DAN ŽENA

Draga dekleta, žene in izkušene ženske,

čestitke vsem skupaj za vse, kar so dosegle naše prednice, sodobnice in vsaka zase.

Screen Shot 2018-03-08 at 18.24.33

Najprej hvala Iki, ki me je že dan vnaprej vabila na praznovanje 🙂

 

 

 

 

4614b6ea-cae6-4d59-9785-20d3ca88d907

Navsezgodaj, kakor se spodobi, mi je pocingljal (SMS) tulipan od prijateljice.  Zame je kakor zvezda; tudi če je ne vidim, vem, da je ob meni. Njene spodbude so pravo bogastvo, njen nasmeh mi polepša dan.

Na srečo, danes ni bilo novega snega – naletavale so le čestitke … srečne, da živimo, kakor živimo, smo si želele vse dobro in stisnile pesti še za tista dekleta, žene in izkušene ženske, ki nam sledijo in bodo slej ko prej uspele!

 

Screen Shot 2018-03-08 at 18.19.39

Moja draga hči se je v čestitki spomnila Golding Williama, ki pravi:

Mislim, da so ženske neumne, ker se pretvarjajo, da so enake moškim. Niso! One so in so vedno bile superiorne. Kar koli jim daš, bodo oplemenitile. Če jim daš spermo, bodo rodile otroke. Če jim daš hišo, bodo naredile dom. Iz dobrin skuhajo okusen obrok. Za nasmeh dobiš njihovo srce.

Ženska poveča in pomnoži vse, kar ji je dano.

Nauk, ki sledi: ne delaj ženskam bedarij!

 

51e0935d-7eec-41d8-a020-be60dc842e20

 

Pred večerom  pa še voščilo “ta navihane” prijateljice:

Da uvjek budeš luda,

da osmjeh nosiš svuda,

da ti nikad ne fali para,

da te ne zezne neka budala.

Jer mi smo najbolje za sva vremena – ma sretan ti dan žena!!!

VSE DOBRO V NOVEM 2018

SO DNEVI,
SO LETA IN
SO POMLADI,
KO SE IMAMO PREPROSTO RADI.

SO TRENUTKI,
KO JE TREBA NA NOVO ZAČETI

IN SO LJUDJE,
KI JIH JE POTREBNO PREPROSTO OBJETI.

TA SVET JE LEP,
ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.
TA SVET JE LEP,
ČE NEKOGA RAD IMAŠ,
ČE STISNEŠ ROKO KOMU,
KI GA KAJ BOLI.

TA SVET JE LEP,
ČE SI ČLOVEK DO LJUDI.
(Tone Pavček)

Christmas Fireplace

Kdor zaničuje današnji dan, le dokazuje, da včerajšnjega ni razumel.

12 zapovedi za srečo v Novem letu:

1     –  na svetu je najmanj dvoje ljudi, ki bi umrli zate.
2     –  najmanj 15 ljudi te ljubi na svoj način.
3     –  edini razlog, zakaj bi te nekdo sovražil je zato, ker ti zavida.
4     –  tvoj nasmeh lahko prinese srečo vsakomur.
5     –  vsako noč nekdo misli nate preden gre spat.
6     –  nekomu pomeniš vse na svetu.
7     –  ti si nekaj posebnega.
8     –  nekdo, za katerega ne veš, da obstaja, te ljubi.
9     –  tudi, ko narediš največjo napako, izpade nekaj dobrega.
10   –  ko misliš, da ti je cel svet obrnil hrbet, poglej stran in začni znova.
11   – vedno si zapomni komplimente, katere si prejel. Pozabi na neotesane žalitve.
12   – premisli, kam greš – ne, kako hitro boš prišel tja.

 

IMG_1887

 

Dobri prijatelji so kot zvezde;

ne vidiš jih vedno,

a veš,

da so vedno tukaj …

 

KNJIGA CAMINO

Knjiga Camino

Spomladi, v aprilu 2016, sva se s sestrično Marjano odpravili na Camino, špansko romarsko pot. V mesecu dni sva prehodili vseh 883 kilometrov, z vzhoda na zahod, iz Saint-Jean-Pied-de-Porta v Franciji do konca sveta, Fisterre v Španiji. Spoznali sva vrsto romarjev iz drugih držav Evrope, ZDA in Avstralije. Spoznali sva njihove zgodbe, zgodbo Italijana Adrianna, Američana Thomasa, Švicarja Fabiana, trpljenje Italijana Giovannija in zgrešeno iskanje mladosti Angleža Davida. Ganila naju je zgodba domačina, Španca Victorja, Korejca Yanga in Nemke Eve, ki je skupaj s triletnim sinom romala na Caminu. Spoznali sva zgodbe romarjev iz preteklih časov. In spoznali sva čudovito pokrajino, ki naju je navduševala ob poti. Ugotovili sva, da se vsi prebijamo skozi življenje po svojih najboljših močeh. Da iščemo neko notranje ravnovesje, srečo. Da so naše zgodbe podobne, prepletene. Da smo vsi eno, da je ljubezen v vseh nas. Da je življenje tudi trpljenje.V prvi vrsti pa je velik blagoslov. Prehojeno sem zapisala v mojem prvencu z naslovom Camino.

€19,90





BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti.

Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Postavljanje klopotca je stara slovenska šega

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Razigrani člani ansambla Dar

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

“Stari” in “novi” boter

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 3. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Sem prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč.” (medicinska sestra in poslovna sekretarka Renata Gabrovec, zaposlena na Rdečem križu v Slovenskih Konjicah)

“Lahko bi se zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.” (popotnik po Islandiji, Robert Malič)

“Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb.” (prof. za grafiko in risbo ter likovni umetnik Samuel Grajfoner; foto: Branimir Ritonja)

“Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase.” (univ. dipl. ekonomistka Snežana Brumec, avtorica knjige Camino)

“Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo.” (odvetnik Velimir Cugmas)

“Vodi me rek: “Za dežjem vedno posije sonce.” (prof. dr. Vlasta Hus, habilitirana za specialno didaktiko začetnega naravoslovja in družboslovja)

“Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.” (študentka prava, Zala Mernik)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 2. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Že od nekdaj sem govorila, da se bom poročila kot moja starša – na plaži, ker se mi je to ob poslušanju njunih zgodb zdela najbolj super ideja.” (dipl. umetnostna zgodovinarka, stilska svetovalka in blogerka, Jana Krajnc)

“Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.” (kardiologinja Julija Tepeš)

“Na splošno sem zelo odprt človek, pa naj gre za študente, moje kolege ali nekoga, ki ga prvič srečam na ulici.” (dr. psihologije, pevka pri triu Katrinas, Katarina Habe)

“Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci časopisa po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!” (o svoji mami Julki Tajnikar, pesnici iz Slovenskih Konjic, pripovedujeta njeni hčerki Lenka Lunder in Jelka Tajnikar; foto: iz osebnega arhiva)

“Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, sledi faza prilagajanja in tesnobe, nakar se začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem hvaležna usodi za vse doživeto.” (dipl. psihologinja, knjižničarka, ki trenutno živi v Nemčiji, Lili Škornik)

“Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi. Mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo o njih drugi.” (dipl. arhitektka, pisateljica in ilustratorka slikanic Manica K. Musil)

“Avtomobil popolnoma razdrem. Vsako komponento posebej obnovim, da je kot nova. Ko je avto dokončno restavriran, mora biti tak, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne.” (mag. filozofije in absolvent 2. st. umetnostne zgodovine ter restavrator avtomobilov, Marcel Cugmas)

Kjer ni posebej navedeno, sem fotografije posnela Zlatka.

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 1. del!

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ”  /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Vsi otroci lepo rišejo. Razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo.” (likovna umetnica, red. prof. Anka Krašna)

“Če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.” (pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar)

“Otrokom povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Nimam pa časa z njimi gledati risank, a včasih počnem tudi to.” (lastnica gostišča Kralj v Slovenskih Konjicah, Blanka Mernik)

“Poklicno delo predstavlja krono mojega delovanja. Celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka.” (pedagoginja, red. prof. dr. Branka Čagran)

“Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla, tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih.” (univ. dipl. ing. prometa, Danica Ravnjak, dobitnica nagrade Managerkam prijazno podjetje leta 2015) (Foto: iz osebnega arhiva)

“Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale.” (red. prof. dr. Dragica Haramija, prof. za mladinsko književnost)

“Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.” (strojni tehnik in čebelar Gašper Brumec)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)