POGOVOR S SLIKARKO ANKO KRAŠNA

Pogovarjala sem se z red. prof. Anko Krašna, spec., ki je habilitirana za risarsko in slikarsko oblikovanje ter je zaposlena na Univerzi v Mariboru, Pedagoški fakulteti, Oddelku za likovno umetnost, ki izvaja enopredmetni študij likovne pedagogike. Izobražuje likovne pedagoge za osnovno in srednjo šolo. Slikarska dela Anke Krašna so izredno priznana. Imela je številne samostojne razstave in v sodelovanju z drugimi umetniki tako v Sloveniji kot v svetu. Razstavljala je v Avstriji, Angliji, Češkoslovaški, Franciji, Madžarski, Nemčiji, Nizozemski, Italiji, Turčiji, Makedoniji in drugod. Prejela je številne nagrade. 

Fotografije so povzete iz razstavnih katalogov: “Anka Krašna, Metka Kavčič” (2010); “Anka Krašna. Retrospektiva” (1996) in “Anka Krašna. Med Sočo in Nadižo” (2013)

Ko si bila majhna, si z belo kredo risala na črn tekač. Nato ti je oče naredil tablo iz stare posteljne stranice, na katero si lahko risala. V katalogu k razstavi Pelin v srcu sem prebrala, da si bila preveč skromna, da bi si upala razmišljati o tem, da bi se s slikarstvom poklicno ukvarjala. Od kod izvira tvoja skromnost? So v vaši družini menili, da slikarstvo ni poklic, s katerim je možno preživeti?

Imela sem izjemno srečo, da sem se rodila krasnim staršem. Mama je bila gospodinja, oče delavec, ampak bila sta inteligentna in načitana. Predvsem pa zelo ljubeča. Bila sem najmlajša v družini in imela sem vso podporo tako staršev kot vseh starejših sester in bratov. Najraje od vsega sem slikala in risala. Kljub hudim časom sta mi starša to omogočala. Kupovala sta mi zvezke in barvice. Res je, stranico postelje mi je oče pobarval s črno barvo in mi tako naredil tablo. Iz službe pa je prinesel odpisan gumijast tekač, ki je nekoč pokrival tla v hodniku vlaka. Prinesel ga je zato, da smo z njim zaščitili lesena tla v kuhinji, in kaj hitro sem ugotovila, da se da nanj čudovito risati z belo kredo (barvnih takrat nisem imela). Domači so tako morali paziti, kje hodijo, da ne bi pohodili mojih risb in mene, saj sem bila vedno na tleh, na tekaču. Vsi otroci lepo rišejo, razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo. Ker nisem vedela za oblikovalno srednjo šolo, sem se vpisala na gimnazijo. Ni mi preveč ustrezala, a bila je stopnica v mojem življenju, ki sem jo morala prehoditi. Na poklic umetnika sem takrat gledala romantično, kot da moraš biti poklican zanj. Nisem bila prepričana, da sem jaz poklicana. Razmišljala sem o študiju oblikovanja. Ker je bilo takrat oblikovanje možno študirati le v Beogradu, sem želela tja. Za sprejemni izpit sem pripravila mapo z desetimi risbami, velikosti meter krat 70 cm. Pridno sem risala, domači so mi morali pozirati in ko danes pogledam te risbe, sem zadovoljna z njimi. Potem sem izvedela, da se na Pedagoški fakulteti v Mariboru izvaja predmet Risanje. Ker mi je manjkalo poguma za odhod v Beograd, sem se odločila, da bom eno leto študirala v Mariboru in si pridobivala znanje iz risanja in se šele nato preselila v Beograd. Doma mi niso nič očitali, da bom na ta način izgubila leto. V Mariboru mi je bilo krasno, a po enem letu sem spet hotela v Beograd. Takrat mi je mama modro svetovala, naj opravim še leto študija v Mariboru in si pred odhodom v Beograd pridobim poklic. Tako sem tudi naredila, a v tistem letu je pri meni že dozorela ideja, da bom študirala čisto umetnost. Malce me je mikalo iti v Zagreb, a me je prijateljica Barbara Vidic pregovorila, da greva skupaj v Ljubljano.

Kot študentka si sodelovala pri restavriranju stenskih poslikav cerkve v Drežnici. Ali ti je ustrezalo to delo, si tudi kasneje še kdaj restavrirala ali si raje iskala lastne likovne izraze?

Restavriranje mi je bilo zelo všeč. Dosti sem delala, vsa študijska poletja, tako zaradi finančnih razlogov kot tudi zato, ker sem pri tem delu izjemno uživala. Prof. Kokalj, ki je vodil specialko restavratorstva, mi je zaupal poslikavo gradu Zemono. Ker je bilo ogromno dela, sem k delu povabila tudi sošolko Stano Sluga. Profesor je bil presenečen, da se nisem odločila za ta poklic in sem namesto restavratorske izbrala slikarsko specialko. Vedela sem tako iz lastnih izkušenj kot iz pripovedovanja kolegov, da je ob tem delu težko najti energijo še za lastno ustvarjanje.

Ali obstaja priprava pred tem, ko vzameš v roke barve in začneš ustvarjati na prazno platno?

Ideja nastane, ko nekaj posebnega doživim in o tem doživetju intenzivno razmišljam. Idejo v celoti pred tem razdelam v mislih, nekaterih niti ne uresničim v vizualni obliki, a ostanejo kot zapis v mojem spominu. So pa pristopi k ustvarjanju različni. Nekateri naredijo veliko skic, jaz te navade nimam. Kar padem v platno, potem pa platno mene posrka. Ob stiku z delovno površino, mi le-ta kar sama pove, kaj moram delati. Pride do močne energetske in čustvene povezave.

Kakšno mora biti okolje, ki ti daje umetniški navdih? Moraš biti sama? Je pomembna glasba? Jo poslušaš med slikanjem? Obiskuješ operne in druge glasbene predstave. Ali tudi tam dobiš zamisli za ustvarjanje?

Rada hodim v gledališče, predvsem opere in koncerti so mi ljubi, a klasične glasbe ne povezujem s svojim delom. Ustvarjam doma in večinoma v tišini. Kadar pa ob slikanju poslušam glasbo, je to glasba, ki je povezana z mojimi doživetji in jih podpira, nadgrajuje. Cikel slik Dnevnik gospodične Silve Blony sem delala ob poslušanju Beatlov in Patetike. Ure in ure, dneve in dneve sem poslušala samo to glasbo.

Avtor fotografije Anke Krašna: Peter Vernik, povzeto iz razstavnega kataloga Anka Krašna. Čas metuljev, 2008. – Slika iz cikla Anka Krašna: Dnevnik gospodične Silve Blondy, 2004.  –Anka Krašna, Ko bo padel prvi sneg, 2004, olje na platno, 90×80 cm.

Meta Gabršek Prosenc je zapisala v katalogu Neko sušno obdobje, da si pripovedovalka zgodb. Kako pomembne so bile zate zgodbe v otroštvu in kasneje, danes? Imaš rada simbole? Poznaš sanjske knjige?

Malo jih poznam. Sicer pa je res, kar si rekla o zgodbah. Če bi bila sposobna, bi jih tudi pisala. Zdaj pa na ta način »pišem«. V vsakem ciklu želim pripovedovati zgodbe svojega življenja. Cikli so kot črtice, morda celo romani. Pravkar sem se spomnila, da sem že v ranem otroštvu risala – pripovedovala zgodbo. Po radiu je bila oddaja, v kateri so peli otroške pesmi in potem podali nek motiv, ki smo ga lahko naslikali in poslali na radio. Čez teden dni so po radiu objavili nagrajenca in mu poslali pesmarico z notami. Jaz nisem narisala le ene slike, ampak celo zgodbo o snežaku. Na prvi risbi je bil še cel, potem sem narisala majhen sonček, pa večjega, snežak se je začel topiti, korenček mu je padel z glave, potem sem narisala ogromno sonce in lužico. In to je bila moja prva nagrada za slikarsko zgodbo.

Kdaj sliko poimenuješ? Kakšen pomen ima naslov slike za samo izpovedno vrednost dela, ki si ga ustvarila?

Naslovu pripisujem veliko pomembnost. Z njim vse povem, a ne vsakemu, ampak samo tistim, ki jim to želim povedati. Naslov je torej simboličen. S tem pustim tudi možnost, da v mojih delih vidi vsak svojo zgodbo. Res je, da moji najbližji prijatelji, ki vedo za mojo osebno zgodbo, morda razstavo doživijo drugače kot ostali gledalci.

Te spodbudijo družbene zgodbe, kot npr. današnja begunska kriza, ali mora biti zgodba bolj osebna?

Mora se me osebno dotakniti, ni dovolj, da je le družbena. Glede te begunske krize pa se ne znam opredeliti. Stvari so mi tuje, nedoumljive, nerazložljive.

Avtor fotografij, povzetih iz razstavnega kataloga “Anka Krašna. Neko sušno obdobje” (2012): Branimir Ritonja

Nekatere vsebine tvojih slik so strašljive (npr. kača, ki požira svojo žrtev – človeka). S kakšnimi čustvi začneš z ustvarjanjem takšnih slik in s kakšnimi prideš iz ateljeja, ko jih zaključiš? Je tebi slikanje katarza? Morda pa želiš prestrašiti ljudi in jih s tem na kaj opozoriti?

To je stvar, ki se tiče mene same. Morda je res neke vrste terapija. Pričakujem sicer, da bo kdo spoznal ali videl, kaj želim izpovedati, se nad tem zamislil, ampak to je drugotnega pomena.

Avtor in avtorica fotografiji, povzetih iz razstavnega kataloga “Anka Krašna. Med Sočo in Nadižo” (2013): Branimir Ritonja in Anka Krašna.

Katalog Med Sočo in Nadižo si izdala v samozaložbi. Zakaj si se tako odločila. Je težko priti do financerja?

Izjemno težko. Nekatere galerije poskrbijo za zloženke, druge niti za te ne, ker ne dobijo sredstev.

V katalogu k razstavi Pelin v srcu si napisala: “Kjer gonja po materialnih dobrinah zamegli razum in duha, tam ni prostora za umetnost”. Je tvoja misel povezana z Maslowom in njegovo hierarhijo potreb (človek mora imeti najprej kruh, da se nato lahko ukvarja z umetnostjo, znanostjo ipd.) ali si mislila na preobilico materialnih dobrin?

In eno in drugo. Nanašalo se je na današnji čas. S tem, ko smo se osamosvojili, so se norme spremenile. Prevzeli smo materialistično gledanje, ki me spominja na pasje dirke. Vsi samo drvimo. Hočemo si pridobiti čim več materialnih dobrin. Za umetnost ni prostora. Galerije ne dobijo več denarja, slike se ne kupujejo, čeprav je njihova cena zelo padla. Srednji sloj, ki je nekdaj kupoval večino umetnin, je sedaj potonil v revščino. Potrebno bo nekaj generacij teh novodobnih bogatašev, da bodo začutiti potrebo po kulturnih dobrinah. Kulturna politika ali politika kulture je ničeva.

Avtorica fotografije Anke Krašne: Zlatka, 2015. – Anka Krašna, Vrt IV., 1995, olje na platno, 66×85 cm.

Ustvarjaš za prodajo?

Malo slik sem prodala. Ker sem v službi, nisem primorana prodajati. Zelo nerada se ločim od slik, nekaterih ne bi dala za nobeno ceno. Najbrž je to zelo nesmiselno, a kaj morem za to. Prodala in poklonila sem nekaj bolj ali manj abstraktnih slik, npr. iz cikla Vrtovi, ter slike šopkov in portrete. V spomin na mamo, ki mi je pogosto prinesla šopek, da ga narišem, sem v določenem obdobju naslikala kar nekaj šopkov. Težko delam po naročilu, pravzaprav vedno težje.

Ti je ostal kak lep spomin, morda anekdota na svoje profesorje Gabriela Stupico, Franca Kokalja, Jožeta Ciuho, Marjana Tršarja? Kakšen je bil takrat odnos med profesorjem in študentom? Kakšen je danes? Bi o sebi trdila, da si zahtevna profesorica? Imaš podoben odnos do študentov, kot so ga imeli tvoji profesorji?

Za razliko od nekaterih svojih kolegov in kolegic sem bila jaz popolnoma zadovoljna s svojimi profesorji. Spoštovali smo jih veliko bolj, kot nas zdaj spoštujejo študenti. Želela sem si njihovega znanja in sem se zelo slabo počutila, če sem kdaj slučajno manjkala na korekturah. Sicer pa težko delam primerjavo med Akademijo in Pedagoško fakulteto. Svoje študente poskušam naučiti »abecedo«. Želim jim posredovati dovolj široko znanje, da bodo pripravljeni za poučevanje na šolah. Sposobnejše študente sicer spodbujam, da bi se odločili za umetniško pot. Morda sem stroga profesorica, a se trudim, da bi bila pravična. S študenti poskušam vzpostaviti kolegialen odnos. Lahko me pokličejo ali mi pošljejo sporočilo tudi izven govorilnih ur. Da pa so danes študenti v odnosu do profesorjev bolj sproščeni, se odraža tudi v njihovih elektronskih sporočilih. Jaz bi vsaj desetkrat prebrala elektronsko sporočilo za profesorja, preden bi ga odposlala. Na osnovi pravopisnih in predvsem tipkarskih napak, ki jih študentje danes naredijo, sklepam, da tega oni ne počnejo.

Si sposobna po predavanjih še ustvarjati ali se težko preklopiš iz enega v drugo področje delovanja?

Tisti dan, ko imam predavanja, ne morem narediti nič drugega. V slikanje se moram poglobiti. Ko slikam, se ne morem posvetiti drugim stvarem. Rada se udeležujem slikarskih kolonij ali simpozijev, ker tam samo ustvarjamo in nam ni treba misliti na nič drugega, npr. kaj bom jedla, ali je perilo oprano in podobno. Družba drugih umetnikov me ne ovira, saj je omejena na določen del dneva. Prav tako ti nihče ne zameri, če ti ni za druženje.

Avtorica fotografij Anke Krašna in umetniške instalacije Anke Krašna z naslovom Tovarna umetnosti: Zlatka, 2015

Zelo veliko razstavljaš v tujini. Kakšna je pot umetnika v tujino?

Poti so različne. Izbrane umetnike povabijo galerije, da pri njih razstavljajo. Sicer pa je treba vzpostavljati osebne stike. Zanimanje v tujini lahko pridobiš s sodelovanjem na skupinskih ali samostojnih razstavah. Na teh te opazijo še drugi galeristi in te povabijo, da sodeluješ še z njimi. Na primer letos sem bila nagrajenka na društveni razstavi, katere selektorica je bila priznana kuratorka in galeristka z Dunaja in sedaj me je povabila , da razstavim svoja novejša dela, ki sem jih predstavila v Tovarni umetnosti Majšperk, tudi v njeni galeriji. Gre za počasne in majhne korake prodiranja v tujino.

Koliko ti pomeni javno mnenje? Se kdaj vprašaš, kaj bodo o tebi in tvojih slikah menili ljudje?

Do javne kritike ni nihče imun. Negativna kritika te »potolče«, posebno, če imaš občutek, da ni upravičena, da je splet nekih okoliščin, zamer in povezovanj. Je pa tudi žalostno, če je razstava prezrta s strani strokovne javnosti. Kot vsakega tudi mene veseli, kadar dobim priznanje in pohvalo za svoja dela, a kadar ustvarjam, o vsem tem ne razmišljam.

Verjameš v univerzalne energije? Kako si jih predstavljaš?

Ja, verjamem. To je tisto – nekaj več – nekaj nad. Ne moreš je prijeti, energijo začutiš. Tudi študente opozarjam, da če nekaj delaš, s tem sproščaš svojo energijo in slika to energijo izžareva. Lahko je lepa na pogled, a je prazna, če je narejena le kot dekoracija, brez čustvene povezave med slikarjem in sliko.

Anka Krašna, Dva, 2010, olje na platno; povzeto iz razstavnega kataloga “Anka Krašna, Metka Kavčič”, 2010.