UJETNICA

… veste kaj pravijo o Tihem Oceanu? Da nima spomina. Tudi jaz si ta trenutek želim, da ne bi imela spomina. Žal je moja resničnost drugačna. Počutim se kot posušena narcisa v vazi, ki je že zdavnaj sklonila glavo. Narcisa, ki čaka, da jo kdo vsaj spoštljivo vrže v smeti. Je res to zgodba na kateri želim, da temelji in raste moje življenje?

Vsaka bolečina prihaja iz neraziskane zgodbe o nas samih, kdo smo bili in kaj smo počeli v preteklosti. Zgodba, ki si jo konstantno ponavljamo, postane naša resničnost. Je, kot seme, ki ga vsak dan skrbno zalivamo in bo zraslo v svojo vrsto. Bolj kot zgodbo ponavljamo, močnejša postaja, bolj vpliva na naše odločitve v prihodnosti in posledično na naše izkušnje v njej.

Razmišljam o svoji zgodbi. Začnem izgubljati nadzor nad svojimi čustvi in nujno jih moram spet obvladati, zato jih potlačim. Zopet ta moj dolgoletni prijatelj » nadzor«. Zakaj ne pustim čustvom, da me preplavijo in na glas povem Resnico, ki jo čutim, že vsaj zadnjih deset let življenja s svojim partnerjem. Hočem narazen … hočem ločitev … Hočem vstran od njegove hladnosti polne skrivnosti. Občasnih strah vzbujajočih izbruhov in njegovih grobih, poniževalnih besed, ki se zarežejo v moje srce kot oster nož zareže v meso. Vedno bolj boli. Znotraj sem mrtva. Počutim se nezaželjeno, niti omembe vredno žensko, ki svojo kruto Resnico skriva za urejeno zunanjostjo. Pa vendarle zakaj nihče ne opazi mojih žalostnih oči? Mogoče zato, ker enostavno nisem vredna? Mogoče nihče ne pomisli, da je ravno pekel, ki ga preživljam zadnja tri leta, vzrok moje odmaknjenosti od vseh in da zaradi tega ugaša žar v mojih  očeh. Vsi me vidijo kot princesko, ki ima vse in se ravno zaradi vsega obilja išče že celo življenju, ker drugega dela pač nima. Če ne bi imela dveh brazgotin na telesu, bi bila verjetno popolna, kot je navzven popolno moje življenje. Brazgotine lahko prenesem, še posebno tiste zunanje, nihče pa ne govori o tistih notranjih, ki se ne vidijo. Tistih zaradi katerih je v meni vse zlomljeno. Ravno zaradi teh notranjih brazgotin, odprtih in krvavečih ran ne vem, če sem sposobna ločitve, očitkov, pogledov, obsojanja, ki sodijo temu zraven. Že zdaj sem raztrgana na koščke in res ne vem koliko udarcev in novih ran še lahko zdržim. Že večkrat sem si priznala resnico o svojih občutkih in čustvih toda še večkrat sem to Resnico prekrila z izgovori, lastno krivdo in verjela drugim, da sem lahko srečna glede na to kaj vse imam. Ja, res je…veliko ljubezni imam, le da jaz tej ljubezni pravim »nadomestki ljubezni«. So stvari, ki jih imamo, da sami sebi mečemo pesek v oči. Zakaj je potem toliko ljudi nesrečnih, osamljenih, depresivnih, bolnih, če pa imajo vse te luksuzne stvari? Zakaj sem potem tako sestradana ljubezni, zakaj čutim, takšno lakoto po njej? Vprašam se ali je kaj narobe z mojim srcem? V globini svoje biti vem, da ni in da hrepenim po edini sili vesolja, ki je ustvarila vse in to moje srce zelo dobro ve. Pa čeprav mu že toliko let lažem in ga ne poslušam oziroma ga celo želim utišati. Srce pa mi nežno, mirno in vedno znova govori, da ljudje živimo, upamo, verjamemo, čutimo …. zato, ker LJUBIMO. Saj vsi želimo biti ljubljeni in ljubiti. Prav vsi.

IMG_4641
Kletka je bila iluzija. Sedaj ptica razpira krila. Pripravljena je, da prvič vzleti …

Zakaj potem trkam že toliko let na vrata srca mojega moža in se ne odprejo. Nikoli. Kljub veri, kljub upanju, ki še vedno ni umrlo. Naenkrat me prešine. Slišim Glas … trkaš na napačna vrata! Je to res? Lahko sprejmem Resnico, ki tako boli, pa čeprav niti slučajno toliko kot zatiranje sebe in lastnih občutkov, ki so rezultat moje otopelosti. Vem le, da nikoli ne želim izgubiti iskric v očeh, pa ravno te iz dneva v dan ugašajo. Vedno manj jih je. A res hočem sprejeti takšno življenje – brez ljubezni in živeti v laži do konca življenja? Seveda ne … pa vendarle to vztrajno počnem. Zakaj znižujem standarde? Zakaj sem se zadovoljila z nečem slabšim, če pa vem, da sem vredna veliko boljšega. Zakaj sem sprejela in pristala na nekaj kaj je bilo na začetku najine veze zame nesprejemljivo?  Vredna sem se počutiti ljubljeno, zaželjeno, ponovno živo in vredno ljubezni. Pika.

Moj mož ima nad mano moč, ker ve kaj me najbolj boli. Že velikokrat sem  mu odprla srce, mu pokazala svojo ranljivost, on pa je to le izkoristil, da mi je lahko zadal še več  bolečine. Ve, da me njegova tišina in ignoranca, kot da ne obstajam, najbolj prizadeneta in po tiho ubijata, pa vseeno to počne. Koliko krutosti, sem še sposobna prenesti, preden si bom priznala, da je takšen do mene, ker mu pustim, da je. Ker si mislim, da me nihče ne more imeti rad, takšno krhko, čutečo in polno ljubezni do vseh. Zakaj ljudem dovolim, da me prizadenejo? Kdaj bom končno uporabila svojo moč, ki jo imam več kot si želim priznati? Mogoče me jo je strah uporabiti, ker če jo bom, bo veliko ljudi šokiranih nad vulkanom, ki se skriva v meni.

Mislim, da sem počasi ozavestila, da se zame ne bo potegnil nihče dokler se sama ne bom potegnila zase. Vsaj enkrat moram narediti tisto kar si želim in ne tisto kar drugi pričakujejo od mene. Postaviti si moram izzive, saj le tako bo moja duša zrasla. Stara sem 38 let in ničesar si ne želim bolj kot, da bi obstajal nekdo, ki bi me zaščitil, tako kot me ni nikoli nihče. Verjetno ravno zaradi tega jaz vedno ščitim druge, ker vem kako je, če nisi nikoli zaščiten. Jaz pa se vedno počutim krivo, če prosim koga, da kaj naredi zame. Oče me je vzgojil, da moram znati narediti vse sama, da bom močna v svetu, kot je danes. In vse do danes je Nikolina ostala močna na zunaj. Ko bi le starši, moj mož in drugi vedeli, kako krhka sem dejansko od znotraj. Da me gane vse, da čutim čustva, energijo drugih, pa čeprav ne rečejo niti besede. Vedno sem tukaj, da jih potolažim, objamem, vzpodbujam … Kdo pa potolaži, objame in vzpodbuja mene? A veste, da mi nobena oseba ne pride na misel … mogoče zato ker je v tem trenutku ni. Razen moja dva sinova prepoznata mojo žalost v mojih očeh, vem, da jo čutita, zato sta tudi moja dva največja zaveznika, ki že zdaj razumeta vesoljne zakone bolje, kot jih bo moj mož kdajkoli. On čuti ljubezen samo do svoje firme. Kako to boli. Trudim se da nekako zdržim na nogah zaradi teže tega bremena. Bremena biti tiha, prijazna in pridna punčka, ki je vedno vsem na razpolago in vsem pomaga, samo da bodo vsi zadovoljni. Od nekdaj se ravnam po reku: “Pomagaj, še preden bi te za to kdo prosil“ in “Nikoli ne povleci nikogar v svoje sranje.“

Spet me zajame prekleta tišina. Žalostna sem in moje telo to čuti. V tej žalosti in tišini čutim in poslušam , kako mi srce mirno bije v prsih in se sprašujem, zakaj ne reagira? Nikoli ne reagira. Ali je morda mrtvo? Mogoče…Mogoče sem mrtva jaz? A kako naj spustim tako pomembno osebo, ki predstavlja tako velik del mojega življenja, moje preteklosti in mojih spominov? Koliko večerov me še čaka, ki se bodo končali s to še predobro znano tragično tišino? Koliko spominov si bom še ustvarila, ki se jih sploh ne želim spominjati?

Mislim, da sem se ujela v nekaj, čemur nisem kos. Ali pa samo mislim, da nisem.

Sovražim, da me preteklost tako sunkovito odpelje nazaj v žalost, ki bo najbrž vedno del mene.

Zopet moj Glas: NE PRENAŠAJ SRANJA OD NIKOGAR … AMPAK NIKOGAR! TVEGAJ ZA BOŽJO VOLJO!

A veste kdo sem? Nekdo, ki bi v resnici potreboval tisoč objemov, da bi se vsaj malo izbrisala žalost, ki jo nosim na svojih ramenih.

Končno bi se morala postaviti zase in udariti nazaj, ampak me tako kot večino nas, tega nikoli niso naučili, zato raje na znotraj umremo. Se ne vidi. Menim, da je čas, da se nehamo skrivati pred drugimi, saj tako nihče ne more videti kako ljubke, čudovite duše, smo vsi v Resnici.

Sita sem moževih hladnih pogledov. Utrujena sem od najinih dvogovorov, ki so dejansko vedno moji samogovori. Sita sem svojih čustvenih izpovedi glede tega kako čutim, saj me enostavno ne razume in me ne sliši, ali pa me v resnici ne želi slišati niti razumeti.

Pripravljena sem, da grem svojo pot, stran od teh nočnih mor, ki me strašijo. Pripravljena sem, da grem stran od tega sveta, v katerem živim.

Pomen teh besed razumem iz dna srca. Vprašanje je le ali sem dovolj močna, da to res izpeljem? Kdor dojame RESNICO, jo bo delil z drugimi, zato jo jaz sedaj delim z vami. Takšen načrt je naredilo Vesolje, da bi med ljudi vrnilo LJUBEZEN…

PONOVNO ROJSTVO ?

Že pred kakšnim letom me je navdušil članek častnega profesorja psihiatrije in nevrobioloških znanosti Univerze Virginija, Brucea Greysona, z naslovom Ali je zavest produkt možganov? (Is Consciousness Produced by the Brain?)

Častni profesor psihiatrije in nevrobioloških ved Bruce Greyson

Dobesedno vsi, katerim sem ga na kratko obnovila, so me samo osuplo gledali in ga pripisali moji, sicer res zelo bujni domišljiji, čeprav je bila ob branju članka tudi ta moja bujna domišlija osupla. In ne samo to, zavedla se je, da je dokaj konzervativna, z dolgimi leti socializacije postarana, v kulturo ukalupljena in toga, pod močno kontrolo možganov, ki jim je tuje “out of the box” razmišljanje. Z namenom, da ji povrnem bujnost in možganom odvzamem kanček vsemogočnosti, v  nadaljevanju pov-zemam del članka, ki se nanaša na dokaze v zvezi s ponovnimi rojstvi.

Ekipa univerze iz Virginije  je raziskala 2416 primerov otrok, ki so pričeli spontano govoriti o svojih preteklih življenjih. Glavnino primerov so zasledili v kulturah, ki verjamejo v ponovna rojstva.  Skoraj polovico primerov je bilo iz Azije, predvsem iz Indije, Burme, Šrilanke in Tajske. Raziskava je potekala v zelo težkih pogojih. Da so intervjuvali otroke in njihove starše, je bilo treba potovati v oddaljene vasi prometno nerazvitih držav, intervjuje pa so morali opravljati s pomočjo prevajalcev.

Ian Stevenson s pomočjo prevajalca intervjuva deklico v mali indijski vasi

Tako kot so ti otroci v starosti od dveh do pet let spontano pričeli govoriti o svojem preteklem življenju, so o tem prenehali govoriti med šestim in devetim letom. Svoje prejšnje življenje so opisali tako podrobno, da so ga lahko v 60% identificirali. Povprečna starost ob smrti v preteklem življenju, ki je bila 33, se je zelo razlikovala od države do države. V Evropi in ZDA je bila starost precej višja, kar so pripisali dejstvu, da je bilo tam manj nasilja in boljši zdravstveni sistem. 60% preteklih življenj se je končalo nasilno, v tragičnih nesrečah ali v naklepnih umorih. Povprečno število let med življenji je bilo 12,  vendar se je tudi to obdobje zelo razlikovalo med posameznimi kulturami, kar pa so znanstveniki pripisali njihovi veri. Tako se na primer otroci med druzi v Libanonu, ki se spominjajo preteklih življenj, rodijo takoj po smrti v preteklem življenju, kar je v skladu z vero njihove kulture.

Po mnenju znanstvenikov iz Virginije je ta raziskava izpodbila predpostavko, da 􏰌􏰂􏰉􏰋􏰆􏰕 􏰬􏰋􏰂􏰀􏰈􏰓možgani 􏰈􏰎􏰄􏰀􏰄 􏰗􏰎􏰋􏰐􏰊􏰂proizvajajo vse naše misli in spomine z naslednjimi izsledki􏰖􏰄􏰖􏰅􏰂􏰋􏰄􏰀:

  1. Ti otroci so imeli pogosto zelo podrobne in specifične spomine􏰇􏰃􏰁􏰈􏰉, ki so ustrezali življenju nekoga, ki je živel in umrl na oddaljeni lokaciji, njegovega življenja pa niso mogli poznati. Omenjali so imena in poklice sorodnikov in prijateljev iz preteklh življenj ter zelo specifične podrobnosti o okoliščinah smrti te osebe iz preteklega življenja. V nekaterih primerih so lahko otroka odpeljali v oddaljeno vasico, kjer je trdil, da je živel prej in tam je  identificiral ljudi in kraje, ki jih v njegovem življenju še nikoli ni videl.

    Čeprav veliko najosupljivejših primerov otrok, ki se spominjajo preteklih življenj, prihaja iz kultur, kjer verjamejo v ponovna rojstva, obstaja tudi nekaj zelo impresivnih primerov iz krščanskih družin v Združenih državah, v katerih ponovnih rojstev niso poznali, se zanje niso zanimali in vanje tudi niso verjeli. Takšen primer je bil tudi, takrat dveletni fant, ki se imenuje James Leininger. Rojen je bil v Louisiani, spominjal pa se je, da je bil sestreljen nad Pacifikom med II. svetovno vojno, skoraj 60 let pred tem.

    James Leininger se je pogosto igral s letali

    Fanta je pogosto tlačila mora, da je ujet v gorečem letalu. Sčasoma je začel govoriti o prejšnjem življenju, kar je začelo pojasnevati njegove nočne more. Ko je bil star tri leta, mu je mama kupila letalo za igračo in mu pokazala, da se pod krili nahajajo bombe. Na njeno presenečenje jo je triletni James popravil in rekel, da to niso bombe, pač pa rezervoarji. Povedal je, da je on letel z letalom po imenu Corsair, ki je imelo ravne pnevmatike. Da so letala Corsair pogosto imela rezervoarje z napalmom in uporabljala ravne pnevmatike, so kasneje vojni zgodovinarji potrdili.

    Letalo Corsair, ki ga je James videl v nočnih morah

    Povedal je, da je letel skupaj z moškim, ki se je imenoval Jack Larson, da je vzletal z letalonosilke z imenom Natomo Bay in je bil ubit, ko je letel nad Iwo Jima .

    James Huston in James Leininger

    Jamesov oče je bil policist in predan baptist, ki ni verjel v ponovna rojstva, tej razlagi je močno nasprotoval, zato je raziskal zgodbo, da bi dokazal, da ni resnična.

    James Leininger s staršema

    Ugotovil je, da je v bitki pri Iwo Jima dejansko sodelovala letalonosilka z imenom Natoma Bay, in da je bil v tej bitki ubit le en ameriški pilot, človek po imenu James Huston. Njegovo letalo so zajeli plameni in v gorečem letalu Corsair se je zrušil v Pacifik. Jamesova starša sta želela poiskati sorodnike Jamesa Hustona in res sta našla njegovo sestro, ki je živela v Kaliforniji, več kot 3.000 kilometrov stran.

    James Leininger s sestro Jamesa Hustona

    Potrdila je, da je njen mrtvi brat imel prijatelja Jacka Larsona in deček je spontano identificiral nekaj predmetov v njenem domu, ki so pripadale njenemu mrtvemu bratu. Deček jo je prepričal,  da je resnično njen, ponovno rojeni brat.


  2. Ti otroci so včasih kazali zanje nenavadne lastnosti, ki so bile nezdružljive z njihovim življenjem: všeč so jim bile ali pa niso marali stvari, ki  za njihovo življenje sploh niso bile običajne in jih niso mogli poznati. Na primer, nekateri od teh otrok so se spominjali, da so bili v preteklem življenju nasprotnega spola in so se želeli obleči in igrati kot nekdo nasprotnega spola.

    Jacinta Agbo, deklica, rojena leta 1980 v Nigeriji, se je rodila z nepojasnjenim tri centimetre širokim pasom brez las po celotni širini glave.

    Jacinta Agbo ima danes moški značaj in navade

    Embrionalni mehanizem, ki bi lahko razložil takšno rojstno znamenje, ne obstaja. Spomnila se je življenja človeka, ki ga je nekdo med prepirom udaril po glavi, deset let preden se je rodila. Spomnila se je tudi operacije glave, s katero so mu skušali odstraniti razlito kri iz možganov in rekonstruirati zlomljene lobanjske kosti. Zgornja fotografija je bila posneta, ko je bila stara dve leti. Ko so jo intervjuvali nekaj let kasneje, je pokazala moški značaj in navade.


    Nekateri otroci, rojeni v hindujski družini, so se spominjali, da so bili v preteklem življenju muslimani in so zavračali hrano, ki jo muslimanska vera prepoveduje. Več mladih burmanskih otrok je trdilo, da se spominjajo, da so bili v prejšnjem življenju japonski piloti, ki so se v drugi svetovni vojni  zrušili nad Burmo. Zavrnili so začinjeno burmansko hrano, tradicionalna burmanska oblačila in želeli nositi hlače, ki jih nosijo Japonci. Mnogi od otrok so imeli fobije, ki so se nanašale na pretekla življenja. Na primer, otrok, ki se je spomnil, da je bil utopljen v vodnjaku, je imel nenavaden strah pred vodo


    Lekh Pal, indijski deček, rojen leta 1971 v Uttar Pradeshu, se je spomnil življenja drugega fanta po imenu Hukum Singh, ki je živel v oddaljeni vasi. Hukum Singhu je desno roko zagrabil avtomatski stroj za rezanje krme, ko je bil star tri leta in izgubil je vse prste na roki. Lekh Pal se je rodil brez prstov na desni roki, imel pa je  normalno levico.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.38
    Lekh Pal z roko Hukum Singh

    Ko so ga odpeljali v vas, kjer je Hukum Singh živel, je pokazal na mesto, kjer se je nesreča zgodila in pravilno identificiral moškega, ki je stroj upravljal.


  3. Nekateri od teh otrok so obvladali veščine, ki se jih niso učili, v nekaterih primerih celo takšne, ki jih nihče v vasi ni poznal. Na primer – znali so igrati glasbeni instrument, ne da bi se učili igrati nanj, ali pa so imeli spretnosti, povezane z njihovim poklicem v prejšnjem življenju. Preučevali so  tudi primere otrok, ki so živeli v Šrilanki v vasi, kjer so govorili samo tamilščino, pa so kljub temu znali govoriti tudi singalščino.
  4. Nekateri od teh otrok so imeli zelo nenavadna in nepojasnjena rojstna znamenja ali telesne hibe, ki so jih lahko pripisali njihovi smrti v preteklosti. Rojstna znamenja in telesne hibe, za katera so raziskovalci menili, da ustrezajo smrtnim ranam v preteklem življenju, so bile prisotne pri približno tretjini otrok, ki so jih raziskali. Včasih je rojstno znamenje izginilo že v otroštvu, včasih pa jim je ostalo v celotnem življenju.

    Myint Thein, burmansko dekle, se je spominjalo življenja človeka, ki se je na kolesu vračal domov, ko ga je ustavila skupina ljudi, ki ga je hotela ubiti. Spravili so ga na kolena in se pripravili, da mu bodo z mečem odrezali glavo. V zadnjem trenutku svojega življenja, ko je bil na kolenih in je pričakoval udarec z mečem, je dvignil roke, verjetno zato, da bi prosil za milost ali, da bi glavo zaščitil pred udarcem.

    Screen Shot 2018-08-21 at 13.29.07
    Roki Myint Thein, burmanskega dekleta

    Meč mu je odsekal prste na obeh rokah, Myint Thein pa se je rodila s posledicami njegove poškodbe, samo s štrclji prstov na obeh rokah. Kot otrok je “govorila na fanta” in vztrajala, da bo nosila fantovska􏰀􏰖􏰉􏰐􏰐 oblačila.


    Greyson na koncu povzame, da po eni strani obstajajo številni dokazi tako iz vsakdanjega življenja kot tudi iz znanstvenega raziskovanja, ki v vsakdanjem življenju povezujejo zavest z možgansko funkcijo, na drugi strani pa tudi številni dokazi, da v izrednih okoliščinah zavest ni povezana z možgansko funkcijo in dejansko deluje bolje brez posredovanja možganov. Poudaril je, da mnogim zahodnim znanstvenikom ti dokazi sploh niso poznani, zato jih tudi ne sprejemajo, čeprav obstajajo, so zanesljivi in ponovljivi.

“MIŠJI KAKEC” ZA ZDRAVLJENJE SRČNIH BOLEZNI

Moja Maša je prav po evropsko navezana na svojo mamo, name. Če se obe ne nahajava v radiju 100 kilometrov, ponavadi zboli. Če odpotujem v tujino jaz, dobi angino. Če odpotuje v tujino ona, dobi prehlad z zmerno vročino okoli 38 stopinj, ki ponavadi traja en teden. To se je potrdilo tudi zdaj, pri njenih triindvajsetih letih, ko se je za mesec dni odpravila na Kitajsko, v 7,432 milijonski Čangša, na poletni študij tradicionalne kitajske medicine. Pričakovano je zbolela takoj po prihodu na Kitajsko, tako da je na prvi študijski dan v bolnico prišla z vročino.

Vsakodnevni jutranji sestanek

Seveda so “tradicionalci” njen problem takoj prepoznali in jo najprej pozdravili, da je s študijem sploh lahko začela. Na trebuhu so ji v leseni škatli zažgali zelišča, po hrbtu pa so ji dali nekakšne prilepke, ki so ji pustile modre kroge še naslednjih deset dni.

Odtisi po “cuppingu”, ki so ostali vidni deset dni

In še isti dan sta prehlad in vročina izginila. Rekla sem ji, da bi na osnovi te izkušnje morali dopolniti slovenski rek, ki pravi, da prehlad traja en teden, če greš k zdravniku pa sedem dni, z “če greš h kitajskemu zdravniku pa mine takoj,” pa se ji moja domislica ni zdela duhovita in me je zavrnila:

“Saj sem vzela dva lekadola.” Očitno je že okužena s farmacevtskim virusom, saj obe dobro veva, da so njeni “mamotožni” prehladi trajali v skladu z rekom, vročino pa si je z lekadolom vedno zbijala ves teden ali sedem dni.

V bolnici je na izmenjavi 24 študentov, za oddelek s tradicionalno kitajsko medicino pa sta se odločila dva, oba Slovenca, poleg Maše tudi Jan iz Ljubljane.

Jan

Na oddelku so slovenska študenta zelo resno vzeli, dodelili so jima dopoldanskega mentorja in popoldansko mentorico, ki se ves čas ukvarjata z njima. Že prvi dan sta morala preskusiti akupunkturo, najprej na sebi.

Prvi poskus akupunkture

In že prvi dan jima je njun dopoldanski mentor, zdravnik, za katerega Maša trdi, da “ve vse” , plačal kosilo.

Kosilo dobrodošlice na oddelku

Dobila sta študijsko literaturo v angleščini, poučevali so ju teorijo, zadeve pa ste preizkušala najprej na sebi, potem drug na drugem, nazadnje pa tudi na pacientih.

a9afa3ed-f316-4ae9-b367-bc4662eb833e7b3dafd4-d5d3-46b4-9e17-35a5d13c7ff6514b7c80-7471-42b0-8e9b-b7a289099bd92e237059-2fab-4afe-981b-c5db8abac490eea37fae-dc4a-44b1-ae70-6eacf0526d87170746f6-3ff4-47f2-8508-698b58b4d84e05e1361a-1dbe-4c9c-8bb9-cecf66975ee9bf64dee2-2866-4f33-82a0-889b4b39ef32

Peljali so ju na ogled lekarne z zdravili tradicionalne kitajske medicine. V enem izmed predalov imajo tudi posušen “mišji kakec” kot je napisala Maša, ki ga uporabljajo kot zdravilo za srčne bolezni. “Kakec” se prekuha in spije kot čaj. Prikazali pa so jima tudi starodaven način tehtanja zelišč.5dccf6e5-0900-4fa6-a4b4-833cccdaf38b0b543e95-8a23-4ee8-9f02-e290d2794f92fd33616b-02c5-4121-96a7-cdd7470a61faNa oddelku so ves čas polno zaposleni. V času odmora pa lahko počivajo v za to namenje- nemu prostoru.2cde3c65-fd3e-4162-bd80-e401d628c44f590f7e1b-15a5-44a9-a648-e848a68cb0ba7ccff40f-0e54-4150-9646-7e7d87165227Z Janom sta kar nekaj časa posvetila učenju masaže za zbijanje vročine pri otrocih. Se jima je zdela zelo uporabna reč. Mogoče pa se bo Mašin farmacevtski virus na Kitajskem malo zmanjšal?

Masaža za zbijanje vročine

Na oddelku, kjer sta preživljala praktično ves dan, sta se počutila zelo domače. S kitajskimi sodelavci pa so se družili tudi zvečer.

cd8edbc5-5435-45a2-827b-9ef6d667f751498d0517-7e30-42c1-ba6f-368be526ca91 (1)712cd390-ee34-465a-869f-a97d3e091c704490c2fc-98df-4d4e-9589-b78cbe0efdd0Včasih je njun mentor pripeljal na večerjo tudi svojega sina.Na karaokah pa je tudi zapel …

 

Pred odhodom na oddelek z rehabilitacijo pa sta Maša in Jan pogostila nove prijatelje s torticami.

PRIIMEK BRUMEC

Priimek je pomembna reč. Z njim se rodimo in odraščamo. Ne samo, da se nas prime, postane del nas in mi del njega. Iz tega razloga si pred malenkost manj kot enaintridesetimi leti, na dan, ko sem se omožila, nikakor nisem mogla predstavljati, da bi ga čez noč spremenila. Odločila sem se, da bom mojemu dekliškemu priimku moževega samo dodala.

Brzela so leta v zakonu, rodila sem dva otroka s priimkom Brumec, vse bolj sem se oddaljevala od dekliškega priimka in se enako kot moji trije, čutila Brumec. Zaradi dveh priimkov sem imela tudi vrsto praktičnih zapletov: ime in priimek je bil tako dolg, da pogosto v okencih namenjenih za vpis ni bilo dovolj prostora, zato je bilo treba uporabljati razne skrajšave, vedno so me spraševali ali je med priimkoma pomišljaj, prišlo je do zamenjave vrstnega reda, včasih sem bila zavedena pod U, včasih pod B, preden si je nekdo zapisal moj elektronski naslov, sem se morala kar truditi s pojasnjevanjem kje se nahaja pika in kje ne … Nekega dne sem se odločila, da bom poenostavila zadevo. Ker mi je oče že umrl, sem poklicala brata, nosilca priimka Udovič in ga vprašala, če se mu zdi primerno, da iz mojega imena odstranim moj dekliški priimek. Nekako po občutku se mi je zdelo, da za ta korak potrebujem njegovo privoljenje. Ker se je strinjal, sem odšla na upravno enoto in za 50 € (v primeru ločitve bi bila sprememba brezplačna), to tudi naredila. Tast je ob pridobitvi nove Brumečke prinesel steklenico penine, da smo s popitimi mehurčki proslavili dogodek. Sedaj sem samo Brumec.

Na srečanju so bili tudi najmljajši nosilci priimka Brumec: Martin, Matija in Miha

Priimek Brumec izvira iz besede “brúma”, ki si jo naj bi Slovenci sposodili iz nemščine že v 9. stoletju. Prvotni pomen besede naj bi bil »pošten, pravičen, priden, koristen«, šele kasneje, v času protestantizma, naj bi beseda dobila nov pomen: “pobožnost”.  Nemška beseda je religiozni pomen dobila z Luthrom, prav tako je bila pri Trubarju “brúma” pravi teološki termin. Kasneje beseda zaradi njenega nemškega izvora ni bila več zaželjena.

Iz besede “brúma” je izveden pridevnik “brúmen”,  kar zastarelo pomeni “pobožen” in šaljivo “prizadeven, vnet”. Iz pridevnika je preko vzdevka nastal priimek Brumen.


Pesem iz Višnje gore:

Pa še praviš, da res ni,
Počakaj, saj ti povem,
Kako je bil brumen Adam,
Dokler je bil on sam.

Pesem iz Suhorja:

Jest sem ena brumna žena,
rada v cerkev grem.
Zapijem firkelj vina,
pa po cesti grem.


Presežnik besede “brúma” je sestavljen s slovenskim prefiksom naj- : najbrumnejši.


Pesem iz Gornje Savinjske doline pripoveduje o fantu, ki ga zapušča dekle s kopico otrok. Odloči se živeti pobožnejše:

Otrokom bom dal bajto čez,
vse svoje premoženje,
pol’bom začev pa jaz peljat
najbrumnejše življenje.


Priimek Brumec je nastal s tem, da so besedi dodali priponsko obrazilo ec, ki pooseblja nekoga, ki je izstopal po pobožnosti, verjetno  tudi po pridnosti, poštenosti, koristnosti, prizadevnosti in/ali vnetosti (jaz bi dodala, da to zagotovo velja še danes😜).


Latinsko pomeni “bruma, brumae” najkrajši dan, zimski solsticij, lahko tudi položaj sonca v času zimskega solsticija ali tudi zimski hlad. 


Priimek Brumec naj bi bil razširjen tudi v sosednji Hrvaški. V Međimurju se naj bi pojavil v letu 1638 v različici Brumecz v kraju Jalšovec. Tam ga razlagajo s pomočjo nemške besede “brummen”, ki pomeni “godrnjati, mrmrati”.

Po podatkih slovenskega statističnega urada je v Sloveniji 452 oseb s priimkom BRUMEC, od tega največ, 312 v Podravski regiji in 87 v Savinjski regiji. Med vsemi priimki je priimek BRUMEC po pogostnosti uvrščen na 717. mesto.

Ribiči pa so zaslužni za novo slovensko besedo, glagol “brumanje”, ki pomeni obliko lova manjših vrst rib. Poteka tako, da daš v mrežo od krompirja en dan staro mešanico peska in premečkane sardele. V to zmes lahko dodaš tudi razmočen kruh, jo zgostiš z drobtinami ali za boljši vonj dodaš ribje olje, kakšno konzervo sardel ali košček sira Zdenka.

brumanje s, vir: I; povezave: najdi.siPrimer: Skratka, mole se zdaj da v večjem številu ujeti le na izkušenim ribičem znanih lokacijah, pri čemer pomaga predvsem brumanje (zmleta sardela v krompirjevi vreči, ki jo po vrvici spustiš na dno, nato pa dvigneš za kakšen meter).

BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti. Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017