STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

PEGGY GUGGENHEIM

Ker izhajam iz tipične socialistične družine, moram priznati, da me je mati prikrito vzgajala tudi v krščanskem duhu. Skromnost je bila pomembna vrednota. Z veliko žlico mi je bilo dovoljeno zajemati le prijatelje.

Nina je ena izmed mnogih prijateljic, a edinstvena na svoj način. Spoznali sva se na Dunaju. Že prvi vtis je veliko obetal: preudarno urejena, vedrega obraza, komunikativna, samozavestna; z močnim stiskom roke je izražala zdrav duh v zdravem telesu. Kmalu sem ugotovila, da je bil to le vrh ledene gore, kot se reče. Nina je izobražena, razgledana in podjetna, športnica, stilistka in rokodelka. Ker ima izreden smisel za estetiko, občuduje vse vrste umetnin. S ponosom mi je pripovedovala o hostlu, ki ga je odprla v Ljubljani in v celoti opremila s pohištvom in okrasnimi dodatki slovenskih proizvajalcev – še iz časa socializma. Navdušena je nad prenovljeno Narodno galerijo v Ljubljani in še posebej portretom meščanske družine Jožeta Tominca.

Ko me je Nina obiskala v Dusseldorfu, sva predelali vse obstoječe tematike: znanost, tehniko, kulturo, modo, umetnost, šport, vrtnarstvo in kulinariko. Da ne pozabim, vreme je tudi bilo, do trenutka, ko sva se zbudili v tih deževen dan. “Kaj bova pa danes delali,” sva se vprašali čisto po Slovensko. Mahnili sva jo po mestu, in naključje naju je ustavilo pred filmskim posterjem o Peggy Guggenheim.

Nina je poskočila od navdušenja: “Leta 2010 sem brala na netu (rtvslo.si), da se Hollywood pripravlja na snemanje avtobiografskega filma te zloglasne zbirateljice umetnin. Film naj bi bil zahteven zalogaj tudi za najboljše filmske ustvarjalce. Kako avtentično prikazati razvratno življenje tako ekscentrične ženske, da pri tem ne prizadaneš njenih potomcev in ne razvrednotiš neprecentljive kolekcije umetnin, ki ji je posvetila celo življenje.”

Peggy se je rodila leta 1898 v New Yorku. Njena družna je bila izjemno bogata. Po očetovi smrti je podedovala milione dolarjev in finančni fond, ki ji je zagotavljal visoko letno rento. Posle je zaupala strokovnjakom, sama pa se je odpravila v Evropo, iskati nove dogodivščine in avanture. Šest let je bila poročena s francoskim umetnikom Laurencom Vailom. Kljub temu, da sta imela dva otroka, zveza ni obstala. Peggy se je posvetila zbiranju umetnin in leta 1938 v Londonu ustanovila galerijo moderne umetnosti. Pred drugo svetovno vojno se je umaknila v New York, kjer je razpadel njen drugi zakon z Max Ernestom. Solomon R. Guggenheim Foundation se danes predstavlja v štirih državah: New Yorku, Benetkah, Bilbau in Abu Dabiju.

Po ogledu filma sva si bili enotni, da sta režiserka Lisa Immordino Vreeland in pisateljica Bernadine Colish odlično opravili svoje delo. Odločili sta se za dokumentarec, ker tako bogat (in obeležen) življenjepis res ne potrebuje igranja.

Predstavljen film je bil krona najinega druženja. Prediskutirali sva ga z vseh zornih kotov. Kar se pa tiče okronanih glav, sva si bili edini, da je spodnji izrek ravno pravšnji za vse dandanašnje ženske, katerim predniki niso namenili toliko bogatstva, kot ga je bila deležna Peggy.IMG_3468

Ko padeš, vstani, krono popravi, pa veselo naprej!

OKUS ŽIVLJENJA (SWEET BEAN)

Nekateri ljudje, kot na primer naša babica, odnesejo od vsakega filma več kot ponuja; s tem mislim na jokalno terapijo. Ji nič ne zamerimo. Ko si enkrat 90, verjetno v vsaki sceni najdeš delček svojega življenja, nad katerim se v preteklosti nisi zjokal, pa bi bilo prav, da bi se.

To je prvi vidik s katerega priporočam ogled filma Sweet bean. Naomi Kawase, v vlogi pisateljice in režiserke, kar ožema solze iz gledalca. Pa smo že pri drugem vidiku: pisateljica in režiserka v eni vlogi. To je ‘ta pravo’. Tretji vidik je zasnova zgodbe. Si mislim, da je v Naomini glavi nastala s pomočjo tehnike ‘od zadaj naprej’. Četrti vidik pa je kulturna pristnost. Avtorica, prav po kulinarično, servira scene, iz katerih gledalec vsrkava nostalgijo po starih časih in hkrati hrepeni po poslovnem uspehu.

181-okus-zivljenja

Glede vsebine zgodbe, bom le namignila, da dober okus botruje uspehu. Boj zanimiva so vprašanja, ki se gledalcu porajajo: zakaj kuhati po slabem receptu, kdo ima boljši recept, komu ga bo razkril in zakaj.

Film je nastal leta 2015 in požel veliko nagrad. Meni najljubšo pohvalo, mu je dodelila žirija na Haifa International Film Festivalu: “Film detajlno uporablja potrpežljivost, toleranco in pozornost, da v poetični zgodbi predstavi starejšo Japonko, ki želi dajati in prejemati ljubezen in usmiljenje v svojih zadnjih dneh pred smrtjo. Mali-veliki film, poln strasti in ljubezni do svojih junakov.”

 

VONJ PO ŽENSKI (SCENT OF A WOMAN)

Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.

Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.

Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem  nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.

Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.

P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:

 

 

MLADOST (YOUTH)

Režiser Paolo Sorrentino (roj.1970) je leta 2014 s filmom La Grande Bellezza (Velika lepota) osvojil prvega Oscarja za najboljši tuj film. V filmu Youth ali Mladost sta skupaj z režiserjem Matt Zoller Seitzem predstavila podobno tematiko ter film posvetila pokojnemu kolegu, režiserju Francesco Rosiju (1922 – 2015).

Ker sta režiserja tudi avtorja zgodbe, me je film takoj pritegnil. Razlog, da sem se odločila za ogled filma, pa je bil tudi ta, da je bil predvajan v abonmaju za seniorje – polna dvorana upokojencev je dodatno doživetje. Povrhu tega pa sem ujela kritiko, ki je filmu ‘poklonila’ le dve zvezdici. Kdor bere moje vtise, že ve, da sem jaz impresionistka in običajno cenim, kar kritiki spregledajo.

In seveda je bil ogled filma popolno doživetje. Moji dominantni avdio-kinestetični čuti so kar srkali vtise v dvorani in na platnu. Čim sem vstopila v dvorano, me je oblil vonj po starejših damah (beri: težki parfumi), že po nekaj scenah se je zaslišalo smrčanje 🙂 in nekontrolirano zvonenje telefonov, ki je popolnoma sovpadalo s filmsko zgodbo o starostnikih.

Osemdesetletnika Fred (Michael Caine) in Mick (Harvey Keitel) preživljata poletje v mondenem švicarskem letovišču; ležerno v izobilju. Razumljivo, da so moji starejši sogledalci zadremali. Za njih je to vsakdanj, zame pa je bil ta film pogled v prihodnost. Avtorja sta izjemno kreativno in iskreno prikazala vrednote in spoznanja, ki pridejo v ospredje s staranjem. Z odličnim tempom se izmenjujejo komične scene, glasbeni prizori in banalni vsakdanj. Na primer, Fred: kot glasbenik je bil vse življenje molčeč in zadržan in ujetnik svoje zakonske zveze; ko pa ga v Švici obišče hči in se njun odnos vzpostavi kot nikoli prej v življenju, se odloči za ‘labodji spev’ – nastop pred angleško kraljico. Tudi na starost ima človek izbiro: njegov prijatelj Mick se odloči za samomor.

 

Screen Shot 2016-04-08 at 13.25.57
Večerna predstava v letoviškem parku.

Skozi večino scen je čutiti navezo med starostjo in mladostjo. Skoraj nemogoče pa je vzpostaviti povsem odkrit odnos s svojimi bližnjimi; mladi niso dovzetni za izpoved staršev, za starejše pa je razkrivanje življenjskih resnic in izkušenj preveč boleče; lažje jih je odnesti s seboj v grob.

Vsekakor je film Mladost namenjem tistim, ki imajo v duši problem z resnico, da je treba svet prepustiti mladim, jih podpreti in jim dati priložnost, jim prisluhniti in slediti.

Zaključek: tako kot Eros v knjigi PSI, nam tudi Sorrentino v filmu Mladost velikodušno ponuja individualizem in sprejemanje razlik, ne glede na poreklo, starost, raso, … Meni osebno je zelo blizu in si želim dočakat dan, ko bo rasizem preteklost, ko bo barva kože pomenila samo toliko kot nam danes pomeni barva las.

NE BESEDE, DEJANJA ŠTEJEJO

8. marca dopoldan je bil na blogu “tiskarski molk” v spomin na borke za ženske pravice.

Trpljenje prvobork v Britaniji zelo doživeto prikazuje tudi najnovejši film SUFFRAGETTE.

suffragette-protes_3467085k
Londonski filmski festival 2015: feministke so simbolično zrcalile uporništvo sufražetk.

Sufražetka je nekdanja pripadnica gibanja za ženske politične pravice. Film režiserke Sarah Gavron je posnet po zgodbi Abi Morgan, ki dogajanje postavi v London leta 1912. Nastanku filma je botrovalo dejstvo, da se v britanski zgodovini (tudi v šolstvu) le redko omenja nečloveško trpljenje sufražetk. Nuja po spremembi razmer je bila tako močna, da so aktivistke posegale po najnevarnejših akcijah (nastavljanje eksploziva), se pretepale s policijo in v zaporih celo gladovno stavkale.

Suffragette4

Ustvarjalci filma so odlično povezali usode posameznih junakinj z družbeno problematiko delavskega razreda. Glavna junakinja Maud Watts (Carey Mulligan) je od svojega dvanajstega leta zaposlena v pralnici. Poleg nenehne fizične izčrpanosti pri delu je trpela tudi spolno zlorabljanje. Kljub temu da si je uspela ustvariti svojo družino, je v njej ves čas prisotno upanje na boljše razmere za prihodnje rodove. Pridruži se gibanju za volilno pravico žensk in dobi možnost, da nemogoče delovne razmere predstavi tudi v parlamentu. Razočarana, ker vlada nima posluha, se spušča v vedno nevarnejše akcije. Drama doseže svoj vrhunec, ko se Maud Watts znajde za zapahi, brez družine in dohodkov.

Priznam, da sem šla v kino z velikim odporom, ker sovražim nasilje in ne maram filmov, ki na ta račun mučijo gledalce. Tokrat pa sem bila pozitivno presenečena. Ustvarjalci so dali filmu dokumentarno noto do te mere, da so čustva, akcije in reakcije za gledalca povsem sprejemljive. Razpleta zgodbe vam seveda ne bom razkrila; za konec naj povem le še to, da se film zaključi skladno z resničnim dogodkom.

BP116971

Zgodovina se piše z vsakim dnem. Leta 2015 so dobile volilno pravico tudi ženske v Savdski Arabiji.

PREJETE NAGRADE

REMEK DELO PRIRODE v filmu THE DANISH GIRL

Tokrat sem pa res v zagati, kako začeti predstavitev zgodbe o Lili Elbe. Bom poskusila s prvim vtisom: na koncu filma sem verjela, da je Mona Liza avtoportret Leonarda da Vincija. Sedaj, ko urejam vtise o filmu, pa bi dala Eddie Redmmaynu Oscarja za glavno žensko vlogo.

Skratka, gre za resnično zgodbo o priznanem danskem slikarju Einar Wegenerju, ki je bil poročen s slikarko Gerdo M.F. Gottlieb. Po naključju ga je prosila, da ji pozira kot balerina. Ta moment je  v njem sprožil žensko nrav do te mere, da ni bilo več povratka. Lili (kot je bilo ime njegovi ženski različici) jima je postavila življenje povsem na glavo.

Čez noč je Gerdina slava presegla moža Einarja, ki je, kot Lili, izgubil interes za slikarstvo. Uspela je ravno z upodabljanjem Lili. Slava ju je ponesla celo v Pariz. “Nora dvajseta”, kot imenujemo tretje desetletje prejšnjega stoletja, so Einerjevo življenje še dodatno zapletla. Tudi, če je bil oblečen kot moški, je dajal videz lezbijke. Po nekaj mesecih sta se iz Pariza vrnili v Kopenhagen: Gerda in Lili.

Še vedno sta bila v skupnem gospodinjstvu in Gerda je bila še vedno zaljubljena v Einarja, katerega ji je Lili za vedno vzela. Kljub vsem zapletom se je Lili uspela zaposliti v veleblagovnici. Bila je uspešna prodajalka na oddelku s parfumi. Njena ženska pojavnost je povsem ustrezala njeni ženski duši. Žal se njena transformacija ni končala na tej točki. Želela si je ženskih spolnih organov. S tem namenom se je odpravila na dresdensko žensko kliniko in pristala na pionirski poseg – transplantacijo organov. Dejansko se je prijavila na štiri operacije a je po tretji umrla. Ugotovili pa so, da je imela več ženskih kot moških hormonov ali kasneje poimenovani Klinefelterjev sindrom.

Umetniške vrednosti filma ne morem ocenjevati, lahko pa povem, da je Tom Hooper zelo priznan režiser. Zgodbo je razvijal z izjemno tankočutnostjo. Mene osebno je povsem prepričal, da življenje piše najboljše zgodbe.

CAROL ali THE PRICE OF SALT

Cena soli je novela, ki jo je Patricia Highsmith napisala leta 1948 v New Yorku. Inspiracijo za zgodbo je dobila med priložnostno zaposlitvijo kot prodajalka na oddelku z igračami.

carol-xlarge

Za nastanek zgodbe sta bili ključnega pomena dve stranki: svetlolasa dama in otrok. Na videz nista imela nič skupnega razen vpliva na pisateljico. Bogata lepotica je s svojim šarmom naredila nanjo nepozaben vtis; otrok pa jo je okužil z vodenimi kozami. Pod vtisom ženske lepote in omotična od bolezni je v pičlih dveh urah napisala najlepšo ljubezensko in hkrati homoseksualno pripoved tistega časa. Več na

carol-musical-15

Pisateljica nam sporoča in se sprašuje:

“Moja najdražja, v življenju ni naklučij, … vse pride naokrog, … Nobena moja razlaga te ne bo zadovoljila … Iščeš rešitve, ker si mlada; nekega dne boš razumela … Kolikokrat v življenju smo zaljubljeni? Kolikokrat dobimo nepozaben kompliment? Si upaš reči, da veš, kaj delaš? Ljubezen je najbolj dragoceno darilo, ne gre je tajiti …”

carol-2-xlarge
Rooney Mara as Therese Belivet and Jake Lacy as boyfriend Richard

Ogled priporočam vsem, ki imajo čut za estetiko, cenijo iskrena čustva in odločnost. Seveda nas pri tem pisateljica opozori, da ima svoboda svojo ceno. Dandanes je konec zgodbe “gledalcu povšeči”, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil edinstven in šokanten.

Cate Blanchett je nominirana za Oskarja 2016 v kategoriji ‘glavna ženska vloga’. Držim pesti.

Napovednik filma CAROL

 

MALO BOM ODSOTEN

Pred davnimi časi, ko je bila zemlja še ravna ploskev, je pomenilo iti na konec sveta nekaj častitljivega in povsem razumljivega. Šlo se je do Cape Finisterre ali najzahodnejšega rta Španije. Kolikor nam je poznano iz zgodovine, je imela trasa od Francije do Galicije že v času Rimljanov izjemen trgovski pomen.

V srednjem veku je bila blizu rta postavljena mogočna katedrala Santiago de Compostela, ki obeležuje grob Sv. Jakoba in je kulminacija romarske poti, poznane pod imenom »Camino de Santiago« in sodi med bisere UNESCO World Heritage.

Razlogov za romanje je toliko kot romarjev. Vsak ima svojo zgodbo: obstaja razlog, se najde motiv, izbere način potovanja in zapakira veliko dozo upanja.

Na to temo je napisanih veliko knjig in posnetih že kar nekaj filmov. Name je največji vtis naredila knjiga Paula Coelha: Romar/ The Pilgrimage.

Če se osredotočimo na film »Ich bin dann mal weg« ali »Malo bom odsoten«, ki je posnet po knjižnji uspešnici Hape Kerkelinga, me je očaral že sam začetek zgodbe. Pobudo je dala ženska. Mislim, da ni moškega (moža), ki ne bi zmrznil, ko ženska reče: »Dragi! Veš kaj sem razmišljala?« … temu lahko sledita samo dva zapleta: ali se bo sama lotila kakšne nevarnosti ali pa Njega poslala v težave.

V filmu je uporabljena slednja ideja: komika Hapeja (Devid Striesow) pošlje na pot njegova managerka potem, ko doživi fizični kolaps zaradi debelosti, kajenja in stresa. Zelo mi je bil všeč prikaz dveh skrajnosti: delovno preobremenjeni junak filma se naenkrat znajde v samoti in brezdelju. Tema pojavoma se pridružijo še neugodno vreme, fizična izčrpanost in slabe higienske razmere. Ker Hape ni ne verski fanatik in ne mazohist, si dovoli nekaj olajševalnih okoliščin: parkrat prespi v hotelu, del poti opravi z avtobusom ali celo s taksijem. V psihološkem smislu se je Hape primoran družiti sam s sabo, podoživljati svoje otroštvo in vzpostaviti notranji mir. Med romanjem je težko vzpostavljati socialne stike. Posledično ga je minil tudi smisel za humor. Šele v drugi polovici filma in romanja si Hape pridobi naklonjenost in prijateljstvo dveh »sopotnic«.

Kljub temu, da je film drama, ima dosti situacijskega humorja.

Nehote so se mi med gledanjem filma v glavi pojavljale scene beguncev na Balkanski poti v Nemčijo. V tako ekstremnih razmerah se v človeku prebudi instinkt po preživetju.V zgodbi ni velikih pretresov, je le pristno spoznanje, da je vsak svoje sreče kovač.

 

POSLOVILNA ZABAVA (THE FARWELL PARTY)

Mimi je za objavo na blogu poslala razmišljanje o evtanaziji, h kateremu jo je navedel ogled filma Mita Tova ali The farewell party, s slovenskim naslovom Poslovilna zabava. Sama sem se s to temo s cmokom v grlu, bolečino v srcu in skrivaj si brisajoč solze, spopadala ob branju knjige Prišla je ženska k zdravniku. Takrat sem se prvič seznanila s tem, da ne samo, da imajo Nizozemci evtanazijo legalizirano, imajo celo mobilno enoto, ki jo opravlja na bolnikovem domu.

Mimi piše:

party1 - 1

Film “Poslovilna zabava” se po vseh karakteristikah razlikuje od popularnih hollywoodskih izdelkov. Posneli so ga v Izraelu (2014) z igralsko zasedbo, ki po moji oceni šteje v povprečju 70 let. Ustvarjalca zgodbe Tal Granit in Sharon Maymon v trenutku potegneta gledalca v središče dogajanja. Zame osebno so tovrstni filmi balzam za dušo. Redki so pisci, ki znajo tragične trenutke v življenju začiniti s humorjem in kreativnimi rešitvami.

Prizorišče dogajanja je dom upokojencev sredi Jeruzalema. V Zeldini (Ruth Geller) sobici zazvoni telefon. Kliče jo sam gospod Bog in ji sporoča, da v nebesih trenutno ni prostora za novo prišleke; naj še naprej jemlje zdravila in se pogumno bori s težavami, ki jih ji nalaga starost. Ker je telefonska linija nenadoma prekinjena, Zelda pritisne na gumb »povrnitev izgubljenih klicev« in že je ponovno na zvezi z Bogom. Dejansko je na liniji sostanovalec Yehezkel (Ze’ev Revach), večni izumitelj, ki sebi in svoji ženi Levani (Levana Finklestein), krajša čas z animiranjem starostnikov. Zakonca sta še dobrega zdravja in zato Jeruza z nenehno grozečo smrtjo. Nasmeh postane grenak, ko za rakom zboli njun najboljši prijatelj. Neznosne bolečine spremlja tudi ohromelost. Njegovo ženo Yano (Aliza Rosen) obsede ena sama misel, kako bi mu skrajšala trpljenje. Na tem mestu sporočilo filma doseže vrhunec: edina humana pot je evtanazija ali pospešitev smrti iz usmiljenja. unnamed-2Postopek je legaliziran le v Švici in Beneluxu * torej bo v Jeruzalemu treba najti hitrejšo in bolj praktično rešitev. Izumitelj Yehezkel naveže stik s sostanovalcem zdravnikom za katerega se izkaže, da je veterinar. Kakorkoli se zgodba zapleta, jim uspe narediti »samomorilsko napravo«. Kljub izraženim etičnim, moralnim, verskim in pravnim dilemam se za pravico do dostojne smrti odloči tudi Yehezkelova žena Levana, ko ugotovi, da ima demenco, ki bliskovito napreduje. Poleg vseh vidnih težav, ki jih demenca povzroči njej osebno in sorodnikom, Levana gledalca sooči z izgubljanjem človekove biti: »To ni umiranje temveč »izginjanje« iz svojega življenja.”unnamed-3Toliko o zgodbi sami, da ne bi komu pokvarila užitkov pri gledanju filma.
Vsebina se me je globoko dotaknila. Sama nenehno razmišljam in veliko sem že prebrala »za in proti« evtanaziji.
Moja mama (v devedesetem letu) je že tretje leto v domu starejših občanov. Po tretji možganski kapi je hroma, ne govori , nenehno je v bolečinah, …
Vsakič, ko stojim ob njeni postelji in se ji zazrem globoko v oči, sem ZA.
ZA! Zaradi nje in še boj zaradi sebe, ker se bojim, da me bo doletela enaka usoda. Moje osebno mnenje je, da bi morali z zakonom prepovedati tolikšno trpljenje.

več v članku Jasne Kontler Salamon, Znanost ali na netu:
http://www.delo.si/druzba/znanost/evtanazija-ali-le-pravica-do-dostojne-smrti.html
http://www.rogerbert.com
Trailer na: http://www.gremovkino.si/film/napovednik/12221/Mita-Tova