ALI KLOPOTEC POJE ALI IGRA SVOJO PESEM?

Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Postavljanje klopotca je stara slovenska šega

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Haloški klopotec ima šestkrako vetrnico

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Dedek prenaša tradicijo na vnuka

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Razigrani člani ansambla Dar

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

“Stari” in “novi” boter

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Najmlajši udeleženec prireditve je dobil slovensko zastavo

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Veter se je ujel v vetrnice

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Celotna ekipa

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.

ZAKAJ DOJENČEK OZ. DOJENČICA KAŠLJA?

Dr. Damir Dabranin je obljubil, da bo za blog 50 odtenkov življenja odgovoril tudi na kakšno strokovno vprašanje. Ker je pediater, sva ga za začetek s soblogerko vprašali, katero je najpogostejše vprašanje, ki mu ga postavijo starši, ko pripeljejo svojega dojenčka oziroma dojenčico na pregled v ordinacijo.  To je njegov odgovor:

“Pediatrična ambulanta je zelo zanimiva. Polna je joka, smeha, zaskrbljenosti in veselja. V njej se zliva širok spekter občutkov in problemov, od majhnih, ki izgledajo veliki, a to niso, do  velikih, ki izgledajo majhni in nepomembni. Nemalokrat pride do nesporazuma, presenečenja, kričečega joka, visokofrekventnih tonov joka, smeha … kakor v življenju.

Najbolj prijetno je v ambulanti srečati starše, ki so zvedavi, ki postavljajo “tisoče” vprašanj. Najbolj všeč so mi takšni, ki jim moram razlagati prav vse. Zelo so zaskrbljeni, zanima jih prav vse, povezano z njihovim dojenčkom oziroma dojenčico: prebava, koža, spanje, izpuščaji ….. sprašujejo o vsem, kar vonjajo, slišijo in vidijo pri otroku.
Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo starši v ambulanti, je “Moj otrok kašlja že pet dni. Zakaj kašlja?”

Otrokov kašelj zaznavajo kot velik problem. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil dolg, ampak kratko lahko kašelj takole razložim.

Zaradi majhnega premera dihalnih poti se pljučne cevi zelo hitro zamašijo, ker se napolnijo s sluzjo. Sluz in tekočina v pljučih lahko nastane tudi zaradi kondenza, prehlada, virusnega ali bakterijskega infekta. Razlogov je lahko veliko. Kašelj je koristen. Brez refleksa kašlja bi dojenčki umrli, saj gre za fiziološki proces čiščenja dihalnih poti, ki so ozke. Brez kašlja bi se lahko zamašile. Zato je prav, da otrok kašlja. Tako zaskrbljenim staršem najpogosteje odgovorim. Kašelj je lahko znanilo bolezni in je v bistvu edini mehanizem obrambe in preživetja!!! Če ga pomirjamo, lahko otroku škodujemo. Brez kašlja se sluz nabira v pljučih in zaostaja v njih, kar je nevarno za nadaljnji razvoj virusnih, bakterijskih ali drugih okužb. Je kontradiktorno, pa vendar resnično.”

 

ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

SREČA JE V SREČANJU!

Ste že kdaj pomislili zakaj so naši, slovenski predniki,  sreči dali ime sreča? Jaz sem. In našla svojo razlago. Zelo enostavno.

Najprej so se ljudje srečevali. In potem ugotovili, da jih ob srečanjih prevzame posebno občutje. Ker so ga občutili ob srečanjih, so to občutje poimenovali sreča. Iz česar sledi, da imamo Slovenci že v svojem jeziku zapisano, kaj to sreča je.

Veliko srečanj v 2017 vam želijo Zlatka, Veljko, Iztok in Snežana

Srečno 2017
Srečno 2017

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 3. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Sem prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč.” (medicinska sestra in poslovna sekretarka Renata Gabrovec, zaposlena na Rdečem križu v Slovenskih Konjicah)

“Lahko bi se zadrževal v turistično bolj zanimivih krajih. A tem krajem sem se večinoma izogibal. Lepše mi je bilo tam, kjer sem srečal le malo ljudi.” (popotnik po Islandiji, Robert Malič)

“Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb.” (prof. za grafiko in risbo ter likovni umetnik Samuel Grajfoner; foto: Branimir Ritonja)

“Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase.” (univ. dipl. ekonomistka Snežana Brumec, avtorica knjige Camino)

“Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo.” (odvetnik Velimir Cugmas)

“Vodi me rek: “Za dežjem vedno posije sonce.” (prof. dr. Vlasta Hus, habilitirana za specialno didaktiko začetnega naravoslovja in družboslovja)

“Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.” (študentka prava, Zala Mernik)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 2. del

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ” /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Že od nekdaj sem govorila, da se bom poročila kot moja starša – na plaži, ker se mi je to ob poslušanju njunih zgodb zdela najbolj super ideja.” (dipl. umetnostna zgodovinarka, stilska svetovalka in blogerka, Jana Krajnc)

“Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.” (kardiologinja Julija Tepeš)

“Na splošno sem zelo odprt človek, pa naj gre za študente, moje kolege ali nekoga, ki ga prvič srečam na ulici.” (dr. psihologije, pevka pri triu Katrinas, Katarina Habe)

“Mama je opravljala prakso pri časopisu Ljudska pravica. Ko so časopis ukinili in začeli izdajati časopis Delo, so se prodajalci časopisa po Ljubljani drli: “Ni več pravice, samo delo je še ostalo!” (o svoji mami Julki Tajnikar, pesnici iz Slovenskih Konjic, pripovedujeta njeni hčerki Lenka Lunder in Jelka Tajnikar; foto: iz osebnega arhiva)

“Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, sledi faza prilagajanja in tesnobe, nakar se začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem hvaležna usodi za vse doživeto.” (dipl. psihologinja, knjižničarka, ki trenutno živi v Nemčiji, Lili Škornik)

“Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi. Mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo o njih drugi.” (dipl. arhitektka, pisateljica in ilustratorka slikanic Manica K. Musil)

“Avtomobil popolnoma razdrem. Vsako komponento posebej obnovim, da je kot nova. Ko je avto dokončno restavriran, mora biti tak, kot bi ga pravkar pripeljali iz tovarne.” (mag. filozofije in absolvent 2. st. umetnostne zgodovine ter restavrator avtomobilov, Marcel Cugmas)

Kjer ni posebej navedeno, sem fotografije posnela Zlatka.

SREČNO INTERVJUVANCEM BLOGA – 1. del!

ODPRITE POVEZAVO IN POGLEJTE, KAJ SO NAM ZAUPALI.

“Sreča. Ali je to res tisto, po čemer hlepimo? Slavoj Žižek pravi, da ne. Da si ljudje v resnici sploh ne želimo biti srečni, da je ustvarjanje tisto, ki nas izpolnjuje, ustvarjanje, ki nas posrka v vrtinec ustvarjalne mrzlice. Takrat, ko začutimo, da smo res blizu tistemu Nekaj, smo pripravljeni za tisto trpeti, pripravljeni smo za stvar celo umreti in ta ustvarjalna mrzlica je to, kar si v resnici želimo in po čemer hrepenimo. Ne sreča. ”  /odlomek iz knjige Camino/

Obilo tistega, po čemer hrepenite, pa naj bo to sreča ali ustvarjalna mrzlica ali pa oboje skupaj, vam v prihajajočem letu želita

                                                               Zlatka in Snežana

“Vsi otroci lepo rišejo. Razlikujejo pa se po tem, koliko jim to pomeni. Meni je risanje res veliko pomenilo.” (likovna umetnica, red. prof. Anka Krašna)

“Če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.” (pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar)

“Otrokom povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Nimam pa časa z njimi gledati risank, a včasih počnem tudi to.” (lastnica gostišča Kralj v Slovenskih Konjicah, Blanka Mernik)

“Poklicno delo predstavlja krono mojega delovanja. Celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka.” (pedagoginja, red. prof. dr. Branka Čagran)

“Nobena skrivnost: predvsem strokovnost, veliko trdega dela, pravilno postavljeni cilji in imeti nekaj več, bi rekla, tisto pravo iskrico v sebi in jo znati prepoznati tudi v drugih.” (univ. dipl. ing. prometa, Danica Ravnjak, dobitnica nagrade Managerkam prijazno podjetje leta 2015) (Foto: iz osebnega arhiva)

“Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale.” (red. prof. dr. Dragica Haramija, prof. za mladinsko književnost)

“Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.” (strojni tehnik in čebelar Gašper Brumec)

Foto: Zlatka (razen zapisane izjeme)

MOJ VNUK NE MARA KURJIH TAC

Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.

Jaj ima zelo goste in črne lase
Moja snaha Rumyai je Tajka

Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”

Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.

Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic

Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”

Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu

Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.

Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah

Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.