KAKO SEM ZAČELA TEČI IN SE TRIKRAT NASMEJALA :-)

Nekako so sovpadle tri stvari: ugotovitev, da se premalo gibljem, bližajoči se Konjiški maraton in dejstvo, da je treba v današnjih efektivnih časih narediti čim več, v čim krajšem času. V trenutku je padla odločitev: začela bom teči.

3

Trije maratonci s svojima navijačicama

Na moj iPhone 6 sem si naložila aplikacijo za beleženje teka in se začela na glas smejati. Spomnila sem se heca, ko si je neki moj vrstnik kupil iPhone 6, začel z njim teči, se spotaknil in padel na bok. Nekaj je glasno zahrstalo in zavpil je: “ Upam, da je moj kolk, ne iPhone, bo ceneje.” 🙂 Kljub temu sem ga dala v žep vetrovke in začela razmišljati s koliko kilometri bi začela. Na letošnjem dunajskem maratonu, kjer sem bila v spremljevalni ekipi, so bile kategorije na 5, 10, 21 in 42 km. Se pravi: začeti je treba z najmanjšo, s 5 km. Pritisnila sem na start in začela teči.

DSC_1225

Zbiranje misli pred startom

Po prvih par metrih sem opazila, da se je telo samo postavilo v položaj za tek, hrbtenica in vrat sta se zravnala, glava se je dvignila, roki sta se pokrčili in dvignili ob telo, dlani sta se oblikovali v pest. Dihanje se je samodejno uskladilo s premikanjem nog in rok, desna roka je pokrčena v komolcu šla naprej istočasno z levo nego in obratno. Mojemu telesu se je čudil moj drugi del, ki je verjetno nekje v glavi,  čutil je povezanost s telesom in ugotavljal, kako usklajeno in samodejno deluje, zadovoljno je opazoval in nadziral to usklajenost, koordinacijo gibov, mirno je pustil teči tok misli, opazoval je okolico, vzniklo pšenico, letečo štorkljo, polje koruze, prve jesenske meglice. In začutila sem neizmerno zadovoljstvo nad skladnostjo obeh delov. Takrat je v dogajanje posegel še tretji del, neki važič, ki je začel vnašati nemir, skrbi, dvom in pomisleke. A prvima dvema ni bilo mar za njega. Daj zdaj mir, sprosti se in uživaj, je dobil sporočilo od njiju. Misli so same od sebe prihajale in tudi same od sebe odhajale in me niso niti za trenutek obremenjevale. Ko je važič ugotovil, da se nihče ne ukvarja z njegovimi sporočili, se je tudi sam sprostil in začel opazovati okolico in uživati v gibanju, koordinaciji in harmoniji. Po petih pretečenih kilometrih sem se vrnila domov in se nasmejala drugič, samo tiho, sama pri sebi: bila sem sproščena, prijetno utrujena in osvobojena nadležnih misli.

Med tekom in po njem

Svojemu mlajšemu in seveda pametnejšemu 🙂 bratu , izkušenemu maratoncu sem seveda povedala, da sem začela teči in prvi dan z lahkoto pretekla 5 kilometrov. Vzkipel je, da se bom preforsirala, da moram začeti z manj in sčasoma podaljševati dolžino. Takrat sem se nasmejala tretjič, tudi tokrat na glas. Spomnila sem se na Jobsovega sodelavca, ki je bil prepričan, da je na obisku pri konkurenci videl neko rešitev zato jo je želel ponoviti tudi sam. Cel mesec se je trudil, večkrat je že skoraj obupal, ker se mu je zdela zadeva nemogoča, hotel je že odstopiti od iskanja rešitve, a ga je k vztrajanju priganjala misel, da če zmore to konkurenca, zmore tudi on. In to prepričanje, da je zadeva mogoča, ga je pripeljala do rešitve. Kasneje je ugotovil, da tega pri konkurenci sploh ni videl in da je izumil nekaj, kar je veljalo za nemogoče. Seveda je primerjava neznatna, ampak vseeno lahko potegnem vzporednico, da sem tudi jaz v prepričanju, da če je za maraton najnižja kategorija 5 kilometrov, potem je pač normalno da prvi dan teka začneš s petimi kilometri. In zdaj ko vem, da to zmorem, to tudi vsak dan z lahkoto pretečem.
Reakcija telesa mi je pokazala, da nam je tek vrojen z geni, da je tako kot hoja, naše naravno gibanje. In da ga potrebujemo. Zato obujte tekaške copate in stecite. Vaše telo bo naredilo svoje.