BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti.

Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Postavljanje klopotca je stara slovenska šega

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Razigrani člani ansambla Dar

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

“Stari” in “novi” boter

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

ZAKAJ DOJENČEK OZ. DOJENČICA KAŠLJA?

Dr. Damir Dabranin je obljubil, da bo za blog 50 odtenkov življenja odgovoril tudi na kakšno strokovno vprašanje. Ker je pediater, sva ga za začetek s soblogerko vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavijo starši, ko pripeljejo svojega dojenčka oziroma dojenčico na pregled v ordinacijo.  To je njegov odgovor:

“Pediatrična ambulanta je zelo zanimiva. Polna je joka, smeha, zaskrbljenosti in veselja. V njej se zliva širok spekter občutkov in problemov, od majhnih, ki izgledajo veliki, a to niso, do  velikih, ki izgledajo majhni in nepomembni. Nemalokrat pride do nesporazuma, presenečenja, kričečega joka, visokofrekventnih tonov joka, smeha … kakor v življenju.

Najbolj prijetno je v ambulanti srečati starše, ki so zvedavi, ki postavljajo “tisoče” vprašanj. Najbolj všeč so mi takšni, ki jim moram razlagati prav vse. Zelo so zaskrbljeni, zanima jih prav vse, povezano z njihovim dojenčkom oziroma dojenčico: prebava, koža, spanje, izpuščaji ….. sprašujejo o vsem, kar vonjajo, slišijo in vidijo pri otroku.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo starši v ambulanti, je “Moj otrok kašlja že pet dni. Zakaj kašlja?”

Otrokov kašelj zaznavajo kot velik problem. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg, ampak kratko lahko kašelj takole razložim.

Zaradi majhnega premera dihalnih poti se pljučne cevi zelo hitro zamašijo, ker se napolnijo s sluzjo. Sluz in tekočina v pljučih lahko nastane tudi zaradi kondenza, prehlada, virusnega ali bakterijskega infekta. Razlogov je lahko veliko. Kašelj je koristen. Brez refleksa kašlja bi dojenčki umrli, saj gre za fiziološki proces čiščenja dihalnih poti, ki so ozke. Brez kašlja bi se lahko zamašile. Zato je prav, da otrok kašlja. Tako zaskrbljenim staršem najpogosteje odgovorim. Kašelj je lahko znanilo bolezni in je v bistvu edini mehanizem obrambe in preživetja!!! Če ga pomirjamo, lahko otroku škodujemo. Brez kašlja se sluz nabira v pljučih in zaostaja v njih, kar je nevarno za nadaljnji razvoj virusnih, bakterijskih ali drugih okužb. Je kontradiktorno, pa vendar resnično.”

 

ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 3. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Sem prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč.” (medicinska sestra in poslovna sekretarka Renata Gabrovec, zaposlena na Rdečem križu v Slovenskih Konjicah)

“Lahko bi se zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.” (popotnik po Islandiji, Robert Malič)

“Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb.” (prof. za grafiko in risbo ter likovni umetnik Samuel Grajfoner; foto: Branimir Ritonja)

“Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase.” (univ. dipl. ekonomistka Snežana Brumec, avtorica knjige Camino)

“Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo.” (odvetnik Velimir Cugmas)

“Vodi me rek: “Za dežjem vedno posije sonce.” (prof. dr. Vlasta Hus, habilitirana za specialno didaktiko začetnega naravoslovja in družboslovja)

“Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.” (študentka prava, Zala Mernik)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 2. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Že od nekdaj sem govorila, da se bom poročila kot moja starša – na plaži, ker se mi je to ob poslušanju njunih zgodb zdela najbolj super ideja.” (dipl. umetnostna zgodovinarka, stilska svetovalka in blogerka, Jana Krajnc)

“Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.” (kardiologinja Julija Tepeš)

“Na splošno sem zelo odprt človek, pa naj gre za študente, moje kolege ali nekoga, ki ga prvič srečam na ulici.” (dr. psihologije, pevka pri triu Katrinas, Katarina Habe)

“Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci časopisa po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!” (o svoji mami Julki Tajnikar, pesnici iz Slovenskih Konjic, pripovedujeta njeni hčerki Lenka Lunder in Jelka Tajnikar; foto: iz osebnega arhiva)

“Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, sledi faza prilagajanja in tesnobe, nakar se začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem hvaležna usodi za vse doživeto.” (dipl. psihologinja, knjižničarka, ki trenutno živi v Nemčiji, Lili Škornik)

“Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi. Mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo o njih drugi.” (dipl. arhitektka, pisateljica in ilustratorka slikanic Manica K. Musil)

“Avtomobil popolnoma razdrem. Vsako komponento posebej obnovim, da je kot nova. Ko je avto dokončno restavriran, mora biti tak, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne.” (mag. filozofije in absolvent 2. st. umetnostne zgodovine ter restavrator avtomobilov, Marcel Cugmas)

Kjer ni posebej navedeno, sem fotografije posnela Zlatka.

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 1. del!

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ”  /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Vsi otroci lepo rišejo. Razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo.” (likovna umetnica, red. prof. Anka Krašna)

“Če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.” (pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar)

“Otrokom povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Nimam pa časa z njimi gledati risank, a včasih počnem tudi to.” (lastnica gostišča Kralj v Slovenskih Konjicah, Blanka Mernik)

“Poklicno delo predstavlja krono mojega delovanja. Celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka.” (pedagoginja, red. prof. dr. Branka Čagran)

“Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla, tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih.” (univ. dipl. ing. prometa, Danica Ravnjak, dobitnica nagrade Managerkam prijazno podjetje leta 2015) (Foto: iz osebnega arhiva)

“Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale.” (red. prof. dr. Dragica Haramija, prof. za mladinsko književnost)

“Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.” (strojni tehnik in čebelar Gašper Brumec)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)