RENATA: “VSAKA SLOVENSKA MAMA BI OMOGOČILA SINU POBEG NA VARNO”

V prejšnjem prispevku sem predstavila prvi del pogovora s svojo prijateljico iz Vinogradne ulice, Renato Gabrovec. ZAUPALA NAM je svojo študijsko in poklicno pot ter opisala svoje delo pri Rdečem križu Slovenije, območnem združenju Slovenske Konjice. Objavljam drugi del pogovora, ki ni le informativen, ampak tudi pretresljiv. Govori o njenem delu v namestitvenem centru za begunce v Celju.

Občasno delaš v namestitvenem centru za begunce v Celju. Opiši nam svoj delovni dan oziroma svoje naloge v tem centru.

Prostovoljci in zaposleni na Rdečem križu dežuramo v Celju vsakih sedem dni.
Dežurstvo v nastanitvenem centru Celje se prične s prihodom beguncev. Takrat gre v Celje ekipa štirih prostovoljcev, ki pomagajo pri sprejemanju in razvrščanju ter pri nastanitvi beguncev. V začetku smo tudi delili hrano, oblačila, pomagali pri pospravljanju postelj in čiščenju. Sedaj ta dela opravljajo javni delavci, ki so zaposleni v centru. Poleg prostovoljcev pa moramo zagotoviti prisotnost dveh članov ekipe prve pomoči za 24 ur, da lahko s svojim znanjem pomagajo bolnim in poškodovanim beguncem.
Občasno priskočimo na pomoč tudi v Gornji Radgoni. Sama v centru opravljam naloge članov ekipe prve pomoči, ko v prirejeni ambulanti sprejemamo bolne begunce. Dvajset let dela v zdravstvu me je opolnomočilo do te mere, da lahko brez strahu delam v ambulanti.

Spremljaš različna stališča o begunski krizi v medijih?

Redno. In sem zelo prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč. Niti slučajno ne bi bila rada v vlogi beguncev in vsak večer sem presrečna, ko se uležem v svojo toplo posteljo. Vem, da me ne bodo zbudile bombe, da ne bom dobila garij, uši ali še česa hujšega in da nihče ne bo izvajal nasilja nad mano. Neprecenljivo!

Kaj meniš o tako imenovanem sovražem govoru?

Prizadene me predvsem sovražni govor ljudi, ki jih osebno poznam že leta in leta. In ne morem verjeti, da v vseh teh letih nisem zaznala v njih ksenofobije in nesprejemanja drugačnosti, predvsem pa ne tega, da bi ozavestili stisko večine teh ljudi, ki bežijo iz vojnih območij ali pa v »boljšo prihodnost«, ki jim je bila obljubljena. Moj oče je v poznih sedemdesetih letih odšel za boljšim zaslužkom v Nemčijo, tam ostal štiri leta in nam s svojim delom omogočil, da smo si zgradili dom. Zato tudi ekonomske migrante razumem. Verjamem, da jih večina prihaja z dobrim namenom.

Ti je pri delu v centru politika pomembna? Se sprašuješ, od kod in zakaj prihajajo množice ljudi, kaj bo z njimi  in z nami v prihodnje?

Moram reči, da mi pri stiku z njimi, ko skušamo rešiti težavo, s katero so prišli v ambulanto, zmanjka časa, da bi razmišljala o tem, zakaj so tukaj, kam jih vodi pot in kaj pričakujejo. Z nikomer se o tem nisem pogovarjala, saj se sporazumevamo večinoma z neverbalno komunikacijo. Pokažejo, kje jih boli, nakažejo svoje splošno počutje; mi v ambulanti, večkrat sami ali skupaj z zdravnikom in tehniki pa nato obravnavamo njihove težave. Vrste so neskončne, časa za debate ni. Moram reči, da je pretok ljudi tako intenziven, da na politiko niti pomislimo ne.

Mogoče sem naivna, ampak res se mi smilijo. Ob sprejemu, ko izstopajo iz avtobusov, preden jih policisti popišejo, jih imam čas opazovati. Stojijo v vrsti, vsi izmučeni, otroci se stiskajo v naročja svojih staršev, jokajo, so zaspani, premraženi in naveličani. Mladi fantje, ki jih nekateri obsojajo, da se ne borijo za svojo deželo, niti prav živeti še niso začeli … Ti fantje bi lahko bili naši sinovi. Gotovo bi tudi vsaka slovenska mama/družina omogočila sinu pobeg na varno raje kot v vojno. Vojno, ki so jo zakuhali »veliki politiki« in v kateri so vojaki samo tarče.

Begunci so se znašli v nezavidljivem položaju, koliko pa so po tvoji oceni premožni?

V prvem valu prehoda beguncev v mesecu septembru nisem bila zraven. Ko pa smo se v oktobru začeli aktivno vključevati z delom v nastanitvenih centrih, pa so bili ti ljudje oblečeni skromno, predvsem obutev je bila popolnoma neprimerna za potovanje. Otročički, posebej tisti zelo majhni, so bili zaviti v enake odejice, oblečeni v tople in čiste pajace. Verjetno so to prejeli nekje na dolgi poti med Turčijo in Slovenijo.

Imajo telefone, tablice ipd., dostop do interneta. Verjetno spremljajo tudi novice o begunskih tokovih. Misliš, da so ozavestili, da njihovi vlaki potujejo v obljubljeno deželo, ki jim ne bo nudila vsega, kar od nje pričakujejo, da jih bo morda celo zavrnila?

Seveda imajo telefone, saj je bila Sirija zelo razvita država. Če bi nas vojna izgnala iz domov, bi tudi vzeli zraven telefone. Mislim pa, da begunci nimajo pojma, kaj jih čaka. Niti se ne ukvarjajo s tem, gredo slepo po »črednem nagonu« tja, v Indijo Koromandijo. Smilijo se mi predvsem zaradi tega, ker si očitno slikajo prihodnost preveč rožnato. Mislim, da jih bo mnogo odšlo nazaj razočaranih. Kaj jih pa čaka doma, pa niti pomisliti ne upam.

Sociologi trdijo, da bo s prihodom beguncev Evropa drugačna, da potrebuje novo definicijo državljanstva. Misliš, da bi se morali begunci v Evropi asimilirati, tj. se prilagoditi našemu načinu življenja in bivanja, ali nas čaka integracija, ki pomeni, da bomo morali skupaj najti nove načine sobivanja?

Ugibam lahko, saj premalo poznam želje in pričakovanja teh ljudi. Menim, da je prav, da se vsi skupaj pripravimo na začasno sobivanje. Vsekakor bodo begunci imeli ogromno dela, saj se bodo morali navaditi na novo kulturo, nov jezik in bo zanje to gotovo hud šok. Integracija v tujem okolju bo torej problem za njih in pričakujem, da se bodo prilagodili večini. Prihajajo iz vojnih območij in že to, da ne bodo več življenjsko ogroženi, jim mora biti dovolj velik izziv, da novo domovino sprejmejo in se asimilirajo. Morda so to neuresničene želje, pustimo času čas.

Je delo v zbirnem centru fizično in psihično naporno? 

Delo prostovoljcev ni toliko naporno, saj fizična dela opravljajo javni delavci. Prostovoljci skrbimo, da jih usmerjamo v begunskem centru do postelj, jedilnice, ambulante in sanitarij. Pomagamo pri vzdrževanju reda, skratka nudimo le pomoč pri nastanitvi.

Imaš izkušnjo z agresivnimi incidenti v centru?

Niti ene. Vsi begunci so bili prijazni. Če si se beguncu nasmejal in iskreno pogledal v oči, si dobil nazaj nasmeh in hvaležen pogled.

Posebna žrtev politike so dojenčki, otroci in mladostniki. Kako je zanje poskrbljeno?
Za njih poskrbijo starši, ki so zelo ljubeči in skrbni. Družine se držijo skupaj in ne pričakujejo kaj posebnega. Res pa je, da so nastanjeni le kratek čas, potem pa jih iz Celja odpeljejo v Šentilj.
Mali otroci so prestrašeni predvsem zaradi tega, ker vsi nosimo zaščitne maske. Takoj, ko masko snameš in se otročičku nasmeješ, strah izgine. So zelo simpatični s tistimi črnimi objokanimi očmi, kjer se solzice na dolgih trepalnicah svetijo kot biseri. Da se zaljubiš!

Misliš, da so jih starši pripravili na vse napore, ki jih zahteva tako dolga in mučna pot, s tem, da so jih prepričali, da bo njihova lepa prihodnost poplačala vse muke?

Mislim, da se staršem niti sanjalo ni, v kaj se podajajo.

Je delo v zbirnem centru tudi za vas, ki tam delate, travmatično?

Niti ne. Je sicer prisoten neprijeten občutek, ker se zavedamo, da nismo mogli zadovoljiti vsem potrebam beguncev, gotovo je naša ponudba storitev na zelo skromnem nivoju. Begunci so deležni zgolj suhega obroka, počitka na zložljivih posteljah z rjuhami za enkratno uporabo, možnosti obiska ambulante, kaj več pa že ne … Travmatičen je predvsem odhod teh ljudi iz centra, saj kar naenkrat oživijo iz apatičnosti in so polni energije, polni pričakovanj, ki jih vodi v novi svet. Vsakič me stisne pri srcu, ne smem pomisliti, kaj se bo dogajalo v njihovih glavah, ko bodo ugotovili, da obljubljene dežele ni …

Kako poskrbiš za svojo varnost in ohranjanje telesnega in psihičnega zdravja?

V centru smo oblečeni v delovne uniforme, rokavice, nadenemo si maske z zelo visoko zaščito. Ko pridemo domov, se je potrebno takoj sleči, oblačila oprati ločeno od ostalega perila, nujno je takojšnje tuširanje in pranje glave. Tudi sicer hodim dvakrat tedensko na aerobiko. Lahko rečem, da sem zdrava. Poskrbim tudi za to, da imam dnevno najmanj šest ur spanja in moram reči, da mi uspeva.

Kdo poleg RK, Karitasa še deluje v nastanitvenem centru v Celju?

Poleg omenjenih v NC Celje delujejo še prostovoljci in zaposleni iz Zavoda Socio, zaposleni iz Uprave RS za zaščito in reševanje, policisti in ekipa Nujne medicinske pomoči. Psihologi v Celje ne prihajajo, saj se begunci v centru ne zadržujejo dlje časa.

Kdo so prostovoljci? 

Naši prostovoljci so predvsem upokojenci, pedagoški delavci, zdravstveniki, socialni oskrbovalci, tudi socialna delavka se je javila za pomoč, iz občine Velenje so se aktivno v delo vključili zaposleni v občinski upravi, z direktorjem in županom na čelu. V naši občini kljub pozivom z naše strani tovrstnih odzivov in interesa ni bilo.

Kakšno je sodelovanje med vami, ki delate v nastanitvenem centru? Se spletajo med vami tudi prijateljske vezi?

Ker gre za prostovoljce, to pomeni, da smo vsi podobno naravnani. Ni važno, kaj je kdo, iz katere organizacije, pomembno je, da združimo moči in damo od sebe vse najboljše.

Se ti zdi, da zaradi preusmerjenosti svoje dejavnosti na begunce in migrante trpi dejavnost humanitarnih organizacij, ki je povezana s skrbjo za slovenske državljane? 

Zaradi pomoči, ki jo prejemajo begunci, nobeden od naših rednih uporabnikov ni ostal brez rednega paketa. Delo poteka po ustaljenem načinu. Ne znam si pa predstavljati, da bi se zgodila kakšna naravna nesreča. Ne vem, kdo bi zmogel še dodatne obremenitve.

Se ti zdi, da bi bilo treba zaustaviti tok beguncev preko Slovenije oziroma nasploh v Evropo?

Menim, da je EU padla na izpitu združene Evrope. Za begunce bi bilo potrebno poskrbeti na izvoru, zaustaviti nasilje v državah, kjer je vojna, da se ti ljudje, ki so bili iztrgani iz svojega okolja, čim prej vrnejo na svoje. Štiri leta se Italija sooča z begunci na Lampeduzi, pa se nihče ni zganil. Niti mi ne. In zdaj smo soočeni z begunsko krizo. Prepuščeni samim sebi, ne le mi, ampak celotna južna Evropa. Kaj bodo v Nemčiji počeli z vso to maso ljudi, mi ni jasno. Res je, da so prejeli povabilo s strani Nemčije in Švedske. Res pa je, da se verjetno nihče ni nadejal, da bo odziv tako velik. Kdo ve, kakšni so interesi velikih. Ampak jaz nisem politik, jaz sem humanitarna delavka, ki v tem trenutku po svojih močeh pomagam tem ljudem, ki so se znašli pri nas. To je moje/naše poslanstvo.

Kaj meniš o ograjah na državnih mejah?

Ograje nas omejujejo. In mi sami bomo ostali v teh ograjah, saj skoraj nihče od beguncev noče tu ostati …

Bi nam zaupala kakšno anekdoto ali iz običajnega dela v okviru RK ali iz obdobja begunske krize, ki je nate naredila še posebej močan vtis?

Anekdota – ne pride mi prav nič na misel, saj veš … v siromaštvu ni šale, je samo tragedija.
V begunskem centru sva poseben odnos spletli z nosečo begunko. Tako ona kot jaz nisva bili prav spretni v sporazumevanju v angleškem jeziku, vendar nama je uspelo v štirih urah pomiriti strah, da je z njenim še nerojenim dojenčkom vse v redu. Ob odhodu iz centra sva se objeli, ne znam povedati, kaj se je zgodilo, vendar skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila na njo in še nerojenega otroka.

Si želiš, da bi se tvoje delo spet vrnilo v stare tirnice? 

Zaenkrat zaradi beguncev ne čutim prevelike obremenitve. Delo si organiziram tako, da redno delo ne trpi, saj so dežurstva tudi ponoči in ob vikendih. Nimam majhnih otrok in lahko brez skrbi grem od doma. Zaradi morebitne dolgotrajnejše nastanitve beguncev v Sloveniji pa se delo zame v RK ne bo spremenilo, saj bodo za nastanitev beguncev poskrbeli v centrih za tujce, ki pa niso na našem območju.

Bi želela še kaj sporočiti bralcem bloga?

Vljudno vabljeni v naše vrste, da postanete prostovoljci Rdečega križa, pa ne za pomoč v begunskih centrih, ampak za delo na terenu. Naše prostovoljke v Krajevni organizaciji Rdečega križa Slovenske Konjice in Tepanje so že starejše in izčrpane, želijo si, da bi se v delo vključile nove moči. Marinka Hasenbihel je pri Rdečem križu že več kot 40 let, Jožica Bračun in Slavica Jevšenak več kot 50 let in res si vsi skupaj želimo, da se nam pridružijo prostovoljnega dela voljni ljudje, ki bodo nadaljevali srčno tradicijo teh naših zlatih deklet!

Renati dajejo energijo in moč za naporno delo v službi tudi topli sorodstveni odnosi. Na fotografiji je skupaj s hčerko Špelo in nečakinjo Majo.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

RENATA: “OBJEMI OTROK MI NAPOLNIJO DUŠO”

Upam si trditi, da smo vse “prijateljice iz Vinogradne ulice” nekaj posebnega. V pričujočem prispevku predstavljam najmlajšo med nami, Renato Založnik v mladosti oziroma Renato Gabrovec danes. Pogovor z njo ne potrebuje uvodnika, a tudi zaključka ne.  Napišem naj le to, da v prvem delu objavljam pogovor o njenem delu na Rdečem križu, v drugem delu pa v namestitvenem centru za begunce v Celju. 

 

Prosim te, da se predstaviš. Najprej, kaj si po izobrazbi in poklicu?

S ponosom vedno povem, da sem medicinska sestra. Odločitev o poklicu je v meni dozorela že v petem razredu osnovne šole. Takrat sem se namreč aktivno vključila v krožek Rdečega križa, ki je združeval mlade, ki čutijo v sebi željo po tem, da pomagajo bolnim, osamljenim in pomoči potrebnim. Krožek je vodila učiteljica Vera Tič, ki nas je znala na pravi način usmeriti v humanitarno delo. Delo medicinske sestre sem opravljala 20 let s srcem in dušo. V zrelih letih me je želja po znanju pripeljala do tega, da sem končala še višješolski študij poslovnega sekretarja in takoj po diplomi sem se vpisala v študij organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti, ki sem ga zaključila leta 2013. Tako imam praktično tri poklice. Vsa pridobljena znanja lahko s pridom uporabljam pri svojem delu.

ZAUPAJ NAM svojo poklicno pot.

Leta 1984 sem zaključila pripravništvo v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice in ostala brez zaposlitve. Ker sem bila prostovoljka Rdečega križa, me je takratna sekretarka Marta Šmalc povabila k sodelovanju, in sicer na usposabljanje za predavatelja prve pomoči. Po opravljenem izobraževanju sem pridobila licenco in izvajala predavanja prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil in bolničarje. Tudi po tem, ko sem se zaposlila na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo Splošne bolnišnice Celje, sem v prostem času predavala in izvajala delavnice zdravstvene vzgoje in prve pomoči na osnovnih šolah. Nato sem dobro desetletje delala v Zasebni ambulanti dr. Jožeta Hlačerja. Od leta 2004 sem zaposlena pri Rdečem križu Slovenije, v Območnem združenju Slovenske Konjice. Moram reči, da je Rdeči križ »rdeča nit« mojega življenja, ne le poklicno ampak tudi zasebno.

 

Katere so tvoje delovne naloge?

Delo sekretarke je zelo raznoliko. Vseskozi »rdečekrižarji« sledimo temeljnim načelom: humanost, nepristranost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost in univerzalnost. Ideja za ustanovitev Rdečega križa, ki se je porodila pred skoraj 150 leti (drugo leto praznujemo 150 let delovanja), je pomagati bolnim in ranjenim v vojnah. Ni pomembno, ali je ranjen vojak iz vrst napadalcev ali iz vrst tistih, ki se branijo, za nas je pomemben človek, ki potrebuje našo pomoč. In vojne se dogajajo v naši sredini sleherni dan, v prispodobi seveda. Ljudje, ki potrkajo na naša vrata, bijejo vojno s položnicami, s preživetjem ob nizkih pokojninah, plačah … Življenje, žal, ne prizanaša in v vsakem zgodovinskem obdobju so ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. So družine, ki se zaradi izgube službe znajdejo v hudi situaciji, grozi jim deložacija zaradi neporavnanih obveznosti, ne morejo šolati svojih otrok, skratka stisk je toliko, kolikor je prosilcev pomoči. Velikokrat je dovolj že samo pogovor v zaupnem in varnem okolju, skupno reševanje in iskanje nekih možnih rešitev, izhodov … Ja, ljudje prihajajo in bodo še prihajali k nam na pomoč v materialni in nematerialni obliki.

Moje delo je povezano tudi z organizacijo terenskih krvodajalskih akcij in izvajanjem promocije darovanja krvi. Ta program je že dobro vpeljan in veseli nas, da ima krvodajalstvo na konjiškem tako tradicijo, ki nas uvršča na prvo mesto v državi. To v praksi pomeni, da je vsak deseti prebivalec iz območja naše upravne enote krvodajalec.
Prva pomoč in organizacija tečajev in delavnic, kjer želimo prebivalcem osvežiti in približati znanje prve pomoči, je eno izmed najpomembnejših pooblastil, ki jih izvajamo vsi Rdeči križi v državi. Lahko smo zadovoljni, saj imamo visoko izobražen predavateljski kader, ki z veseljem opravi marsikatero nalogo tudi brezplačno.
Ena izmed nalog, ki jih opravljam prav za svojo dušo, pa je maskiranje na tekmovanjih ekip nujne medicinske pomoči na Rogli ali v okviru regijskih tekmovanj ekip prve pomoči in Civilne zaščite. Lepo je biti član tima, kjer se opravlja tako pomembno in premalo cenjeno delo.

 

Na katere projekte v okviru RK si še posebej ponosna?

V času, odkar sem zaposlena na RK, sledimo predvsem potrebam ljudi v lokalni skupnosti na območju vseh treh občin. Morda bi izpostavila svoj ognjeni krst, točo leta 2004. Komaj teden dni sem bila na novem delovnem mestu sekretarka, ko smo se Konjičani soočili z eno najhujših naravnih nesreč, ki je prizadela večino prebivalstva. Kar naenkrat so se ljudje znašli v situaciji, ko so bili primorani v čim krajšem času poskrbeti za popravilo streh. Nepredviden strošek, ki je za marsikoga predstavljal nerešljivo situacijo. Takratni župan Janez Jazbec me je imenoval za vodjo komisije, popisovali smo škodo in šli v množično obveščanje in pridobivanje donatorskih sredstev. Tako smo pomagali 128 prosilcem, bodisi da smo v celoti nabavili kritino, v dveh primerih pokrili strehe, ostalim pomagali z delnim financiranjem.
Projekt Nega bolnika na domu je bil izveden s pomočjo Evropskih socialnih skladov, ko smo za leto in pol zaposlili delavko na tem projektu in po vseh krajih naših treh občin izvajali tečaje nege bolnika na domu.
Projekt Drobtinica se izvaja že petnajst let in vsa ta leta sem prisotna, prva leta kot prostovoljka, zadnja leta kot zaposlena. Ogromno dela je v dnevih pred Drobtinico, vendar skupaj s sodelavkami in prostovoljci uspemo v enem dnevu zbrati res veliko sredstev. Posebej nas veseli, da Drobtinica uživa zaupanje lokalnih gospodarstvenikov. Letos se je direktor znanega podjetja odločil, da namesto daril ob svoji 50-letnici povabljenci darujejo za Drobtinico. Plemenito dejanje, ki bo nahranilo marsikaterega otroka iz naših šol.
Organizacija letovanj otrok iz socialno šibkih družin zahteva poseben pristop, saj je naša dolžnost, da otrokom zagotovimo varno okolje za čas, ko smo odgovorni za njih. Tožbe zaradi poškodb niso redkost in tudi s tem se soočamo skoraj vsako leto.
Posebej zadovoljna sem, da vsako leto uspemo na razpisu za javna dela. Naša organizacija ustvarja človeku prijazno delovno mesto dolgotrajno brezposelnim. Pri Rdečem križu imajo priložnost, da se izrazijo v delu, da razvijejo pozitivno samopodobo, saj jim je zaupano kar precej odgovornosti. Skozi delovni proces se je zvrstilo v teh letih več kot 10 posameznic, ki še vedno rade prihajajo na pomoč, če jih potrebujemo. Nekatere so se vključile v delo odborov v kraju, kjer prebivajo, prav vse pa imajo lepe spomine na delo pri nas. To je vsekakor najboljši odraz, da delamo v pozitivnem okolju.

 

Za katere projekte si prejela in v kakšni obliki posebno priznanje?

Za prav noben projekt nisem prejela nagrade. Ker sem tukaj zaposlena, sem jaz tista, ki predlagam prostovoljce za nagrade in teh je kar nekaj. Bilo je obdobje, ko sem pričakovala kakšno priznanje, zahvalo … Potem pa me je zunanja sodelavka iz šole postavila na realna tla: »… Ne pričakuj priznanj in hvale. Za svoje delo si plačana in torej zgolj opravljaš svoje delo! …«. Ja, jaz sem v službi pomoči potrebnih; včasih sem pohvaljena, včasih osovražena … Ampak tako pač je. Lahko damo in pomagamo, če imamo.
Posebno priznanje pa dobim od otrok iz OŠ V parku. Veliko sodelujemo z njimi, vsako leto jim zagotovimo brezplačno letovanje. Njihovi objemi in zahvale so tako pristni, da mi napolnijo dušo. In ko mi zmanjka energije, grem na šolo po novo dozo prisrčnosti in sem izpolnjena.

Imam vtis, da ti je humanitarno delo »pisano na kožo«, kot pravimo. Segajo korenine razvoja lastnosti, potrebnih za tovrstno delo, že iz tvojega otroštva?

Kot sem že omenila, je res, da sem bila stalno v pripravljenosti, da pomagam. Že v šoli sem se postavila v bran šibkejšim, pa naj bo to v odnosu z učitelji, ko sem jim očitala, da se je komu zgodila krivica, ali pa sem odgovornost za kakšno nepremišljeno dejanje sošolcev prevzela nase. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedela, da bodo starši zagovarjali moje stališče. Rasla sem v ljubečem in spodbudnem družinskem okolju, ki mi kljub marsikateri napaki ni obrnilo hrbta. V spomin se mi prikrade dogodek, ko sem branila sošolko pred sošolcem, ki je izvajal verbalno nasilje nad njo. In prejela sem udarec v oko. Par dni je minilo, da sta oteklina in plavica izginili. Ampak bila sem zadovoljna. Vsaka vojna terja žrtve in pogumno sem jih prenesla.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

DRUGA POLOVICA ŽIVLJENJA

Pred kratkim sem srečala sošolca iz gimnazije, ki me je vljudno pobaral, kako sem. Na moj odgovor, da se odlično počutim, ker sem v zrelih letih in imam podstrešje pospravljeno, mi je porogljivo odgovoril z vprašanjem: “Pa veš, kaj pride po zrelosti? Gnitje,” in se gromko zasmejal, ko je videl, da me je s temi besedami dotolkel ne samo v tla, ampak še globje 🙂 Kakšen bi bil šele njegov odgovor, če bi mu zaupala, da je s svojimi oblivi že začela po meni pljuskati menopavza. Po moje bi mi svetoval, naj grem kar naravnost na britof in tam počakam, da se pač zgodi tisto neizogibno. 🙂 O menopavzi se v javnosti še nedolgo nazaj sploh ni govorilo in še danes se sama beseda menopavza sliši kot pljunek. Takšen masten, ogaben in odvraten, ki bi ga v prvem trenutku najraje pobrisal iz obličja zemlje, pa je preveč nagravžen, da bi to tudi naredil. Potrebno bi ga bilo postrgati s tal, ga razmazati po stekelcu in pod mikroskopom pregledati njegovo strukturo. Večji del zgodovine namreč tega pojma sploh niso poznali, saj je večina žensk umrla že pred menopavzo, danes pa je zaradi daljšanja pričakovane življenjske dobe že zelo mala verjetnost, da je ne bi doživel. Po mnenju žensk je ta doba med zrelostjo in starostjo ena izmed najlepših obdobij v našem življenju. In zakaj je temu tako?

DSC_0224

Nekako s koncem pubertete je celotno telo pripravljeno, da opravi svojo reproduktivno vlogo. Napeto, mlado telo, kipeče prsi, zaobljene boke in ploski trebuh v enakomernem ritmu preplavljajo hormoni in pletejo tančico, ki mlademu dekletu zastre pogled. Življenje dekleta se spremeni v življenje ženske, ki je osredotočena na potrebe in občutja drugih. Tančica se rahlo dvigne samo vsak mesec za kakšen dan, v času zloglasnega PMSa. Takrat jo telesno in čustveno neugodje opozori na kup nerešenih vprašanj, ki se nabirajo v njej, ker zanemarja svoje lastne potrebe in želje na račun potreb in želja drugih. “Pozabi nase”, jo dnevno usmerjajo hormoni, “važni so otroci, partner, drugi.” In naenkrat minejo leta v tekanju od obveznosti k obveznosti z imenom Moram. Sčasoma pa se čisto počasi, skoraj neopazno, na konec besede moram, prikrade vprašaj : “Moram?”. Vprašaj se namnoži in preraste v : “Si to želim?” in takrat so razmere zrele za izbruh. Predmenopavza trka na vrata. Pričakovanja že odraslih otrok in partnerja, da boš opral, skuhal in uredil vse, da bo zadovoljenih čim več njihovih potreb, ti začne iti na živce. In ni več daleč dan, ko na pripombo, da je riž razkuhan, zagrabiš skledo in jo skozi zaprto okno vržeš ven. In se vsi čudijo, kaj neki so rekli takega. Nekje sem brala, da postajajo moški čedalje bolj osveščeni o tem, kaj se dogaja z njihovimi ženami. Izmislili so si tudi šalo, da moški, ki verjamejo, da ni težko živeti z ženo v menopavzi, verjamejo tudi v roza slone 🙂 in da je na vprašanje : “ Zakaj žena, ki je v menopavzi nikoli ne vpraša moža, kako se počuti?” edini pravi odgovor: “ Ker ji ni mar.” 🙂

DSC_3091

V menopavzi gre namreč za veliko več kot za divjanje hormonov. Ko se začne pajčolan iz reproduktivnih hormonov dvigati, dolgo potlačene želje in ustvarjalna hotenja privrejo na dan, kar sproži ogromne količine ustvarjalne energije. Ob menopavzi nadaljujemo tam, kjer smo v adolescenci ostale. Možgani se spreminjajo, misli, zmožnost za zbranost, intuicija se na novo nastavijo. Ženske dobimo bolj ostro oko za neenakost in nepravičnost in glas, da o tem tudi spregovorimo. Ameriške ženske v menopavzi se šalijo, da je edini filter, ki ga še imajo, tisti za kavo. Če ženska obdrži še druge filtre, če je zaradi miru doma in v službi še naprej tiho, ali če zadržuje izražanje svojih ustvarjalnih nagonov, je rezultat enak kot če bi se na ekonom loncu zamašil ventil. Običajno popusti zdravje ženske. Po drugi strani pa se moramo me, ki se odločimo, da bomo upoštevale telesno modrost in izrazile vse tisto, kar je v nas, pripraviti na burne čase. Ne pravijo zastonj, da če si želiš stabilnosti v svojem življenju, se začni družiti z žensko v menopavzi. Ob njej se ti bo vse po vrsti zdelo trdno kot kamen. 🙂 Strasti, ki nas začnejo pretresati do obisti, so resnične in nas pozivajo, da ravnamo v skladu z njimi. Zahteve, ki jih postavljamo, so realne, napadi ustvarjalne energije in čustveni premiki, do katerih pridemo v menopavzi in katerih nas je sprva strah, pa nam pomagajo opraviti delo. Nujno je, da izkoristimo jasen pogled, ki je dar menopavze, in ga uporabimo za to, da bo druga polovica našega življenja res naša.

Fotografiji: Iztok in Zlatka. 🙂

NAGOVOR PROF. DR. TOMAŽA PISANSKEGA: “ZMAGALA BO RESNICA”

Uvodni nagovor na inavguraciji starega/novega rektorja Univerze na Primorskem, prof. dr. Dragana Marušiča, ki je potekala v Kopru 23. novembra 2015,  je imel prof. dr. Tomaž Pisanski, ki je letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke pri znanstvenoraziskovalnem delu na področju diskretne matematike in njenih uporab. Ob tej priliki mu ustvarjalke in ustvarjalci bloga iskreno čestitamo za nagrado in se mu zahvaljujemo, da je dovolil objavo nagovora, ki ga navajamo v celoti.

“Spoštovani,

doletela me je velika čast, da vas pozdravim kot najstarejši senator Univerze na Primorskem. – Po pravici povedano si za ta častni položaj ne pripisujem nikakršnih zaslug.

Pred dobrimi dvanajstimi leti je Državni zbor Republike Slovenije z Odlokom o ustanovitvi Univerze na Primorskem 29. januarja 2003 ustanovil novo, tretjo državno univerzo, 17. marca istega leta pa je bila vpisana v sodni register Okrožnega sodišča v Kopru.

Kot tretji rektor tretje slovenske javne univerze po velikosti in nastanku, je pred štirimi leti zaprisegel prof. dr. Dragan Marušič, ki je svojo vizijo o slovenski univerzi ob morju kot doktor matematike in takratni prorektor ljubljanske univerze prvič predstavil na srečanju Zelenih Kopra februarja leta 1990. Tedaj je dejal: “Z drugačnostjo, posebnim geografskim, kulturnim in etničnim prostorom v Istri, kjer se prepletajo različne kulture, jeziki, tradicije, kjer ni enonacionalne izključenosti, bi lahko bila Univerza na Obali ena redkih na svetu.”

Ob svojem nastanku je Univerza na Primorskem imela 7 članic, dandanes jih s pridruženima članicama šteje 13. V študijskem letu 2003/04 je imela 12 študijskih programov, v tem študijskem letu pa se jih izvaja že 74. V prvem letu delovanja univerze (2003) je na treh članicah diplomiralo skupno 254 diplomantov, v letu 2015 pa je do današnjega dne diplomiralo 942 diplomantov. V študijskem letu 2003/04 je bilo vpisanih 4.665, v študijskem letu 2015/16 pa 5.344 študentov.  Na Univerzi na Primorskem se je od leta 2004 do leta 2015 povečalo tudi število zaposlenih, in sicer s 443 na 724, s čimer se Univerza na Primorskem uvršča med največje zaposlovalce v Obalno-kraški regiji.

Dovolite mi, da za konec po vsem, kar so mi pripravili, povem še eno svojo misel. Za prihodnost Univerze na Primorskem me ni strah. S poštenim, trdim delom in strpnostjo smo složni sposobni rešiti tudi najtežje probleme in dosegati vrhunske rezultate. Še najtežje bo preokreniti negativen vtis o naši univerzi, ki ga žal v javnost projecirajo nekateri novinarji nekaterih medijev.

Ob tem vodstvu me tudi tega ni strah. Verjemite mi, na koncu bo zmagala resnica!”

Avtor fotografij: Alen Ježovnik

ČESTITAMO REKTORJU UNIVERZE NA PRIMORSKEM

Triindajsetega novembra tega leta je v Kopru potekala inavguracija starega/novega rektorja Univerze na Primorskem, red. prof. dr. Dragana Marušiča. Ob tej priliki mu ustvarjalke in ustvarjalci bloga ISKRENO ČESTITAMO in mu želimo, da v mandatu, ki mu je zaupan, uresniči vse cilje, ki si jih je zadal, in pri tem doda še kakšno številko več na svojem seznamu uspehov. 🙂 Zahvaljujemo se mu, da nam je dovolil objaviti svoj govor na inavguraciji, ki ga navajamo v celoti. 

Z ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO V NEZNANO IN ČEZ

Prof. dr. Dragan Marušič

1. “So stvari znane in so stvari neznane – ločujejo jih vrata”. Vsebinske aluzije na to misel o fundamentalni dihotomiji, s katero se skozi življenje neprestano sooča človek, je moč najti tako pri pesniku in slikarju Williamu Blake-u v njegovem delu “The Marriage of Heaven and Hell” kot pri pisatelju Aldousu Huxleyu v delu “The Doors of Perception”. A avtor citata, v originalu, “There are things known and there are things unknown, and in between are The Doors, that’s us”, je Ray Manzarek, z Jimom Morrisonom, soustanovitelj The Doors, ameriškega kultnega benda 60-tih let.

2. Umetnost, religija, karnevali, saturnalije, takšni in drugačni rituali, vse to je skozi zgodovino človeštvu služilo kot pomagalo pri odpiranju vrat med znanim in neznanim. A ena sama je tista zares organizirana dejavnost, ki uspešno in trajno premika meje med znanim in neznanim – znanost. Samo znanost, ki v sozvočju z umetnostjo odstira skrivnostnost neznanega in vsakič znova osmišljuje tako na novo razširjeni prostor naše vednosti.

3. Znanost sledi človekovemu naravnemu vzgibu po raziskovalni radovednosti in je zato sama po sebi lepa in plemenita dejavnost. Lahko jo počnemo sami, lahko v skupini, na inštitutih, javnih ali zasebnih. A le univerza je tisto edino mesto, kjer se znanost hkrati dela in prenaša na mlajše rodove. Je mesto, kjer se znanost skupaj z umetnostjo trudi izrisovati karseda verodostojno sliko sveta, v katerem živimo. Zato brez znanosti univerze ni. In natanko tako kot so znanstvena dela znanstvenikova edina relevantna komunikacija – drugih komunikacij pravi znanstvenik tudi vešč ni – tako tudi univerze govorijo zgolj in samo skozi svoj prispevek v zakladnico svetovne znanosti. Vse drugo je odvečno, vse drugo gre v pozabo. Ne politika, ne mediji tega preprostega dejstva ne morejo predrugačiti. Znanost dobro ve, da tisto, kar v resnici je, ni tisto, kar se velikokrat zgolj zdi, da je.

4. Zato je univerza seveda toliko dobra, kot je dobra njena znanost. In ker je temu tako, je usmeritev Univerze na Primorskem v naslednjem štiriletnem obdobju na dlani. Strnemo jo lahko v tri točke.

Prvič: s strukturno učvrstitvijo doseči strnitev celotnega kolektiva univerze – učiteljev, raziskovalcev, študentov in strokovnega osebja – okoli jasnega cilja postati sinonim za odlično znanost in umetnost.

Drugič: z odgovornim sodelovanjem znotraj Rektorske konference RS in nadaljevanjem dobro začrtanega povezovanja z univerzami izven naših meja izgraditi identiteto propulzivne, v svet odprte univerze z mrežno pozicijo, ki bistveno presega njeno siceršnjo velikost.

In tretjič: postavitev dvosmernega komunikacijskega kanala na področju izobraževanja in raziskovanja – skozi katerega naj v eno smer potuje modrost, v drugo pa neugnanost – za zagotovitev neboleče upravljalske tranzicije k novim generacijam.

 

5. In za konec: tako kot sem začel naj tudi zaključim še z enim citatom iz obdobja, ko je rock glasba imela povezovalno moč primerljivo z internetom danes. “They got the guns but we got the numbers. Gonna win, yeah, we’re takin’ over, come on!” zapoje Jim Morrison v pesmi “Five to One”. “Oni imajo orožje, a nas je veliko…” Od vedno so mi bile ljubše številke kot orožje. Še posebej tedaj, ko so bile in so zelo razločno povedne. Takrat jim gre slediti. Čas je napočil, da se odloži orožje. Na Univerzi na Primorskem imamo velike, a uresničljive cilje. Vabimo vse prijatelje naše univerze, tiste na njej in izven nje, da se nam pri uresničevanju teh ciljev pridružijo.”

Avtor fotografij: Alen Ježovnik

ODLOMEK IZ MIMINE KNJIGE

Prijateljica, ki se podpisujejo kot Mimi, piše knjigo. Bo to kriminalka, roman, avtobiografija? Noče izdati. Morda pa bo mozaik vsega omenjenega in še kaj več. Ima knjiga že začetek, vrh in konec? Tudi tega noče izdati. Pošilja pa nam, vsem ustvarjalkam, ustvarjalcem, bralkam in bralcem bloga, odlomek – kot predpraznično darilo. Odlomek je rahlo začinjen, rahlo resničen, rahlo fantazijski. V njem bodo nekateri prepoznali tudi sebe.

Odlomek iz (še neobjavljene knjige) kot “darilo abrahamkam”

> Sicer pa je Jasna ostala temperamentna in svojeglava vso otroštvo in še posebej v puberteti. Mama je preigravala razne strategije, da bi jo usmerjala na lep način, z modrimi nasveti. Ko je bilo Jasni 15 let, sta se soočili na bojnem polju, ki se mu reče socialni net – elektronsko, virtualno. Najprej se je treba prepričati, da je Jasna za računalnikom – Mama se je potiho sklonila in pokukala skozi ključavnico v Jasnino sobo. Sledi: BUM z glavo v vrata, ko jo mož potisne od zadaj.

Cel navdušen: »Odlična poza! Nocoj pa ne bom šel gor, če se dobrote ponujajo od zadaj

»Šuššš! Greva skupaj gor, da vidiš, kje se dobivajo mladi,« ga vleče Mama za njen računalnik v domačo knjižnico. Vsa ponosna, ker se ji je uspelo na intelektualni način soočiti z mladino, mu demonstrira socialne povezave in svoje psihomotorične spretnosti pri vihtenju miške. Očetu, vojščaku po duši, je padlo v oči vse kaj drugega. Ugotovi, da so Krajnčevi na dopustu pa nimajo varovane hiše!?!

Ga je Žena pomirila: »Ne bo prazna. Njihova Tinka je ostala doma in vabi na house party.«

»Ej, mali Stanči se hvali, da je mama dobila službo. Super! Nama bo lahko vrnila dva tisoč evrov«, je bil navdušen Mož. Super stvar tale FB. »Kaj pa trosi naokrog naša Jasna?« se je v trenutku spomnil Oče.

»Pomiri se, nič posebnega, sploh ni prijavljena. Mhmmm, pa sem videla, da je na FB ?!? Res čudno,« se je zamislila Mama.

V tistem trenutku je Oče kar odskočil s stola, planil v Jasnino sobo kot grom in strela ter v sekundi potrgal Jasni iz računalnika vse kable. Takšen bliskovit logout kot ga svet še ni videl!

»Mamica moja!« se je slišal še zadnji krik na smrt obsojene Jasne.

»Pomiri se! Mož! Oče (vsemogočni)!« je v solzah krilila Mama. V trenutku so bili vsi trije zaklenjeni v Jasnini sobi. Temu se reče soočenje. Jasna je iz petnih žil potegnila čisto slovenščino, da je prepričala Očeta o svoji nedolžnosti.

Naslednji dan je Mama komaj čakala, da v službi potrka na vrata sodelavca, poznanega pod psevdonimom Hektor, ker obvlada računalniške trike. Ta bo pravi, da ji pojasni hčerkine fintice.

»Ti si na Facebooku!?!« se je od srca nasmejal Hektor.

»Sem mislila, da se bom družila s hčerko in prijateljicami,« je hitela pojasnjevati Mama.

»In tvoje prijateljice so na FB ob sv. Nikoli,« se je še naprej posmehoval, »hčere pa ne vidiš, ker te blokira, ignorira. Mladina je sita nadziranja. Kar naprej morajo biti dosegljivi. Spomni se, kaj ji rečeš, če ti za pol ure izgine po svoje – glej, da boš imela prižgan telefon. Bo potrebna drugačna strategija. Gotovo Jasna prijateljuje s starejšim bratom. Naj bo on tvoja naveza.«

»Ja, pa ja,« si je mislila Mama, »on, ki ure in ure visi na netu in igra poker.«

Ko se je Mama zahvalila Hektorju za sodelovanje, je opazila, da pleza z očmi po njej – dol in gor!?! »A je kaj narobe?« ga vpraša.

»Ne, ne,« je bil v zadregi, »danes si pa lepo oblečena. Letom primerno … no, no, sem hotel reči, da ti pristaja, če si bolj resna.«

Resna? Mama je bila oblečena v črno, kot so bile črne njene skrbi. »Grem stavit, da si je mislil isto kot moj Mož, ko se je zjutraj zagledal vame in mi prišepnil ‘ali imamo danes črno spodnje perilo’? Perverzneži!« je bilo za ta dan zakjučeno razmišljanje o moških.

V glavi ji je odmevalo dejstvo, da jo hči ignorira. Maščevanje bo sladko. >

 

> se nadaljuje izpod peresa Mimi

NAJ RAZKRIJEMO SVOJO INTIMO ?

Vem, da naključij ni. Zakaj pa se določena “naključja” zgodijo, pa zelo pogosto ne znam pojasniti. Tuhtam, premlevam, pa nikakor ne pridem do gotovega odgovora. Da bi lahko brez kančka dvoma rekla: to je to. Včeraj se mi je namreč odprla tema, na katero sem dobila kar tri odgovore. Z Zlatko sva se pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo razkrivanje intimnih zgodb v javnosti, ali je to obsojanja vredno ali ne.  Jih moramo zadržati zase?

In prvi odgovor na to dilemo mi je navedla kar sama. Rekla je, da (ponovno) bere Junga, ki je seveda razkril dobršen del svoje intime. Nekoč, ko sta s Freudom analizirala svoje sanje, ga je prosil, da mu več razkrije o sebi in svojem privatnem življenju, da bi lažje analiziral njegove sanje. Freud ga je s pogledom, polnim nezaupanja, zavrnil z besedami: “Saj vendar ne morem tvegati svoje avtoritete.” In Jung je zaključil, da je v tistem trenutku, zaradi te izjave, Freud dejansko izgubil pri njem vso avtoriteto. Svoj ugled je postavil nad resnico, ki jo je Jung vselej iskal.
Drugi odgovor sem dobila, ko sem listala po priročniku Christiane Northrup z naslovom Žensko telo, ženska modrost. Iskala sem nek nasvet in zagledala odstavek: “ Družbeno okolje na splošno, posebej pa zdravniški poklic, svarita zdravnike, naj svoje osebne zgodbe zadržimo zase, zlasti ko gre za težka čustva, kot sta strah ali jeza – menda zato, ker bi si spodkopavali avtoriteto, če bi bili videti preveč človeški. Vendar pa sem z leti ugotovila, da nič ne podkrepi bistva in nič ne pomaga bolj kot iskrena osebna zgodba……. Iskrene zgodbe pomagajo prebuditi zdravilca v nas.”
Tretji odgovor sem našla v knjigi Moja pot avtorice Milene Košak, ki sem jo kupila pred kakim tednom na predstavitvi v konjiški knjižnici. Nekako sem se odločila, da je včeraj napočil čas, da jo preberem. In že takoj na začetku, v predgovoru Nadje Ferk Rodeš berem : “Najbolj se nas dotikajo izkušnje, ki prihajajo skozi energijo Srca. Zgodbe, ki jih človek posreduje skozi lastne izkušnje.” In knjigo sem prebrala na dah. Z Mileno Košak sem podoživljala njeno pot, njeno pretresljivo izgubo, žalost, upanje, iskanje resnice, smisla in poslanstva. In začutila sem, da to ni samo njena pot, to je naša skupna pot, saj nas povezujejo iste energije. In vsaka osebna zgodba je tudi naša skupna, saj smo vsi del iste celote. Mogoče so se vsa ta “naključja” zgodila v istem dnevu zato, ker je bil čas, da pridem do tega spoznanja….. in v tem trenutku sem začutila gotovost v vsej njeni dokončnosti! V prejšnjem stavku MORAM odstraniti besedo mogoče. Brez kančka dvoma lahko rečem: to je to!

Mojapot - 1
P.S. SSKJ definira: íntima 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje 2. prijetnost, domačnost

NAJLEPŠE POGRNJENA MIZA V MARIBORU

Vsi poznamo pravljico bratov Grimm z naslovom Mizica, pogrni se in prebrisanost najmlajšega od treh sinov, ki je domov prinesel mizico, na kateri nikoli ne zmanjka jedače in pijače. Verjetno bi vsak rad premogel tako mizico.

mimi7 - 1 (1)Zaželel si jo je tudi Ludvik II. Bavarski, ki je nadvse ljubil pravljice, zato si je dal postaviti pravljični grad Neuschweinstein. Grad je tako pravljičen, da je Walt Disneyu služil za predlogo, na osnovi katere je izrisal grad, v katerem spi Trnjulčica. In glede na to, da je bil kralj, so Ludviku II. želje tudi izpolnjevali. Ko si je zaželel “mizico, pogrni se”, so mu jo tudi izdelali. Še danes se nahaja v gradu Linderhof. Gre za premično mizo, ki so jo služabniki s posebnim mehanizmom povlekli iz spalnice v spodnji prostor, jo obložili z jedmi in pijačo in jo ročno zopet dvignili v kraljevo spalnico. V času večerje je iz Ludvikove spalnice prazna miza izginila in že čez nekaj minut se je pojavila nazaj, polna vročih jedi, iz katerih se je še kadila sopara.

mimi9 - 1V Mariboru takšne “mizice, pogrni se”, na kateri ne bi zmanjkalo jedače in pijače ni. Je pa mizica, ki je najlepše pogrnjena. Kje? Na Grajskem trgu 2 (zraven hotela Orel).

mimi7 - 1

 V od novembra odprti butični trgovini, pogrinja mizo z veliko mero prefinjenosti in izbranega okusa simpatična Mirjana Krajnc. In če bi Ludvik II. Bavarski še danes živel, bi mu morali na njegovi “mizici, pogrni se”, servirati jedačo iz vrhunskih znamk porcelana, ki so v Mirjanini trgovini. Vedno je želel najboljše in Mirjana to, kar je najboljše ima: porcelan iz hiše Rosenthal, Versace, Thomas, Hutschenreuther, Kahla, Weimar Porcelan, Royal Limoges in Goebel.

POGOVOR S SLIKARKO ANKO KRAŠNA

Pogovarjala sem se z red. prof. Anko Krašna, spec., ki je habilitirana za risarsko in slikarsko oblikovanje ter je zaposlena na Univerzi v Mariboru, Pedagoški fakulteti, Oddelku za likovno umetnost, ki izvaja enopredmetni študij likovne pedagogike. Izobražuje likovne pedagoge za osnovno in srednjo šolo. Slikarska dela Anke Krašna so izredno priznana. Imela je številne samostojne razstave in v sodelovanju z drugimi umetniki tako v Sloveniji kot v svetu. Razstavljala je v Avstriji, Angliji, Češkoslovaški, Franciji, Madžarski, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Turčiji, Makedoniji in drugod. Prejela je številne nagrade. 

Fotografije so povzete iz razstavnih katalogov: “Anka Krašna, Metka Kavčič” (2010); “Anka Krašna. Retrospektiva” (1996) in “Anka Krašna. Med Sočo in Nadižo” (2013)

Ko si bila majhna, si z belo kredo risala na črn tekač. Nato ti je oče naredil tablo iz stare posteljne stranice, na katero si lahko risala. V katalogu k razstavi Pelin v srcu sem prebrala, da si bila preveč skromna, da bi si upala razmišljati o tem, da bi se s slikarstvom poklicno ukvarjala. Od kod izvira tvoja skromnost? So v vaši družini menili, da slikarstvo ni poklic, s katerim je možno preživeti?

Imela sem izjemno srečo, da sem se rodila krasnim staršem. Mama je bila gospodinja, oče delavec, ampak bila sta inteligentna in načitana. Predvsem pa zelo ljubeča. Bila sem najmlajša v družini in imela sem vso podporo tako staršev kot vseh starejših sester in bratov. Najraje od vsega sem slikala in risala. Kljub hudim časom sta mi starša to omogočala. Kupovala sta mi zvezke in barvice. Res je, stranico postelje mi je oče pobarval s črno barvo in mi tako naredil tablo. Iz službe pa je prinesel odpisan gumijast tekač, ki je nekoč pokrival tla v hodniku vlaka. Prinesel ga je zato, da smo z njim zaščitili lesena tla v kuhinji, in kaj hitro sem ugotovila, da se da nanj čudovito risati z belo kredo (barvnih takrat nisem imela). Domači so tako morali paziti, kje hodijo, da ne bi pohodili mojih risb in mene, saj sem bila vedno na tleh, na tekaču. Vsi otroci lepo rišejo, razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo. Ker nisem vedela za oblikovalno srednjo šolo, sem se vpisala na gimnazijo. Ni mi preveč ustrezala, a bila je stopnica v mojem življenju, ki sem jo morala prehoditi. Na poklic umetnika sem takrat gledala romantično, kot da moraš biti poklican zanj. Nisem bila prepričana, da sem jaz poklicana. Razmišljala sem o študiju oblikovanja. Ker je bilo takrat oblikovanje možno študirati le v Beogradu, sem želela tja. Za sprejemni izpit sem pripravila mapo z desetimi risbami, velikosti meter krat 70 cm. Pridno sem risala, domači so mi morali pozirati in ko danes pogledam te risbe, sem zadovoljna z njimi. Potem sem izvedela, da se na Pedagoški fakulteti v Mariboru izvaja predmet Risanje. Ker mi je manjkalo poguma za odhod v Beograd, sem se odločila, da bom eno leto študirala v Mariboru in si pridobivala znanje iz risanja in se šele nato preselila v Beograd. Doma mi niso nič očitali, da bom na ta način izgubila leto. V Mariboru mi je bilo krasno, a po enem letu sem spet hotela v Beograd. Takrat mi je mama modro svetovala, naj opravim še leto študija v Mariboru in si pred odhodom v Beograd pridobim poklic. Tako sem tudi naredila, a v tistem letu je pri meni že dozorela ideja, da bom študirala čisto umetnost. Malce me je mikalo iti v Zagreb, a me je prijateljica Barbara Vidic pregovorila, da greva skupaj v Ljubljano.

Kot študentka si sodelovala pri restavriranju stenskih poslikav cerkve v Drežnici. Ali ti je ustrezalo to delo, si tudi kasneje še kdaj restavrirala ali si raje iskala lastne likovne izraze?

Restavriranje mi je bilo zelo všeč. Dosti sem delala, vsa študijska poletja, tako zaradi finančnih razlogov kot tudi zato, ker sem pri tem delu izjemno uživala. Prof. Kokalj, ki je vodil specialko restavratorstva, mi je zaupal poslikavo gradu Zemono. Ker je bilo ogromno dela, sem k delu povabila tudi sošolko Stano Sluga. Profesor je bil presenečen, da se nisem odločila za ta poklic in sem namesto restavratorske izbrala slikarsko specialko. Vedela sem tako iz lastnih izkušenj kot iz pripovedovanja kolegov, da je ob tem delu težko najti energijo še za lastno ustvarjanje.

Ali obstaja priprava pred tem, ko vzameš v roke barve in začneš ustvarjati na prazno platno?

Ideja nastane, ko nekaj posebnega doživim in o tem doživetju intenzivno razmišljam. Idejo v celoti pred tem razdelam v mislih, nekaterih niti ne uresničim v vizualni obliki, a ostanejo kot zapis v mojem spominu. So pa pristopi k ustvarjanju različni. Nekateri naredijo veliko skic, jaz te navade nimam. Kar padem v platno, potem pa platno mene posrka. Ob stiku z delovno površino, mi le-ta kar sama pove, kaj moram delati. Pride do močne energetske in čustvene povezave.

Kakšno mora biti okolje, ki ti daje umetniški navdih? Moraš biti sama? Je pomembna glasba? Jo poslušaš med slikanjem? Obiskuješ operne in druge glasbene predstave. Ali tudi tam dobiš zamisli za ustvarjanje?

Rada hodim v gledališče, predvsem opere in koncerti so mi ljubi, a klasične glasbe ne povezujem s svojim delom. Ustvarjam doma in večinoma v tišini. Kadar pa ob slikanju poslušam glasbo, je to glasba, ki je povezana z mojimi doživetji in jih podpira, nadgrajuje. Cikel slik Dnevnik gospodične Silve Blony sem delala ob poslušanju Beatlov in Patetike. Ure in ure, dneve in dneve sem poslušala samo to glasbo.

Avtor fotografije Anke Krašna: Peter Vernik, povzeto iz razstavnega kataloga Anka Krašna. Čas metuljev, 2008. – Slika iz cikla Anka Krašna: Dnevnik gospodične Silve Blondy, 2004.  –Anka Krašna, Ko bo padel prvi sneg, 2004, olje na platno, 90×80 cm.

Meta Gabršek Prosenc je zapisala v katalogu Neko sušno obdobje, da si pripovedovalka zgodb. Kako pomembne so bile zate zgodbe v otroštvu in kasneje, danes? Imaš rada simbole? Poznaš sanjske knjige?

Malo jih poznam. Sicer pa je res, kar si rekla o zgodbah. Če bi bila sposobna, bi jih tudi pisala. Zdaj pa na ta način »pišem«. V vsakem ciklu želim pripovedovati zgodbe svojega življenja. Cikli so kot črtice, morda celo romani. Pravkar sem se spomnila, da sem že v ranem otroštvu risala – pripovedovala zgodbo. Po radiu je bila oddaja, v kateri so peli otroške pesmi in potem podali nek motiv, ki smo ga lahko naslikali in poslali na radio. Čez teden dni so po radiu objavili nagrajenca in mu poslali pesmarico z notami. Jaz nisem narisala le ene slike, ampak celo zgodbo o snežaku. Na prvi risbi je bil še cel, potem sem narisala majhen sonček, pa večjega, snežak se je začel topiti, korenček mu je padel z glave, potem sem narisala ogromno sonce in lužico. In to je bila moja prva nagrada za slikarsko zgodbo.

Kdaj sliko poimenuješ? Kakšen pomen ima naslov slike za samo izpovedno vrednost dela, ki si ga ustvarila?

Naslovu pripisujem veliko pomembnost. Z njim vse povem, a ne vsakemu, ampak samo tistim, ki jim to želim povedati. Naslov je torej simboličen. S tem pustim tudi možnost, da v mojih delih vidi vsak svojo zgodbo. Res je, da moji najbližji prijatelji, ki vedo za mojo osebno zgodbo, morda razstavo doživijo drugače kot ostali gledalci.

Te spodbudijo družbene zgodbe, kot npr. današnja begunska kriza, ali mora biti zgodba bolj osebna?

Mora se me osebno dotakniti, ni dovolj, da je le družbena. Glede te begunske krize pa se ne znam opredeliti. Stvari so mi tuje, nedoumljive, nerazložljive.

Avtor fotografij, povzetih iz razstavnega kataloga “Anka Krašna. Neko sušno obdobje” (2012): Branimir Ritonja

Nekatere vsebine tvojih slik so strašljive (npr. kača, ki požira svojo žrtev – človeka). S kakšnimi čustvi začneš z ustvarjanjem takšnih slik in s kakšnimi prideš iz ateljeja, ko jih zaključiš? Je tebi slikanje katarza? Morda pa želiš prestrašiti ljudi in jih s tem na kaj opozoriti?

To je stvar, ki se tiče mene same. Morda je res neke vrste terapija. Pričakujem sicer, da bo kdo spoznal ali videl, kaj želim izpovedati, se nad tem zamislil, ampak to je drugotnega pomena.

Avtor in avtorica fotografiji, povzetih iz razstavnega kataloga “Anka Krašna. Med Sočo in Nadižo” (2013): Branimir Ritonja in Anka Krašna.

Katalog Med Sočo in Nadižo si izdala v samozaložbi. Zakaj si se tako odločila. Je težko priti do financerja?

Izjemno težko. Nekatere galerije poskrbijo za zloženke, druge niti za te ne, ker ne dobijo sredstev.

V katalogu k razstavi Pelin v srcu si napisala: “Kjer gonja po materialnih dobrinah zamegli razum in duha, tam ni prostora za umetnost”. Je tvoja misel povezana z Maslowom in njegovo hierarhijo potreb (človek mora imeti najprej kruh, da se nato lahko ukvarja z umetnostjo, znanostjo ipd.) ali si mislila na preobilico materialnih dobrin?

In eno in drugo. Nanašalo se je na današnji čas. S tem, ko smo se osamosvojili, so se norme spremenile. Prevzeli smo materialistično gledanje, ki me spominja na pasje dirke. Vsi samo drvimo. Hočemo si pridobiti čim več materialnih dobrin. Za umetnost ni prostora. Galerije ne dobijo več denarja, slike se ne kupujejo, čeprav je njihova cena zelo padla. Srednji sloj, ki je nekdaj kupoval večino umetnin, je sedaj potonil v revščino. Potrebno bo nekaj generacij teh novodobnih bogatašev, da bodo začutiti potrebo po kulturnih dobrinah. Kulturna politika ali politika kulture je ničeva.

Avtorica fotografije Anke Krašne: Zlatka, 2015. – Anka Krašna, Vrt IV., 1995, olje na platno, 66×85 cm.

Ustvarjaš za prodajo?

Malo slik sem prodala. Ker sem v službi, nisem primorana prodajati. Zelo nerada se ločim od slik, nekaterih ne bi dala za nobeno ceno. Najbrž je to zelo nesmiselno, a kaj morem za to. Prodala in poklonila sem nekaj bolj ali manj abstraktnih slik, npr. iz cikla Vrtovi, ter slike šopkov in portrete. V spomin na mamo, ki mi je pogosto prinesla šopek, da ga narišem, sem v določenem obdobju naslikala kar nekaj šopkov. Težko delam po naročilu, pravzaprav vedno težje.

Ti je ostal kak lep spomin, morda anekdota na svoje profesorje Gabriela Stupico, Franca Kokalja, Jožeta Ciuho, Marjana Tršarja? Kakšen je bil takrat odnos med profesorjem in študentom? Kakšen je danes? Bi o sebi trdila, da si zahtevna profesorica? Imaš podoben odnos do študentov, kot so ga imeli tvoji profesorji?

Za razliko od nekaterih svojih kolegov in kolegic sem bila jaz popolnoma zadovoljna s svojimi profesorji. Spoštovali smo jih veliko bolj, kot nas zdaj spoštujejo študenti. Želela sem si njihovega znanja in sem se zelo slabo počutila, če sem kdaj slučajno manjkala na korekturah. Sicer pa težko delam primerjavo med Akademijo in Pedagoško fakulteto. Svoje študente poskušam naučiti »abecedo«. Želim jim posredovati dovolj široko znanje, da bodo pripravljeni za poučevanje na šolah. Sposobnejše študente sicer spodbujam, da bi se odločili za umetniško pot. Morda sem stroga profesorica, a se trudim, da bi bila pravična. S študenti poskušam vzpostaviti kolegialen odnos. Lahko me pokličejo ali mi pošljejo sporočilo tudi izven govorilnih ur. Da pa so danes študenti v odnosu do profesorjev bolj sproščeni, se odraža tudi v njihovih elektronskih sporočilih. Jaz bi vsaj desetkrat prebrala elektronsko sporočilo za profesorja, preden bi ga odposlala. Na osnovi pravopisnih in predvsem tipkarskih napak, ki jih študentje danes naredijo, sklepam, da tega oni ne počnejo.

Si sposobna po predavanjih še ustvarjati ali se težko preklopiš iz enega v drugo področje delovanja?

Tisti dan, ko imam predavanja, ne morem narediti nič drugega. V slikanje se moram poglobiti. Ko slikam, se ne morem posvetiti drugim stvarem. Rada se udeležujem slikarskih kolonij ali simpozijev, ker tam samo ustvarjamo in nam ni treba misliti na nič drugega, npr. kaj bom jedla, ali je perilo oprano in podobno. Družba drugih umetnikov me ne ovira, saj je omejena na določen del dneva. Prav tako ti nihče ne zameri, če ti ni za druženje.

Avtorica fotografij Anke Krašna in umetniške instalacije Anke Krašna z naslovom Tovarna umetnosti: Zlatka, 2015

Zelo veliko razstavljaš v tujini. Kakšna je pot umetnika v tujino?

Poti so različne. Izbrane umetnike povabijo galerije, da pri njih razstavljajo. Sicer pa je treba vzpostavljati osebne stike. Zanimanje v tujini lahko pridobiš s sodelovanjem na skupinskih ali samostojnih razstavah. Na teh te opazijo še drugi galeristi in te povabijo, da sodeluješ še z njimi. Na primer letos sem bila nagrajenka na društveni razstavi, katere selektorica je bila priznana kuratorka in galeristka z Dunaja in sedaj me je povabila , da razstavim svoja novejša dela, ki sem jih predstavila v Tovarni umetnosti Majšperk, tudi v njeni galeriji. Gre za počasne in majhne korake prodiranja v tujino.

Koliko ti pomeni javno mnenje? Se kdaj vprašaš, kaj bodo o tebi in tvojih slikah menili ljudje?

Do javne kritike ni nihče imun. Negativna kritika te »potolče«, posebno, če imaš občutek, da ni upravičena, da je splet nekih okoliščin, zamer in povezovanj. Je pa tudi žalostno, če je razstava prezrta s strani strokovne javnosti. Kot vsakega tudi mene veseli, kadar dobim priznanje in pohvalo za svoja dela, a kadar ustvarjam, o vsem tem ne razmišljam.

Verjameš v univerzalne energije? Kako si jih predstavljaš?

Ja, verjamem. To je tisto – nekaj več – nekaj nad. Ne moreš je prijeti, energijo začutiš. Tudi študente opozarjam, da če nekaj delaš, s tem sproščaš svojo energijo in slika to energijo izžareva. Lahko je lepa na pogled, a je prazna, če je narejena le kot dekoracija, brez čustvene povezave med slikarjem in sliko.

Anka Krašna, Dva, 2010, olje na platno; povzeto iz razstavnega kataloga “Anka Krašna, Metka Kavčič”, 2010.

PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

Srečale smo se prijateljice iz Vinogradne ulice (z leve proti desni Renata Z., Leonida, Renata K., Duška in Zlatka)

Ko sem hodila v četrti razred osnovne šole, smo se preselili v Vinogradno ulico. To je bila ulica sodobnih novih hiš, za katere načrte so narisali arhitekti, so jih pa naši očetje med gradnjo hiš pomembno spreminjali in prilagajali trenutnim željam in potrebam. Tako so dodali kakšno opeko več v višino in naredili še nadstropje za potrebe svojih otrok, ko bodo le-ti odrasli. V hišah so takrat živele mlade družine. Starši so bili na vrhuncu svoje moči, uspešni, delovni in ustvarjalni. Od nas otrok se je pričakovalo, da se lepo obnašamo, imamo v šoli odlične ocene in uresničimo vse tisto, česar starši zaradi revščine in vojne, ki so jo doživeli v svojih mladostniških letih, niso mogli.

Dekleta iz Vinogradne ulice smo imele pogosto obiske (z leve proti desni: Renata Z., Vanja, Zlatka in Leonida). 

V petih hišah, ki so stale ena ob drugi in nasproti, smo živele prijateljice: med nami najstarejša Renata K., nato Duška, jaz, Leonida in njena mlajša sestrična Renata Z. (v spomin na otroštvo sem Renatama dodala začetnice rojstnih priimkov). Z Renato K. in Duško sem se spoprijateljila že pred vselitvijo. Neko popoldne smo lovile ravnotežje med hojo po betonskih temeljih hiše v gradnji. Na novo odkriti prijateljici sta mi povedali presenetljivo resnico, da bom jaz, ko bo moj enajst let starejši brat dobil otroka, postala teta. Kljub temu, da sem morala kar nekaj let počakati na ta srečen dogodek, sem bila takrat zelo ponosna, saj se mi je zdelo tako zelo odraslo biti teta. Kdaj sem se spoprijateljila z Leonido in Renato Z., se natančno ne spominjam. Zdi se mi, da Leonido poznam že od rojstva. Kar naprej mi je sledila. Nekoč je svoje ljubosumje, da smo jo imele v družbi za »tamalo«, pokazala s tem, da je vrgla kepo s kamenčkom v sredini za našim NSU »princom«, s katerim smo se odpeljali »s parcele«. Zelo rada je čebljala in nas motila pri »resnih« pogovorih, nas že skoraj »odraslih« prijateljic, Renate K., Duške in mene. Sicer pa me je vsako jutro zbudila namesto budilke, počakala, da sem se uredila, in nato sva šli skupaj v šolo. Še posebej takrat, ko sem vstala z levo nogo, sem ji rekla: “Povej mi nekaj lepega.” Njen nalezljiv smeh je pomagal, da sva v šolo vedno prišli dobre volje. Najmlajša med nami, Renata Z. se nam je pridružila redkeje. Pri otrocih se že majhne razlike v letih močno odražajo v odnosih, z leti pa starostnih razlik sploh ne opažamo več. Bila je zanimiva tudi zaradi starejšega brata, ki je pripeljal v ulico svoje prijatelje, in smo pri Renati K. v garaži igrali namizni tenis podnevi in pozno v noč. Med igro sem prvič slišala kletvico, katere pomena še dolgo nisem razvozljala, a sem jo doma pred starši takoj z veseljem ponovila. Od takrat me je mama še bolj vztrajno odvračala od družbe na ulici. Našla je tisoč in en razlog za to, da me je lahko poklicala z balkona: »Zlatka, pridi! Zlatka, zdaj pa takoj gor! Malico sem ti pripravila!« Pripravila je popoldansko malico, večerjo, malico pred spanjem, spomnila pa se je tudi na zanimiv film na televiziji ali na to, da smo dobili obisk.

Levo: Leonida, Zlatka in Renata Z. smo se učile odgovornosti tudi ob čuvanju dojenčka. Desno: Renata in Zlatka med igro z žogo.

Lepo smo se imele prijateljice iz Vinogradne ulice. Največja kazen mi je bila, da sem morala s starši na morje, saj sem bila prepričana, da bom v času odsotnosti zamudila veliko čudovitih dogodivščin. Ko smo bile mlajše, smo pogosto kartale, slikale z vodenimi barvicami, se vozile s kolesom po ulici neštetokrat gor in dol, skakale ristanc, delale snežake, čuvale sosedovega dojenčka, čebljale in se smejale tako močno, da smo morale počepniti. Nekajkrat smo se pogovarjale o vlomilcih, ki so trkali na rolete naših domov in puščali stopinje na vrtovih. Med temi dolgimi pogovori niti opazile nismo, da se je znočilo. Takrat smo prestrašene spremljale ena drugo proti svojemu domu. Ko je bila naša hiša še brez stekel v okenskih odprtinah, sva se z Leonido postavili na sredino bodoče dnevne sobe, ki nama je služila kot oder, vzeli kratko palico za mikrofon, obrnili sva se proti balkonu in ulici ter peli. Izmišljala sem si besedila s francoskim, angleškim, ruskim naglasom in Leonida je verjela, da znam toliko tujih jezikov. Ko sem dobila prvo menstruacijo, smo dobili tovornjak premoga, ki ga je bilo treba znositi v klet. Vso delo sta skupaj z mojim očetom opravili Renata K. in Duška, ne da bi me vprašali, zakaj ne pomagam. Jaz pa sem svojo skrivnost čuvala do poznega večera, ko sem jo povedala mami.

Renata K., Zlatka in Duška v najbolj “norih letih”.

Ko smo iz deklic zrastle v dekleta, smo si šepetale o svojih prvih simpatijah do fantov, fizični in socialni svet pa se nam je širil zunaj ulice. Duška in Renata K. sta počakali, da sem zaključila osnovno šolo in horalegalis zame ni več veljal. Na dan, ko sem dobila v šoli spričevalo, smo prvič odšle zvečer v kino, kamor smo kasneje pogosto zahajale. Pri Duškini mami sem opravila prvi neformalni tečaj kuhanja. Njena polnjena paprika mi je še do danes ostala kot najbolj okusna. Deležna sem bila posebnega privilegija, da mi jo je postregla brez olupa, tj. paprike. Zelenjava ni nikoli bila moja priljubljena hrana. Leonida se je odselila v Ljubljano, od koder mi je pošiljala čudovita pisma z malo teksta in veliko risb ob straneh. V času študija so me njeni starši gostoljubno sprejeli medse in sem se z njimi vozila v Ljubljano. Renata Z. si je našla svojo, mlajšo družbo. Moja srečanja z Duško in Renato K. so zaradi študija postajala redkejša, čeprav nič manj vznemirljiva. Z Duško, ki je študirala biologijo, sem skupaj ponavljala rodoslovna debla. Dobivale smo se v Renatini sobi v nadstropju njihove hiše ob sladkem čokoladnem likerju, ki ga je kuhala Duška, in je do danes ostal moja edina alkoholna pijača, katere okus je vreden požirkov.

Na srečanju prijateljic iz Vinogradne ulice je bilo zabavno.

Renata K. je dala povod za naše prvo srečanje v odraslosti ☺. Da prav nihče ne bi motil našega enkratnega dogodka, smo si rezervirale posebno sobo v gostišču Kralj. Nismo se več igrale, niti slikale niti pele, tudi o nasprotnem spolu nismo veliko govorile. Smo se pa veliko smejale. Bogate življenjske izkušnje so nas naredile zrele ženske, a še vedno smo živahne in dejavne na številnih področjih. A to je že tema za druge zgodbe.