STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

LOOKING STYLISH

Tokrat, za spremembo, ne bomo govorili o modi, temveč o stilu oblačenja. Beseda bo tekla o iskrenem pogledu na samega sebe. To, da stopite pred ogledalo, ne bo dovolj. Nikakor ne sprašujte prodajalke! Če si težko priznate … (ne bom izpostavljala pomanjklivosti :(, stopite pred otroke ali vaše starše. Ni boljših kritikov – pa še v veselje jim bo.

Women-VS-Men-Comic-Illustration-2

Ključno vprašanje je, kaj ne smem obleči ali WHAT NOT TO WEAR, kot sta svojo knjigo poimenovali Trinny Woodall in Susannah Constantine.

Nič zgovarjanja, da je za vami porod ali dva, da nimate denarja, da šteje notranja lepota, da ste itak že poročeni,… Zadeve se bomo lotili strokovno. Po dobri kritiki se je potrebno pobrati. Omenjena knjiga ponuja znanje o proporcih, barvah, vzorcih, iluzijah 😉

Hokus, pokus, tik, da bomo “šik.” Smo na liniji? Rezultat preobrazbe bo samozavest.

 

Ooojejoj, ko stopim pred omaro pa še en šok! Toliko napačnih oblačil. Pojavi se vprašanje, ali gre za napačno samopodobo ali pomanjkanje znanja. Vseeno, napačna oblačila že romajo iz omare.

Bolje manj pa tisto “ta pravo, da vžge”. Veliko užitkov pri izboru kombinacij. V omari naj ostane na primer:

 

 

 

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V BABILONU

Moj mož je danes v Dubaju. Pred 6000 leti bi se pohvalila, da je v Babilonu 😉 Predno je šel na pot mi je dal domačo nalogo, da preberem knjigo, kako uspeti v Babilonu. Razlogov je več: povedala mu bom obnovo, knjiga me bo držala stran od trgovin, dobila bom napotke s katerimi bo lažje doseči zadane cilje v letu 2017. Zame najtežji cilj bo gotovo upravljanje z denarjem. Jaz imam toliko denarja, kolikor ga potrebujem ali drugače rečeno: kolikor denarja imam, toliko ga porabim.

Torej Babilon, prestolnica Mezopotamije (današnje področje Iraka), ki je pred tisočletji slovela po bogastvu, rodni zemlji in odličnih trgovcih. Da je bilo temu res tako, nam razkrivajo arheologi, ki so med vsem očitnim bogastvom (dragimi kamni in zlatom) odkrili tudi starodavne zapise na glinenih tablicah. Zapisane prigode meščanov, bogatašev pa tudi sužnjev je v kratko prozo strnil George S. Clason. Davna skrivnost uspeha se glasi:

DENARJA JE V IZOBILJU ZA TISTE, KI RAZUMEJO PO KATERIH ZAKONIH SE GA PRIDOBIVA.

Na veliko zadovoljstvo bralcev knjiga ni napisana kot zakonik temveč nam napotke posreduje s privlačno metodo ustnega izročila.

Prva med parabolami predstavlja Bansirja, izdelovalca kočij, ki sanja o bogastvu. Kjub temu, da pridno in z veseljem dela, da izdeluje najlepše kočije v mestu, ni bogat. Medtem, ko s prijateljem Kobbijem razglabljata o poštenem delu, se na ulici pojavi povorka sužnjev. »Nič nisem boljši od njih. Iz dneva v dan se komaj prebijam. Takšno življenje ni vredno svobodnega moža,« zaključi Bansir. Ker pa ima dober prijatelj na zalogi vedno tudi dober nasvet, ga Kobbi povabi, da obiščeta najbogatejšega moža v Babilonu in povprašata, kako obogateti.

hanginggarden4

Mogotcu je ime Arkad. Živi v krasni palači in se baha z največjo kočijo, najboljšimi konji, najlepšimi oblačili, okoli pasu ima navešene mošnje z zlatniki.

Ne glede na statusne razlike se Arkad razveseli starih znancev, saj so skupaj odraščali in trgali šolske klopi. Bansir ni nič ovinkaril: »Arkad, kako ti je uspelo dobiti srečo na svojo stran?«

»Sreča je opoteča ali lahko dobljeno-lahko izgubljeno,« ju opomni Arkad. »Tisto, kar sta vidva spregledala v mladosti, so pravila po katerih se pridobiva bogastvo. Že res, da sta svobodna meščana in imata družini – je pa tudi res, da sta zapravila kar nekaj denarja in časa predno sta ugotovila, da se v šoli nismo naučili vsega.«

Arkad si je vzel čas in jima povedal svojo zgodbo, katere poduk je: človek je suženj dela, če prihodek v celoti porabi. 10% zaslužka zadrži zase (varčuj).

Na tej točki pa se začne zgodba iz mladosti zapletati. Po letu dni je imel Arkad toliko prihrankov, da so mu cekini stopili v prazno glavo in jih je lahkoverno investiral, torej izgubil.

Poduk, ki sledi se glasi: svoj prihranek investiraj le po temeljitem posvetovanju s strokovnjaki in prijatelji ali pa z njim dolgoročno zmanjšaj izdatke svoje družine-kupi stanovanje ali zemljo.

 Ker je bil Arkad tudi kraljevi svetovalec in v kraljevem interesu je bila gospodarska rast celotne skupnosti, je kralj Arkadu naložil nalogo, da razširi znanje o bogatenju med vse vedeželjne meščane.

Tako je najbogatejši mož v Babilonu strnil svoja in spoznanja svojih kolegov v sedem zapovedi dobrega gospodarjenja:

  1. Mesečno zapravi le 90% prihodkov.
  2. Analiziraj in zmanjšaj nepotrebno zapravljanje. Kupi najnujnejše.
  3. Naj se prihranki obrestujejo (vezave, nepremičnine, naložbe,…).
  4. Prihranke oziroma naložbe dobro zavaruj.
  5. Nakup lastnega bivališča ali zemljišča je odlična naložba.
  6. Zagotovi prihodke svoji družini in sebi za primer bolezni, starosti.
  7. Skrbi za strokovni razvoj (sebe in svoje družine)

 

Ne glede na vse povedano so Arkadovi učenci (na njegovo veliko razočaranje) odprli prvo razpravo na temo »good luck« ali imeti srečo. Veliko reke Evfrata je preteklo in veliko življenskih zgodb je bilo povedanih, da so pričujoči razumeli edino pravo srečo: prepoznati in izkoristiti dobro priložnost.

Ko je prišel čas, da Arkad imenuje svojega dediča je poklical k sebi sina in dejal: »Nomasir, moja želja je, da naslediš moje imetje in obveznosti. Vsekakor pa mi moraš najprej dokazati, da boš znal z bogastvom modro ravnati. Želim, da greš po svetu, zaslužiš nekaj svojega imetja in postaneš ugleden državljan. Za boljši začetek kot sem ga imel jaz, ti poklanjam mošnjo zlata in glinasto ploščo s petimi zakoni o zlatu. Če jih boš udejanjil, ti prinesejo kompetenco in varnost.«

In tako naprej in tako dalje …

… spoznamo tudi najsrečnejšega moža v Babilonu; izvemo kako prevzgojiti bogataševega vnuka, ki je prepričan, da je delo le za sužnje in se čudimo, zakaj so babilonski mogotci zaupali 70% svojih prihodkov ženam in še marsikaj.

singapore
Moderni viseči vrtovi Babilona v Singapurju

 

Za vse, ki se želijo osebno seznaniti s knjigo je le-ta na voljo v mnogih slovenskih knjižnicah.

Pa še dodatek za sladokusce, ki jim angleščina ne dela težav ali pa jo z veseljem obnavljajo. Prilagam audio izvedbo knjige v originalu. (aktivirate jo s klikom na spodnjo URL povezavo).

Vaša naložba bo le »4 ure časa« – obresti pa v neslutenem obsegu.

NAJ RAZKRIJEMO SVOJO INTIMO ?

Vem, da naključij ni. Zakaj pa se določena “naključja” zgodijo, pa zelo pogosto ne znam pojasniti. Tuhtam, premlevam, pa nikakor ne pridem do gotovega odgovora. Da bi lahko brez kančka dvoma rekla: to je to. Včeraj se mi je namreč odprla tema, na katero sem dobila kar tri odgovore. Z Zlatko sva se pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo razkrivanje intimnih zgodb v javnosti, ali je to obsojanja vredno ali ne.  Jih moramo zadržati zase?

In prvi odgovor na to dilemo mi je navedla kar sama. Rekla je, da (ponovno) bere Junga, ki je seveda razkril dobršen del svoje intime. Nekoč, ko sta s Freudom analizirala svoje sanje, ga je prosil, da mu več razkrije o sebi in svojem privatnem življenju, da bi lažje analiziral njegove sanje. Freud ga je s pogledom, polnim nezaupanja, zavrnil z besedami: “Saj vendar ne morem tvegati svoje avtoritete.” In Jung je zaključil, da je v tistem trenutku, zaradi te izjave, Freud dejansko izgubil pri njem vso avtoriteto. Svoj ugled je postavil nad resnico, ki jo je Jung vselej iskal.
Drugi odgovor sem dobila, ko sem listala po priročniku Christiane Northrup z naslovom Žensko telo, ženska modrost. Iskala sem nek nasvet in zagledala odstavek: “ Družbeno okolje na splošno, posebej pa zdravniški poklic, svarita zdravnike, naj svoje osebne zgodbe zadržimo zase, zlasti ko gre za težka čustva, kot sta strah ali jeza – menda zato, ker bi si spodkopavali avtoriteto, če bi bili videti preveč človeški. Vendar pa sem z leti ugotovila, da nič ne podkrepi bistva in nič ne pomaga bolj kot iskrena osebna zgodba……. Iskrene zgodbe pomagajo prebuditi zdravilca v nas.”
Tretji odgovor sem našla v knjigi Moja pot avtorice Milene Košak, ki sem jo kupila pred kakim tednom na predstavitvi v konjiški knjižnici. Nekako sem se odločila, da je včeraj napočil čas, da jo preberem. In že takoj na začetku, v predgovoru Nadje Ferk Rodeš berem : “Najbolj se nas dotikajo izkušnje, ki prihajajo skozi energijo Srca. Zgodbe, ki jih človek posreduje skozi lastne izkušnje.” In knjigo sem prebrala na dah. Z Mileno Košak sem podoživljala njeno pot, njeno pretresljivo izgubo, žalost, upanje, iskanje resnice, smisla in poslanstva. In začutila sem, da to ni samo njena pot, to je naša skupna pot, saj nas povezujejo iste energije. In vsaka osebna zgodba je tudi naša skupna, saj smo vsi del iste celote. Mogoče so se vsa ta “naključja” zgodila v istem dnevu zato, ker je bil čas, da pridem do tega spoznanja….. in v tem trenutku sem začutila gotovost v vsej njeni dokončnosti! V prejšnjem stavku MORAM odstraniti besedo mogoče. Brez kančka dvoma lahko rečem: to je to!

Mojapot - 1
P.S. SSKJ definira: íntima 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje 2. prijetnost, domačnost

INTERPRETACIJA SANJ (THE INTERPRETATION OF DREAM)

KNJIGA INTERPRETACIJA SANJ

1900 je Freud izdal svojo prvo obširno knjigo Interpretacija sanj, ki je bila zelo slabo sprejeta, saj so na njeno predstavitev prišli samo trije ljudje. Prvo naklado, ki je štela 600 izvodov, so prodali komaj po sedmih letih. S trditvijo, da je razlaga sanj kraljevska pot do poznavanja podzavestnih aktivnostih uma, v knjigi razlaga številne sanje. Freud izhaja iz tega,  da nam sanje izpolnjujejo želje, kar nam potrjujejo že različni pregovori, na primer madžarski: “Svinja sanja o želodu (danes verjetno o pomijah 🙂 ), gos o koruzi “;  judovski: “Kaj sanja kokoš? Proso.” Spomnim se tudi enega iz moje mladosti, ki smo ga pregovarjali še v času Jugoslavije: “Sanja svinja o kukuruzu.” 🙂

knjiga

Koliko ima skupnega Freudova Interpretacija sanj s Sveto knjigo sanj?

Najprej zajame iz množice sanj, ki so nam vsem lastne: ko nas ponoči nagovori naše fizično telo s svojimi potrebami – žejo. Sanjamo, da pijemo z dolgimi požirki, voda nam polzi po grlu, hladna, okusna (kdo je rekel, da je voda brez okusa?) kot je le lahko hladna voda na izsušenem jeziku in grlu,  ampak namesto potešitve naše žeje se zbudimo (verjetno naše fizično telo nagovori naš psihični del: zdaj pa nehaj sanjat, še vedno sem žejno)  in ugotovimo, da smo imeli le željo, da bi pili. Vzrok teh sanj je žeja, ki  se je zavedamo, ko se zbudimo. Sanje nam pokažejo željo kot izpolnjeno, ker nam je prijetno spati in ne bi bili radi zbujeni s telesnimi potrebami. Po moje nam to dokazuje, da prej ali slej fizično telo zmaga. Verjetno nam je to dano z našim gonom po preživetju in primarnostjo telesnih potreb. Druga vlečka, ki bi vas, lahko navedla k razmišljanju o temi ali branju knjige ( le kako bi lahko lepo prevedli teaser – vaba, dražljaj, reč, ki te vzpodbudi, da nekaj narediš? Vlečka ali vlekec? :-)) bi lahko bilo vprašanje žene Freudovega prijatelja, s katerim se je prijatelj obrnil nanj: »Moja žena me je prosila naj ti povem, da je včeraj sanjala, da ima menstruacijo. Ti boš vedel, kaj to pomeni« in na tej točki sem rekla: “Ups, kaj pa njegova izjava, da kljub njegovim tridesetletnim raziskavam nikoli ne more odgovoriti na vprašanje, kaj ženska hoče?” Ampak pri tolmačenju ženskih sanj mu to ni delalo težav. Takoj je vedel, da če mlado dekle sanja, da ima menstruacijo, je dejansko nima. To je bilo sporočilo o njeni prvi nosečnosti. In sporočilo, da si želi še malo uživati v svobodi brezskrbnosti preden se  z  materinstvom spne v določen okvir.