AVTORICA – AVTORICI

Naključje je napeljalo še eno novo poznanstvo. Letošnjo pomlad sva obe s Tino Hrast ‘zarobili’ vsaka svoj literarni prvenec. Še več, ujeli sva se tudi tematsko. Obe sva v ospredje postavili žensko, pa naj si bo to v vlogi matere, hčere, prijateljice, strokovne pomočnice, sestrske duše …

Tinina pripoved Moj porod, moja izbira je avtobiografsko delo. Z bralcem brez zadržkov deli močna čustva, dejstva, pomisleke, želje, soočenja. Nagovarja nas v prvi osebi in v sedanjem času, kar daje dogodkoma, kakor sta nosečnost in porod, še dodatno težo. Vse ženske vemo, kako ‘prav’ je narediti kakšno stvar po svoje. Tina takole opisuje svojo pot k porodu pod domačo streho: Podala sem se na nepoznan teren in sanjalo se mi ni, kaj bo moj naslednji korak.Obrnila sem se k svojemu notranjemu smerokazu. Drobnemu, tihemu glasku iz ozadja, ki me vedno vodi – če sem mu le pripravljena prisluhniti. Njegov temni nasprotnik, moj notranji kritik, ki se vedno prikrade kot senca, ga je neštetokrat poskušal utišati. (Vir: Tinin blog)

Notranji glas je Tino vodil od trenutka, ko je izvedela, da je noseča, pa vse do poroda in še nekaj mesecev čez, v varno zavetje doule Tite ter babic Špele in Nine. V pojasnilo: doula je laično izobražena oseba, ki spremlja nosečnico (ali par), nudi hkrati praktično in čustveno podporo.Tina je v svoje roke vzela dvoje življenj: svoje in Mašino (ki je bila tekom pomembnih odločitev še v varnem zavetju trebuščka), posredno pa tudi usodo svoje prve hčere in moževo, ki bi se v primeru zapletov še kako spremenili. Skozi Tinino pripoved spremljamo notranji dialog ženske, ki vedno nekaj dvomi in se bori z raznimi predsodki, kakor tudi njeno soočenje z osebami, ki predstavljajo previla ali norme ali socialno sprejete postopke. Velika odločitev vedno pomeni veliko odgovornost. Tina je na svoji poti poiskala in našla prave zaveznike. Zelo me je navdušilo dejstvo, da je pritegnila tudi starejšo hči Lano. Kdor je že vzgajal najstnice, ta ve, kako zelo pomembno je to. Lana je dobila svojo besedo tudi v knjigi, kjer med drugim pravi: Dva meseca sem se odločala, ali bi bil med porodom doma ali bi odšla k babici in dedku z našo psičko Eli.Prišla sem do odločitve, da ostanem doma in na lastne oči vidim, kako je lepo, ko pride na svet dojenček z novim življenjem.

Po porodu, ko je bilo opravljeno poslanstvo do dojenčice Maše, je Tina naredila še nekaj čudovitega; vzela si je ‘čas zase’. Po treh mesecih sta bili babici Špela in Nina zopet pri njej, a tokrat samo zanjo. Skupaj so šle skozi obred ‘zapiranje kosti’, o katerem je Tina zapisala: Špela in Nina me začneta povijati s trakovi… Občutek imam, da me v resnici na novo postavljata skupaj in vse skrbi, ki so me prej obremenjevale, kar nekam izginejo.

Knjigo Moj porod, moja izbira toplo priporočam in svetujem, da obiščete tudi spletno stran avtorice Tine Hrast.

P.s. kadar ženske govorimo o porodih, bi se nam posušil jezik, če ne bi dodale, kaj svojega. Torej, moj prvi porod je bil znanstvena fantastika, ker sem bila prepričana, da igram v grozljivki in bom umrla. Mož ni bil zraven, ker to ni bilo v modi. Želela sem si, da bi bila ob meni mama. Ta čas, ko sem bila v porodnišnici, je moj oče poskrbel, da je naša mačka ‘odšla’ od doma. Tudi moje kosti so šle skupaj, le da mi je steznik nadela kar mama …

Pri drugem porodu sem bila vesela, da sem bila sama. V celoti sem zaupala ‘super babici’, ki je obvladovala nabito polno porodno sobo. Zdravnik je vstopil le za minuto s telefonskim imenikom pod pazduho, da jo je vprašal za nek priimek ali številko. Čista resnica. Še dobro, da nisem imela zraven moža – temu zdravniku bi trda predla.

KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Dr. Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi dr. Zlatka Cugmas me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.

 

 

AFTER PARTY

Screen Shot 2018-04-08 at 13.33.47

Marec je mimo, a pozornost med ženskami ostaja. Podarite sebi, svoji mami, babici, teti, prijateljici, predvsem pa Abrahamki veselo branje. Od jutri dalje v Felixovih knjigarnah!

P.s. za tiste, ki začnejo brati knjigo na zadnji strani prilagam zadnji odstavek, potem pa  obljubite, da boste začele lepo od začetka …

“Ta knjiga je plod prav posebne inspiracije. Navdih zanjo so mi dale tri ženske: moja mama, ker je celo življenje šlogala in se družila z duhovi, moja stara mama, ker je rodila dvanajst otrok in ni bila nikoli sama ter moja tašča, ki me je učila Štefanščine.”

KAM JE IZGINILA MONJA

V januarju je bilo naše druženje na 50odtenkovživljenja nadpovprečno intenzivno. Zahvala gre ‘glavni urednici’ Snežani, ki je s sago o Slovenskih Konjicah poskrbela za užitke v sliki, besedi, glasbi in filmu. Mene je domišljija z lahkoto potegnila v družbo Adelme, na pojedino v konjiški grad k Frideriku Holleneškemu, v temačne hodnike žiške kartuzije, ko sem si živo predstavljala opisane dogodke iz tako bogate zgodovine Slovenskih Konjic.

Moje pisanje danes vas bo poneslo v povsem drug kraj in sicer Štefanel, ki leži nekje med slovenskimi hribi. Lahko bi bil podoben Konjicam, če ne bi eden izmed krajanov govoril Štefanščine.

Bralci bloga ste krivi za nastanek romana Kam je izginila Monja. Po skoraj vsakem mojem postu se je našel kdo, ki mi je očital, zakaj nisem napisala več, ali pa, da bi na objavljeno temo lahko napisala celo knjigo: » … pa glej, da bo zabavna, napeta, koristna.«

Želeli ste ­— imate; Snežinkin prvenec:

NASLOVNICA

Če to zveni kot samohvala, naj bo omejena na ‘pisanje’. Za vsebino gre zahvala vsem dragim ljudem, ki so me spremljali skozi življenje, kakor tudi tistim, ki jih nisem niti zaznala, a so vplivali na mojo podzavest, da me je zbujala sredi noči z raznimi idejami. Od tu tudi izvirni greh pisanja. Pri študiju psihologije smo se učili, kako premagati nespečnost; treba je vstati, sesti za mizo ali se zaviti v oddejo na kavču, vzeti v roke papir in pisalo ter dati iz glave vse misli, ki motijo spanec. Ko sem začela s to prakso, me je prešinila groza, da ne bom nikoli več spala.

Scena 4
Ilustratorka: Ivana Ciglič

Kje smo ostali? Aha v Štefanelu pri Monji. Na koncu vsakega načrta je naključje in življenje ima za Monjo načrt … Gre za tragikomičen roman z detektivskim pridihom.

Človek lahko izgine iz življenja drugih, a iz svojega nikoli, dokler je živ. Že med študijem psihologije je bila Monja opozorjena, naj ne študira zato, da bi pomagala sebi. Res, ni ji uspelo. Bežala je pred ljudmi, menjavala službe, izginjala iz socialnih omrežij, prekinjala telefonska razmerja. Bežala je, dokler je ni usoda prignala nazaj v rodni kraj. Šele takrat je prišlo spoznanje, da je v življenju spreminjala vse, razen sebe.

Dovolj o vsebini. Upam, da sem vam vzbudila apetit po branju.  Do knjige v elektronski obliki za branje na računalniku, tablici ali telefonu, pridete na www.biblos.si/novitete. V tej zvezi anekdota na račun elektronike: čeprav se veliko družim z ženami odvetnikov 😉 , se na zakonodajo prav nič ne spoznam. Izjema je Murphyjev zakon, ki pravi ‘Če lahko gre kaj narobe, bo šlo’. Včerejšnji dokaz: roman Kam je izginila Monja je bil na Biblosu objavljen brez naslovnice in vsebine, v katero bi lahko pokukali. Mogoče pa je to njihova komercialna poteza. Resno sem se vprašala, kam je izginila Monja ?!? Screen Shot 2018-02-01 at 13.45.58

Tiskana izvedba bo na voljo v marcu po promocijski ceni 10 EUR; zelo primerno darilo za vse, ki se spogledujejo ali pa že poznajo Abrahama 😉 Za tiskano knjigo mi pišite (pošljite svoj naslov) na lili.skornik@gmail.com

Scena 3Za gurmane dodajam le še povzetek kazala:

V bolnici, Na koncu načrta je naključje, Dan za upokojence, Stric Tihomir, Lanski December, Po praznikih, Usoda, V knjižnici, Kako zadovoljiti žensko, Strah pred perfekcionizmom, Gospa Kraljeva, Testiranje po meri, Zveza med možgani in jezikom, Ženska, ki hodi sama, Klub Vražjih Babnic, Kompliment možu, Sherlock Holmes, April v Štefanelu, Ljubezen je v zraku, Trenutek, ki vzame dih, Tisto majsko jutro, Evidenca mrtvih, Svetovati ali vedeževati, Audentes fortuna iuvat, Žadasto jajce, En poljub za dve sestri, Pravijo, da je čudna, Spomini na otroštvo, Druga priložnost, Poglej me, Življenje je potovanje, Med glavo in srcem, Ambicija ima svojo ceno, Usodna večerja, Kaj pa je tebe treba bilo, Mojca Pokrajculja.

 

 

 

STEKLENI GRAD

“Napišite življenjepis”, predlaga Ann Gawthorpe v knjigi Write your life story.

Konec junija zna biti že peklensko vroče. Moje delovno mesto se je nahajalo v knjižnici. Da ne bo pomote, to ni bila temačna knjižnica z zaprašenimi policami knjig do stropa, to je bila srednješolska knjižnica s pisanim tapisonom, barvitimi stoli, računalniki, posterji, glinenimi skulpturami in seveda knjižnimi policami. Velik prostor so od parka ločile le steklene stene. Junija je bilo peklensko vroče. Race so gnezdile in se hladile v vrtu.IMG_0471

 

Zgodaj zjutraj sem na stežaj odprla vsa okna. S kavo v roki sem globoko vdihnila in se pripravila na vsakodnevno invazijo dijakov. Pred otroki je prišla v knjižnico še sodelavka Rosalina. Nje nista motili niti vročina niti vlaga. Ona je po rodu Filipinka. Spomin nanjo v meni vedno sproži impulz; močno željo … A o tem kasneje. Kar sem ji resnično zavidala, je bila njena aklimatizacija na visoke temperature. Tudi na ta peklensko vroč dan je prešerno vstopila in kriknila: »Danes pa zančnemo z akcijo ‘poletno branje’!«

‘Naj jo koklja brcne,’ sem si mislila. Njo nima smisla strašiti s petelinom, ker imajo na Filipinih matriarhat. To pomeni, da so družinski poglavarji Matere (namenoma napisano z veliko začetnico ;).

Akcija ‘poletno branje’ je potegnila za sabo ureditev izložbenega okna, razstavo novih knjig in knjig po žanru, pripravo vrečk za knjižne molje in še prireditev rimg_1225.jpgačunalniške podpore večjemu obsegu izposoje in še, in še … Meni pa je bilo tako zelo vroče. Klime nismo imeli, ker bi škodovala — ne vem več komu.

Skratka ‘poletno branje’. Praznik za otroke, ki letno preberejo tudi preko petdeset knjig. Pripravili so si polne vreče in nestrpno čakali na starše. Le-ti so se jim pridružili ob koncu dneva, da nekaj knjig naberejo še zase. Če kdo še ne ve, branje je v rodu. Če pa ni v rodu, ga pa mame privzgojijo.

»Katere knjige predlagate za moji hčerki,« me je ogovorila ena izmed osveščenih mam.

»Težko rečem na pamet, kaj bi ju pritegnilo. Dovolite, da pogledam v računalnik, kaj sta do sedaj prebrali,« ji prijazno odvrnem.

»Kako? Ne veste? Saj vi ju poznate. Vsak dan sta pri vas v knjižnici.«

‘To že,’ sem pomislila. ‘Le, da ne zaradi knjig, temveč zaradi mene. Deklici silno radi govorita in jaz si vzamem čas, da ju poslušam. Prevsem pa nič ne sprašujem. Celo pohvalili sta me, da bi bila super učiteljica … Ne, hvala.’

Ker mi je poleg vročine v glavo udarjala tudi poklicna deformacija, sem si predstavljala to isto mamo v obliki velike stare knjige z zamaščenimi usnjenimi platnicami, zaklenjene s ključavnico in prikljenjene z verigo na polico na podstrešju ene izmed Oxfordskih knjižnic. Ženska je bila popolnoma zaprta vase. Na prvi pogled sicer glasna in udarna, a za to socializirano fasado se je skrivalo prestrašeno in zavrto bitje. Sama ni imela težav z izborom knjig. Njene roke so bile polne avtobiografij.

‘Res, ali kaj,’ sem pomislila. ‘Ženska v najboljših letih bi morala živeti svoje življenje, ne da bere življenjepise drugih. Staviti bi šla, da si svojega ne upa napisati. Kako bi šele izgledalo, če bi ga drugi pisali o njej? Upam, da bodo to naredili po njeni smrti.’

In tako sem se ujela v lastno zanko — upati si. Jaz si upam na primer stopiti na vago (gola seveda). Napisati življenjepis, pa pomeni razgaljenje povsem druge vrste.

»Kot knjižničarka moraš napisati vsaj eno knjigo,« me je zbadala starejša kolegica. Ker je opazila mojo zadržanost, je predlagala kompromis: »Dobro, če ne za objavo, pa vsaj življenjepis za svoje potomce. Ne vem, kaj ti je zapustila tvoja babica, vem pa, da bi umrla od sreče, če bi lahko s police vzela njen življenjepis in ga prebrala — stokrat bi ga.«

Naslednje jutro sem se ponovno zagledala v sodelavko Rosalino. Ona bi morala napisati življenjepis. Njej je dano kot najstarejši materi v rodbini, da upravlja z denarjem vseh družin. Na Filipinih je nenapisan zakon, da gre plača vseh moških v družini na bančni račun najstarejše ženske v družini. Ni čudno, da je njeno mamo zadela kap na poti iz banke. Resnično.

Ne le,12380555 da sem se vsako jutro z večjim zanimanjem zagledala v Rosalino, misel nanjo mi ni dala več spati. Nujno je bilo potrebno ukrepati. Za konec šolskega leta sem ji poklonila knjigo Ann Gawthorpe ‘Write your life story’. Spomin nanjo sproži v meni željo, da bi tudi jaz svojim potomcem zapisala, koliko zanimivih ljudi mi je pomagalo oblikovati življenje.

 

 

 

P.s. najbStakleni-zamak-oljši življenjepis, ki sem ga do sedaj prebrala je zagotovo The Glass Castle avtorice Jeannette Walls. Žal še ni preveden v slovenščino.

Obstaja hrvaški prevod: Stakleni zamak in pa film »The glass castle«, ki bo kmalu tudi v naših kinematografih.

561613

 

 

The Glass Castle Trailer

LOOKING STYLISH

Tokrat, za spremembo, ne bomo govorili o modi, temveč o stilu oblačenja. Beseda bo tekla o iskrenem pogledu na samega sebe. To, da stopite pred ogledalo, ne bo dovolj. Nikakor ne sprašujte prodajalke! Če si težko priznate … (ne bom izpostavljala pomanjklivosti :(, stopite pred otroke ali vaše starše. Ni boljših kritikov – pa še v veselje jim bo.

Women-VS-Men-Comic-Illustration-2

Ključno vprašanje je, kaj ne smem obleči ali WHAT NOT TO WEAR, kot sta svojo knjigo poimenovali Trinny Woodall in Susannah Constantine.

Nič zgovarjanja, da je za vami porod ali dva, da nimate denarja, da šteje notranja lepota, da ste itak že poročeni,… Zadeve se bomo lotili strokovno. Po dobri kritiki se je potrebno pobrati. Omenjena knjiga ponuja znanje o proporcih, barvah, vzorcih, iluzijah 😉

Hokus, pokus, tik, da bomo “šik.” Smo na liniji? Rezultat preobrazbe bo samozavest.

 

Ooojejoj, ko stopim pred omaro pa še en šok! Toliko napačnih oblačil. Pojavi se vprašanje, ali gre za napačno samopodobo ali pomanjkanje znanja. Vseeno, napačna oblačila že romajo iz omare.

Bolje manj pa tisto “ta pravo, da vžge”. Veliko užitkov pri izboru kombinacij. V omari naj ostane na primer:

 

 

 

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V BABILONU

Moj mož je danes v Dubaju. Pred 6000 leti bi se pohvalila, da je v Babilonu 😉 Preden je šel na pot, mi je dal domačo nalogo, da preberem knjigo, kako uspeti v Babilonu. Razlogov je več: povedala mu bom obnovo, knjiga me bo držala vstran od trgovin, dobila bom napotke, s katerimi bo lažje doseči zadane cilje v letu 2017. Zame najtežji cilj bo gotovo upravljanje z denarjem. Jaz imam toliko denarja, kolikor ga potrebujem ali drugače rečeno: kolikor denarja imam, toliko ga porabim.

 

Torej Babilon, prestolnica Mezopotamije (današnje področje Iraka), ki je pred tisočletji slovela po bogastvu, rodni zemlji in odličnih trgovcih. Da je bilo temu res tako, nam razkrivajo arheologi, ki so med vsem očitnim bogastvom (dragimi kamni in zlatom) odkrili tudi starodavne zapise na glinenih tablicah. Zapisane prigode meščanov, bogatašev pa tudi sužnjev je v kratko prozo strnil George S. Clason. Davna skrivnost uspeha se glasi:

DENARJA JE V IZOBILJU ZA TISTE, KI RAZUMEJO PO KATERIH ZAKONIH SE GA PRIDOBIVA.

Na veliko zadovoljstvo bralcev knjiga ni napisana kot zakonik, temveč nam napotke posreduje s privlačno metodo ustnega izročila.

Prva med parabolami predstavlja Bansirja, izdelovalca kočij, ki sanja o bogastvu. Kjub temu, da pridno in z veseljem dela, da izdeluje najlepše kočije v mestu, ni bogat. Medtem ko s prijateljem Kobbijem razglabljata o poštenem delu, se na ulici pojavi povorka sužnjev. »Nič nisem boljši od njih. Iz dneva v dan se komaj prebijam. Takšno življenje ni vredno svobodnega moža,« zaključi Bansir. Ker pa ima dober prijatelj na zalogi vedno tudi dober nasvet, ga Kobbi povabi, da obiščeta najbogatejšega moža v Babilonu in povprašata, kako obogateti.

hanginggarden4

Mogotcu je ime Arkad. Živi v krasni palači in se baha z največjo kočijo, najboljšimi konji, najlepšimi oblačili, okoli pasu ima navešene mošnje z zlatniki.

Ne glede na statusne razlike se Arkad razveseli starih znancev, saj so skupaj odraščali in trgali šolske klopi. Bansir ni nič ovinkaril: »Arkad, kako ti je uspelo dobiti srečo na svojo stran?«

»Sreča je opoteča, ali lahko dobljeno-lahko izgubljeno,« ju opomni Arkad. »Tisto, kar sta vidva spregledala v mladosti, so pravila po katerih se pridobiva bogastvo. Že res, da sta svobodna meščana in imata družini – je pa tudi res, da sta zapravila kar nekaj denarja in časa, predno sta ugotovila, da se v šoli nismo naučili vsega.«

Arkad si je vzel čas in jima povedal svojo zgodbo, katere poduk je: človek je suženj dela, če prihodek v celoti porabi. 10% zaslužka zadrži zase (varčuj).

Na tej točki pa se začne zgodba iz mladosti zapletati. Po letu dni je imel Arkad toliko prihrankov, da so mu cekini stopili v prazno glavo in jih je lahkoverno investiral, torej izgubil.

Poduk, ki sledi se glasi: svoj prihranek investiraj le po temeljitem posvetovanju s strokovnjaki in prijatelji, ali pa z njim dolgoročno zmanjšaj izdatke svoje družine — kupi stanovanje ali zemljo.

 Ker je bil Arkad tudi kraljevi svetovalec in v kraljevem interesu je bila gospodarska rast celotne skupnosti, je kralj Arkadu naložil nalogo, da razširi znanje o bogatenju med vse vedeželjne meščane.

Tako je najbogatejši mož v Babilonu strnil svoja in spoznanja svojih kolegov v sedem zapovedi dobrega gospodarjenja:

  1. Mesečno zapravi le 90% prihodkov.
  2. Analiziraj in zmanjšaj nepotrebno zapravljanje. Kupi najnujnejše.
  3. Naj se prihranki obrestujejo (vezave, nepremičnine, naložbe,…).
  4. Prihranke oziroma naložbe dobro zavaruj.
  5. Nakup lastnega bivališča ali zemljišča je odlična naložba.
  6. Zagotovi prihodke svoji družini in sebi za primer bolezni, starosti.
  7. Skrbi za strokovni razvoj (sebe in svoje družine)

 

Ne glede na vse povedano so Arkadovi učenci (na njegovo veliko razočaranje) odprli prvo razpravo na temo »good luck« ali imeti srečo. Veliko reke Evfrata je preteklo in veliko življenskih zgodb je bilo povedanih, da so pričujoči razumeli edino pravo srečo: prepoznati in izkoristiti dobro priložnost.

Ko je prišel čas, da Arkad imenuje svojega dediča je poklical k sebi sina in dejal: »Nomasir, moja želja je, da naslediš moje imetje in obveznosti. Vsekakor pa mi moraš najprej dokazati, da boš znal z bogastvom modro ravnati. Želim, da greš po svetu, zaslužiš nekaj svojega imetja in postaneš ugleden državljan. Za boljši začetek kot sem ga imel jaz, ti poklanjam mošnjo zlata in glinasto ploščo s petimi zakoni o zlatu. Če jih boš udejanjil, ti prinesejo kompetenco in varnost.«

In tako naprej in tako dalje …

… spoznamo tudi najsrečnejšega moža v Babilonu; izvemo kako prevzgojiti bogataševega vnuka, ki je prepričan, da je delo le za sužnje in se čudimo, zakaj so babilonski mogotci zaupali 70% svojih prihodkov ženam in še marsikaj.

singapore
Moderni viseči vrtovi Babilona v Singapurju

 

Za vse, ki se želijo osebno seznaniti s knjigo, je le-ta na voljo v mnogih slovenskih knjižnicah.

Pa še dodatek za sladokusce, ki jim angleščina ne dela težav ali pa jo z veseljem obnavljajo. Prilagam audio izvedbo knjige v originalu. (aktivirate jo s klikom na spodnjo URL povezavo).

Vaša naložba bo le »4 ure časa« – obresti pa v neslutenem obsegu.

NAJ RAZKRIJEMO SVOJO INTIMO ?

Vem, da naključij ni. Zakaj pa se določena “naključja” zgodijo, pa zelo pogosto ne znam pojasniti. Tuhtam, premlevam, pa nikakor ne pridem do gotovega odgovora. Da bi lahko brez kančka dvoma rekla: to je to. Včeraj se mi je namreč odprla tema, na katero sem dobila kar tri odgovore. Z Zlatko sva se pogovarjali o tem, ali je sprejemljivo razkrivanje intimnih zgodb v javnosti, ali je to obsojanja vredno ali ne.  Jih moramo zadržati zase?

In prvi odgovor na to dilemo mi je navedla kar sama. Rekla je, da (ponovno) bere Junga, ki je seveda razkril dobršen del svoje intime. Nekoč, ko sta s Freudom analizirala svoje sanje, ga je prosil, da mu več razkrije o sebi in svojem privatnem življenju, da bi lažje analiziral njegove sanje. Freud ga je s pogledom, polnim nezaupanja, zavrnil z besedami: “Saj vendar ne morem tvegati svoje avtoritete.” In Jung je zaključil, da je v tistem trenutku, zaradi te izjave, Freud dejansko izgubil pri njem vso avtoriteto. Svoj ugled je postavil nad resnico, ki jo je Jung vselej iskal.
Drugi odgovor sem dobila, ko sem listala po priročniku Christiane Northrup z naslovom Žensko telo, ženska modrost. Iskala sem nek nasvet in zagledala odstavek: “ Družbeno okolje na splošno, posebej pa zdravniški poklic, svarita zdravnike, naj svoje osebne zgodbe zadržimo zase, zlasti ko gre za težka čustva, kot sta strah ali jeza – menda zato, ker bi si spodkopavali avtoriteto, če bi bili videti preveč človeški. Vendar pa sem z leti ugotovila, da nič ne podkrepi bistva in nič ne pomaga bolj kot iskrena osebna zgodba……. Iskrene zgodbe pomagajo prebuditi zdravilca v nas.”
Tretji odgovor sem našla v knjigi Moja pot avtorice Milene Košak, ki sem jo kupila pred kakim tednom na predstavitvi v konjiški knjižnici. Nekako sem se odločila, da je včeraj napočil čas, da jo preberem. In že takoj na začetku, v predgovoru Nadje Ferk Rodeš berem : “Najbolj se nas dotikajo izkušnje, ki prihajajo skozi energijo Srca. Zgodbe, ki jih človek posreduje skozi lastne izkušnje.” In knjigo sem prebrala na dah. Z Mileno Košak sem podoživljala njeno pot, njeno pretresljivo izgubo, žalost, upanje, iskanje resnice, smisla in poslanstva. In začutila sem, da to ni samo njena pot, to je naša skupna pot, saj nas povezujejo iste energije. In vsaka osebna zgodba je tudi naša skupna, saj smo vsi del iste celote. Mogoče so se vsa ta “naključja” zgodila v istem dnevu zato, ker je bil čas, da pridem do tega spoznanja….. in v tem trenutku sem začutila gotovost v vsej njeni dokončnosti! V prejšnjem stavku MORAM odstraniti besedo mogoče. Brez kančka dvoma lahko rečem: to je to!

Mojapot - 1
P.S. SSKJ definira: íntima 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje 2. prijetnost, domačnost

INTERPRETACIJA SANJ (THE INTERPRETATION OF DREAM)

KNJIGA INTERPRETACIJA SANJ

1900 je Freud izdal svojo prvo obširno knjigo Interpretacija sanj, ki je bila zelo slabo sprejeta, saj so na njeno predstavitev prišli samo trije ljudje. Prvo naklado, ki je štela 600 izvodov, so prodali komaj po sedmih letih. S trditvijo, da je razlaga sanj kraljevska pot do poznavanja podzavestnih aktivnostih uma, v knjigi razlaga številne sanje. Freud izhaja iz tega,  da nam sanje izpolnjujejo želje, kar nam potrjujejo že različni pregovori, na primer madžarski: “Svinja sanja o želodu (danes verjetno o pomijah 🙂 ), gos o koruzi “;  judovski: “Kaj sanja kokoš? Proso.” Spomnim se tudi enega iz moje mladosti, ki smo ga pregovarjali še v času Jugoslavije: “Sanja svinja o kukuruzu.” 🙂

knjiga

Koliko ima skupnega Freudova Interpretacija sanj s Sveto knjigo sanj?

Najprej zajame iz množice sanj, ki so nam vsem lastne: ko nas ponoči nagovori naše fizično telo s svojimi potrebami – žejo. Sanjamo, da pijemo z dolgimi požirki, voda nam polzi po grlu, hladna, okusna (kdo je rekel, da je voda brez okusa?) kot je le lahko hladna voda na izsušenem jeziku in grlu,  ampak namesto potešitve naše žeje se zbudimo (verjetno naše fizično telo nagovori naš psihični del: zdaj pa nehaj sanjat, še vedno sem žejno)  in ugotovimo, da smo imeli le željo, da bi pili. Vzrok teh sanj je žeja, ki  se je zavedamo, ko se zbudimo. Sanje nam pokažejo željo kot izpolnjeno, ker nam je prijetno spati in ne bi bili radi zbujeni s telesnimi potrebami. Po moje nam to dokazuje, da prej ali slej fizično telo zmaga. Verjetno nam je to dano z našim gonom po preživetju in primarnostjo telesnih potreb. Druga vlečka, ki bi vas, lahko navedla k razmišljanju o temi ali branju knjige ( le kako bi lahko lepo prevedli teaser – vaba, dražljaj, reč, ki te vzpodbudi, da nekaj narediš? Vlečka ali vlekec? :-)) bi lahko bilo vprašanje žene Freudovega prijatelja, s katerim se je prijatelj obrnil nanj: »Moja žena me je prosila naj ti povem, da je včeraj sanjala, da ima menstruacijo. Ti boš vedel, kaj to pomeni« in na tej točki sem rekla: “Ups, kaj pa njegova izjava, da kljub njegovim tridesetletnim raziskavam nikoli ne more odgovoriti na vprašanje, kaj ženska hoče?” Ampak pri tolmačenju ženskih sanj mu to ni delalo težav. Takoj je vedel, da če mlado dekle sanja, da ima menstruacijo, je dejansko nima. To je bilo sporočilo o njeni prvi nosečnosti. In sporočilo, da si želi še malo uživati v svobodi brezskrbnosti preden se  z  materinstvom spne v določen okvir.