APPLE V BIG APPLU

Mesto New York ima tudi svoj vzdevek. Big Apple. Po finančnikih, ki so v veliki gospodarski krizi pred skoraj devetdesetimi leti propadli in so za golo preživetje v poslovnih oblekah hodili v središče mesta prodajat jabolka z obrobnih kmetij. Nekaj desetletij kasneje je Steve Jobs hodil na prijateljevo plantažo obirat jabolka in ustanovil podjetje z imenom Apple. In danes je veliki Apple na Peti aveniji v Big Applu.

Letošnja spomladanska jabolka, ki rastejo  v Applu, so ure. Z njimi nameravajo zaslužiti milijone saj nas prepričujejo, da njihove ure  skrbijo za naše zdravje, preventivno s spremljanjem naših telesnih aktivnosti in kurativno s spremljanjem telesnih stanj in zdravljenja (npr. diabetesa in Parkinsonove bolezni). Jabolčna ura naj bi nadomestila tudi plačilno kartico, saj bomo z njeno pomočjo plačevali račune. In nam bo merila koliko zapravimo na uro. 🙂 In koliko zaslužimo na uro. Sprožila alarm in zavrnila transakcijo, če bomo želeli zapraviti več kot zaslužimo 🙂 Zadnji trije stavki so seveda plod moje domišljije, čeprav bi bila aplikacija lahko množično in zelo koristno uporabna. Tudi za našega finančnega ministra.

Kaj bo prodaja ur naredila z vrednostjo Applove delnice lahko v tem trenutku še samo ugibamo. Če bi na odločitve borznikov vplivalo samo opazovanje  dogajanja pri mizi z vzorčnimi modeli ur, bi verjetno bili zaskrbljeni saj se pri njej, razen treh Slovencev in Applovega uslužbenca, ki nam je ponudil predstavitev ure, v pol ure,  ni ustavil nihče. Predstavitev se je začela s vpisom imena in elektronskega naslova v elektronsko napravico. Na osnovi vpisa je pripeljal fanta, ki nam naj bi uro predstavil. Vendar mu ni šlo nič kaj od rok. Najprej je vprašal katera ura mi je najbolj všeč. Pokazala sem mu jo in že je bil poln obžalovanja, ker sem izbrala uro, ki je vredna več kot 10.000 dolarjev , ker je iz 18 karatnega zlata. On je ni smel predstavljati, lahko pa bi nam poiskal sodelavca, ki bi nam prestižno različico lahko predstavil. Pokazala sem na drugo, na oko skromnejšo uro, potegnil jo je s predala in mi jo nataknil na roko. Vsi smo si uro ogledovali, ko je postavil drugo, za Američane mogoče primerno vprašanje :” How do you feel ?” in verjetno je pričakoval odgovor, ki bi mu služil kot iztočnica za nadaljevanje predstavitve “Vauuuu, great,” ampak iz mene je spontano izletelo “Nothing special” in v kali sem zatrla možnost dobrega nadaljevanja predstavitve. Za ure trenutno zbirajo samo prednaročila.

V aprilu je v Applovem sadovnjaku obrodila tudi zlata jablana sorte Mac, s krasnimi, tankimi, lahkimi zlatimi jabolki,  z retina zaslonom. Ta so že naprodaj.

BIK Z WALL STREETA

Obstajajo umetnostni gverilci. In eden izmed najbolj znanih je Arturo di Modica, ki je Newyorčanom podaril 3,2 toni težko božično darilo, bika, ki se pripravlja za napad. Sredi noči na 15. december 1989 ga je s tovornjakom pripeljal pred borzo  na Wall Streetu in ga iztovoril. Glas o darilu se je bliskovito razširil in tisoče Newyorčanov si ga je že prvi dan ogledalo. Američani kot eksperti pri obvladovanju množičnih shodov in prireditev, so se seveda bliskovito organizirali. Policija je bika ogradila in vzpostavila red (beri organizirala hitro in učinkovito ogledovanje ) , mestni svet pa je nemudoma začel zasedati, da bi določili stalno mesto za nenaročeno darilo.

DSC_0435

V šestih dneh je dobil bronasti bik nov življenjski prostor na Lower Manhattnu, na mestu neverjetne kupčije, kjer je Minuit od Indijancev kupil celoten Manhatten za 24 dolarjev, v Bowling Greenu. Bik z razkoračenimi nogami, k tlem prihuljeno glavo in privzdignjenim repom napada v smeri Broadwaya. Izpostavljen je množicam, ki ga dnevno grabijo za roge in jajca, gladijo po glavi in vratu, da s svojimi dotiki že načeli njegovo maso. Na najbolj priljubljenih mestih dotika je že spremenil barvo, postal je še bolj svetleč in bleščeč.

Gverilec je z jeznim napadajočim bikom upodobil moč ameriškega ljudstva in agresivni finančni optimizem. In ljudje iz vsega sveta se zgrinjajo k temu simbolu po srečo in moč. Bika je seveda treba zgrabiti za roge, ker je to poleg sekanja gordijskih vozlov najuspešnejši način za srečno pomikanje  po življenjski poti.  Američani , ki vedno ugotovijo nekaj novega in zagotovijo, da je to novo edino merodajno in splošno veljavno pa so ugotovili, da srečo v življenju prinaša, če napadajočega bika zgrabiš za jajca. In  jezni bik z dvignjenim repom ponuja srečo, ki se jo nekateri dotaknejo, drugi pa jo potežkajo, v vsakem primeru pa je dotik, ki prinaša srečo hladen, trd in kovinski.  To lahko narediš samo sključen, čepe ali kleče,  izpostavljen brcam in še čemu izpod dvignjenega repa. Dejanje se ti upira, saj v želji po svoji sreči izkoriščaš  šibke točke drugega.

DSC_0430

 Veliko boljši občutek je, če zgrabiš bika trdno za roge, zravnan, z nogami trdno na tleh.  Je pa res, da za to potrebuješ večjo moč, takšno in drugačno.

DSC_0436 

KIP SVOBODE

Francoza Bartholdija  je pri uresničitvi projekta njegovega življenja navdahnil boj za ameriško neodvisnost. Kot Slovenka razmišljam po slovensko in se mi vsiljuje misel, da je bil morda pri tem navdihu prisoten tudi kanec sosedske privoščljivosti 🙂 , saj so na ta način Britanci, njegovi sosedje, izgubili svoje kolonije. Svojega gromozanskega otroka, za katerega je porabil 100 ton bakra in je bil ob rojstvu 46 metrov dolg, je poimenoval Svoboda razsvetljuje svet. Ljudem se je verjetno zdelo poimenovanje predolgo, nikakor ne previsoko leteče, ali v skrajnem primeru neresnično, po vsej verjetnosti sploh niso razmišljali o vsebini poimenovanja, ampak so skozi stoletja iz praktičnih razlogov, stvaritvi prilepili skrajšano ime Kip svobode.

 Tako navdih in prostor kot tudi temelj, so Svobodi postavili Američani 🙂 . Svoboda kraljuje nad newyorškim pristaniščem na mogočnem podstavku. V visoko iztegnjeni desnici drži  baklo, v levi roki drži ploščo, sklepnik, z vpisanim datumom  4. julij 1776. Takrat so Američani razglasili Deklaracijo neodvisnosti,   ki je v bistvu utemeljitev razlogov za odcepitev od britanske krone. 100 let kasneje so Francozi podarili Američanom Kip svobode.  Danes je 4. julij ameriški praznik neodvisnosti.

 Sedem žarkov krone predstavlja sedem morij in celin. Da prideš do krone,  se je treba kar potruditi z vzponom po številnih stopnicah. Stopnišče je zavito, okoli ne vidiš ničesar, pogled ti seže samo v naslednjo stopnico, prijem pa na oporno cev v ograji.  Ko se upehan prebiješ na vrh, si presenečen nad samo utesnjenostjo položaja. V glavnem se držiš sključeno, v strahu da se ne udariš v glavo, pogled na svet je skozi zastekljene linice rahlo zamegljen in omejen. Občutka svobode ni.

DSC_0347

Svobodneje se počutiš na drugi ploščadi, do koder se vzpne večina ljudi, ker je več prostora, svež zrak in nemoten pogled. Najsvobodnejši si na prvi ploščadi, ki je ravno dovolj vzdignjena nad tlemi da imaš neoviran pogled na vse strani, imaš občutek varnosti,  stojiš trdno na tleh. Svoboda razsvetljuje svet.

DSC_0396

TIMES SQUARE

Če greš na Maldive po sprostitev, v Pariz po navdih , na Kreto spoznavat grški temperament, greš v New York živet. Ko prvič stopiš na Times Square, se zaveš, da je to popek sveta. Tukaj preko nevidne popkovnice doteka energija in se širi na vse strani neba, preko celin in oceanov, seveda tudi do Slovenije. Reka luči, ljudi, rumenih taxijev, hrup življenja.

DSC_0199

Elektronsko Potemkinovo mesto, v katerem imajo lahko svoj prostor samo tisti top, top v smislu zaslužka. Vsa imena korporacij, ki utripajo, se prikazujejo in zginevajo, so na spisku naših dnevnih znancev, ki  na zavestni ali podzavestni ravni vplivajo na nas, njihova imena nam dnevno padajo iz časopisov, se vrivajo med filme in se kažejo med prebiranjem besedila o vzgoji solate na internetu.

Kdor ima svoje mesto na Times Squaru nas je prepričal, želeli to ali ne, da so najboljši, najkvalitetnejši, najnovejši, naj… Tako pač je, zamahneš z roko in se usedeš na navišje stopnice, na sredini popka in se prepustiš pretoku energije, človeške, svetlobne, zvočne, življenjske.

NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis

TRD OREH

Lili nas tokrat izziva, kot sama pravi, s “tršim orehom”. Sprašuje, kaj naj obleče k belo-črni kosmati jopici Intimissimi. Jopico ima zelo rada, a moti jo, da pri kombiniranju vedno “konča” s črno podlago. Verjetno jo Lili nosi k črnemu krilu in morebiti še črni ali beli bluzi.

Lili sem za rojstni dan podarila lončnico. Iz Dunaja mi je poslala fotografijo s pripisom, da je lončnica lepo prezimila. Morda me je prav ta fotografija spodbudila, da sem k jopici poiskala kombinacijo z rdečo obleko Marella, rdečo torbico Valentino in črno verižico Marella.

 

VRABČEK IN ANGEL

Kot večina dunajskih predstav je tudi SPATZ und ANGEL (Vrabček in angel) v Burgtheatru daleč presegla pričakovanja.

Glave so staknili David Winterberg (idejna zasnova), Thomas Kahry (avtor) in Daniel Grosse Boymann (režiser, katerega internetna stran je v navedbi zaradi čednega izgleda) in ustvarili enkratno predstavo – musical o Edith Piaf in Marlene Dietrich.

Edith in Marlene sta bili sodobnici, sprva tekmici nato pa sta se spoprijateljili in odkrito občudovali druga drugo, si stali ob strani v dobrem in zlu. Čeprav je Edith slovela po psevdonimu Pariški Slavček, jo je Marlen klicala “vrabček”. Vsaka po svoje sta se spopadali s slavo, občudovalci, alkoholom in drogo. Edith je bila hči cirkuškega akrobata in gostilniške pevke. Odraščala je s staro mamo – lastnico bordela, kot najstnica pa je živela v internatu in si služila denar s prepevanjem po pariških ulicah. Zaslovela je leta 1935, a so se slavi kmalu pridružile težave: vojna, smrt hčerke, prometna nesreča, odvistnost od droge, nesrečna ljubezen … Umrla je v 47. letu starosti. Marlene je izhajala iz pruske oficirske družine, bila glasbeno izšolana in leta 1929 zaslovela s filmom Modri angel. Pred drugo svetovno vojno je emigrirala v ZDA in nadaljevala kariero v Hollywoodu. Kljub temu, da je bila poročena in rodila hči, je imela razmerja tudi z ženskami, verjetno je bila zaljubljena tudi v Edith. Dočakala je častitljivih 91 let.

Edith je uprizorila Maria Happel, Marlene pa Sona MacDonald.

Odrska scena

Spatz&Engel by GeorgSoulek                                                          Lili v Burgtheatru

Rathaus “Štajerska se predstavlja”

http://www.grosseboymann.com/

http://www.burgtheater.at/Content.Node2/home/eninfo/English_Information.at.php

Pozdrav iz Dunaja,

Lili

POT NA OTOK

Spomnim se kako sva se s stricem, ko sem bila še osnovnošolka, pogovarjala o poletih na Mars. Skupaj sva krojila sanje o astronavskih podvigih in raziskovanju vesolja. Takrat sem verjetno prvič začela razmišljati o svojih življenjskih ambicijah – svojo izobraževalno pot sem želela razširiti izven meja svoje domovine. Staršem sem rekla, da bom po končanem Kajuhu študirala v tujini. Ta cilj sem si zadala v šestem razredu osnovne šole. Starša sta bila začudena nad mojimi radikalnimi cilji, saj sem imela slabih dvanajst let. Želela sta mi pokazati še druge možnosti in me tako na informativni dan peljala na kar štiri srednje šole – od Kajuha, pa centralne celjske gimnazije, pa vse do Želimelj in Bežigrada. A nič ni spremenilo mojih dolgoletnih načrtov – vpisala sem se na tisto (zame) pravo – I. celjsko.

Nekje v začetku drugega polletja leta 2012 je po šolskem zvočniku prišla okrožnica o predstavitvi IB programa na II. gimnaziji Maribor. Niti sanjalo se mi ni, kaj je IB program, in še manj, da bom ravno zaradi njega imela možnost uresničiti svoje tihe želje.

Posedli so nas v novo dvorano v podstrešju kjer nas je pričakala mlada gospa v aladinovih hlačih in uggicah. Še vedno se tako živo spominjam njene prispodobe, ki se mi je tisti dan zdela tako unikatna in nevsakdanja. Ko pomislim na gospo Polono danes, se mi na obrazu naslika nasmešek. To je tista gospa, ki nam je predstavila IB program, in tista gospa, ki je nato organizirala vsa predavanja o študiju v tujini, ki so tolikim dijakom odprla možnost vpisa na najprestižnejše univerze.

Vpisala sem se na IB program in o tem modro molčala pred sošolci vse do trenutka, ko sem domov dobila pismo, da sem sprejeta. Tisti dan je bil eden izmed lepših. V teh dveh letih IB-ja – v mojih zadnjih srednješolskih letih – se ni zgodilo le toliko lepih stvari, temveč tudi najprelomnejše. Maturirala sem, imela tisti svečani ples v dolgi modri obleki, se prvič resnično srečala z ljudmi drugačnih narodnosti in se z njimi spoprijateljila, se naučila toliko življenjskih modrosti in si odprla čisto novo poglavje v svojem življenju – vpisala sem se na študij v tujini.

DSC_0054

Ko sem prišla na IB, sem bila prepričana, da je fizika tisto, kar želim početi vse življenje. Zato sem si poleg obvezne matematike izbrala za naravoslovna predmeta fiziko in kemijo. Vpisala sem se na astrofiziko, na univerzo v Edinburgh. Za plan B sem si izbrala univerzo v Nottinghamu, kjer sem se prijavila na medicinsko fiziko. Na rezultate mature, od katerih je bil odvisen sprejem na univerzo, sem čakala več kot mesec dni. Ko je tisti 6. julij končno prišel, sem občutila največje olajšanje in poraz hkrati. Maturirala sem, matura je bila super, a Edinburgh mi je ušel za tista pičla 2 %. Le zakaj bi mi univerza spolzela za tako nerelevantno razliko v oceni?

Ko sem že izgubila upanje za Nottignham, sem dobila e-mail, da se je nekaj spremenilo na moji online prijavnici. Z zastalim dihom in tresočimi rokami sem vpisala tisto zaporedje številk – 1116906…, ki sem ga vedela že na pamet, in bi naj predstavljalo uporabniško ime. Pisalo je, da sem sprejeta! Po neomajnem veselju je teden za tem prišla nova e-pošta. Pisalo je, da so me na izbrani program sprejeli pomotoma in da žal zame ni mesta. V tistem trenutku so se mi podrla tla pod nogami. Nisem vedela, kaj naj naredim.

Na koncu tiste nezaželjene e-pošte je pisalo, da si lahko zamenjam program za nekaj z druge fakultete za kar ne bom potrebovala tista ušiva 2 % iz matematike. Po dolgem omahovanju in veliki zbeganosti sem se odločila, da svojih otroških želj ne bom kar tako zavrgla, še manj pa svojega dvoletnega truda in odrekanja v času IB-ja. Poleg tega pa mi je univerza zaradi svoje napake in površnosti (še vedno ne razumem kako lahko pride do napačnega sprejema, a se s tem ne obremenjujem več, saj mi je ravno ta napaka odprla nova vrata) ponudila novo priložnost.  Odločila sem se, da bom študirala mikrobiologijo (kljub temu, da nisem imela biologije na maturi). Preden sem prišla v Maribor sem si želela biti zdravnik. Še vedno ne vem, kaj me je tako prepričalo v izbor fizike; morda dejstvo, da je to osnovna naravoslovna veda na kateri temelji vse ostalo, ali pa kaj drugega (mogoče pa tisti otroški načrti o sprehodu po Marsu). Kakorkoli, z mikrobiologijo lahko nadaljujem svojo poklicno pot v medicinski mikrobiologiji in delam v laboratoriju kot sem si tudi sprva predstavljala. Še več, fizika je lahko vedno moj izbirni predmet in sedaj vem, da se je ta napaka zgodila z razlogom, ker morda pa le fizika ni bila tisto pravo zame.

Zdi se, kot da sem dobila najboljše iz obeh svetov. Svoje univerze ne bi sedaj zamenjala za nič drugega. Pa četudi včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje na Škotskem, vem, da sem na pravem mestu. In ravno to mesto je destinacija kjer se je začela moja pot na otoku.

NA VRHU GORE

Angleži so me nedavno naučili kako se s pravilno količino mleka in rjavega sladkorja pije English Breakfast. Priznam, prej se mi ni ta čaj zdel nič posebnega, sedaj pa ga še kako rada pijem tudi, ko sem doma. Ko sem prišla na otok, sem vedno rekla, da pogrešam poleg družine, prijateljev in hrane tudi svojo državo. Redkokdo me je razumel in ko sem rekla prijateljem doma, da bi se želela vrniti v Slovenijo, saj bi preveč pogrešala domovino, so me nekako čudno pogledali.

Naj se spomnim; kdaj sem prvič naredila snežno kepo? Ali pa kdaj sem nazadnje opazovala zvezdnato nebo z našega vrta? In kdaj sem se nazadnje začudila, ko sem iz mesta zrla v Alpe? Sem sploh kdaj pomislila, da sneg na Voglu pri petnajstih stopinjah, ob obilici sončnih žarkov v spomladanski jakni sploh ni samoumeven? In da so lahko zelenje ter gozdovi ob avtocesti nekaj povsem neobičajnega?

O tem sem redkokdaj razmišljala, če sploh sem. In niti približno se ne spomnim pri koliko letih sem naredila prvo snežno kepo (zakaj bi si to sploh zapomnila?). Še manjkrat sem razmišljala o tem, da se lahko spomladi v slabih štirih urah naužijem svežega gorskega zraka in sončnih žarkov ter vidim sneg, hkrati pa pojem kepico sladoleda na soncu na obali, ob prijetnem morskem zraku. Precej nenavadno. Navsezadnje pa lahko na poti do obale postanem slovenski otočan na tistem majhnem otoku sredi jezera.

11091024_982726925073501_6169242528528482375_o

Te dni, ko sem se končno vrnila med domače, me je obiskala Wendy – prijateljica iz Hong Konga. Ko sem jo zagledala na letališču, mi je skočila v objem, in takoj povedala, da še nikoli ni videla z letala tako lepega razgleda na gore. Povedala sem ji, da so to naše in avstrijske Alpe, ki jih bo lahko kmalu videla tudi s tal. Zastal ji je dih in prepričana je bila, da je bila edina potnica na letalu, ki jih je slikala (povsem ji verjamem, saj je letela s samimi Makedonci in z nekaj Slovenci). Ko smo se peljali do našega doma, je gledala skozi okno v zelene pokrajine, ki so nas spremljale vso pot ob avtocesti. V trenutku sem vedela, da bo družinski izlet na Bled več kot primeren zanjo. In tako smo se naslednji dan zgodaj zjutraj z družino napotili proti gorenjski regiji.

Svojega navdušenja nad pokrajino ni mogla skrivati in vzkliki veselja ter navdušenja so bili popolnoma unikatni (čisto njeni, tisi tipični s smehom, ki ga lahko slišim iz svoje sosednje sobe v Newark Hallu ob drugi uri zjutraj). Pravi, da še ni nikoli videla tako čistega jezera s takšnimi refleksijami pokrajine. Še več, še nikoli v žiljenju ni bila tako blizu gora. Z ladijco smo pripluli do otočka kjer smo prehodili vseh devetindevetdeset stopnic do cerkvice s tistim znanim zvonom želja. Povedala nam je, da število devetindevetdest v njihovi kulturi pomeni forever, to infinity. Pravi, da če ne prej, se v Slovenijo vrne na dan svoje poroke (do takrat pa mora najti tistega, ki jo bo lahko nesel vseh devetindevetdeset stopnic, vse do te majhne cerkvice kjer bosta lahko skupaj pozvonila za srečno življenje – to sicer pravim tudi jaz).

_MG_0383

Ko je moj ati videl, kako je srečna (resnično ne znam opisati njenega navdušenja in tiste pristne otroške sreče, pravi blissful happiness), se je odločil, da bomo izlet zaključili še malo višje – na Voglu, ob razgledu na Bohinjsko jezero. Tako smo se z gondolo povzpeli do vrha Vogla kjer smo lahko bili priča ne le popolnemu razgledu na naše Julijske Alpe z najvišjo goro, temveč tudi pravemu spomladanskemu snegu. Mislim, da je Wendijino presenečenje preseglo vse meje. Ta dan je naredila svojo prvo snežno kepo (z nasmehom na obrazu nam pove, da je to doživela pred dvajsetim letom starosti) in jo pred metom vsaj desetkrat fotografsko dokumentirala. Kjub temu, da je bilo v Hong Kongu sredi noči, je poklicala svojo mamo in jo vsa presrečna prebudila iz spanca. Zakaj bi spala, če pa je bila Wendy sredi pravih gora in je v rokah držala sneg? Ne samo sneg, še cvetlice!

_MG_0498

Privoščili smo si tipično slovensko zimko (ali smučarsko?) kosilo na kočici na vrhu Vogla – ričet in pasulj. Ta dan smo poskusili vse vrste naših tortnih rezin; od prekmurske, blejske do tipične vseslovenske potice. Wendy pravi, da bo sedaj s še večjo muko prebavljala angleško kuhinjo. Po vseh teh degustacijah sem se še sama nekaj naučila – nikoli se ne zanašaj na trgovine in slaščičarnice na turističnih območjih (razen, če niso to popolne Trojane), saj je domača orehova še vedno najboljša (en velik hvala moji mami Mariji!).

Kljub slovenski majhnosti, si je težko ogledati vse v zgolj dveh dneh, še posebaj, če preživiš nekaj časa na vsaki destinaciji. Zato sva naslednji sončni dan preživeli v naši zeleni prestolnici. Nika naju je popeljala do gradu od koder smo imele čudovit razgled na Ljubljano. Tisti dan smo poskusile vsaj tri vrste sladoleda in poslale vseh dvanajst razglednic. Muller in stenska polica Milke. Pa ljubljanska tržnica in dolga lesena stojnica samega domačega paradižnika. Bi kdaj slikala polico Milke in paradižnik Lušt? Jaz ne, Wendy pa z navdušenjem. Za kosilo smo šle v azijsko restavracijo DA BU DA, saj si je Wendy zaželela poskusiti svojo hrano na slovenski način. Kljub neuspešnemu učenju pravilne uporabe palčk, smo se imele super in da boste vedeli – DA BU DA ima zelo dobro azijsko hrano, pravi Wendy. Seveda ni kot tista z njene celine, je pa zelo dober približek. Ljubljana je čudovita: ima drevesa in najvišji nebotičnik se še vedno ne dotika oblakov. Ko je sončno, se lahko po vsej prestolnici naužiješ sonca in čudovitega zraka. Kot da to ne bi bilo dovolj, je navlkljub temu, da je to najbolj poseljeno območje naše države, še vedno ogromno prostega prostora in vse je tako estetsko ter čisto. Naša prestolnica reciklira in kolesari – neverjetno!

In kaj je še najbolj neverjetno? Ko sva se pozno zvečer vrnili domov s tistim počasnim vlakom, sva lahko z našega dvorišča videli nešteto zvezd (v Nottinghamu je preveč oblačno, redkokdaj se vidijo zvezde in če se, je teh le peščica, Hong Kong pa podnevi z veliko težavo ulovi kaj sončnih žarkov, ponoči pa sije od umetne električne svetlobe, ki se na višini pogubi v smogu). In za piko na i, ima naša majhna dežela prekrasno naravo in odlično kuhinjo s tradicionalno hrano (tudi kranjska klobasa je po Wendijinem mnenju odlična!).

Na vrhu gore, z razgledom na pokrajino (lepa hvala moji družini za čudovit izlet – vsem je dobro delo; dan preživet v naravi, skoraj da brez interneta in prenosa podatkov). Navsezadnje sploh ni tako samoumevno in Slovenija bo tako ali drugače vedno moj dom.

HANIN ODTENEK ŽIVLJENJA: Sedaj, po vseh tisoč besedah, še samo čakam na vprašanje ‘zakaj sem šla študirat v Anglijo?’. Ampak mislim, da je jasno – Slovenija je prekrasna dežela, vse do tistega trenutka, ko preidemo z vidika narave na vidik sistemov, takšnih ali drugačnih.

PAPEY ISLAND

Djupivogur je mala zaspana vas sredi ničesar na vzhodu Islandije. Vasica diha tiho, enakomerno, s plitvimi vdihljaji. Vaščani živijo umirjeno, spokojno ribiško in kmečko  življenje, vsi poznajo vse in vsi vedo vse o vseh. Kaj lahko pričakuješ od življenja v Djupivogurju? Da bo dolgo, umirjeno, predvidljivo. Zrak je svež, prehrana je zdrava, stresa ni. Mogoče je lahko edina hiba tega načina življenja dolgčas. In tako so tudi prebivalci Djupivogurja izpred par stoletij, 5. junija 1627 zvečer, rahlo zdolgočaseni od brezgibnega življenja, ne zavedajoč se kaj je širni svet, kje je daljnja Afrika , kdo so to Alžirci, breskrbno zaspali.  In zjutraj jih je presenetil napad. Iz morja. In še preden so se dobro zavedeli, so bili vsi ujetniki na alžirski ladji, polni mrkih pogledov temnih moških neznanega jezika in dežele. Iz male vasice so bili odpeljani v suženjstvo na drug konec sveta.

File_047

Danes iz Djupivogurja vozi ladjica na Papey island, otoček, ki je svoje ime dobil po irskih menihih (papar), ki so med 8. in 9. stoletjem prišli do obale Islandije, ki je bila takrat še brez imena in brez prebivalcev. Danes je to domovanje zanimive združbe živalskih, domišljijskih in občasno tudi človeških bitij.  Razparcelirali so si površino in v slogi sobivajo na kopnem in v vodi. Na nizkih malih skalnatih otočkih,  v velikosti stanovanja, so si svoje domovanje prilastili tjuljni.

Na navpičnih pečinah se na skalnih policah dobesedno stiskajo druga ob drugo črno bele lumne, nad pečinami pa so med debelo travno rušo vhodne luknje v prebivališča ljubkih ptic z veliko imeni: njork ali morskih papig ali malih severnih menihov ali malih severnih bratov ali mormonov. Mormoni ljubijo stalnost, zvestobo in partnerstvo. Imajo stalnega partnerja, stalen dom, ki ga partnerja skupaj urejata, prav tako si odgovornost za zneseno jajce delita tako oče kakor mati. Medsebojno vez si potrjujeta s svojevrstnim kljunčkanjem, ko moški otresa z glavo, se šopiri in prhuta s krili (podobno kot človeški primerki), oba pa nalahno potrkavata s kljuni.

Na otoku živijo v gradu, po islandsko imenovanem Kastali, domišljijska bitja, pripadniki huldufolka. Človeška bitja so na otoku zapustila kar nekaj sledov. Domovanje lastnikov otoka, ki so potomci pregrešno bogatega stanovalca otoka, ki je svoje bogastvo dobil s tem, ko je nosil nábrók – hlače narejene iz kože umrlega. Po islandski legendi za bogastvo in srečo potrebujete samo soglasje umirajočega, da mu lahko po smrti izrežete kožo od pasu navzdol, vključno s podplati. Potem te hlače oblečete, nekaj časa nosite in bogastvo in sreča pride sama po sebi. Potomci bogatega srečneža so na otočku zgradili tudi najmanjšo islandsko cerkev pod katero so ob gradnji zakopali zaklad. Tistega, pridobljenega z nošenjem “necropants”, hlač umrlega. Seveda bo tam tudi za vedno ostal saj bi tistega, ki bi si drznil izkopati zaklad pod cerkvenimi tlemi, zadelo strašno prekletstvo, tega pa nobeden Islandec ne bi tvegal.

503