)  in najvišje letečimi (te končajo v ptičih).  Ko so velike ribe in ptice site se igra konča.

V zemeljskem raju je raj tudi pod vodo. Ko sem premagala odpor in potunkala glavo pod vodo, se mi je odprl prečudovit koralni svet in prešinil me je tisti gotov občutek: tako je lepo, da ne more biti lepše! Na tvojem lepotometru se kazalec požene kvišku, do vrha skale in naprej ne gre. Ne gre, ker tvoji čuti niso v stanju absorbirati in doumeti več in lepše. To je vrh, več ne zmoreš in tudi ne potrebuješ. Čudiš se ustvarjalni moči in domišljiji stvarnika, življenja, narave , bogov ali kogarkoli, ki je ustvaril tako popolna in raznolika bitja in jih postavil v tako vseujemajočo okolico.

Samo prvi dan sem vzela v roke knjigo in pričela brati. Za trenutek sem se potopila v drug svet, krajevno in časovno odtavala in se vživela v misli pisatelja. Takoj sem odložila knjigo. Tako daleč si pripotoval, v ta popoln svet, poln čudes in skladnosti, v prvobitno naravo katere del si, škoda je vsakega trenutka, ki ga ne preživiš tukaj in zdaj. Na Maldive ne nosite s seboj knjig in prtljage ( takšne in drugačne, materialne in nematerialne). S seboj vzemite sami sebe v celoti, s vsemi šestimi čuti. In tam boste našli tudi sedmega.

File_017

KRALJ MINOS

V deželi Tira in Sidona je živela princesa Evropa. Vanjo se je zaljubil sam bog vseh bogov Zevs. Odločil se je, da bo z zvijačo zapeljal prekrasno princeso, spremenil se je v čudovitega bika in princesa si je zaželela, da bi se z njim igrala. Povzpela se je na njegov hrbet in preobraženi Zevs je s princeso na hrbtu prišel na Kreto. Tu se je spremenil v lepega mladeniča, se ljubil s princeso in odšel. Užaloščeni princesi se je prikazala Afrodita, ki ji je povedala, da se je ljubila s samim Zevsom in da se bo po njej imenoval del sveta, kamor je prispela. Tako smo iz tega dogodka Evropejci dobili ime za našo staro celino in Minosa, začetnika minojske civilizacije, ki je prinesla mestni način življenja kot ga poznamo danes.

DSC_0304

Minojci so živeli v svoji palači-labirintu

Kralj Minos je želel pokloniti bogu morja Pozejdonu krasnega belega bika, vendar je bil bik tako čudovit, da se je odločil, da ga bo obdržal kar sam. Pozejdon je seveda bil bog in bogovi nas nagrajujejo za naša dobra dejanja in kaznujejo za naša slaba. Ker bika kljub obljubi ni dobil je s skrajno krutostjo kaznoval ubogega Minosa. Udaril je z dvema skoraj smrtnima udarcema  po Minosovi najbližji saj je uredil, da se je Minosova žena zaljubila v tega lepega bika in v trajni opomin na to, za Minosa sramotno zvezo, je  rodila človeka z bikovo glavo – Minotavra. Da bi kralj Minos prikril sramoto je naročil Dedalu, da izgradi labirint v katerega bo Minotavra skril. Dedal ni smel skrivnosti zaupati nikomur bi do smrti moral ostati na Kreti.

Iskanja v labirintu

Atenski kralj Egej je moral vsako leto poslati 7 mladeničev in 7 devic, da so jih žrtvovali Minotavru. Nekega leta se je Egejev sin Tezej odločil, da je bilo vsakoletnih žrtvovanj mladih ljudi dovolj. Odšel je z njimi z namenom, da bo  Minotavra ubil. Oče ga je s težkim srcem pustil in še preden je Tezej odpotoval je že nestrpno začel čakati na njegov povratek. Da bi si samo malo skrajšal čas čakanja na izid misije, mu je naročil, naj pri povratku izobesi bela jadra namesto črnih, da bo že od daleč vedel, da je z njim vse v redu in da se vrača živ in zdrav. Tezej mu je to obljubil.

Tezej je osvojil Ariadno na prvi pogled

Tezej je bil zelo prijeten fant in takoj ko je prišel na Kreto  je osvojil srce Minosove hčere Ariadne. Kralj Minos mu je takoj velikodušno obljubil roko svoje hčere, če bo ubil njegovo sramoto, Minotavra. Brez ženske pomoči seveda že takrat ni šlo. Ariadna se je zbala za življenje svojega novega ljubljenca zato mu je dala čarobni meč, da z njim ubije Minotavra in vrvico, da jo razpne na poti po labirintu, da se bo z njeno pomočjo našel pot iz labirinta nazaj v njen objem. Tezej je ubil Minotavra, namesto obljubljene nagrade Ariadne pa je moral v naglici zbežati s Krete saj je Minos izvedel, da mu je ona pomagala pri izvedbi naloge. V vsem razburjenju in naglici je pozabil na obljubo očetu, da bo izobesil bela jadra, če se bo vračal živ in zdrav. Ko je oče Egej od daleč videl, da se ladja vrača z izobešenimi črnimi jadri, se je od žalosti vrgel v morje in še danes se po njem imenuje Egejsko morje.

Sta od tu vzletela Dedal in Ikar?

Minotavra je labirinta rešila smrt medtem, ko se je Dedal rešil iz labirinta s svojo iznajdlivostjo in s tem potisnil svojega sina in kralja Minosa na pot njune skorajšnje smrti. Njegov sin Ikar je bil s smrtjo kaznovan zaradi svoje neposlušnosti. Iz labirinta sta pobegnila s krili, ki jih je Dedal zlepil z voskom. Sina je opozoril, da ne sme poleteti  preblizu sonca, da se vosek ne bo stopil, in krila odpadla. Sonce je bilo preveč vabeče s svojo toploto in svetlobo, Ikar je naredil točno to kar mu je bilo prepovedano. Poletel je preblizu sonca, vosek se je stopil in Ikar je padel v morje in se utopil. Po njem se še danes imenuje Ikarsko morje. Dedal je moral nadaljevati pot sam. Zatočišče je našel na Siciliji. Minos ga je zasledoval in na Siciliji dočakal svojo smrt.