SIROVA TORTA (CHEESECAKE)

SESTAVINE:

240 g maslenih piškotov Petit Beurre

100 g stopljenega masla

700 g svežega sira Philadelphia (4 x 175g)

250 g kisle smetane (mala)

250g mascarponeja

250 g sladkorja

5 jajc

30 g moke

vanilijev strok

naribana limonina lupina bio limone

PRIPRAVA:

Maslene piškote v multipraktiku zmeljemo v drobtinice. Dodamo stopljeno maslo. Tortni model obložimo s peki papirjem, vanj presujemo piškotne drobtine in potlačimo, lahko z roko. Pekač damo v hladilnik. Prižgemo pečico na 130° in pripravimo nadev. Sveži sir, kislo smetano, mascarpone in sladkor z mešalnikom dobro zmešamo v gladko maso, šele nato začnemo dodajati jajca, enega za drugim, vmes še vedno mešamo. Na koncu dodamo iz na pol prerezanega vanilijevega stroka postrgana semena in naribano limonino lupinico. Premešamo in previdno prelijemo na ohlajeno tortno dno, ki smo ga vzeli s hladilnika. Potisnemo v pečico za dve uri. Po dveh urah vzamemo torto iz pečice, jo pustimo da se v tortnem modelu ohladi. Odstranimo obod modela in damo v hladilnik za nekaj ur. Pred serviranjem jo potresemo s sladkorjem v prahu.

cheesecake

Sirovo torto si lahko kdo zaželi tudi kot rojstnodnevno torto.

DSC_0414

 

 

 

METROPOLITANSKA OPERA

Kadar se odpravljam v New York, načrtujem takole: prvi dan potuješ, drugi dan zvečer podležeš časovni razliki, dva večera greš gledat muzikal na Broadway, zadnji večer pa je obvezen obisk Metropolitanske opere. Naslednji dan greš lahko domov. Met kot jo ljubkovalno kličejo Newyorčani, je veliki kvader na Manhattnu, s stekleno sprednjo stranico, z dvojnimi, v več etaž speljanimi, v rdeče oblečenimi stopnišči in velikimi kristalnimi lestenci modernejših oblik. Zgrajena je bila z denarjem bogatih ameriških industrialcev, ki so bili izključeni iz Akademije za glasbo, zato so si sami zgradili opero z dvema vrstama razkošnih lož, kjer lahko razkazujejo svojo moč in bogastvo. Novozgrajena opera je takoj zasenčila prejšnjo v vseh pogledih in danes lahko v njej uživaš v popolnih predstavah za uho in oko, v najboljših glasbenih predstavah, ki jih ta svet ponuja. V razgibani koncertni dvorani je prostora za 3800 ljudi v petih etažah. Zadnja, najbolj oddaljena galerija z imenom Družinski krog ima zelo dostopne cene vstopnic, par mesecev naprej še ni razprodana in po mojem občutku ima na sredini odlično slišnost. Oder je sicer precej oddaljen, vendar ima tudi takšen miniaturni pogled svoj čar.

V Metu sem bila prvič pred nekaj leti na predstavi Labodjega jezera. Odplesano mi je na novo opredelilo pojme harmonije, lahkotnosti, usklajenosti gibov, črno belega.  Veliko lažja sem odšla iz Meta po rdečih žametnih stopnicah na trd newyorški tlak. Ob naslednjem obisku NY je bila predstava Parsifala, ki sem si jo želela ogledati,  na sporedu že drugi večer po prihodu, večer ko te omaga časovna razlika. Mislila sem si, da bom že nekako premagala spanec, pa se ni izšlo. Več kot pet ur trajajočega Parsifala sem v bistvu odsanjala. In sanje so bile krasne. Ob milem, pretresljivem, angelskem petju, belini kostumov in postelje, bredenju nastopajočih po krvi, ki je zalila celoten oder in barvala bele obleke. Popolno. Doživeto v alfa stanju.

Naslednjič sem se s predstavo iz Meta srečala naspana, zelo budna, na tej strani velike luže, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na predstavi Traviate, ki je bila predvajana na velikem zaslonu v živo v HD tehniki. Odlično petje, krasni kostumi in scena, vrhunska glasba, ampak…nekaj je manjkalo…po krasno odpeti ariji ni bilo tistega notranjega vzgiba, da bi zaploskal od navdušenja in dvorana je ostala nema. Manjkala je energija glasbenikov, ki se poleg glasu širi iz odra, energija, ki ne pride preko luže s sliko in zvokom, energija, ki jo sprejmeš med predstavo v živo,  jo nosiš s seboj in po delčkih oddajaš, da zaokroži med ljudmi.

Nekoč sem nekje gledala predstavo, za katero ne vem več ali je bila opera ali balet, ne vem naslova, do potankosti pa se spomnim kostumov in vem, da jih je izmislil Alan Hranitelj. Zdi se mi krivično, da so ob tako povprečnih glasbenikih, pevcih, plesalcih izbrali tako nadpovprečnega kostumografa, da so kostumi, ki bi morali biti samo del celote, postali celota. Ob mojem zadnjem obisku Metropolitanske opere sem gledala Verdijev Ples v maskah in vse življenje si bom to tudi zapomnila, saj sem gledala točno to, opero, ki je bila celota, celota, ki je  več kot vsota delov, celota v kateri je vsak del posebej odličen, v kateri se deli prelijejo drug v drugega v neko novo kvaliteto, ki ni sestavljena iz glasbe, petja, kostumov, scene, ampak je celota sama, opera. In treba jo je doživeti v živo.

NEWYORŠKA CHEESECAKE

Tako kot ima Dunaj svojo Sacherco in imajo Trojane svoje krofe,  ima New York svoj cheesecake.

Za sloves sirove torte po newyorško sta se morala izpolniti dva pogoja. Nekdo je moral narediti ameriški kremni sir in drugi je moral napisati recept. Prvi pogoj je izpolnil newyorški mlekar Lawrence že leta 1872, ko je želel narediti francoski Neufchâtel in naredil ameriškega. Ameriški kremni sir je v primerjavi s francoskim mehkejši, ima manj maščobe in več vode. Drugi pogoj se je izpolnil leta 1921, ko so odprli  newyorško restavracijo Pri Lindi ali originalno Lindy´s restaurant in spekli gosto in kremasto sirovo torto, ki je postala slavna kot cheesecake na newyorški način. Z njo so tudi proslavili ameriški kremni sir Neufchâtel. Recept je zahteval pečeno osnovo iz moke, masla, sladkorja, rumenjakov, limoninega soka in vanilijevega ekstrakta. Polovico testa so uporabili za peko tortnega dna, na pečeno tortno dno pa so iz svežega naredili testeni obod po tortnem modelu in ga napolnili s kremo iz svežega kremnega sira, sladke smetane, jajc, limoninega in pomarančnega soka, moke, vanilijevega ekstrakta in malo soli. Uporaba pravega sira in način peke sta bila ključnega pomena za uspeh recepta. Torto so začeli peči pri temperaturi 525°F (kar je skoraj 274°C), nato pa so temperaturo zmanjšali na 200°F (nekaj več kot 93°C). Visoka temperatura je dala tortni strehi bogato rjavo barvo, nizka temperatura pa je zagotovila kremasto teksturo. Servirali so jo z omako iz svežih jagod, ki naj bi še poudarila sirov okus. Do leta 1969 so zaprli obe newyorški Lindy´s restavraciji.  V New Yorku greste lahko ponovno  k Lindy´s na cheesecake na dve lokaciji od leta 1979, ko je newyorška veriga restavracij ponovno odprla restavraciji pod tem imenom in registrirala blagovno znamko. V Lonely Planetovem vodniku po New Yorku priporočajo newyorško sirovo torto iz restavracije Junior’s, od koder so tudi Zlatkine fotografije.

Danes obstaja veliko variant sirovih tort po newyorško, značilnost vseh pa je, da ima poleg svežega sira dodano sladko ali kislo smetano. Vse so bogate z gosto, gladko in kremasto strukturo. V glavnem se za tortno osnovo več ne uporablja sveže pečeno piškotno testo, ampak zdrobljeni piškoti ali graham krekerji. Za zamrzovanje uporabljajo sirove torte s kislo smetano, saj jo le-ta naredi bolj obstojno pri zmrzovanju. Razkošnejša varianta uporablja kislo smetano kot preliv, ki se z dodatkom vanilijevega izvlečka in sladkorja prelije po torti med peko.

KRALJ ANDRÉ RIEU

Za devetimi gorami in devetimi vodami, tam nekje v Maastrichtu, v južni nizozemski pokrajini Limburg, živi v čisto pravi, razkošni graščini iz 15. stoletja kralj valčka, André Rieu. Kot se za sodobne kralje spodobi, je poudarek na razkošni, z obveznim marmorjem iz Carrare, kristalom, neštetimi vazami s cvetjem in posodami s sadjem, umetelno oblikovanim pušpanom, vodometi in oranžerijo s kostariškimi metulji. Skupaj s kraljico svojega srca, Marjorie, ki ga je s svojimi rdečimi kodri osvojila na prvi pogled že pri enajstih, živita svoje pravljično kraljevsko življenje, ki bo trajalo do konca njunih dni. Na stenah gradu visijo njuna olja, sliko svojih vnukinj pa si kralj hrani na ohranjevalniku zaslona na mobilnem telefonu.

Njegovo kraljevsko življenje je zaznamovano z glasbo. Že pri petih je krenil po stopinjah svojega očeta, ljubitelja glasbe in dirigenta. Začel je igrati klavir, vendar ga je hitro zasovražil zaradi hudobnega učitelja, ki ga ni maral. Presedlal je na violino, Takoj ga je navdušila s svojim gibanjem v primerjavi s statičnim klavirjem, za katerega pravi, da je samo predmet za udarjanje. Violina pa mu s svojo žensko, zaobljeno obliko, predstavlja podaljšek telesa, igranje na njo pa mu vzbuja prijeten drget, ki ga uvršča nad seks. Glasbo ljubi, jo ima pod kožo in jo pristno občuti. Danes ima nekaj stoletij staro in nekaj milijonov vredno Stradivarko, ki ima tudi svojega telesnega stražarja. Igra s svojim orkestrom z imenom orkester Johanna Straussa, ki je z dvanajstih članov narastel na stodeset člansko zasedbo. Ne živi od desetine, davkov ali apanaž, ampak od razprodanih svetovnih turnej. Njegovi kritiki so si edini, da ima grozljivo populistični repertoar. Njegovi oboževalci so si edini, da na odru ustvarja varen, lahkoten, topel in ljubeč svet, mogoče bi lahko rekli tudi pravljični. In v čem si je on edin sam s seboj lahko sklepamo iz njegovih besed: “ Sem samo človek in delam napake, tako kot jih delajo vsi… Skušamo se zabavati… Sem težek in zahteven, kar pa ne pomeni, da nisem prijeten… Ne menim se za kritike… Moja žena je moj najhujši kritik. Ona, ki ni glasbenik, mi pove, če si preveč krčevito prizadevam, glasba mora zveneti lahkotno … Glasbo odpiram vsem … Vse te ljudi moram plačati. To je stalna borba… Včasih koncerta ne dobim plačanega. Pred nekaj leti sem zbolel za hudo virusno infekcijo in se moral odpovedati turnejo. Takrat sem finančno skoraj propadel…Zmerno jem in ukvarjam se s športom, da se ne zredim. Veliko delam…” Pa ne, da tudi kralji niso več to, kar so včasih bili in imajo enake skrbi, želje, stremljenja kot mi vsi? Vsak pač na drugem področju in na drugi ravni?

Prvič sem bila na njegovem koncertu pred par leti, v Grazu. Kako sem ga doživela? Vsa glasba mi je bila poznana, operne arije, valčki, presenetilo me je, da so zaigrali tudi polko Na Golici. Takrat sem se zavedela, da je Avsenikova polka svetovno znana skladba. In kar malo važna sem bila, ko so ji Avstrijci navdušeno ploskali. Gostje na koncertu so bili čudoviti solisti in solistke. Spomnim se, da je André Rieu na koncertu zelo veliko govoril, v nemščini razlagal neke napol smešnice, ki jih na pol nisem zastopila, na pol pa se mi ni zdelo, da bi sodile na tak koncert. Skupaj s črnimi moškimi fraki in dolgimi ženskimi krinolinami je nastala neka čudna, nedefinirana mešanica. Kljub vsemu je glasba dala glavni pečat in koncerta se z zadovoljstvom spominjam. Celo v duši sem postala njegov zagovornik in se spraševala, kako je lahko glavna slabost nekega glasbenega izvajalca populistični repertoar kot mu očitajo kritiki.

Drugič sem bila na njegovem koncertu v petek v Pragi. Precej zrelejša in samo nekaj let starejša😀 Isti, s seboj pripeljan oder, črni fraki in dolge krinoline. Veliko govorjenja, tokrat še več, ker je André Rieu govoril v angleščini, pianistka iz njegovega orkestra, pol Čehinja, pa je sproti prevajala v češčino. Štosi, ki bi bolj sodili v kakšno varietejsko predstavo. Napovednik za kasneje odlično izveden Paso Doble je izgledal takole: André Rieu govori v kaki nevarnosti si pred biki, če si rdeče oblečen. Kamera išče rdeče oblečene obiskovalke v dvorani in jih predvaja na obeh stranskih velikih zaslonih. André Rieu jih nagovarja naj se slečejo. Kamera se ustavi na precej zajetni obiskovalki v krasni rdeči večerni obleki. André Rieu tudi njo pozove naj se sleče. Skomigaje z rameni mu pokaže naramnico od nederca, ki je prav tako rdeča, češ, da ne more, ker ima tudi spodnje perilo rdeče. Takrat pride v dvorano velik črni bik na štirih nogah in se zakadi točno proti njenemu stolu in jo z rogovi nažene v tek proti izhodu med plahutanjem njene slavnostne obleke. Med huronskim navdušenjem množice začnejo na odru igrati Paso Doble, na velikem zaslonu za odrom, se harmonično z glasbo odvija bikoborba. Že se prepustiš glasbi, prihaja veliki finale in skozi areno na velikem zaslonu pridirja animirana rdeče oblečena obiskovalka pred razjarjenim bikom. In to še pred koncem skladbe. Ne paše! Ne sodi v občutje trenutka. Deluje groteskno, ceneno, cirkusantsko. Ali res to želijo množice?

Ker slovi kot kralj valčkov in ima tudi njegov orkester ime po Johannu Straussu, sem se veselila izvedbe dunajskega valčka Na lepi modri Donavi. André Rieu je lepo napovedal Straussa kot človeka, ki nam je že in nam bo še, pričaral toliko lepih trenutkov in pustil vsem nam globok pečat. Dodajam, da je uglasbil ‘lepo’ v tisti izvorni, čisti obliki, všečni in razumljivi človeški rasi. In zaigrali so, v skladu s tokom Donave, v vsej neznatnosti na začetku, ki se širi in modri, lahkotno si se prepustil toku, užival v glasbi in … takrat ko bi se morala Donava močneje razliti, se je glasba ustavila. Odigrali so pavzo, ki jo ni v notni partitaturi, odigrali so vodno zapornico, ki je ni na Donavi. André Rieu je dvignil obrv ( to potezo izrazito obvlada in jo pogosto uporablja) in čakal – ne vem na kaj – da bomo moledovali za nadaljevanje?

In spet v drugi skladbi: z violino je izpovedoval svojo ljubezen čelistki, ki mu je vračala ljubezen s čelom. V trenutku, ko nas je prepravljala globina njunih čustev je začel šobiti ustnice v poljub proti čelistki, na stranskih zaslonih pa so projecirali dotik njegovih našobljenih ustnic na čelistkino lice. Ne paše! Iztrga te iz sveta glasbe v svet materije.

Želela bi, da bi na njegovem koncertu kraljevala glasba, da bi na odru dejansko odživel drget, ki ga po njegovih besedah preplavi ob glasbi, želela bi slišati njegovo gibanje s Stradivarko. Želela bi, da bi zanj bila glasba boljša od ljubljenja in ne samo od seksa. Želela bi, da bi se zavedal, da njegova glasba zveni lahkotno, da je odlična, njegov trud, da bi zabaval, pa je krčevit in nepotreben.

KATEDRALA SV. VIDA

Že kar nekaj let nisem bila v Pragi, zato mi na kraj pameti ni padlo, da so nepregledne množice o katerih sem brala, da se dandanes zgrinjajo na Hradčane dejansko nepregledne množice. Praška katedrala je bila v soboto zjutraj ovita z množico čakajočih, ki so po moji oceni več kot dve uri čakali v nepregledni množici, da so se pomaknili do vhoda in se je v notranjosti našel prostor na mestu, ki so ga izpraznili izstopajoči. Če bi bila praška katedrala zame samo ena izmed velikih gotskih katedral, bi od ogleda notranjosti enostavno odstopila. Ker pa mi ta katedrala pomeni bistveno več, sem ob pogledu na po polžje premikajočo množico, začela kovati načrt, kako in kdaj čim hitreje priti v katedralo.

Obhodili smo množico in na skrajnem koncu katedrale zagledali na pol odprta vrata. Razumeli smo vabilo, vstopili in se hitro pomešali med množico. Na pogled je praška katedrala taka kot druge gotske katedrale. Pred oltarjem je več kot razkošna kamnita grobnica Ferdinanda I., ki je po spletu okoliščin imel zgodovinsko priložnost, da je združil Češko, Ogrsko in Avstrijo. Za oltarjem je srebrna grobnica svetnika in mučenika Janeza Nepomuka, spovednika češke kraljice, katerega je dal kralj v izbruhu norega ljubosumja ubiti, ker je odločno zavrnil, da bi prekršil spovedno molčečnost in mu izdal skrivnosti njegove žene, ki mu jih je zaupala pri spovedi. Njene skrivnosti je odnesel s seboj v Vltavo, kamor so s Karlovega mostu odvrgli njegovo truplo. Zaradi mučeniške smrti je postal svetnik, zavetnik duhovnikov saj jim je pokazal kako odgovornost prinaša zaukazana spovedna molčečnost in zavetnik vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo. Z mislijo nanj smo postali pri njegovem sarkofagu in nadaljevali z iskanjem kapele. Sv. Andreja. Prišli smo že skoraj do izhoda, ko smo uniformiranega uslužbenca povprašali, kje se iskana kapela nahaja. Iskal jo je po mobilnem telefonu, na glas našteval imena kapel v katedrali in nam z obžalovanjem sporočil, da jo ne najde. Malo naprej sem v tleh zagledala izklesan napis, ki sem ga iskala KRALOVNA BARBORA CELJSKA 1392-1451.

DSC_0206

Barbara Celjska, nemško Barbara von Cilli, češko/slovaško Barbora Cellská, madžarsko Cillei Borbála, hči Hermana II., ki je bila s poroko s Sigismundom Luksemburškim v samem evropskem vladnem vrhu tistega časa.

Pokopali so jo s kraljevskimi častmi v katedrali v Pragi, vendar se je za njeno grobnico izgubila sled. Danes nas nanjo spomni v tla Andrejeve kapele vklesani napis nad katerim stoji sveča z izpisanim imenom Barbara Celeiensis.

DSC_0217

SESTANEK S SODELAVKO BLOGA

Kot PRAVI blogerki “morava” imeti sodelavce in sodelavke! 🙂 Prva »sodelavka« je bila Snežina hčerka Maša. Skupaj s prijateljicami je Snežani pomagala izdelati spletne strani in sodelovala pri pisanju prvih prispevkov (v prvih petih dnevih bloga je izšlo kar 16 prispevkov). Predvsem pa naju je podpirala in verjela v uspeh bloga (kaj to pomeni, še ne veva :-)). Snežana je pridobila Žanet, da poroča o pripravi na svojo poroko, ter Valentino in Hano, da pišeta o svojem študiju v tujini. K sodelovanju sva povabili mojo prijateljico Lili, ki se je iz Slovenije pred devetimi leti preselila z možem in hčerko na Dunaj, zdaj pa zase pravi, da “je razseljena z dušo v Sloveniji, glavo v Avstriji in srcem v Nemčiji” (kjer trenutno dela njen mož). Prvega skupnega sestanka smo se Lili, Snežana in jaz udeležile nadvse resno pri meni doma. Nobena ni zamudila, vse smo bile opremljene z računalnikom, beležko, svinčnikom in korekcijskimi očali. 🙂 Lili se je zadeve lotila zelo profesionalno. Predlagala je, da naredimo dober koncept, poslovni načrt in preko spletnih portalov obvestimo o blogu naše bodoče sledilce. Bila pa je tudi previdna: »Ni vse za objavo. Ljudje lahko informacije zlorabijo.« Midve s Snežano (seveda, preveč zaljubljeni v idejo bloga) nisva imeli pomislekov. Le kaj naj skrivava? Človek se skriti tako ali tako ne more. Še o tistem, ki živi sam daleč od mesta in civilizacije, ki se prehranjuje večinoma z zelišči in ne hodi po veleblagovnicah, se oblači v stare kavbojke in ne počne nič vpadljivega, ljudje prej ali slej vedo vse; česar pa ne vedo, si izmislijo. Težko je ohranjati svojo zasebnost, zato sva prvi argument proti blogu s Snežano kar hitro »pometli pod preprogo«. Drugo vprašanje, ki smo si ga postavile,  je bilo, ali bodo naši prispevki sploh koga zanimali. Kuharske recepte, opise popotovanj in tujih krajev, glasbene, gledališke in druge umetnostne kritike lahko najdejo v natisnjenih ali elektronskih oblikah na vsakem koraku. Vendar tudi to nas ni skrbelo. Pustimo se presenetiti, smo si rekle in se v prispevkih potrudile, da smo pisale bolj osebno. Malo bolj pa naju je s Snežano skrbelo, kako bosta blog sprejela najina moža, Veljko in Iztok.

Lili nosi lepa lesena očala Woodstock, na zvezku pa so očala Jimmy Choo. Fotografirala je Zlatka.