PLETE, PLETE SE ŽIVLJENJE

V rokah držim drobno knjižico pesmi, ki jih je napisala Julka Tajnikar in nosi naslov »Pot skozi čas«. Julka, ki sem jo vedno klicala Julčka, je bila žena strica mojega očeta. Nuša Dvoršek je uredila in napisala predgovor zbirki, ki je izšla leta 1985. V njej preberem, da se je Julka rodila 1. junija 1920 v Božjem na Pohorju v delavsko dninarski družini. Družina je bila revna in Julka, kljub temu da se je zlahka učila, po končani osnovni šoli ni imela možnosti za nadaljnje šolanje niti za zaposlitev. S starši je pomagala bližnjim kmetom pri delu, pozimi je tudi pletla. Leta 1943 se je aktivno vključila v obrambo domovine in začela pisati pesmi. Po vojni se je omožila in opravljala različna dela: delo novinarke, bila je okrajna prosvetna referentka, delala je v otroškem vrtcu in nazadnje v Občinskem odboru Zveze borcev v Slovenskih Konjicah.

Naslovnica zbirke pesmi Julke Tajnikar, risba Franca Skerbineka

Spominjam se Julčke, kako je udobno sedela na kavču v dnevni sobi s pletilkami v rokah. Vesela je bila obiska, čeprav med njim ni niti za minuto prekinila pletenja. Rada se je pogovarjala, pogosto je povedala šalo in se ji je tudi sama smejala. Lepo mi je bilo v njeni družbi, saj je oddajala nenavadno toplino. Še danes pa sem ji neizmerno hvaležna za vsa čudovita oblačila, ki mi jih je spletla: bele dvodelne kopalke, plavo-belo oblekico s trakcem na bokih, jopice, mehke kot puhek, zimski plašček in drugo. Podobno lepo kot mene je oblekla tudi moje punčke in jim na glavico poveznila pletene kapice vseh barv. Ko je bila Julčka starejša, je skvačkala nekaj prtičkov, ki še danes krasijo moj dom. Všeč ji je bilo, da sem se dobro učila in poklonila mi je knjige o pedagogiki, o kuhanju … Morda me je imela tako rada, da mi je posvetila toliko svojega časa in pozornosti, tudi zato, ker sva se obe rodili prvega junija, le da 42 let narazen. Mama mi je pogosto pripovedovala, da je bila prva, ki jo je po mojem rojstvu obiskala. Prinesla je velik šopek belih »škrniclov«. Kasneje mi je za rojstni dan vedno podarila poleg svojih pletenih izdelkov še šopek zame najlepše dišečih rož, nageljčke rožnate barve z domačega vrta.

Slikala sem se z očetom, Julčko in njeno hčerko Lidijo

Ko sem se rodila, so bile Julčkine hčerke, moje mrzle tete, Jelka, Lidija in Irena oz. Lenka  stare 13, 11 in 10 let. Moja mama, katere spomin že dobiva luknjice, se še dobro spominja, da so me mrzle tete imele rade.

Stisnila sem se k Lenki in Lidiji

Po mnogih letih sem obiskala Lenko. Pridružila se nama je še Jelka in pogovarjale smo se o tem, kako se spominjata mojega rojstva, svoje mame Julke in očeta Toneta.

»Mama nas je peljala gledat dojenčka. Bile smo navdušene. Zlatkinega brata Maksija, ki je bil naših let, smo gnjavile z vprašanji o sestrici, da ga je bilo kar malo sram. Tako smo 1. junija praznovali mamin pa tudi malo Zlatkin rojstni dan. Takrat, ko se je Zlatka že zavedala svojega rojstva, smo me že delno odfrčale iz gnezda. Z leti se poti malo razidejo, pa tudi kdaj ponovno združijo,« je povedala Lenka.

Moj brat Maksi, ob njem pa Lidija, Lenka, Jelka in prijateljici.

 »Vesel prihajal bom s planin,

objel te tukaj sred ravnin.

Le takrat vredno bo živet,

ko bo v svobodo dom odet.«

(odlomek iz Julkine pesmi Slovo)

Julkine pesmi pripovedujejo zgodbo njenega življenja.

Lenka se spominja, da jim je mama pogosto pripovedovala o prigodah, ki jih je doživela kot dekle, mlada žena. Po osnovni šoli se je v času, ko so bile Jelka, Lidija in Lenka še majhne, dodatno izobraževala na številnih seminarjih, ko pa so hčerke že nekoliko zrasle in so jo manj pogrešale, če ni bila ves čas z njimi, je dokončala srednjo ekonomsko šolo. Sicer pa je ves čas veliko brala in se samostojno izobraževala. Ko je kmalu po vojni obiskovala šolo v Ljubljani, je stanovala pri pisatelju Ivanu Potrču. Pogosto je doma pripovedovala anekdoto iz tega časa. Udeleženci šole so imeli možnost kupiti radio. Problem pa je bil, da so bile količine omejene in so radio lahko kupili le nekateri. Tisti udeleženci, ki so ostali brez njega, so bili jezni na ostale, ki so bili dovolj hitri, da so ga kupili. Tako ga je kupila tudi njihova mama in še kolega iz njenega kraja. Pa se je udeleženec šole, ki radia ni dobil, hudoval: “Ti kmetje so dobili radio, mi pa ne.” Nekega dne mamo vpraša kolega s podeželja: “Kako pa kaj tvoj radio?” “Ja, dobro,” mu odgovori mama. “Oh, mojega pa je krava pohodila,” ji odvrne kolega. Mama ga začudeno pogleda in vpraša: “Ja, kje si ga pa imel?” Ni takoj razumela kolegove šale. 🙂 Jelka je k tej anekdoti dodala, da so radio imeli zelo dolgo in so ga vsepovsod nosili s seboj, da jim je krajšal čas. Lenka in Jelka se spominjata še ene anekdote. Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!”

»Tako je v duši mirno vse in srečno,

ko zreš na bitje, ki si mu življenje dala,

da bi jokala, vriskala in pela

in se za vedno tem lepotam materinstva vdala.«

(odlomek iz pesmi Razodetje)

Julka nam v pesmih zaupa hrepenenje po tem, da bi bila skupaj s svojim ljubljenim Tonetom, in neizmerno srečo ob rojstvu njunega otroka. Zanimalo me je, kako sta Julka in Tone vzgajala svoje tri deklice, kasneje dekleta.

Lenka je povedala naslednje: »Vzgoja v tistih časih je bila spontana. Naša mama je veliko brala in je bila zelo napredna. V družino nista prinesla okorelih tradicionalnih vzorcev iz svojih družin. Kazni so bile redke, s pohvalami pa tudi nista pretiravala.«

Julka s hčerkami. Jelka je povedala, da je bila slabe volje, ker se je fotografu mudilo, ona pa je hotela tudi sestricama natrgati rožice.

»Da na tvojih lepih poljih

v miru žito bi zorelo

in po gričkih vinorodnih

vince se na trtah grelo.«

(odlomek iz pesmi Ljubim te, moj kraj)

Julka in Tone sta odraščala na Pohorju. Zanimalo me je, ali sta se s svojimi tremi hčerkami pogosto vračala v rodni kraj in obiskovala sorodnike. Lenka je povedala: »Zelo radi smo obiskali teto, strica in staro mamo v Koritnem nad Oplotnico. Bilo je dobre pol ure hoda iz Oplotnice. Ata nas je izmenično nosil na štupi rami, saj so nas grozno bolele noge. Ko smo prispeli na cilj, so bolečine čudežno izginile in pokazale smo vse svoje vragolije. Ko nas je nekoč v trgu srečala neka gospa, smo se na vsa usta pohvalile, da imamo nove oblekice, da ima tudi mama novo frizuro, ata pa nove zobe. Bile smo zelo nagajive in vesele. Naša sestrična Jožica, ki nas je občasno pazila, nam je rekla, da smo živi hudički.«

Julka, Tone, Lidija, Lenka in Jelka med sorodniki na Pohorju

»Še pomnite, tovariši,

vse tiste težke čase,

ko smo prijatelji bili

v zavetju gozdne jase.«

(odlomek iz pesmi Še pomnite tovariši …)

V vojnem času sta tako Julka kot Tone doživela veliko hudega. Nekateri spomini kar niso hoteli bledeti. Lenka je povedala: »Oba sta bila vajena težkih časov in pomanjkanja, zato sta bila pridna, ustvarjalna in spretna. Mama nam je zašila oblekice brez šivalnega stroja, oče pa nam je naredil copate in čevlje, saj je bil izučen čevljar.«

Mama je hčerkam brez šivalnega stroja zašila oblekice, oče pa jim je naredil čevlje.

»Boli me, da umirajo ljudje,

ki si žele, da mir bi bil povsod.

Saj zemlja je dovolj bogata,

da v miru preživi svoj rod.«

(odlomek iz pesmi Boli me …)

Spominjam se Toneta, da je redno spremljal družbena dogajanja, jih komentiral in se pogosto tudi jezil. Lenka je temu dodala: »Naša mama je raje brala, pletla in pisala pesmi kot gospodinjila. Aktivno je sodelovala v takratnem političnem življenju. Oče pa je bil zapečkar. Rad je bil doma. Včasih je zaigral na staro violino, ki jo je kupil v nemškem ujetništvu od nekega Srba. Rad nam je pripovedoval svoja doživetja iz vojnih časov. To so bili dokumentarci v živo – namesto televizije.

»Povsod življenje se budi

v prelepe sončne dneve.

Izvablja iz mladostnih src

ljubezni željnih speve.«

(odlomek iz pesmi Pomladna)

Lenka je povedala: »V našem domu je bilo vedno živahno v vseh ozirih. Bilo je pa tudi tesno, saj nas je bilo pet pa še sosede in prijateljice so pogosto prihajale na obisk. Mama je veliko pletla za nas in za druge, zato je oče Tone prevzel kuhanje. Spretno je sukal kuhalnico in se spopadel tudi s krofi, če je bil ravno pust. Obkrožen je bil s samimi ženskami. Za nameček, smo mu tri hčere rodile še pet vnukinj, tako da je bila mera polna. Večkrat je rekel: ‘Babe, pustite me že pri miru’.«

»Če bi vsaka beseda

le klasek rodila

pa bi vse kašče

navrh napolnila.«

(odlome iz pesmi Na seji)

Lenka in Jelka sta mi povedali, da oče ni le mame spodbujal pri pesnenju, ampak je pogosto tudi sam našel ustrezne rime. Rime danes išče tudi njuna najstarejša hčerka, Jelka.

»Lepo je biti babica

in vnučko negovati

z oči v oči si gledata

mladost in starost hkrati.«

(odlomek iz pesmi Lepo je biti babica) 

Lenka je k pesmi Lepo je biti babica dodala, da sta bila starša vesela vseh vnukinj (Tine, Alenke, Vanje, Mojce in Jerice) in sta jih tudi večkrat popazila.

»Naši spomini nanju so lepi in polni hvaležnosti,« je še dodala.

Pletilja

Pletem, pletem, pletem …

zanke v nedogled hitijo ….

plete, plete se življenje,

a lasje sivijo.

Rada bi napletla toplo,

dolgo ogrinjalo,

da pod njim srce,

bi mi utrujeno zaspalo.

Rada bi napletla

tople sreče vsem ljudem,

preden me zagrne

zemlja v svoj objem.