PONOVNO ROJSTVO ?

Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)

Častni profesor psihiatrije in nevrobioloških ved Bruce Greyson

Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v  nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.

Ekipa univerze iz Virginije  je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva.  Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.

Ian Stevenson s pomočjo prevajalca intervjuva deklico v mali indijski vasi

Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12,  vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.

Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da 􏰌􏰂􏰉􏰋􏰆􏰕 􏰬􏰋􏰂􏰀􏰈􏰓možgani 􏰈􏰎􏰄􏰀􏰄 􏰗􏰎􏰋􏰐􏰊􏰂proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki􏰖􏰄􏰖􏰅􏰂􏰋􏰄􏰀:

  1. Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine􏰇􏰃􏰁􏰈􏰉, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je  identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.

    Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.

    James Leininger se je pogosto igral s letali

    Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.

    Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah

    Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .

    James Huston in James Leininger

    Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.

    James Leininger s staršema

    Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.

    James Leininger s sestro Jamesa Hustona

    Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal,  da je resnično njen, ponovno rojeni brat.


  2. Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki  za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.

    Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.

    Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade

    Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.


    Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni  zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo


    Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je  normalno levico.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.38
    Lekh Pal z roko Hukum Singh

    Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.


  3. Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so  tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
  4. Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.

    Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.07
    Roki Myint Thein, burmanskega dekleta

    Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska􏰀􏰖􏰉􏰐􏰐 oblačila.


    Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.

PRIIMEK BRUMEC

Priimek je pomembna reč. Z njim se rodimo in odraščamo. Ne samo, da se nas prime, postane del nas in mi del njega. Iz tega razloga si pred malenkost manj kot enaintridesetimi leti, na dan, ko sem se omožila, nikakor nisem mogla predstavljati, da bi ga čez noč spremenila. Odločila sem se, da bom mojemu dekliškemu priimku moževega samo dodala.

Brzela so leta v zakonu, rodila sem dva otroka s priimkom Brumec, vse bolj sem se oddaljevala od dekliškega priimka in se enako kot moji trije, čutila Brumec. Zaradi dveh priimkov sem imela tudi vrsto praktičnih zapletov: ime in priimek je bil tako dolg, da pogosto v okencih namenjenih za vpis ni bilo dovolj prostora, zato je bilo treba uporabljati razne skrajšave, vedno so me spraševali ali je med priimkoma pomišljaj, prišlo je do zamenjave vrstnega reda, včasih sem bila zavedena pod U, včasih pod B, preden si je nekdo zapisal moj elektronski naslov, sem se morala kar truditi s pojasnjevanjem kje se nahaja pika in kje ne … Nekega dne sem se odločila, da bom poenostavila zadevo. Ker mi je oče že umrl, sem poklicala brata, nosilca priimka Udovič in ga vprašala, če se mu zdi primerno, da iz mojega imena odstranim moj dekliški priimek. Nekako po občutku se mi je zdelo, da za ta korak potrebujem njegovo privoljenje. Ker se je strinjal, sem odšla na upravno enoto in za 50 € (v primeru ločitve bi bila sprememba brezplačna), to tudi naredila. Tast je ob pridobitvi nove Brumečke prinesel steklenico penine, da smo s popitimi mehurčki proslavili dogodek. Sedaj sem samo Brumec.

Na srečanju so bili tudi najmljajši nosilci priimka Brumec: Martin, Matija in Miha

Priimek Brumec izvira iz besede “brúma”, ki si jo naj bi Slovenci sposodili iz nemščine že v 9. stoletju. Prvotni pomen besede naj bi bil »pošten, pravičen, priden, koristen«, šele kasneje, v času protestantizma, naj bi beseda dobila nov pomen: “pobožnost”.  Nemška beseda je religiozni pomen dobila z Luthrom, prav tako je bila pri Trubarju “brúma” pravi teološki termin. Kasneje beseda zaradi njenega nemškega izvora ni bila več zaželjena.

Iz besede “brúma” je izveden pridevnik “brúmen”,  kar zastarelo pomeni “pobožen” in šaljivo “prizadeven, vnet”. Iz pridevnika je preko vzdevka nastal priimek Brumen.


Pesem iz Višnje gore:

Pa še praviš, da res ni,
Počakaj, saj ti povem,
Kako je bil brumen Adam,
Dokler je bil on sam.

Pesem iz Suhorja:

Jest sem ena brumna žena,
rada v cerkev grem.
Zapijem firkelj vina,
pa po cesti grem.


Presežnik besede “brúma” je sestavljen s slovenskim prefiksom naj- : najbrumnejši.


Pesem iz Gornje Savinjske doline pripoveduje o fantu, ki ga zapušča dekle s kopico otrok. Odloči se živeti pobožnejše:

Otrokom bom dal bajto čez,
vse svoje premoženje,
pol’bom začev pa jaz peljat
najbrumnejše življenje.


Priimek Brumec je nastal s tem, da so besedi dodali priponsko obrazilo ec, ki pooseblja nekoga, ki je izstopal po pobožnosti, verjetno  tudi po pridnosti, poštenosti, koristnosti, prizadevnosti in/ali vnetosti (jaz bi dodala, da to zagotovo velja še danes😜).

4.2.2017 so Brumeci proslavili rojstvo najmlajšega člana družine, s katerim se je slovenska kri družine pomešala s tajsko krvjo družine Mittatha

Latinsko pomeni “bruma, brumae” najkrajši dan, zimski solsticij, lahko tudi položaj sonca v času zimskega solsticija ali tudi zimski hlad. 


Priimek Brumec naj bi bil razširjen tudi v sosednji Hrvaški. V Međimurju se naj bi pojavil v letu 1638 v različici Brumecz v kraju Jalšovec. Tam ga razlagajo s pomočjo nemške besede “brummen”, ki pomeni “godrnjati, mrmrati”.

Po podatkih slovenskega statističnega urada je v Sloveniji 452 oseb s priimkom BRUMEC, od tega največ, 312 v Podravski regiji in 87 v Savinjski regiji. Med vsemi priimki je priimek BRUMEC po pogostnosti uvrščen na 717. mesto.

Ribiči pa so zaslužni za novo slovensko besedo, glagol “brumanje”, ki pomeni obliko lova manjših vrst rib. Poteka tako, da daš v mrežo od krompirja en dan staro mešanico peska in premečkane sardele. V to zmes lahko dodaš tudi razmočen kruh, jo zgostiš z drobtinami ali za boljši vonj dodaš ribje olje, kakšno konzervo sardel ali košček sira Zdenka.

brumanje s, vir: I; povezave: najdi.siPrimer: Skratka, mole se zdaj da v večjem številu ujeti le na izkušenim ribičem znanih lokacijah, pri čemer pomaga predvsem brumanje (zmleta sardela v krompirjevi vreči, ki jo po vrvici spustiš na dno, nato pa dvigneš za kakšen meter).

PORTUGALSKA : MAROKO

Podnaslov: MAJDA, ŽENA BIZNISMENA

Danes, točno opoldne, 20. junija se je Emil znašel na obisku pri Zmagu in Majdi v domu starejših občanov. Zmago je bil ves na trnju, ko je metal vase kosilo in pogledoval na uro: »Pohiti Emil, zdaj bo šlo pa zares. Majda je zjutraj obrnila kavino skodelico in napovedala rezultat tekme. Šel boš z menoj in boš stavil.«

Čez pol ure je Zmago odrinil vrata Saloona, kakor se imenuje vaška gostilna, rekoč: »Zdaj ali nikoli. Domov bova odšla s polno mošnjo denarja. Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.« Obstala sta razkoračenih nog v belih srajcah, kakor sta bila dogovorjena. Emil je šele kasneje uvidel, da oponašata Renarda Hervea, trenerja Maroka.

V Saloonu se je že trlo navijačev. Zasedli so vse pozicije pred velikim ekranom in naročali pijačo. Krčmar si je mel roke. Tole nogometno prvenstvo ima vsestranske pozitivne učinke. Ker se ob pogledu na njiju nihče ni vrgel pod mizo, ali karkoli že je Zmago pričakoval, sta sedla malo na stran, kjer je bil še prostor. Brhka blondina, edina ženska na sceni, je vihtela kredo in na tablo pri šanku pisala napovedi izida in sprejemala stave. Emil je debelo pogoltnil, ko mu je Zmago potisnil v roko petdesetaka, češ, naj stavi, kakor jima je Majda naročila. Tole ni zakonito in se ne bo dobro končalo, je pomislil Emil, ampak punca je bila tako ljubka in prijazna, dokler mu ni primazala klofute. Kaj končalo – že začelo se je povsem narobe. »Oprostite, oprostite! Mislila sem, da ste me vi uščipnili za zadnjico,« se je hitela opravičevati. Kar med stave je napisala ME TOO (oznako za spolno nasilje): »Šef! Samo, da veste, kakšne pogoje dela mi (ne)zagotavljate.«

»Povej Emil, če tole vzdušje človeka ne pomladi,« je vriskal Zmago, medtem ko se je Emil držal za obraz in skrival razgreto ličnico. Ko je bil mlad, je celo občudoval fante, ki so si upali dekleta za rit uščipniti.

Naenkrat so bile vse oči uprte v zaslon ,na katerem je zamrznila slika Ronalda.

»Piz… ! Ne me je… ! Kdo se igra z daljincem!« so ponoreli fantje. Krčmar pa je v trenutku planil pred Kristino in ji izpulil napravo iz rok, preden bi vanjo priletela kakšna steklenica. Ko je končno uspel pritisniti play, je bila tekma že v teku. Kristina, kakor je bilo ime natakarici, kar ni razumela resnosti situacije. Sedaj se je lotila brskanja po svojem mobiju, ki je imelo za posledico povsem nedolžno vprašanje, kaj pomeni GOAT (po angleško kozel). Večina moških je zavila z očmi, peščica pa je le nasedla ‘ženski’ nevednosti in na hitro podala strokovni odgovor: Greatest Of All Time (največji vseh časov). Torej gre za naziv, za katerega se borita Ronaldo in Messi.

»Frendicam, ki danes niso dobile dopusta, kakor vi, alfa moški, sem obljubila, direktno javljanje s prizorišča in bom primorana kakšno stvar razčistiti,« jih je Kristina prav milo pogledala.

»Gol! Gol! Gol! Bemti babo! Gol v četrti minuti!« je zadonelo po gostilni.

»Če je bil Ronaldo, lahko zavrtimo nazaj,« je Kristina zopet segla po daljincu.

»Da ne bi!« je vzrojil krčmar. »Da ti ne bi jaz nekam vgraviral ME TOO!«

Emil in Zmago sta bila tiho kot dve miški, vesela, ker je k njima prisedel orjaški moški, ki ga je Zmago na srečo poznal: varnostnik iz Doma. Občutek varnosti pa je hitro izpuhtel, ko je prisedla še Kristina in zopet nedolžno vprašala: »Kako pa si je Portugalska prišla do prostega strela.«

»Strela, ja! Strela jasna. Ženska, še eno tako pa te izstrelimo … tudi tebe …« je završalo, ko se je na sceni ravno pojavil trener Maroka, Renard.

»Oooo, tako je oblečen, kakor vidva,« je bila navdušena Kristina. »Povejta mi no, zakaj pa golmani niso oblečeni v enake barve kot igralci. Pravzaprav je to zelo moteče, da so Maročani oblečeni v zeleno-rdeče drese, ker so navijači Portugalske tudi v zeleno-rdečih oblačilih, in ne vem, zakaj je Ronaldovo moštvo v belih dresih?«

Ne Zmago, ne Emil, ne varnostnik, nihče si ni upal odgovoriti in Kristina celo ni ponovila vprašanja.

V deseti minuti je postalo zares vroče: eden izmed igralcev je povaljal žogo in eden izmed fantov v gostilni je izustil: »Jaz bi jo tudi povaljal.« »Koga le?« je bil zaničljiv njegov sosed. »Tvojo babnico,« je rekel tretji in že so vihali rokave …

Na srečo je na ekranu ravno takrat preskočil program na prodajo ženskega perila. Tokrat se je krčmar sam pomotoma naslonil na daljinca in ga v paniki vrgel celo po tleh, kar je imelo dobro in slabo posledico: ostal je živ, ker je Kristina zavpila: »Naslednja runda gre na krčmarjev račun.«

Ko je vse oskrbela s pijačo, je vzela kredo in s table prečrtala nekaj imen, ker so dotični stavili, da Portugalska ne bo dala gola. Brihtna punca, je bil presenečen Emil.

Komaj je Kristina dobro odložila kredo, že je povzdignila glas: »Mark Geiger!« Nekaj glav se je obrnilo v njeno smer. » … glavni sodnik je učitelj matematike,« je nadaljevala, »tega pa le naj nabuhajo!” in utihnila, da se ne bi kdo spomnil nabuhati njo.

V dvajseti minuti so jo navijači v gostilni povsem preglasili. Tekma se je razvnela do vrelišča. Maročani so prednjačili v strelih in kilometrih in popraskanih telesih. Levja borba, je bilo slišati in Emila je prijelo, da bi vstal in vsem povedal, da je on tudi lev po horoskopu, a ni.  Tudi varnostnik ni bil več garant za varnost. Le-ta je vmes poskušal pojasniti nekaj na temo obrambe, nekaj kar je prebral na internetu, pa so mu fantje v en glas zagrozili, da ga bodo resetirali. Oba sta bila vesela polčasa, ko se je vzdušje vsaj malo pomirilo. Tudi Kristina je kar nekam izginila in Zmaga dolgo ni bilo iz stranišča. Emil se je zagledal v svojo napoved izida in zneske … lep znesek, skupaj 540 evrov, je ugotovil. Pravzaprav se je njegova napoved edina ujemala z zatečenim stanjem !?!

»Bravo za naju,« je rekel Zmago, ko je ponovno prisedel. Tudi on je ugotovil, da bo mogoče obveljala Majdina napoved. Cel drugi polčas je kazalo tako in Emil, bi bil najsrečnejši navijač v gostilni, če ga ne bi motili otroci ostalih navijačev, ki jih je Kristina pripeljala iz vrtca v to skrajno neprimerno okolje, če se jim ne bi pridružila še žena enega izmed navijačev, ki je prišla po dva otroka in so ji ostali povedali, da ni tako grda, kakor jo je mož opisal, če ne bi Zmago iz WCja prinesel, in na mizo odložil rolo papirja.

Zaprepaden Emil ga je vprašal: »Kaj pa boš s tem?«

»Vrgel jo bom na igrišče, kakor to počnejo ta najbolj hrabri,« se je znašel Zmago.

Ko sta popoldan zapuščala gostilno s 540 evri v žepu, je Emil vedel, da nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo.

Denar je pustil Majdi, rekoč: »Popazi nanj. Danes je še zmagal, a se bojim, da grožnje z WC papirjem napovedujejo prisotnost tistega Nemca, kako se mu že pravi?«

Alzheimer, je pomislila Majda.

NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V DUBAJU

Letos praznujeva z možem trideseto obletnico poroke. Ker si takrat nisva privoščila poročnega potovanja, kakor ga razumejo mladoporočenci dandanes, namreč s sinkom smo se zapeljali le do Portoroža, si od takrat dalje, vsako leto zamisliva neko nadomestno potovanje in ni nama žal. Letos je na ta račun padel Dubaj. Mesto šteje že 2,2 mio priseljencev iz celega sveta in še naprej bliskovito raste. Delavce privlači, ker je davek na promet le 5% (rast mesta financira država, ki ima v lasti največja podjetja) in turiste, ker ogromno ponuja, je varen in zelo, zelo čist.

V beležko, ki mi jo je poklonila Zlatka, da vanjo pišem o čustvih, o inspiraciji in presenečenjih, ki mi jih namenja življenje, sem najprej zapisala, kaj se me je na potovanju dotaknilo — kaj me je čustveno prevzelo. Ne boste verjeli, da je bila to štiriletna deklica že kar na letalu za Dubaj, ki je neštetokrat izrekla besedo »mami, mami, mami, mami …«. Neumorno se je borila za pozornost svoje mamice. Najprej sem pomislila, da jo mama ignorira, ker ima opraviti z mobijem, a ne, daleč od tega. Stegnila sem vrat in videla, gledala mamo, ki je šest ur, kolikor je trajal let, pestvovala njeno mlajšo sestrico. Ne vem, kako so se počutili drugi potniki, zase pa moram reči, da sem neskončno trpela, medtem ko sem podoživljala svoje materinstvo, ki se zagotovo ni razlikovalo od opisanega prizora; naj mi bo oproščeno, ker sem tudi jaz zanemarjala provorojenega otroka na račun premnogih obveznosti v času njegovega odraščanja. Tovrstnih napak se matere ne zavemo, dokler jih ne doživimo iz drugega zornega kota. Jaz ne morem zavrteti časa nazaj, zato delim to izkušnjo z vsemi mamicami, ki še lahko dajo pozornost svojim prvorojencem.

Naslednje razmišljanje je bilo namenjeno inspiraciji. Navdih mi je dala prijateljica Maryse, po rodu Francozinja, ki je nekaj dni igrala najino vodičko po Dubaju. Zopet se mi je potrdil izrek, da so tujci samo prijatelji, ki jih še ne poznamo. Ni je boljše agencije od domačina oziroma rezidenta, ki že več let živi v določenem kraju, da ti prikaže njegov utrip. Te dni je bil Dubaj v znamenju ramadana, ki je deveti mesec v muslimanskem letu. Ta čas je predpisan strogi post od jutra do večera. Čez dan je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati (za slednje ne vem ali tudi ponoči). V hotelu, kjer sva stanovala in bila deležna povsem običajnega zajtrka, naju je receptor obzirno opozoril, naj nikakor ničesar ne zaužijeva na javnem mestu, ker so kršitelji kaznovani ali celo nekaj ur pridržani na policiji. Težka bo zame, ker jaz cel dan nekaj glodam, sem imela pomislek. Maryes pa je imela tudi v tem primeru odlično rešitev. Obstaja nekaj izjemnih restavracij tujega porekla, ki so videti zaprte, a priseljenci drugih ver vedo, kje in kako neopazno vstopiti in potešiti lakoto.

Na žalost so pravi domačini omenjeni le še v muzeju novejše zgodovine, kjer je prikazan Dubaj iz leta 1956, ko je bil še ribiška vasica brez ene same stolpnice. Ključnega pomena za razvoj je bila poglobitev morskega zaliva, kar je omogočilo dostop tovornim ladjam in je botrovalo komercialnemu razcvetu. Muzej je lociran na eni strani nebotičnika imenovanega Okvir. Dvigalo turiste popelje 150 m visoko, kjer je prečni hodnik s steklenimi tli in razgledom naokrog; prikazuje Dubaj danes in potem se turisti spustijo z dvigalom na drugi strani v 3D sobo, ki jim prikaže Dubaj prihodnosti.IMG_4523

Današnji pogled na nešteto nebotičnikov človeku vzame sapo. Fatamorgana (prikazen v puščavi), sem vzkliknila, ko smo se vozili po osrednji Sheikh Zayed aveniji, iz zahodnega na vzhodni konec mesta. Maryes je moji prispodobi dodala arhitekturno pojasnilo, da stekleni nebotičniki odsevajo nebo glede na položaj sonca, kar jim resnično daje nešteto pojavnosti.

Kljub temu, da naju je Maryse razvažala in razvajala z osebnim avtom, ne bi bila jaz, kar sem, če si ne bi izkusila odličnega in zelo poceni javnega prevoza.

Pa smo zopet pri ljudeh. Za moje pojme obstajata dve skupini: delavci in turisti. To so disciplinirani, pridni, urejeni, po večini tudi prijazni in v glavnem čisti ljudje. Redki in redko pridejo v stik z alkoholom, le eno osebo sem videla na ulici s cigareto v roki. Čeprav sem tudi sama (kakor večina žensk) obsedena s čistočo, sem obnemela med čakanjem na tramvaj, ko je proti meni stopal čistilec s krpo v roki. Prepričana, da bo obrisal steklo ali senzorno napravo, sem odskočila, ko se je sklonil (menda mi ne bo obrisal čevljev!) in pobrisal drobno packo s svetlečih ploščic na tleh. To je bil prvi dogodek izmed treh, ki so me presenetili. Drugo na primer je bilo povezano s shopping-om. Nakupovanje v Dubaju je podobno kakor v vseh velemestih; ultra dragi butiki na eni strani in povsem normalne trgovinice na drugi.

IMG_4431
Versace
IMG_4474
Dolce & Gabbana

Jaz sem se zadržala med igračami in izbrala darilo, ki bo dopadljivo obema vnukoma, da ne bo prepira. Lepo zavito je romalo v možev kovček … do security točke na letališču: »Kdo vam je pakiral prtljago?« je uniformiran moški vprašal moža in ga dal na stran (ob 6.00 zjutraj in moj mož ni jutranji tip). Njegov pogled se je zalepil name, če bi pogledi ubijali, bi bila jaz tisti trenutek truplo med množico. Pristopila sem in odprla kovček, da jim pokažem, kaj sem mu podtaknila – nedolžno darilo za otroka: dve plastični pištoli. »Izmed milijon igrač ti je uspelo izbrati pištoli!!!« me je pohvalil mož. »Vse kar ima podobo orožja je strogo prepovedano,« naju je podučil varnostnik, mene pa je prijelo, da bi uprla iztegnjen kazalec s pokončnim palcem v svojo glavo – babica naivna.

Za zadnje presenečenje je poskrbela moja podzavest, ki še vedno upravlja z mojim telesom, po svojih zakonitostih. To zadnje jutro, ko sva v stresu zapustila varnostnike in se vkrcala v letalo, sem se lotila elektronike, ki omogoča tudi gledanje filmov, seveda, če človek zadevo obvlada. Med tipanjem ekrana, pritiskanjem na vse mogoče gumbe, iskanjem luknje za slušalke sem začutila rezko bolečino v pljučih, menda me ne bo za konec še kap. Plitko sem dihala in milo pogledovala stevardeso, ki je opazila mojo elektronsko zagato. Instalirala mi je romantičen film The greatest showman, ki me je zazibal v svet srečnih in bolečina v prsih je povsem izzvenela. To je potrebovalo moje telo: sprostitev, sanje o sreči, brezpogojno ljubezen (ne pa strah pred Big Brother-jem).

Klimatizirano letalo mi je pognalo mraz v kosti in me spomnilo, da vas moram opozoriti: ne hodite v Dubaj poleti, če ne prenesete knajpanja; v prostorih je ledenica, zunaj pa se je prav prijetno pogreti dokler se ne skuriš :/

Visoko nad oblaki je puščava izgledala le še kakor naš domač peskovnik. Pojavilo se mi je zanimivo vprašanje: s čim so si ljudje polepšali življenje v tako neizprosni naravi. Odgovor na to je bil zapakiran med mojo prtljago — z vonjem. Parfumi in kadila prevevajo zadnji kotiček dubajskih ulic. Božansko!

»Kaj ste me že vprašali,« je imel navado reči moj sodelavec v pokojnem podjetju Emo Celje, ko je skrenil z osrednje teme in nas je kljub temu na vso moč zabaval. Tudi moj potopis se je začel s ključnim vprašanjem, ki se nam porodi, ko pomislimo na Dubaj: kdo so najbogatejši možje v belih haljah. Z odgovorom vas bom žal razočarala: ne vem, nisem jih srečala in nisem jih iskala. Na internetu je napisanega veliko o tako imenovanih »ultra bogataših« in povprečnemu človeku postane nerodno ob gledanju neumnosti, ki si jih dovolijo.

Pred pristankom Boinga 777-300 sem prijela moža za roko in si mislila, če bo šlo tole po sreči, bova najsrečnejša, kar je za naju najpomembnejše, da sva živa in zdrava in bova lahko šla naslednje leto zopet na poročno potovanje.

P.s. za vse, ki so bili v Dubaju pred desetimi leti, prilagam dokaz, da imajo sedaj že javne WCje 🙂 IMG_4614

BOJAN ZATE

Zakaj Bojan zate? Zaradi točno šestnajstih razlogov. Zato:

  1. Ker si borec za našo skupno stvar. O tem priča že tvoje ime, ki je slovanskega izvora in izhaja iz samostalnika bòj v pomenu besede »borba, bojevati se«.
  2. Ker povezuješ tako tiste, ki so zate kot tiste, ki še niso. S cestami in mostovi v Vitanju, Zrečah in Slovenskih Konjicah.33635793_589161684790093_3185641401664667648_o
  3. Ker obožuješ najbolj važno postransko stvar na svetu.  Nogomet.
  4. Ker v nedeljo ješ govejo juho z domačimi rezanci, pohano kuro, restan krompir in zeleno solato z bučnim oljem, zraven pa poslušaš V Konjicah je lepo.
  5. Ker razumeš kaj pomeni tursca.
  6. Ker v času počitnic, ko se tvoji kolegi  namakajo v morju, ti skupaj z družino spravljaš seno na svoji kmetiji.
  7. Ker piješ kavo z mlekom brez sladkorja in čaj z medom.
  8. Ker najraje požvižgavaš na narodno glasbo, zaplešeš v ritmu valčka in poskakuješ na polko.
  9. Ker imaš rad bunko. Še posebej tisto domačo, ki ti jo postreže tvoja žena.
  10. Ker se znaš nasmejati dovtipu, da je predvolilni molk dan, ko politiki ne lažejo. 
  11. Ker se ti zarosi oko ob poslušanju slovenske himne in pogledu na vihrajočo slovensko zastavo.
  12. Ker nam zagotavljaš kruha in iger. Kruh v spremljavi odličnega predvolilnega golaža. In iger, ki se odvijajo v areni facebooka.
  13. Ker priznaš (s figami v žepu), da je v Sloveniji politika ženskega spola in se trudiš, da ne bi več veljala za predstavnico najstarejše obrti.
  14. Ker ne ločuješ. Ne vračaš nizkih udarcev in ne uporabljaš za orožje spodrsljajev in neumnosti tvojih nasprotnikov, čeprav veš, da bi si po načelu ‘oko za oko’ zagotovil brezpogojno zmago. 
  15. Ker imaš mehko srce, plastični srčni zaklopki navkljub.
  16. Ker imaš številko 16.33320379_370739516770769_7841553746310987776_n

DAN ŽENA

Draga dekleta, žene in izkušene ženske,

čestitke vsem skupaj za vse, kar so dosegle naše prednice, sodobnice in vsaka zase.

Screen Shot 2018-03-08 at 18.24.33

Najprej hvala Iki, ki me je že dan vnaprej vabila na praznovanje 🙂

 

 

 

 

4614b6ea-cae6-4d59-9785-20d3ca88d907

Navsezgodaj, kakor se spodobi, mi je pocingljal (SMS) tulipan od prijateljice.  Zame je kakor zvezda; tudi če je ne vidim, vem, da je ob meni. Njene spodbude so pravo bogastvo, njen nasmeh mi polepša dan.

Na srečo, danes ni bilo novega snega – naletavale so le čestitke … srečne, da živimo, kakor živimo, smo si želele vse dobro in stisnile pesti še za tista dekleta, žene in izkušene ženske, ki nam sledijo in bodo slej ko prej uspele!

 

Screen Shot 2018-03-08 at 18.19.39

Moja draga hči se je v čestitki spomnila Golding Williama, ki pravi:

Mislim, da so ženske neumne, ker se pretvarjajo, da so enake moškim. Niso! One so in so vedno bile superiorne. Kar koli jim daš, bodo oplemenitile. Če jim daš spermo, bodo rodile otroke. Če jim daš hišo, bodo naredile dom. Iz dobrin skuhajo okusen obrok. Za nasmeh dobiš njihovo srce.

Ženska poveča in pomnoži vse, kar ji je dano.

Nauk, ki sledi: ne delaj ženskam bedarij!

 

51e0935d-7eec-41d8-a020-be60dc842e20

 

Pred večerom  pa še voščilo “ta navihane” prijateljice:

Da uvjek budeš luda,

da osmjeh nosiš svuda,

da ti nikad ne fali para,

da te ne zezne neka budala.

Jer mi smo najbolje za sva vremena – ma sretan ti dan žena!!!

VSE DOBRO V NOVEM 2018

SO DNEVI,
SO LETA IN
SO POMLADI,
KO SE IMAMO PREPROSTO RADI.

SO TRENUTKI,
KO JE TREBA NA NOVO ZAČETI

IN SO LJUDJE,
KI JIH JE POTREBNO PREPROSTO OBJETI.

TA SVET JE LEP,
ČE NEKOMU NEKAJ DAŠ.
TA SVET JE LEP,
ČE NEKOGA RAD IMAŠ,
ČE STISNEŠ ROKO KOMU,
KI GA KAJ BOLI.

TA SVET JE LEP,
ČE SI ČLOVEK DO LJUDI.
(Tone Pavček)

Christmas Fireplace

Kdor zaničuje današnji dan, le dokazuje, da včerajšnjega ni razumel.

12 zapovedi za srečo v Novem letu:

1     –  na svetu je najmanj dvoje ljudi, ki bi umrli zate.
2     –  najmanj 15 ljudi te ljubi na svoj način.
3     –  edini razlog, zakaj bi te nekdo sovražil je zato, ker ti zavida.
4     –  tvoj nasmeh lahko prinese srečo vsakomur.
5     –  vsako noč nekdo misli nate preden gre spat.
6     –  nekomu pomeniš vse na svetu.
7     –  ti si nekaj posebnega.
8     –  nekdo, za katerega ne veš, da obstaja, te ljubi.
9     –  tudi, ko narediš največjo napako, izpade nekaj dobrega.
10   –  ko misliš, da ti je cel svet obrnil hrbet, poglej stran in začni znova.
11   – vedno si zapomni komplimente, katere si prejel. Pozabi na neotesane žalitve.
12   – premisli, kam greš – ne, kako hitro boš prišel tja.

 

IMG_1887

 

Dobri prijatelji so kot zvezde;

ne vidiš jih vedno,

a veš,

da so vedno tukaj …

 

BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti.

Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana