SLAVLJENEC VELJKO

DSC_3035
Velimir Cugmas, 27.6.1956

Dragi slavljenec, nihče te ni vprašal, če se hočeš roditi; nekega dne si spoznal, da živiš. Nad teboj je sijalo sonce in lebdelo modro nebo . Sedaj veš, da bilo je lepo.

Blogerke, ti voščimo: “Še na mnoga leta! Pa glej, da se boš ženki (in Nikonu) še naprej tako mamljivo nastavljal. Blog je namenjen tudi temu, da si bralke malo oči spočijemo od zahtevnih tekstov 😉

e-Card Vintage Video (JibJab):

 

 

 

 

 

SNEŽANA VERJAME, DA V ŽIVLJENJU NI NAKLJUČIJ

Na letu iz New Yorka sem med filmi, ki jih ponuja Austrian Airlines, zasledila dokumentarec Advanced Style, ki temelji na blogu z naslovom Ari Seth Cohen’s famed blog. Morda je Arija prav razlog, da je imel tako rad svojo babico, privedel do ideje, da bi ustvaril blog, na katerem bi predstavil starejše ženske, ki s svojim modnim videzom na ulicah New Yorka pritegnejo pozornost mimoidočih. K sodelovanju je pritegnil pet žensk, starih od 62 do 95 let. Njihova še veliko bolj pomembna lastnost kot starost pa je, da kreirajo svoje stylinge, so drzne, drugačne, polne energije, aktivne in predvsem uživajo življenje. Imajo sicer stil, ki ga ne bi posvojila. Včasih me – naj mi ne zamerijo (saj to verjetno pogosto slišijo tudi od drugih) – spominjajo na klovnese, saj so njihovi stylingi za moj okus prenasičeni z barvami, vzorci in oblikami. Nisem tudi povsem prepričana, da so mi kosi oblačil, obutve ali nakita, ki jasno kažejo, da so že dolgo “prebivalci” omare svoje lastnice, všeč. Menim, da bi morali biti outfiti zrelejših žensk sveži, novi in ne bi smeli vzbujati asociacije na aftalin. Res je, da postaja reciklaža oblačil in vintidž moda vedno bolj popularna, a menim, da k starejši osebi še toliko bolj sodi novo oblačilo kot k mladi. Vseeno pa so to Dame z veliko začetnico in bi lahko bile idol vseh nas, mlajših – zaradi svojega veselja do življenja, in sicer do zadnjega diha.

Snežani ne verjamem, ko pravi, da v življenju ni naključij. Vem, da so stvari med seboj povezane, da ima vsaka posledica svoj vzrok, ne verjamem pa, da obstaja neka višja sila, ki vpliva na vse, kar se nam zgodi. Ko pa sem na letalu opazila zgoraj opisani film, sem vseeno pomislila, ali nima morda Snežana prav. Ali mi je hotel ta film (na tem mestu in v tem času) vendarle kaj sporočiti? 🙂

 

NAŠA POTOVANJA POSTANEJO “PROFESIONALNA” :-)

Prvo potovanje s ciljem pridobiti fotografije in izkušnje, ki bi jih lahko objavili na blogu, je bilo (jasno, kam pa drugam) v prestolnico mode, Milano. Jaz naj bi imela vlogo fotografinje, Snežana modela :-). “Sodelavec” pri fotografiji naj bi bil Iztok, ki si je za naše prvo “poslovno” potovanje  kupil novega Nikona. Veljko je bil takrat še v vlogi svetovalca in nosača moje fotografske torbe (mene pa je slikal le za osebni arhiv :-)). S Snežano sva končno dosegli tisto, kar sva si vedno želeli. Popolno podporo najinih mož pri ogledovanju izložb, pomerjanju oblačil in obutve ter klepetanju o modnih ikonah. Si lahko predstavljate, prijateljice: vse našteto od zgodnjega jutra do pozne noči. 🙂 Ponoči v hotelski sobi tokrat televizijski ekran ni predvajal CNN novic ali nogometne tekme, ampak modne revije. Juhuuu!

Pot v Milano

Odkrivava New York!

Kot sem pisala že v posebnem prispevku na blogu, sva se udeležili tudi nakupovalnega srečanja modnih blogerk v New Yorku, DEPOP.

NAJLJUBŠA SODELAVCA BLOGA

Včasih računalniški škrat ponagaja. Prispevek Sestanek s sodelavko bloga je četrti po vrsti v kategoriji O blogu, pa ga je škrat uvrstil na prvo mesto. Sledi mu naslednji prispevek:

Brez podpore Veljka in Iztoka, najinih možev blog 50 odtenkov življenja ne bi živel. Tisto, kar bi nekateri moški najtežje sprejeli, verjetno je, da se njihove slike objavljajo na blogu. S Snežano imava srečo, to dejstvo sta namreč najina moška sprejela včasih brez besed včasih z navdušenjem. Že prvo zadostuje. 🙂 Še posebno pa sva jima lahko hvaležni, da sta se tudi sama vživela v najino igro. 🙂

Iztok mi pomeni resno konkurenco pri fotografiranju.

Za fotografijo je pripravljen leči tudi na tla.

Veljko pa je postal moj najljubši (seveda moški :)) model, je pa tudi najbolj oster pozitivni kritik.

Ker vse vas, ki redno spremljate blog, s Snežano neradi razočarava s tem, da bi odprli blog, a ne bi našli na njem novega prispevka, je začel tudi Veljko slikati za blog mene, jaz pa njega. Tako vsi skrbimo za redne objave.

Verjetno je še kdo, ki se sprašuje, zakaj se tako resno ukvarjamo z blogom zreli (? :-)) odrasli ljudje z odgovornimi službami. Večini pa je verjetno že jasno: zaradi veselja, ki ga doživljamo ob novih dejavnostih, pridobljenih znanjih in predvsem ob neizmerni ustvarjalnosti. Malce pa nas spodbujate tudi vsi, ki nas spremljate, ne glede na to, ali se ob tem zgražate, nas hvalite, se čudite … A o tem kdaj drugič! 🙂

PRVO FOTOGRAFIRANJE NA PROSTEM

26. februarja 2015 sva se s Snežano dogovorili za prvo fotografiranje na prostem. Seveda je le-to potekalo šele popoldan, ko sva se vrnili iz službe. Če nisi profesionalna blogerka, nimaš časa, da bi se pred snemanjem prepustila manekuri, pedikuri, ličenju, friziranju, da o okrepčilnem spanju niti ne govorim. Torej odpeljali sva se na konjiške Škalce, obrasle z vinsko trto, kjer stoji nekoliko nadrealistična vinska klet.  In kaj naju je tako pritegnilo? Ne boste verjeli: čisto navadna bela stena! Svetloba je bila slaba. Objektiv napačen. Slike zamegljene, vsaj tako se mi je zdelo pri sprotnem pregledu. Ko sem že hotela odnehati, češ, šest slik bo že dovolj dobrih za foto-prispevek, se je Snežana spomnila še na zeleno steno. Pa sva ponavljali poze še pred zeleno steno. Pihal je veter. Oblekla sem si najdebelejšo bundo, ki jo premorem, kapo na glavi sem si povlekla daleč čez ušesa. Po dobri uri sva le odnehali. Ko sva pri Snežani pregledovali fotografije, se nama je pridružil njen mož Iztok. Ko je na fotografijah videl Snežine roke, ki so od mraza postale modrosive, me je okaral. Kljub temu, da ni bila moja krivda, mi je bil všeč v svoji skrbi za ženo. In prvo fotografiranje ni ostalo brez posledic: roke so se sicer ogrele, postale spet lepo rožnate, a brez antibiotika proti vnetju mehurja vseeno ni šlo. 🙂

SNEŽANA SE NAVDUŠI ZA BLOG – RAZLOG ZANJ ŠT. 2

Po mojem prvem predlogu Snežani, se ni zgodilo še ničesar. Ko sem nekje prebrala, da nekatera dekleta s svojimi modnimi blogi zaslužijo milijone, živijo v Milanu, New Yorku, Los Angelesu, Parizu in drugih prestolnicah mode, da imajo tudi po več zaposlenih in podobno, sem pri neki večerji, ki smo jo imenovali Kreta po Kreti, prijateljem omenila, da bova tudi s Snežano postali milijonarki in se iz majhnega mesta, kjer živiva, preselili v veliki Svet. Jasno, da so se nama vsi smejali (in jasno, da nisem tako naivna, da bi v to verjela). Vendar, če sem sama z idejo naredila prvi korak, je Snežana naredila drugega. Ta je bil zelo pomemben (hvala, Snežana!). Po tej večerji je ustvarila spletno stran, mi po mailu poslala »prvo pogodbo« in z njo sklenila z mano dogovor, da “sva le midve lastnici bloga, da si bova le midve delili prihodek, saj imava velike potrebe. Sodelujoči bodo dobili honorarje, ko bova zaslužili prvi milijon.” 🙂 Tako močno sva se vživeli v pravljično zgodbo o slavnih blogerkah, da so naju drugi nejeverno gledali, midve pa sva se le smejali. In to je tisto, kar je bistveno, kar morda ženska, stara petdeset in več, močno potrebuje: da se ne boji starosti, gub na obrazu, oblog na trebuhu, prihajajoče upokojitve, odraslih otrok, bolezni …, ampak najde stvari, (tudi) zaradi katerih je vredno vsak dan zgodaj vstati (ali, kar bolj velja zame, bedeti ob urejanju bloga do jutra) in se veseliti prihajajočega dneva. To je odgovor št. 2 na vprašanje, zakaj sva se odločili za blog. Zato, ker sva kot majhni deklici, ki se v simbolni igri tako vživita v svoji novi vlogi, da v njej neizmerno uživata in pozabita na to, da je vse skupaj le igra.

 

IDEJA O BLOGU – RAZLOG ZANJ ŠT. 1

Večina ljudi, ko jim povem, da imava s Snežano blog in katere vsebine na njem predstavljava, reče: »O, super. Res fajn.« Temu običajno sledi začudenje in vprašanje: »Zakaj?« Vseh razlogov svojega početja nikoli ne moremo poznati. Lahko pa bi pobrskala po svojih zgodnjih spominih in ugotovila, da me je to, kako se bom uredila, zanimalo že odkar pomnim. Redno sem začela spremljati modo, ko se je na televiziji pojavila oddaja Bleščica, izšla prva slovenska modna revija Elle in sem na spletu odkrila še Lorellin blog (danes, seveda, spremljam še številne druge modne bloge slovenskih in tujih blogerk ter prebiram modne revije, in to vsakodnevno). Že kar nekaj časa pa sem čutila pomanjkanje vsebin, ki bi bile primerne zame. V čem sem jaz tako posebna? V ničemer, le starejša sem kot večina tistih, ki se v teh vsebinah pojavljajo, kakor tudi tistih, ki te vsebine ustvarjajo. Pred dnevi sem praznovala triinpetdeseti rojstni dan. Snežana je le nekoliko mlajša od mene. Obe imava družino in opravljava resno delo v službi. Sem doktorirala iz psihologije in kot redna profesorica predavam razvojno psihologijo na Pedagoški in Filozofski fakulteti v Mariboru, Snežana je diplomirana ekonomistka in vodja Telekomovega centra v Mariboru. Zato vprašanje »zakaj« res ni neumestno. Gotovo je eden izmed razlogov ta, da me morda bolj kot ekscentrični outfiti in spremljajoči prispevki o predšolskih otrocih, prvih orgazmih, urejanju podstrešnega stanovanja in podobnem ne zanimajo več; zanimajo me pa modne novosti, kako se primerno urediti za službo in prosti čas ter poskrbeti za zanimivo, zdravo in veselo življenje z ljudmi, ki jih imam rada. Menim, da je za ženske moje starosti primerno, da nosimo kakovostna oblačila in obutev (mlajše so lepe ne glede na to, kaj si oblečejo ali slečejo :-)). Ker smo že velikokrat praznovale rojstni dan, imamo gotovo že nekaj kosov nakita, ki ne zastari. Morda si lahko privoščimo kakšno oblekico, ki ni iz H&M, torbico iz Zare pa si ne kupimo zaradi nizke cene, ampak zato, ker je res lepa in se popolnoma ujema z drugimi deli outfita. Poleg iskanja idealnih kombinacij oblačil, obutve, očal, nakita iz svoje, morda prepolne omare in kakšnega novega kosa ženske mojih let tudi rade potujemo, kaj dobrega skuhamo (to sicer ne velja zame :-)), preberemo dobre in/ali aktualne knjige, poslušamo glasbo, gledamo filme, obiskujemo gledališče, koncerte in opero, se rekreiramo in, kar je najpomembnejše, Živimo. Zanimajo nas tudi povsem življenjska vprašanja o medosebnih odnosih, rade obujamo spomine, spremljamo aktualne teme in skrbimo zase ter svoje najdražje. In tako sem nekega dne prijateljici Snežani omenila, da bi morali narediti blog za ženske, stare 50 plus, z vsebinami v vseh možnih odtenkih.  🙂

 

SESTANEK S SODELAVKO BLOGA

Kot PRAVI blogerki “morava” imeti sodelavce in sodelavke! 🙂 Prva »sodelavka« je bila Snežina hčerka Maša. Skupaj s prijateljicami je Snežani pomagala izdelati spletne strani in sodelovala pri pisanju prvih prispevkov (v prvih petih dnevih bloga je izšlo kar 16 prispevkov). Predvsem pa naju je podpirala in verjela v uspeh bloga (kaj to pomeni, še ne veva :-)). Snežana je pridobila Žanet, da poroča o pripravi na svojo poroko, ter Valentino in Hano, da pišeta o svojem študiju v tujini. K sodelovanju sva povabili mojo prijateljico Lili, ki se je iz Slovenije pred devetimi leti preselila z možem in hčerko na Dunaj, zdaj pa zase pravi, da “je razseljena z dušo v Sloveniji, glavo v Avstriji in srcem v Nemčiji” (kjer trenutno dela njen mož). Prvega skupnega sestanka smo se Lili, Snežana in jaz udeležile nadvse resno pri meni doma. Nobena ni zamudila, vse smo bile opremljene z računalnikom, beležko, svinčnikom in korekcijskimi očali. 🙂 Lili se je zadeve lotila zelo profesionalno. Predlagala je, da naredimo dober koncept, poslovni načrt in preko spletnih portalov obvestimo o blogu naše bodoče sledilce. Bila pa je tudi previdna: »Ni vse za objavo. Ljudje lahko informacije zlorabijo.« Midve s Snežano (seveda, preveč zaljubljeni v idejo bloga) nisva imeli pomislekov. Le kaj naj skrivava? Človek se skriti tako ali tako ne more. Še o tistem, ki živi sam daleč od mesta in civilizacije, ki se prehranjuje večinoma z zelišči in ne hodi po veleblagovnicah, se oblači v stare kavbojke in ne počne nič vpadljivega, ljudje prej ali slej vedo vse; česar pa ne vedo, si izmislijo. Težko je ohranjati svojo zasebnost, zato sva prvi argument proti blogu s Snežano kar hitro »pometli pod preprogo«. Drugo vprašanje, ki smo si ga postavile,  je bilo, ali bodo naši prispevki sploh koga zanimali. Kuharske recepte, opise popotovanj in tujih krajev, glasbene, gledališke in druge umetnostne kritike lahko najdejo v natisnjenih ali elektronskih oblikah na vsakem koraku. Vendar tudi to nas ni skrbelo. Pustimo se presenetiti, smo si rekle in se v prispevkih potrudile, da smo pisale bolj osebno. Malo bolj pa naju je s Snežano skrbelo, kako bosta blog sprejela najina moža, Veljko in Iztok.

Lili nosi lepa lesena očala Woodstock, na zvezku pa so očala Jimmy Choo. Fotografirala je Zlatka.