DRUGA POLOVICA ŽIVLJENJA

Pred kratkim sem srečala sošolca iz gimnazije, ki me je vljudno pobaral, kako sem. Na moj odgovor, da se odlično počutim, ker sem v zrelih letih in imam podstrešje pospravljeno, mi je porogljivo odgovoril z vprašanjem: “Pa veš, kaj pride po zrelosti? Gnitje,” in se gromko zasmejal, ko je videl, da me je s temi besedami dotolkel ne samo v tla, ampak še globje 🙂 Kakšen bi bil šele njegov odgovor, če bi mu zaupala, da je s svojimi oblivi že začela po meni pljuskati menopavza. Po moje bi mi svetoval, naj grem kar naravnost na britof in tam počakam, da se pač zgodi tisto neizogibno. 🙂 O menopavzi se v javnosti še nedolgo nazaj sploh ni govorilo in še danes se sama beseda menopavza sliši kot pljunek. Takšen masten, ogaben in odvraten, ki bi ga v prvem trenutku najraje pobrisal iz obličja zemlje, pa je preveč nagravžen, da bi to tudi naredil. Potrebno bi ga bilo postrgati s tal, ga razmazati po stekelcu in pod mikroskopom pregledati njegovo strukturo. Večji del zgodovine namreč tega pojma sploh niso poznali, saj je večina žensk umrla že pred menopavzo, danes pa je zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe že zelo mala verjetnost, da je ne bi doživel. Po mnenju žensk je ta doba med zrelostjo in starostjo ena izmed najlepših obdobij v našem življenju. In zakaj je temu tako?

Nekako s koncem pubertete je celotno telo pripravljeno, da opravi svojo reproduktivno vlogo. Napeto, mlado telo, kipeče prsi, zaobljene boke in ploski trebuh v enakomernem ritmu preplavljajo hormoni in pletejo tančico, ki mlademu dekletu zastre pogled. Življenje dekleta se spremeni v življenje ženske, ki je osredotočena na potrebe in občutja drugih. Tančica se rahlo dvigne samo vsak mesec za kakšen dan, v času zloglasnega PMSa. Takrat jo telesno in čustveno neugodje opozori na kup nerešenih vprašanj, ki se nabirajo v njej, ker zanemarja svoje lastne potrebe in želje na račun potreb in želja drugih. “Pozabi nase”, jo dnevno usmerjajo hormoni, “važni so otroci, partner, drugi.” In naenkrat minejo leta v tekanju od obveznosti k obveznosti z imenom Moram. Sčasoma pa se čisto počasi, skoraj neopazno, na konec besede moram, prikrade vprašaj : “Moram?”. Vprašaj se namnoži in preraste v : “Si to želim?” in takrat so razmere zrele za izbruh. Predmenopavza trka na vrata. Pričakovanja že odraslih otrok in partnerja, da boš opral, skuhal in uredil vse, da bo zadovoljenih čim več njihovih potreb, ti začne iti na živce. In ni več daleč dan, ko na pripombo, da je riž razkuhan, zagrabiš skledo in jo skozi zaprto okno vržeš ven. In se vsi čudijo, kaj neki so rekli takega. Nekje sem brala, da postajajo moški čedalje bolj osveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovimi ženami. Izmislili so si tudi šalo, da moški, ki verjamejo, da ni težko živeti z ženo v menopavzi, verjamejo tudi v roza slone 🙂 in da je na vprašanje : “ Zakaj žena, ki je v menopavzi nikoli ne vpraša moža, kako se počuti?” edini pravi odgovor: “ Ker ji ni mar.” 🙂

DSC_3091

V menopavzi gre namreč za veliko več kot za divjanje hormonov. Ko se začne pajčolan iz reproduktivnih hormonov dvigati, dolgo potlačene želje in ustvarjalna hotenja privrejo na dan, kar sproži ogromne količine ustvarjalne energije. Ob menopavzi nadaljujemo tam, kjer smo v adolescenci ostale. Možgani se spreminjajo, misli, zmožnost za zbranost, intuicija se na novo nastavijo. Ženske dobimo bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem tudi spregovorimo. Ameriške ženske v menopavzi se šalijo, da je edini filter, ki ga še imajo, tisti za kavo. Če ženska obdrži še druge filtre, če je zaradi miru doma in v službi še naprej tiho, ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov, je rezultat enak kot če bi se na ekonom loncu zamašil ventil. Običajno popusti zdravje ženske. Po drugi strani pa se moramo me, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile vse tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase. Ne pravijo zastonj, da če si želiš stabilnosti v svojem življenju, se začni družiti z žensko v menopavzi. Ob njej se ti bo vse po vrsti zdelo trdno kot kamen. 🙂 Strasti, ki nas začnejo pretresati do obisti, so resnične in nas pozivajo, da ravnamo v skladu z njimi. Zahteve, ki jih postavljamo, so realne, napadi ustvarjalne energije in čustveni premiki, do katerih pridemo v menopavzi in katerih nas je sprva strah, pa nam pomagajo opraviti delo. Nujno je, da izkoristimo jasen pogled, ki je dar menopavze, in ga uporabimo za to, da bo druga polovica našega življenja res naša.

Fotografija: Zlatka

NAJ RAZKRIJEMO SVOJO INTIMO ?

Vem, da naključij ni. Zakaj pa se določena “naključja” zgodijo, pa zelo pogosto ne znam pojasniti. Tuhtam, premlevam, pa nikakor ne pridem do gotovega odgovora. Da bi lahko brez kančka dvoma rekla: to je to. Včeraj se mi je namreč odprla tema, na katero sem dobila kar tri odgovore. Z Zlatko sva se pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo razkrivanje intimnih zgodb v javnosti, ali je to obsojanja vredno ali ne.  Jih moramo zadržati zase?

In prvi odgovor na to dilemo mi je navedla kar sama. Rekla je, da (ponovno) bere Junga, ki je seveda razkril dobršen del svoje intime. Nekoč, ko sta s Freudom analizirala svoje sanje, ga je prosil, da mu več razkrije o sebi in svojem privatnem življenju, da bi lažje analiziral njegove sanje. Freud ga je s pogledom, polnim nezaupanja, zavrnil z besedami: “Saj vendar ne morem tvegati svoje avtoritete.” In Jung je zaključil, da je v tistem trenutku, zaradi te izjave, Freud dejansko izgubil pri njem vso avtoriteto. Svoj ugled je postavil nad resnico, ki jo je Jung vselej iskal.
Drugi odgovor sem dobila, ko sem listala po priročniku Christiane Northrup z naslovom Žensko telo, ženska modrost. Iskala sem nek nasvet in zagledala odstavek: “ Družbeno okolje na splošno, posebej pa zdravniški poklic, svarita zdravnike, naj svoje osebne zgodbe zadržimo zase, zlasti ko gre za težka čustva, kot sta strah ali jeza – menda zato, ker bi si spodkopavali avtoriteto, če bi bili videti preveč človeški. Vendar pa sem z leti ugotovila, da nič ne podkrepi bistva in nič ne pomaga bolj kot iskrena osebna zgodba……. Iskrene zgodbe pomagajo prebuditi zdravilca v nas.”
Tretji odgovor sem našla v knjigi Moja pot avtorice Milene Košak, ki sem jo kupila pred kakim tednom na predstavitvi v konjiški knjižnici. Nekako sem se odločila, da je včeraj napočil čas, da jo preberem. In že takoj na začetku, v predgovoru Nadje Ferk Rodeš berem : “Najbolj se nas dotikajo izkušnje, ki prihajajo skozi energijo Srca. Zgodbe, ki jih človek posreduje skozi lastne izkušnje.” In knjigo sem prebrala na dah. Z Mileno Košak sem podoživljala njeno pot, njeno pretresljivo izgubo, žalost, upanje, iskanje resnice, smisla in poslanstva. In začutila sem, da to ni samo njena pot, to je naša skupna pot, saj nas povezujejo iste energije. In vsaka osebna zgodba je tudi naša skupna, saj smo vsi del iste celote. Mogoče so se vsa ta “naključja” zgodila v istem dnevu zato, ker je bil čas, da pridem do tega spoznanja….. in v tem trenutku sem začutila gotovost v vsej njeni dokončnosti! V prejšnjem stavku MORAM odstraniti besedo mogoče. Brez kančka dvoma lahko rečem: to je to!

Mojapot - 1
P.S. SSKJ definira: íntima 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje 2. prijetnost, domačnost

NAJLEPŠE POGRNJENA MIZA V MARIBORU

Vsi poznamo pravljico bratov Grimm z naslovom Mizica, pogrni se in prebrisanost najmlajšega od treh sinov, ki je domov prinesel mizico, na kateri nikoli ne zmanjka jedače in pijače. Verjetno bi vsak rad premogel tako mizico.

mimi7 - 1 (1)Zaželel si jo je tudi Ludvik II. Bavarski, ki je nadvse ljubil pravljice, zato si je dal postaviti pravljični grad Neuschweinstein. Grad je tako pravljičen, da je Walt Disneyu služil za predlogo, na osnovi katere je izrisal grad, v katerem spi Trnjulčica. In glede na to, da je bil kralj, so Ludviku II. želje tudi izpolnjevali. Ko si je zaželel “mizico, pogrni se”, so mu jo tudi izdelali. Še danes se nahaja v gradu Linderhof. Gre za premično mizo, ki so jo služabniki s posebnim mehanizmom povlekli iz spalnice v spodnji prostor, jo obložili z jedmi in pijačo in jo ročno zopet dvignili v kraljevo spalnico. V času večerje je iz Ludvikove spalnice prazna miza izginila in že čez nekaj minut se je pojavila nazaj, polna vročih jedi, iz katerih se je še kadila sopara.

mimi9 - 1V Mariboru takšne “mizice, pogrni se”, na kateri ne bi zmanjkalo jedače in pijače ni. Je pa mizica, ki je najlepše pogrnjena. Kje? Na Grajskem trgu 2 (zraven hotela Orel).

 V od novembra odprti butični trgovini, pogrinja mizo z veliko mero prefinjenosti in izbranega okusa simpatična Mirjana Krajnc. In če bi Ludvik II. Bavarski še danes živel, bi mu morali na njegovi “mizici, pogrni se”, servirati jedačo iz vrhunskih znamk porcelana, ki so v Mirjanini trgovini. Vedno je želel najboljše in Mirjana to, kar je najboljše ima: porcelan iz hiše Rosenthal, Versace, Thomas, Hutschenreuther, Kahla, Weimar Porcelan, Royal Limoges in Goebel.

Z MARTINOM JE “PRIŠO” PUBEC

V življenju stremimo za tem, da počnemo stvari tako kot je prav, v pravem vrstnem redu in seveda s hvaležnostjo. Hvaležni smo, da se zbudimo v nov dan, da smo zdravi, da imamo družino, prijatelje, da smo sploh lahko spoznali ta svet. Ob godu svetega Martina, v času, ko je celotna letina pod streho, uskladiščena, v trdi ali tekoči obliki, skuhana, posušena, zamrznjena, stisnjena, predelana ali nepredelana, pa smo hvaležni za vse darove zemlje, ki so nam bili podarjeni. In na ta dan se je treba za njih obilno zahvaliti. Tudi za vinsko letino, ki s spremembo mošta v vino sploh nastane. Šele po zahvali za letino lahko vstopimo v adventno obdobje, čas priprave na božič, na ponovni pričetek poti, imenovane leto.

Za vinsko letino se zahvali z blagoslovom vina. Blagoslovom in ne krstom, ker je v Sloveniji to včasih veljalo za zelo nehvalevredno, lahko rečemo goljufivo dejanje gostilničarjev, ki so vinu dodajali vodo in si na ta način povečevali zaslužek. Mogoče so si z imenom “ krstiti vino” ob takem nečednem dejanju olajšali vest. Kdo bi vedel.

V Kovači vasi pri Slovenski Bistrici je ogromna klet, v lasti Vinka Kropca in njegovega podjetja Vila Platana. Klet je ogromna iz dveh razlogov. Prvi je lastnikovo ime, saj lahko v skladu s slovenskim pregovorom: “ Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti, “ za obilno letino poskrbi kar sam. Na svoj dan pač poskrbi za pravo vreme, kar mu ni težko, saj njegovo ime pomeni zmagovalec. Drugi razlog je vsakoletno martinovanje, na katerem z obiskom v ogromnem številu tudi izrazimo ogromno hvaležnost. In vsa ta energija se mora nekje poznati.

In vsa ta energija se mora nekje poznati

Pri nas torej velja, da se mlado vino naredi 11. novembra. V Franciji nastane kak teden kasneje, vsako leto na tretji četrtek v novembru. Takrat pride v trgovine najbolj slavno mlado vino Beaujolais, ki je blede barve, sadno, lahko in pitno. Francoski Beaujolais je slovenski Pubec.

Štajerska beseda za dečka, fanta je dobila nov pomen. Postala je ime za štajerska mlada vina. Ker pubec je seveda Štajerc. Ne samo da nastanejo prej, štajerska mlada vina imajo vsaj take lastnosti kot iz gamaya pridelana francoska: poudarjeno svežino, sadnost in pitnost. Za razliko od rdečega Beaujolaisa je Pubec beli. Vinkotova klet pa je ena izmed sedemindvajsetih kleti, v katere je včeraj prišel z Martinom tudi Pubec. Z rumenim metuljčkom.

PREMIERA BALETA PEER GYNT

Henrik Ibsen, norveški dramatik, je živel v prepričanju, da so besede premalo. Izjavil je, da tisoč besed ne naredi tako globokega vtisa kot eno samo dejanje. Njegov sodobnik in sonarodnjak, Norvežan Edvarda Grieg, skladatelj, se prav tako ni zanašal na moč besed. Rekel je, da besede včasih potrebujejo glasbo, glasba pa ne potrebuje ničesar.
Ibsen je zapisal veliko besed v fantazijsko dramo Peer Gynt in zaprosil Griega, da jo uglasbi. Grieg se je z glasbeno spremljavo Peer Gynta proslavil, skladba V dvorani gorskega kralja je postala celo eno izmed njegovih najbolj priljubljenih del, čeprav njemu sploh ni bila všeč.
Po Griegovo sicer glasba ne potrebuje ničesar, vsekakor jo pa lepo dopolnjuje balet, še posebej s koreografom Edwardom Clugom in mariborskim baletnim ansamblom. Izvrstna glasba, sodobni balet, pika na i z opernim zborom, glasbi in baletu prilegajoči kostumi, popolna scena, ki jo skoraj ni bilo, vse se je zlilo v celoto, nas navdušilo in prevzelo. S Peerom Gyntom smo se iz tukaj in zdaj premikali v neznano in nikjer in se spet vračali nazaj, se družili s troli in trolkami, vaščani in vaščankami, se družili z norci v prisilnih jopičih, bili na poroki, potovali v norišnico v Kairo in v puščavo v Maroku. Včasih pa točno niti nismo vedeli kje in s kom smo. Še dolgo po zadnjem baletnem koraku smo sedeli v gledališki kavarni in se navduševali. Večina tudi nad jelenom, ki ga je na štirih nogah odplesal Sytze Jan Luske. Meni pa ni šla v račun popolnost gostujočega baletnega solista, Peera Gynta, Miloša Isailovića. Tudi njegovih nog 🙂 .

Corso Vittorio Emanuele

Življenje kar vrvi na in nad ulico corso Vittorio Emanuele, glavno aorto v Milanu, ki se od srca -katedrale vije proti vzhodu. Če bi merili pretok ljudi v ulici, bi prišli do neverjetnih številk. Prav tako so natrpane trgovine, kjer se ljudje oblačijo od glave do pete. Tu so prisotne trgovske verige, ki jih imamo tudi v Sloveniji. Zanimivo, da so pri marsikateri firmi cene nekaj nižje kot pri nas, izbira je pa vsekakor večja, popolna, mogoče celo prevelika. Tudi gneča.

Quadrilatero della moda

Dobrih 40 let je odkar sta v Milanu začela ustvarjati Giani Versace in Giorgo Armani modo, ki je veljala za bolj praktično in elegantno od zelo formalne in drage mode, ki je prihajala iz Firenc, ki so takrat veljale za modno prestolnico. Milanska moda je začela postajati popularnejša od firenške in pariške. Modne hiše in trgovine so začele v centru Milana rasti kot gobe po dežju. Nastala je četrt visoke mode, ki jo Italijani poenostavljeno imenujejo Quadrilatero della moda (modni štirikotnik), ki je v bistvu večkotnik, sestavljen iz, skoraj bi rekla, neuglednih ulic, kjer domujejo trgovine visoke mode.

Ulice so v glavnem ozke, enosmerne, ob cesti so parkirani prestižni avtomobili. Včasih naletiš na gručo novinarjev, ki se stoje gnetejo pred trgovino in čakajo, da bo znana oseba, ki je v trgovini končala z nakupi in bo prišla ven, da bodo ujeli kakšno fotografijo, če bo sreča pa tudi dobili  kakšno izjavo.

Če se sprehodiš po modnem štirikotnikom in si ogledaš izložbe, lahko brez težav opišeš vse modne trende sezone, najbolj modne materiale in barve, kombinacije in “must have” izdelke sezone. Tako podkovan se z lahkoto znajdeš v še širši ponudbi na Corsu Vittorio Emanuele II, kjer se po desetinskih cenah najdejo zelo podobni izdelki. Postavlja se mi vprašanje, kdo v bistvu  narekuje modne trende? Veliki modni oblikovalci, katerim sledijo oblikovalci množičnih trgovcev v tekstilni industriji kot so Zara in H&M? Je kdaj tudi obratno?

Vsekakor si je mesto Milano v zadnjih štiridesetih letih prislužilo ime modne prestolnice sveta.