GRAFIKA ZAHTEVA, DA STOJIMO PRED NJO KOT FIZIČNIM BITJEM

Redni profesor Samuel Grajfoner predava o grafiki in risbi na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Po študiju kiparstva v Ljubljani je zaključil specialistični študij grafike in se izpopolnjeval na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem (1992), v grafičnih ateljejih v Paragon Centre v Londonu (1995), v pariškem Cité Internationale des Arts (1995) in Printmakers Workshop v Edinburghu (1998). Bil je član likovne skupine Mi, s katero je razstavljal v prvi polovici 1990-ih. Že od študentskih let prejema priznanja in nagrade za svoje umetniško delo v Sloveniji in tujini. Leta 2000 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada na področju likovne umetnosti za grafična dela v zadnjih dveh letih. Redno se predstavlja na razstavah doma in v tujini, njegova dela hranijo v javnih grafičnih zbirkah v Sloveniji in tujini, med katerimi velja izpostaviti dunajsko Albertino.

Samuela pogosto srečam na različnih točkah labirinta hodnikov naše fakultete, bežen pogled, hiter pozdrav in že hiti dalje po opravkih ali se vrne k pogovoru s kolegi, ki v avli fakultete pripravljajo razstavo. Ponosna sem, da sem zaposlena na fakulteti, kjer se srečujemo profesorji tako različnih interesov, sposobnosti in talentov. Prav ta čudovita raznovrstnost nas vse zaposlene bogati.

Zaupajte nam, kakšna je pot iz Maribora v Peking (seveda, v prenesenem smislu). Kdo od Slovencev je poleg vas še razstavljal in s katerimi deli?

Umetnostna galerija Maribor je skupaj z Akademijo za filmsko umetnost Peking najprej pripravila razstavo slovenske in kitajske sodobne umetnosti z naslovom Zemlja je ploščata (3. junij – 14. avgust 2016 ) v Umetnostni galeriji Maribor. Razstava je bila del mednarodnega projekta, ki je temeljil na kuratorskem dialogu Feng Penga, kitajskega kuratorja in profesorja umetnostne teorije, in Brede Kolar Sluga, kuratorice in direktorice UGM. V UGM so tako bila prvič predstavljena dela štirih priznanih kitajskih umetnikov v evropskem prostoru. Hkrati pa je projekt prinesel tudi prvi skupinski nastop slovenskih umetnikov na Kitajskem, saj se je razstava jeseni selila v prestižni razstavni prostor Today Art Museum v Pekingu, kjer je bila na ogled med 10. in 22. septembrom 2016.
Povzemam besedilo iz vabila na otvoritev razstave: »Na razstavi sodeluje osem odličnih, uveljavljenih umetnikov in umetnica iz Kitajske in Slovenije: Uršula Berlot, Feng Fang, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar, Zmago Lenárdič, Shang Yang, Tan Ping in Zhang Fangbai.
Kljub navidezno velikim formalnim in vsebinskim razlikam vsa izbrana dela govorijo o sodobni sliki, ki reflektira dosežke modernizma, hkrati pa se odziva na konkretnosti sodobnega sveta v tranziciji, vzporedni z velikimi spremembami znotraj družbenopolitičnega, ekonomskega in ekološkega polja.
Umetniški nagovor o tradiciji, svetovnem nazoru, etiki, filozofiji, nezavednem, intuiciji, kreaciji in duhovni svobodi je bila tudi priložnost, da preverimo, ali lahko pozicijo Vzhod/Zahod pojmujemo izven stereotipov – drugače sodobno.«

Ali obstajajo medkulturne razlike v spremljanju in doživljanju umetnosti, če primerjamo Slovence in Kitajce?

Kuratorja projekta utemeljita in reflektirata akt povezovanja in izbiranja. Feng Peng izhaja iz predpostavke, da globalizacija briše kulturno raznolikost, vendar kljub temu pod ravnim svetom (naslov razstave je Zemlja je ploščata ) zaznavamo velike zgodovinske in kulturne razlike. »V hitro razvijajočem se procesu globalizacije te zgodovinske in kulturne razlike izginjajo v oddaljeno pokrajino. Kulture v času globalizacije se zdijo enake na površju, a se razlikujejo v globini, kar spominja na teorijo kolektivnega nezavednega Carla Gustava Junga, vendar v njeni obratni različici. Jung meni, da se zavestno na površini razlikuje, kolektivno nezavedno v globini pa je enako. V današnjem obdobju globalizacije kolektivno nezavedno iz globine očitno priplava na površino, medtem ko različne oblike zavestnega s površine tonejo v globino.
Sodobna kitajska umetnost se kot del globalizacijske kulture bistveno ne razlikuje od preostalega sveta. A pri tem gre le za površinski pojav. Če bi se spustili globje, bi pod podobnimi površinami opazili velike razlike. Sodobna kitajska umetnost ni mogla obstati izven odnosov z dolgo zgodovino kitajske kulture. Globok in zgoščen pomen kulture in družbe je stisnjen pod ravno površino. Tudi svet sodobne kitajske umetnosti je raven. Toda pod to ravno površino se nahaja oddaljen in neskončen spomin.«

Breda Kolar Sluga izhaja iz spoznanja, da sodobna umetnost vedno govori tudi o tem, da svet raste in da s težavo dohajamo njegove dimenzije in izkušnje. Rušenje tal pod nogami je drugo ime za sodobnost. Zahodna torej tudi slovenska, eksistencialna in vizualna izkušnja se tesno navezuje na občutenje materialnega. Dojemanje resničnosti pa je praviloma utemeljena zgoščeno v minimalistični jezik skozi lastno telo. Zavedanje snovnosti in telesnosti je v njihovih (Uršula Berlot, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar in Zmago Lenardič) delih vselej prisotno, od gledalca zahteva hkrati tako čutno kot miselno branje. Takšen opis posebnosti zahodne kulture kljub klišejskosti najbolje približa razloge, zakaj danes želimo povezati svojo prostorsko izkušnjo s tisto, ki prihaja z drugega konca sveta.

Prosim, da kratko opišete: a) kaj od vaših del je bilo možno videti na razstavi v Pekingu, b) predstavite tehniko in c) način nastajanja umetniških del in njihove postavitve na razstavi, sporočilo…

a) Na razstavi v Pekingu je bilo možno videti 13 grafičnih listov, ki sta jih 4. junija 2016 v mojem ateljeju izbrala kuratorja Breda Kolar Sluga in Peng Feng iz opusa z naslovom Teme Lukenj (The Darknesses of Holes) iz leta 2014/15 in starejša dela, z naslovi Pont Marie in For Louise B., ki sem jih leta 1995 ustvaril v Cité International des Arts v Parizu.
b) Skoraj ves do nedavno izveden grafični opus pripada globokemu tisku – grafični tehniki jedkanice in akvatinte z intervencijo suhe igle ter gravure. Tehnike globokega tiska mi omogočajo poudarjeno linearni izraz in poenotenje podlage z nanosi grafične črne barve.
Izraz oblikujejo reproduktivni grafični postopki, na katerih temelji umetniška grafika (posebna oblikovanost, posebna zaznavna kakovost oz. enkratnost itn.) – ni samo golo sredstvo pomnoževanja neke risarske artikulacije, marveč dejavnik, ki ključno oblikuje njeno estetsko vsebino oz. izraz. S primerno izbiro grafičnih postopkov estetska vsebina z reproduktibilnostjo pridobi. Reproduktibilnost v umetniški grafiki ni cilj, ampak sredstvo.
Največkrat so ti postopki, procesi medsebojno prepletanje prispodob, tehnologije in časa, katerega rezultat je več izdelkov, ne en sam. Struktura tiska in ročno izdelanega papirja, enkratne lastnosti listov nudijo izrazna sredstva, ki niso lastna nobeni drugi umetniški zvrsti in ustvarjajo večplastno podobo, ki vsebuje lastno, nadvse kompleksno notranjo pokrajino, in ta se mora odtisniti na papir ali pustiti, da jo pritisne preša. Ohranitev umetniškega originala kljub reproduktibilnosti, ki je vrlina grafike, mi pomeni največji izziv.
c) Estetska vrednost grafike je v načinu likovne realizacije kot (zapis duha) mojih sledi. To je nekakšen »relief duše« – mentalna izkušnja, vrezovanje moje mentalne podobe v matrico. Tako kot v moji intimi se tudi na matrici nalagajo čustvovanje, spominski zapisi, plasti duše in postajajo materializirana metafora moje eksistence. Gre za spontanost prvega zapisa in njegove znakovne vrednosti, za potezo kot prvinski izraz. Izraz kot karakteristika grafične umetnosti izvira iz značaja poteze in značaja tehnike ter tako neposredno nagovarja emocije. Gre za dinamično in ekspresivno spontano potezo, ki se kasneje sklene v trden racionalni sistem. Izraz je tisti, ki je povezan z najglobljo artikulacijo človeških usodnih doživetij ter spoznanj, in je tudi tisti, ki določa status umetniške izjave.
Prepričana zavezanost in dosledno upoštevanje specifičnega medija – grafike, kjer sta izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.
Postopek ustvarjanja mi pomeni grafični proces ali delovanje, v katerem se oblikuje ideja v svoji materialni podobi na podlagi številnih preverjanj in korekcij, pri čemer je pomemben povratni vpliv materije na idejo. Kiparsko izkušnjo povezujem s smislom za dojemanje prostora in snovnosti. Grafična plošča je specifična materija, do katere gojim – lahko bi rekel – intimen odnos. Ko graviram in zarisujem v kovinsko ploščo, poleg klasičnega grafičnega orodja, graverskih dlet in igel uporabljam tudi orodje, ki se sicer ne uporablja v grafiki, nekatera sem priredil, da lahko vrezujem z močjo celega telesa, zato so vrezi neobičajno globoki, kar kasneje zahteva posebno pozornost pri vtiranju barve, na odtisu pa se uveljavlja nenavadno visoka reliefnost in za grafiko velik format. Vrezovanje v cinkovo ploščo je zame neposredno likovno ustvarjanje. Posledica tega neposrednega obdelovanja plošče je, da je ne pojmujem več kot podlago za odtiskovanje večjega števila enakih grafik, temveč jo fazno obdelujem (dodelujem in predelujem in vsako fazo »dokumentiram« z odtisom, ki mora biti kompozicijsko urejen).

Kako je nastala ideja za ta dela? Jim je podlaga zgodba, zaznava, doživetje…?

Idejo za naslov Tème lukenj sem priredil iz naslova besedila Mc Evilleya za katalog beneškega bienala leta 1990, ki piše o delu A. Kapoorja pod naslovom Tèma znotraj kamna o postopkih piktografske iluzije oz. kako s pomočjo sipke barvne snovi dosega dematerializacijo predmetnega oz. neprisotnost. Sicer pa naslov bolj asocira na črne luknje v vesolju: temačnost ali črnina kot odsotnost svetlobe in ovalna luknja kot polje neskončne gravitacije, okoli katerega se ukrivlja prostor, nepovratno srkajoč vase svetlobo in materijo. Enotna ovalna forma s svojo popolno obliko asociira na praporeklo stvari, na neskončnost, na prazačetek ter prikliče v spomin zgodbe o nastanku sveta.
Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb. Črno tèmo, v katero se potaplja pogled, sem doumel kot nekaj zgoščenega, težko določljivega, a na optični ravni otipljivega. Takšna postane tudi črnina na grafikah: težka, gosta in snovna.
Ker moje telo govori svoj jezik, razumem problem kot haptično izkušnjo grafične podobe, ki se zapira proti mojemu telesu. Prisotna je sedanjost telesne iluzije, zato gre tudi za objektnost. Grafika postane objekt. Zdi se, da grafika enako kot kip zahteva, da stojimo pred njo kot fizičnim bitjem, da bi jo doumeli s telesom, še več, da bi bili znotraj grafike.
Hkrati se postavlja tudi vprašanje: kaj lahko naredim za medij; kako razviti problem in ga rešiti še bolj posebno.
Velikoformatne grafike, ki marsikdaj dosegajo že skrajne možnosti odtiskovanja, z naslovom Tème (znotraj) lukenj sem prvič samostojno predstavil v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec na povabilo Milene Zlatar leta 2003. Po razstavi v razstavišču UK v Mariboru jih je za 28. grafični biennale izbral Božidar Zrinski, pozneje so bile razstavljene tudi na grafičnih bienalih v Seulu. Tomaž Brejc jih je izbral za razstavo Poletje, predlogi za stalno zbirko v UGM. Večino besedil za predstavitve je napisala Marjeta Ciglenečki. Z razdalje odmika od kovencionalne potrebe branja grafične podobe sem jih instaliral na razstavi Umetnost: ZDAJ leta 2012. Luknjo sem predstavil na razstavi Back to Black leta 2014 (Nazaj k črni) v galeriji Equrna, na kateri je kustos Arne Brejc prvič izbral “črna” dela slovenskih avtorjev, ki so ustvarjali od sedemdesetih let do danes. Bil sem presenečen, ker je izbral prvo nastalo črno grafiko, prvi odtis Luknje, ki sem jo sploh ustavaril v celotnem opusu. Na razstavi nas je povezovala črna barva, ki je svoje polno samostojno življenje dobila z modernizmom. V juniju leta 2015 sem dva dela iz zadnje serije Tème lukenj predstavil na razstavi Premio Combat prize 2015 v Livornu.

Ali pri vašem ustvarjanju prevladujejo kinestetični ali vizualni občutki? Koliko vam je pomemben gib?

» Slikarstvo je tu zato, da nam da videti kaj novega, bodisi zato, da bi videli na nov način« (Gérard Wajcman )

Ker kot likovni umetnik ustvarjam in urejam vidne in tipne oblike v prostoru in se tako ukvarjam s prostorom samim, pri ustvarjanju uporabljam sicer vse čute, vendar prevladuje vid ali vizualni čut in otip. Nato kinestični ali gibalni tip in sluh ali avditivni čut. Tudi vonj in včasih okus ali gustatorni čut mi nista tuja. Vendar kot pravi Milan Butina, likovno ni samo vidno, tipno in prostorsko, likovno je rezultat specifične duhovne preobrazbe človeških potreb.
Likovna umetnost s svojim delovanjem na smiseln način zaključi preobražanje dane zunanje realnosti v nove individualne in družbene resničnosti, ki hkrati obstajajo v notranjem, duhovnem in zunanjem, stvarnem svetu. Likovni umetnik tako opravlja to preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta, daje in pokaže možnost bivanja v novih oblikah in z novim smislom.

Kandinski pravi: »Gibanje linije nastaja iz njene notranje napetosti in iz njene usmeritve.«
Neposrednost je izražena s tokom linije, ki ima svoj izvir v svobodnem gibanju roke med risanjem.
Poteze roke izražajo moje notranje slutnje in vizije, ker poteze niso v tolikšni meri podvržene premisleku, tehniki, vednosti, smotru ali naročilu. Hegel je v svoji Estetiki zapisal, da duh umetnika v ročni risbi neposredno prehaja v spretnost njegove roke. Zato lahko z njo izrazi vse, kar je v njegovem duhu. (Izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.)

Linije so posledica gibanja. Tako nastanejo aktivna, pasivna in medialna linija. Zmeraj je linija rojena iz hkratnega gibanja roke in očesa. S črtami je mogoče izraziti in pokazati energetske silnice, ki jih je zaznal vid. Pogled kot vizir, skozi katerega prihaja svetlobna energija v telo, potrebuje možnost za izraženje: to opravijo roke. Prehod iz nedimenzionalnega v prvo dimenzijo, iz neobstoječega v obstajanje, iz absolutnega mirovanja v gibanje. Gibanje je življenjska energija.

Na spletu sem o vas prebrala naslednje: “Uporaba barve mu kot kiparju ni blizu. Vsaka barva namreč v možganih povzroča spomin na realistična stanja v naravi, česar pa on noče. Želi, da gledalec izstopi iz predmetnega v nepredmetno. Barvi v grafiki sta za Grajfonerja črna in bela.”

Odklanjam poigravanje z barvnimi aluzijami (nekaj poskusov v litografiji vendarle obstaja!), saj ne želim učinkov, ki bi gledalca usmerjali k njemu tako dobrodošlemu mimezisu. Pri Luknjah črno kot samosvojost uporabljam kot ekstremno zamejitev bele, ki ne vzbuja nobenih aluzij na naturalistični podatek in je od Gutenberga sinonim za grafične postopke. Črna je najbolj gosta materija, ki maksimalno absorbira in izničuje svetlobo. S črno tudi najbolj jasno nekaj zaznamujemo, ne da bi sprožili asociacije na naturalistični podatek. Praznina postane prostor možnosti materializacije. Namesto črne kot barve me zanimajo snovnost in koncentrat snovi ploskve, smeri, izgradnja in tektonike ploskve, stopnja pritiska nanjo, ne pobarvanje ali zapolnitev v njenem orisu. Odtis in “slika” kot da postaneta eno.
Raziskovanje izraznih možnosti črno-bele in črne grafike mi pomeni posebno raziskovalno strast in veselje nad raznolikostjo iz istega motiva in enakih elementov zgrajenih likovnih sporočil. Tako predstavljajo monolitne krožne oblike npr. mostu Pont Marie vsebinsko izhodišče grafičnim listom, nastalih v Parizu.

Kot psihologinja vas moram vprašati, kaj človeku pomeni, da lahko izstopi iz predmetnega sveta? Je to beg ali sprostitev; čisti užitek ali čisto spoznanje ali čista lepota; bolečina ali strah ali radost…?

»Ko uzreš, kar ti ni domače, tistemu brž nadeneš domače ime. Ta duševni mehanizem je star prav toliko kot človek in enako in vseprek velja tako za umetnika kot za gledalca – ustvarjati podobnost, ne pa pripoznavati nepodobnosti, to je novega.« (F. W. Niezsche)
Gre za že omenjeno preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta. Počlovečenje, humaniziranje, ker je potrebno spraviti v sklad oba svetova, duhovnega in predmetnega. Ali kot bi rekel filozof, ustvariti likovno resnico kot skladnost med mislijo in njenim predmetom.
Zakon in spoznanje vse umetniške ustvarjalnosti je želja po izražanju in ne zgolj ilustriranju. Po J. Muhoviču so vizualna izhodišča likovne informacije hkrati odvisne in neodvisne. Odvisne, ker so navezane na oblikovno bistvo upodobljenih stvari in pojavov, in neodvisne, ker lahko pobegnejo celo bistvu samemu. Npr., če Picasso tudi v zadnji fazi ustvarjalnega procesa še ohranja neko temeljno podobnost z izhodiščno risbo, Bethers od izhodiščne risbe drevesa ohrani le še geometrizirane senčne dele, ki so izgubili vsako podobnost z drevesom in pričeli živeti svoje lastno življenje.
Vsebinska izhodišča grafičnih listov se navezujejo na obliko v prostoru, njeno notranjo zgradbo, način, kako je oblikovana. Pravilno aktiviranje prostora z obliko je tisto, kar me najbolj vznemirja in mi predstavlja vedno nov izziv. Kako vidimo osnovni likovni element? Kadar ne poznamo notranje zgradbe oblike, vidimo samo ikonografijo. To pa je tudi problem realizma. Pri oblikovanju forme masiva izhajam iz predmeta, stvarnega ali zgolj zamišljenega, spričo postopka redukcij za vsakršne asociacije. Gre za postopno oblikovanje in vgnezdenje osnovnega monoelementa – zaobljene kopičaste forme, ki je ploskovno povsem zaprta in monolitna.
Na začetku so vedno neke vizualne predstave, ki se pojavijo nezavedno in samo nakazujejo naslov, šele nato pride do navezovanja teh podob in reminiscence na realne objekte. Lok – obok kot ena izmed najpopolnejših oblik arhitekture, ki ga v Parizu srečuješ na vsakem koraku in je osnovni element mostov, je hkrati tudi eden izmed osnovnih elementov mojega likovnega jezika, kjer gre za iskanje lastne idealne forme.

Fotografije so iz osebnega arhiva Samuela Grajfonerja. Avtor prve fotografije v prispevku je Branimir Ritonja.

SLIŠIM, KAJ SE LIKI POGOVARJAJO

Z Manico sem doživela čudovito izkušnjo. Za fotografiranje sva se odločili v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Že ob prihodu na dvorišče gledališča so me pozdravili “pišeki”. V gledališču se je moje navdušenje še stopnjevalo. Razstava ilustracij, mala dvorana v fazi gledaliških vaj. Z Manico sva stopili celo za oder in uživali (jaz s fotoaparatom v rokah) med drsnimi lutkami in ostalimi rekviziti, pripravljenimi za predstavo, ki bo doživela premiero 29. oktobra. 

Na dvorišču Lutkovnega gledališča v Mariboru 

V medijih sem izbrskala naslednje podatke o moji sogovornici Manici Klenovšek Musil:

Kmalu po študiju arhitekture na ljubljanski univerzi je za občinsko stavbo v Gorišnici prejela veliko nagrado leonardo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju v Minsku ter z isto stavbo skupaj z Matejo Katrašnik prišla v ožji izbor petih kandidatov za Plečnikovo nagrado. Prejela je enajst nagrad za znamke, ki jih je izdala Pošta Slovenije. V okviru Evropske prestolnice kulture so otroci razstavili po Mariboru glinene hiške, ki so jih ustvarili na podlagi slikanice Mala arhitekta. Na Kitajskem so letos izšle štiri njene slikanice, na izid čakajo še tri. Načrtuje izid knjig v Turčiji in Pakistanu, dogovarja pa se za izid knjig še v številnih drugih azijskih in evropskih državah. V ZDA je prejela nagrado newyorške revije za sodobno ilustracijo 3 x 3, kjer je med 2500 prijavljenimi letos dobila dve zlati medalji, za Slona Staneta in za Tri mucke in zmaja. Na Kitajskem je prejela nagrado revije Hiii Illustration, postavili so razstavo z njenimi ilustracijami. 

Manica med “pišeki” s svojimi slovenskimi slikanicami

1. Študirala si arhitekturo in že za svoja prva dela prejela priznanja. Se danes še ukvarjaš z arhitekturo ali te ustvarjanje slikanic polno zaposli? Ali z ustvarjanjem slikanic uresničuješ svoje dolgoletne sanje, ali se ti v življenju porajajo vedno novi cilji in jih sproti uresničuješ?

S prijateljico Matejo, arhitektko, sva bili nagrajeni za svoje prvo delo – občinsko zgradbo v Gorišnici. Zadnja leta mi ves čas poberejo slikanice in za arhitekturo resnično nimam časa oz. tudi ne več znanja. Ne vem, če s slikanicami uresničujem svoje dolgoletne sanje, saj pri 28 letih še nisem vedela oz. nisem niti pomislila, da bom delala slikanice. Sem pa čutila, da me arhitektura ne izpolnjuje. S slikanicami oz. najprej ilustracijami sem se pričela ukvarjati šele pri 30 letih, ko sem rodila prvega otroka.

Pot, ki vodi v Lutkovno gledališče

2. Še pred ustvarjanjem slikanic si ilustrirala poštne znamke. Si jih kdaj zbirala in si si že takrat zamišljala, kakšne naj bile lepe znamke, ali ti je to delo pomenilo povsem nov izziv?

Znamke so padle slučajno, ker je Mateja opazila natečaj. Pri znamkah ni šlo samo za ilustriranje, temveč bolj za grafično oblikovanje. Glede znamk se ne moreš odločiti, da jih boš delal, ker so zmeraj predmet natečaja. Se pravi, da moraš zmagati natečaj. In sva imeli srečo, zmagali sva večkrat zapored.

Manica v gledališki mali dvorani 

3. Pri ustvarjanju slikanic nisi imela vedno enake tehnike. V kateri tehniki sta na primer narejeni slikanici Trije mucki in zmaj in Čarobni svinčnik? Nekje sem prebrala, da nisi na vse svoje slikanice enako ponosna. Ali na tvoje zadovoljstvo vpliva tehnika ali je pomembno kaj drugega?

Tehnika mojih prvih treh slikanic nima posebnega izraza, uporabila sem barve za monotipijo in pastele, nazadnje sem delala še praskanke. Potem sem zašla v slepo ulico in nisem vedela naprej in sem spoznala, da moram spremeniti tehniko. Tako sem prešla v šivanje. Pri svojih prvih treh slikanicah nisem ponosna na ilustracije, pri njih sem še iskala svoj likovni izraz. Zdaj vem, da sem ga našla. In to je dober občutek.

Ustvarjanje šivank je dolgotrajno delo, ki lahko vključuje tudi kvačkanje

4. Praviš, da si za svoje slikanice – šivanke najprej zamisliš zgodbo, potem ilustracije skiciraš, nato jih zašiješ. Včasih knjigo ustvarjaš tudi tri mesece. Ilustracije so velike do 50 x 70 centimetrov. Vendar ne gre samo za šivanje, kajne? Jih tudi kvačkaš, lepiš, zlagaš? Lahko uporabiš isti lik večkrat – za več ilustracij ali za vsako ilustracijo narediš novega? Kaj pa potem, ko je ilustracija narejena? Kdaj jo fotografiraš, opremiš z besedilom in ne nazadnje, kako ilustracije hraniš? Jih je možno uokviriti in obesiti na steno? Si jih na Kitajskem razstavila objavljene v knjižni obliki ali kot slike v galeriji?

Ilustracije šivam, lepim, kvačkam. Največje ilustracije so 50/70 cm, manjše pa 30/60 cm. Vse ilustracije so dokončne, tako da enakih likov ne uporabim večkrat. Za ilustracije posamezne slikanice pa porabim od dva pa tudi več kot tri mesece. Samo to pomeni, da takrat delam izključno ilustracije.

Ko so vse ilustracije končane, jih odpeljem v Ljubljano, kjer jih s posebnim strojem skenirajo oz. fotografirajo. Nato jih sestavim v knjigo, dodam tekst in strip. Ilustracije so lahko uokvirjene in obešene na steno in v takšni obliki sem jih tudi razstavila na Kitajskem. Izključno zanje so tam naredili okvirje.

Razstava Maničinih ilustracij v Lutkovnem gledališču

5. Tvoje slikanice poznajo ali jih bodo spoznali v bližnji prihodnosti v Italiji, ZDA, Turčiji, Pakistanu, Južni Koreji, Veliki Britaniji, Franciji, Švici, na Japonskem in Kitajskem. Ali opažaš medkulturne razlike v sprejemanju in vrednotenju slikanic?

Zagotovo so razlike, do sedaj imam še premalo izkušenj z različnimi državami. Vem pa, da ljubezen za male otroke ni sprejemljiva na Kitajskem, potem Pobalinska pujsa ne moreta iziti v Turčiji oz. v muslimanskih državah, ker sta pač pujsa. Je pa vprašanje zastavljeno velikopotezno. V založništvu se vse dogaja zelo počasi. Letos so mi izšle 4 slikanice na Kitajskem, mogoče bodo v tem letu izšle še 3 in naslednje še 1. V naslednjem letu potem izidejo še tri v Turčiji, v Švici se sedaj ravno dogovarjam, preostalo še vse čakam. Aja, še nekaj sem se spomnila. Urednica NY založbe je rekla, da so evropske slikanice preveč moralistične. Tako da so razlike, seveda. Ampak potrebujem več časa, da bom znala kaj več o tem povedati.

Hvala, saj si nam vseeno razkrila veliko novega. Te vprašam ponovno čez leto ali dve. 🙂

Del ilustracij iz slikanic Čarobna školjka in Pobalinska pujsa

6. Volna je mehak in topel material, podobno kot otroške ninice. Misliš, da so otrokom prav zaradi teh lastnosti tvoje ilustracije blizu?

Mogoče zato, ker so drugačne. Lahko tudi zaradi materiala, vendar, ko so natisnjene v knjigi, so na papirju, tako da ne morejo otipati mehkega materiala. Zagotovo pa je vsem otrokom všeč strip. Ta jih zmeraj pritegne.

Manica s košaro volnenih jajčk

7. Danes se veliko mladih mamic odloči za opravljanje poklica na domu, da lahko več časa preživijo s svojimi otroki. Je bil ta motiv prisoten tudi pri tebi, ko si začela ustvarjati prve ilustracije in pisati prve tekste otroških knjig? 

Zagotovo je laže za otroke, če je mama ali eden od staršev doma. Če bi ostala v arhitekturi, ne bi bilo v redu, ker pa sem pristala pri slikanicah, pa ni problema. Slikanice so samotarsko delo. Seveda jih imam včasih vrh glave, vendar ne bi zamenjala za nič drugega.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka

8. Opažam, da so ti tvoji otroci navdih za ustvarjanje. Kaj prevladuje: da ustvarjaš zanje in jih preko svojih slikanic vzgajaš oziroma jim sporočaš pomembna spoznanja ali da se od njih učiš in ti dajo ideje za sporočila, ki jih pošljaš v svet?

Zagotovo je vse prepleteno, veliko se zgodi nezavedno. Bi pa delala slikanice tudi, če ne bi imela otrok. Slikanice delam spontano, sledim trenutnemu navdihu. Vendar kot sem že omenila, vse je prepleteno in zagotovo otroci vplivajo na moje delo.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka 

9. Ker vem, koliko časa je potrebnega za šivanje, kvačkanje ipd., si predstavljam, da se te morajo zgodbe junakov tvojih slikanic oz. vse, kar otrokom ob vodilni zgodbi sporočiš, tudi osebno dotakniti, te vznemiriti, razjeziti, razveseliti… Imam prav?

Ja, delo je prepleteno. Najbolj se vživim v strip oz., ko delam ilustracije, slišim, kaj se liki pogovarjajo. Nisem obremenjena s tem, kaj moram v slikanici sporočiti. Seveda se velikokrat tudi zapletem in se ne morem premakniti z mesta, a to je pri ustvarjalnem delu normalno. Včasih sem tudi več dni slabe volje, zlasti ko dalj časa delam eno ilustracijo in čutim, da nekaj ni v redu.

Manica je pogledala za odrsko zaveso 

10. Slikanice imajo sporočila, ki niso zanimiva, sproščujoča oz. poučna samo za otroke, ampak za ljudi vseh starosti. Komu jih ti namenjaš? Nekatere slikanice si posvetila svojim otrokom, eno možu. Je izbira, katero slikanico si komu posvetila, zgolj naključna ali si želela določeni osebi s slikanico kaj določenega sporočiti?

Izbira, komu sem jo posvetila, večinoma nima določenega namena, razen zadnja. Ta bo posvečena določeni osebi. Kar pa se besedil tiče, pa jih resnično pišem spontano in nimam vnaprej določenega cilja. Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi, mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo v njih drugi. To me zmeraj preseneti.

Posvetilo v slikanici Čarobna školjka in naslovnica slikanice Trije mucki in zmaj

11. Tvoje slikanice lahko porajajo vedno nove in nove ustvarjalne ideje. Otroci na podlagi njih izdelujejo glinene hiške, z junaki tvojih slikanic so okrašene torbe za note in stenske ure, slikanice so osnova za lutkovno predstavo itd. Z njimi se uveljavljaš tudi na zunanjem trgu. Vaša »babica« te je naučila plesti in kvačkati, od kje pa izvira tvoja podjetniška miselnost? Je ukvarjanje s prodajo zate nadležno opravilo ali ti pomeni izziv?

Kar se tiče podjetnosti, pa sem bolj diametralna oz. nimam te žilice. In tudi časa mi zmanjkuje za vse. Slovenija je žal majhen trg, tako da ni enostavno prodati izdelkov. Trenutno se mi celo zdi, da jih je lažje narediti. In sedaj mi je že jasno, ne zmorem vsega.

Le kaj se skriva v škatli za lutke?

Tale krtača bo pa vse počistila 🙂

12. Slikanica Pobalinska pujsa, ki sta dobila nagrado za najlepšo slovensko knjigo SKS 2015 v kategoriji knjige za otroke in mladino, bo letos doživela tudi uprizoritev v mariborskem lutkovnem gledališču. Predstavo bo režiral Miha Golob. Kakšna je tvoja vloga pri nastajanju lutkovne igre? 

Zdaj so že zadnji vzdihljaji pred premiero. Zasnovala sem likovno podobo. Delo je bilo zame zelo naporno in stresno, zraven pa tudi lepo. Nenavadno je to, da se štiri osebe, režiser, igralca in lektor, več kot en mesec ukvarjajo izključno s tvojim tekstom. Potem v delavnicah s tvojimi lutkami, … in tako naprej. Zraven predstave sva s Tejo K. Lozar razvili tudi otroški projekt ‘PIŠEKI’, kjer sva po slikanici Pobalinska pujsa oblikovali piščance, otroci iz mariborskih vrtcev so jih prepredli z volno, v tehničnih delavnicah lutkovnega gledališča pa so jim naredili še noge. Pišeki so sedaj že razstavljeni pred vhodom v lutkovno gledališče in na zidu proti Dravi. Pri projektu sva s Tejo ponovno hoteli otroške izdelke razstaviti na zunanjem mestnem prostoru na ogled mimoidočim.

Manica pred drsnimi lutkami

Zadnje priprave na predstavo

13. Tvoje slikanice je mogoče brati večkrat in razmisliti o vsakem zapisanem stavku posebej. Poleg osrednje zgodbe položiš na usta svojih junakov številne modrosti ali povedi, o katerih se je vredno zamisliti, kot so: “v številu je moč”; “zmeraj so me učili, da moram delati enako kot drugi”; “mama in ata sta dobra učitelja” in podobno. V Čarobni Školjki naslikaš zgodbo o deklici, ki ni mogla hoditi. S čarobno školjko prežene žalost, najde smisel svojega bivanja, dobi prijatelje in odkrije svoje potenciale. Zgodbe obravnavajo zelo resne stvari, a so šaljive, optimistične in pozitivne, kakršni bi morali biti kljub vsakodnevnim težavam tudi ljudje. Nekoč si mislila, da boš porodničarka ali pianistka. Si kdaj pomislila, da bi bila psihologinja, kot sta tvoj oče in mož, ali defektologinja, kot je tvoja mama? Zdi se mi, da v svojih slikanicah združuješ znanja iz vseh omenjenih področij. Kakšno vlogo (če sploh) imajo pri ustvarjanju tvojih slikanic omenjene osebe? So to tvoji prvi recenzenti?

Največji recenzent je mož, pa tudi oče in mama. Zagotovo imajo vsi vpliv. Je pa nekaj zagotovo; vse slikanice napišem po trenutnem navdihu. Nikoli v življenju nisem znala biti preračunljiva. Kot sem že prej omenila, pri stripu uživam, liki mi največkrat sami povejo, kaj naj napišem, ilustracije pa tudi največkrat začutim v trebuhu. Mislim, da je bolj malo razumskega.

Začutiš jih v trebuhu? To so verjetno pišeki! 🙂 Hvala. Druženje s tabo me je obogatilo!

NOVA KNJIGA: “NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE”

V veliko veselje mi je spremljati življenje in delo oseb, ki so sodelovali pri rubriki našega bloga z imenom ZAUPAJO NAM. Ena izmed prvih, ki se je prijazno odzvala povabilu na pogovor za blog 50 odtenkov življenja, je bila red. prof. dr. Branka Čagran. Letošnje leto si bo verjetno zapomnila tudi po tem, da je izšla tretja knjiga v zbirki Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke, pri kateri je soavtorica in sourednica. Prva javna predstavitev trilogije o družbeni odgovornosti bo v torek, 11. oktobra 2016 ob 17. uri v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kot vse zainteresirane vabi kolegica Branka, bo kakšna ura časa za pogovor o knjigah in potem kakšna ura časa za druženje.

Zahvaljujem se prof. dr. Vojku Potočanu za naslednjo predstavitev trilogije:

“Da bi človeštvo preživelo
TRILOGIJA ‘NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE’ (2016)
(Uredniki: Matjaž Mulej, Viktor Žakelj, Viljem Merhar, Anita Hrast, Branka Čagran)

IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in Kulturni center Maribor sta izdala to trilogijo s 53 avtorji. Kdor šibko upošteva moto knjige, da bi kratkoročno dosegel ozko opredeljeno korist, uničuje pogoje za obstoj naslednikov; torej sovraži svoje otroke in vnuke, ker ni družbeno odgovoren.

MOTO
Prerokba Indijancev Cree: ‘Šele, ko bo posekano poslednje drevo, šele, ko bo zastrupljena poslednja reka, šele, ko bo ujeta poslednja riba, šele takrat boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti.’ Saj narava ne potrebuje ljudi, a ljudje potrebujejo naravo, medsebojno zanesljivost, soodvisnost in celovitost.

L. 1789 so zapisali: »Družbene razlike smejo temeljiti le na splošni koristi.« v 1. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Do danes so najvplivnejši in najpožrešnejši pozabili, da je to končalo neproduktivno fevdalno oblast in so jo obnovili. Zato je zdaj globalna kriza. Pot iz nje vidi napredni del sveta v družbeni odgovornosti (DO), tudi Evropska unija (EU, 2011). Slovenija še nima strategije DO.

Avtorji dajejo svoj prispevek s trojno knjigo s podnaslovi:
1. Družbenoekonomski okvir in osebne lastnosti družbeno odgovornih
2. Informacije za odločanje družbeno odgovornih
3. Uveljavljanje družbene odgovornosti v vzgoji in izobraževanju

V prvi knjigi je 12 avtorjev. Povejo, kako mora in more iz družbenoekonomskih razlogov človeštvo – zlasti njegovi najvplivnejši ljudje in organizacije s prakticiranjem svoje družbene odgovornosti – nehati sovražiti naslednje generacije. Nudi veliko podatkov. Dodaja pogoje za nujno upoštevanje stvarnosti. To je osnova za pot iz krize.

V drugi knjigi je 20 avtorjev. Poskušajo podpreti trud za več DO z informacijami, kako se bi rešili iz te krize. Gre za inovacije številnih praks; vsaka se tiče prenove utečenih navad, podedovanih iz drugačnih razmer. Osnova je predlog za slovenski modelni program družbene odgovornosti, ki kaže podlage za družbeno odgovorno življenje. Tega naj podprejo podlage za celovito odločanje iz zelo različnih nadaljnjih vidikov.

Tretja knjiga ima 25 avtorjev. Univerza v Mariboru se je opredelila za ‘Trajnostno in družbeno odgovorno Univerzo v Mariboru’. Uresničitev te dragocene opredelitve potrebuje uveljavljanje DO v vzgoji in izobraževanju. Ta knjiga prispeva k temu.

Družbena odgovornost, ali bolje: odgovornost vsakogar za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravno okolje, je nujna maksima človeških vrednot, kulture, etike in norm. Po mednarodnih listinah je DO pomembna nova lastnost ljudi, ki je med bistvenimi pogoji, da človeštvo najde pot iz sedanje krize (EU 2011; ISO 26000; itd.) in zagotovi prihodnost sedanje civilizacije, ki je brez DO v slepi ulici; grozi uničevalna tretja svetovna vojna in uničenje naravnih pogojev za obstoj človeštva sedanje civilizacije. Zato je ta trilogija dragocen dosežek.”

ZALA JE POSTALA ŠTUDENTKA

Na prvi dan v novem študijskem letu objavljam, kaj mi je o svojih gimnazijskih letih, maturi, najdaljših počitnicah, razlogih za študij prava in pričakovanjih v zvezi z njim povedala moja mlada soseda Zala. 

Z Zalo na njen osemnajsti rojstni dan.

Posloviti se od statusa gimnazijke in postati študentka je pomemben preskok v življenju. Ti novosti in tovrstni preskoki povzročajo negativni stres ali se veseliš vsega novega?

Gimnazija je zame pomenila le stopničko višje do mojega zastavljenega cilja, zato se nanjo nisem čustveno navezala. Gimnazijska leta so bila lepa, vendar zdaj sem pripravljena na druge izzive.

Osemnajstletna Zala.

Kakšne so tvoje izkušnje z gimnazijo in maturo? Kaj ti bo ostalo v najlepšem spominu in kaj je tisto, kar bi najraje pozabila?

Gimnazijo sem jemala kot resno stvar, zato sem se učila tudi snovi, ki me včasih niso zelo zanimale, vendar je bilo to potrebno za nadaljevanje začrtane poti. Najlepše, kar mi je ostalo od gimnazije, je to, da sem dobila veliko dobrih prijateljev. Pri maturi pa sem imela v mislih, kar mi je mami vedno govorila: »Štiri leta si hodila v šolo, se učila in pripravljala, zato je skoraj nemogoče, da mature ne bi naredila.« In tako je bilo – maturo sem opravila brez velikega stresa.

Te ni bilo strah, da ne bi zbrala dovolj točk za vpis na študij prava?

Nisem veliko razmišljala o tem.

Kdaj si se odločila za študij prava in kaj je vplivalo na tvojo odločitev?

Za študij prava sem se odločila že v osnovni šoli. Takrat me je poklic pravnice privlačil, hkrati pa se mi je zdel skrivnosten, saj nisem veliko vedela o njem. Nato sem začela prebirati in odkrivati, kaj pravo pravzaprav je. Vedno bolj me je zanimalo, zato odločitev za fakulteto ni bila težka. V veliki meri sem se za ta študij odločila zaradi zanimanja in hkrati želje po učenju o vsem, česar se pravo dotakne. Velikokrat razmišljam, kako močna so uzakonjena pravila, ki vplivajo na ves svet ali na življenje posameznika. Kot sem že velikokrat prebrala, je pravo tako mogočno, da vpliva na vse, tudi na rastline in živali. Verjetno me je pritegnila ta moč. Ob tem imam še veliko srečo, da poznam gospoda Veljka Cugmasa, Vašega moža, ki je zelo cenjen v pravnih krogih. Ravno on mi s svojim velikim znanjem, razgledanostjo in uspešnostjo na poklicni in osebni ravni vzbuja željo, da bi nekoč tudi sama morda lahko bila taka, zato se že vnaprej veselim in nadejam njegovih besed, nasvetov in kritik.

Z možem sva se udeležila Zalinega maturantskega plesa. 

Ko je mene po končani gimnaziji šolska psihologinja vprašala, kaj si želim v življenju delati, sem ji povedala (ker sem vanjo tudi verjela) povsem nerealno željo tako glede na svoje sposobnosti kot kasnejše preference. Prav zaradi te izkušnje, te moram vprašati, kaj pa si ti želiš v življenju postati in kaj si želiš delati?

Mislim, da sem že v zgornjih odgovorih povedala, kaj si želim postati in tudi, kaj želim delati. ☺

Če sem malce tradicionalna, lahko rečem, da so se včeraj zaključile tvoje najdaljše počitnice. Kako si jih preživela?

Svoje počitnice sem preživela aktivno, kajti veliko sem pomagala in delala doma, zato mi je čas hitro minil. Opravila sem teoretični del vozniškega izpita, tako da me zdaj čaka še vožnja, česar se zelo veselim. Bila sem na morju in čas preživela s svojo družino, kjer se počutim zelo dobro. V prostem času sem se družila tudi s svojimi prijatelji, s katerimi se zelo dobro razumem.

Danes je ponedeljek, 3. oktober, tvoj prvi študijski dan. ZAUPAJ NAM, kako je potekal in kakšna čustva ti je spodbudil? Ste imeli že uvajalni teden? Po čem bi si rada zapomnila svoje prve dneve na fakulteti?

Zame študij pomeni predvsem možnost, da se oplemeniti lastno znanje, zato sem vesela novih izzivov, ki me čakajo. Uvajalni teden je na naši fakulteti potekal, udeležila sem se ga tudi sama. Prve dneve na fakulteti bi rada nosila v lepem spominu, kajti pričelo se je novo poglavje v mojem življenju.

Zala v krogu svojih domačih.

Zalo sem fotografirala Zlatka.

IZŠEL JE NOV DEMŠARJEV DETEKTIVSKI ROMAN

Se še spomnite pogovora, obljavljenega na blogu, s piscem kriminalnih zgodb Avgustom Demšarjem? Za vse bralce, ki jih navdušujejo zgodbe tipa “kdo je storilec”, objavljamo veselo novico, da je pri založbi Pivec izšel Demšarjev kriminalni roman z naslovom Pohorska transverzala. To je že njegov osmi objavljen kriminalni roman. V njem je izpostavljen politični in gospodarski kriminal, zato bo zgodba zanimiva tudi za tiste bralce, ki se sicer ne zanimajo za detektivske zgodbe.

Roman Pohorska transverzala bo premierno predstavljen danes, torej v torek, 27. septembra 2016 ob 18. uri v Salonu uporabnih umetnosti na Glavnem trgu v Mariboru. Z avtorjem se bosta pogovarjala klinični psiholog Aco Prosnik in urednik Nino Flisar. Vljudno vabljeni!

V časniku Večer je izšla izredno pozitivna kritika romana, ki jo je napisala Petra Vidali. Med drugim lahko preberemo naslednje:

“…bralca utrdi v prepričanju, da smo z Demšarjem dobili ne le zdaleč najboljšega slovenskega žanrskega pisca, ampak tudi avtorja, ki gradi stabilen literarni univerzum.”

Te besede potrjuje tudi dejstvo, da so bile kar štiri Demšarjeve knjige (prvenec Olje na balkonu, 2008; Retrospektiva, 2009; Evropa, 2010 in Hotel Abbrazia, 2011) nominirane za nagrado Kresnik, Delovo nagrado za najboljši roman v slovenščini minulega leta.

Demšarjevo bogato delovanje, povezano s pisanjem kriminalnih zgodb (udeležba na Mednarodnem krimi/noir književnem festivalu ALIBI na Tinjski gori septembra 2016, sprehodi po Mariboru po sledeh junakov njegovih zgodb, bralni večeri ipd.), lahko spremljate tudi na njegovem facebook profilu.

Knjigo lahko kupite v knjigarnah in na naslednjem spletnem naslovu:

http://www.zalozba-pivec.com/katalog/knjiga/pohorska transverzala/

VLASTA: “PRILOŽNOST PONUJENA, NE VRNE SE NOBENA!”

1.64 je številka Vlastinega kabineta. Preden vstopi vanj ali ko iz njega izstopi, potrka še na sosednja vrata – to so vrata mojega kabineta. Me pozdravi, vpraša, kako se počutim in kaj počnem, včasih pa z mano v odmoru med predavanji spije še »hitro kavo«. Vlasta ni le moja kolegica, je tudi prijateljica, saj mi s svojim optimizmom in dobro voljo vselej polepša dan. Sicer pa je pravkar postala redna profesorica, habilitirana za Specialno didaktiko. Predava na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Foto: Zlatka

Draga Vlasta, najprej ti iskreno čestitam za prejeti naziv. ZAUPAJ NAM, prosim, svojo profesionalno pot. Ali te je k preučevanju in posledično predavanju začetnega naravoslovja in družboslovja pripeljal splet okoliščin ali si se že dolgo želela ukvarjati s tem področjem? Si imela vzornike, spodbude, povabila, ki so te vodila do sedanje službe?

Po gimnaziji sem razmišljala o študiju matematike, biologije in kemije.. A se nisem mogla odločiti, zato sem izbrala študij, ki je ponujal možnost poglabljanja v več predmetov, t. j. razredni pouk, na takratni Pedagoški akademiji v Mariboru. Delo z mlajšimi otroki pa me je tudi že od nekdaj veselilo. Po pisanju klavzurne naloge, ki je bila sestavni del zaključka takratnega študija (poleg nastopa iz enega predmeta na šoli), sem za temo pisanja izbrala temo iz pedagogike: »Russojeve ideje o vzgoji nekoč in danes«. Profesor dr. Avtor Oskar je bil nad nalogo navdušen in mi svetoval študij pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegova spodbuda in pa spodbuda učiteljice Zofije Turšič iz osnovne šole Bojan Ilich, pri kateri sem opravljala pedagoško prakso, sta odločilno vplivali na nadaljevanje mojega študija. Vpisala sem smer šolska pedagogika in ga v rednem roku zaključila. Po vrnitvi v Maribor sem se zaposlila na OŠ Veljka Vlahovića (sedanji OŠ Tabor I in OŠ Leona Štuklja), kjer sem sedem let opravljala delo šolske svetovalne delavke. Skupaj s kolegicama psihologinjo in socialno delavko smo bile odličen tim in se kar uspešno spopadale s problemi, ki jih je pogojevalo na novo nastalo okolje. Naj omenim, da je bila to šola, ki je imela okrog 1600 otrok in 200 učiteljev. Naslednji pomemben korak na moji profesionalni poti je bilo povabilo mag. Toneta Velikonja s Pedagoške fakultete v Mariboru, mojega bivšega profesorja, da se mu pridružim kot asistentka pri predmetu Didaktika spoznavanja narave in družbe. Naključje je hotelo, da sva o tej temi spregovorila na eni izmed konferenc na PEF in sem mu med pogovorom omenila, da sem vpisana na podiplomski študij. Odločitev ni bila lahka, saj sem se zavedala, da bo potrebno poleg dela s študenti opravljati še znanstveno delo, ki pa je zame pomenilo velik izziv. Po 26 letih službovanja na Pedagoški fakulteti lahko rečem, da sem se prav odločila. Predvsem me zadovoljuje delo s študenti in pa zavedanje, da sem strokovno in osebnostno napredovala.

Foto: Iz osebnega arhiva.

Opiši bralcem bloga, komu in o čem predavaš. 

Predavam študentom razrednega pouka, torej bodočim učiteljem, ki lahko poučujejo do 5. razreda osnovne šole. Sem nosilka več predmetov. Temeljna predmeta pa sta Didaktika spoznavanja okolja in družbe I in II. Spadata v skupino najbolj strokovnih predmetov, s katerimi se študenti srečajo v 3. in 4. letniku. Pri mojih predmetih se trudim študente čim bolj usposobiti za poučevanje predmetov spoznavanje okolja v prvih treh razredih osnovne šole in predmeta družbe v 4. in 5. razredu osnovne šole. Predmeta sta zanimiva tudi za študente, zato je kar veliko povpraševanje po izdelavi magistrskih nalog iz njune tematike in posledično mojega mentorstva.

Tvoja predavanja se pogosto preselijo izven fakultetnih prostorov. Kam pelješ študente, kaj pri teh oblikah študija pridobijo in kako so s tovrstnimi izvedbami študija zadovoljni?

Pri obeh zgoraj omenjenih predmetih je poudarek na izkustvenem učenju in poučevanju. Prav zaradi tega s študenti odhajamo tudi na ekskurzije, terensko delo, učne sprehode…Pri izbirnem predmetu pa gremo skupaj študenti za nekaj dni na Dom Škorpijon, ki deluje v sklopu Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Tam v strnjeni obliki opravimo določene aktivnosti kot so npr. raziskovanje potoka, obisk kmetije, orientacijski pohod, didaktične igre….Šola v naravi nudi študentom neposredni stik z okoljem, na osnovi katerega lažje razumejo procese in pojave v njem. Z neposrednim odkrivanjem, raziskovanjem naravnega in družbenega okolja si študenti razvijajo pomembne spretnosti in sposobnosti, kot je zaznavanje z vsemi čutili (več čutno učenje), merjenje, uvrščanje, razvrščanje, zbiranje in predstavljanje podatkov, napovedovanje, sklepanje, poročanje…V ospredju so metode, ki spodbujajo reševanje problemov in so naravnane na celostno dojemanje učnih informacij. Učenje v neposrednem okolju pa spodbuja tudi študentovo samostojnost, razvoj kritičnega mišljenja, občutljivost za dogajanje v naravnem in družbenem okolju, pristop do dela ter sposobnost delati v skupini. Študenti imajo tak pouk radi, saj jim predstavlja nekaj novega, izzivalnega. Pridobijo znanje in izkušnje, ki jih bodo lahko koristno uporabili pri delu s svojim bodočimi učenci. Pa še mnenje ene izmed udeleženk: »Sam obisk doma Škorpijon mi je pripomogel k sklepanju ožjih prijateljstev in spoznavanju kolegov, ki jih v času študija na faksu ne bi nikoli. Veliko smo se družili in kar mi je bilo najbolj všeč je bilo to, da smo bili v naravi in nismo na uporabo televizije sploh pomislili. Vsaj jaz nisem. Sama sem ljubiteljica narave, zato mi je obisk na domu predstavljal pravi oddih in sprostitev. Ob tem pa sem se še veliko naučila. Spoznala sem lep nabor različnih poučnih dejavnosti, ki jih lahko izvedemo z učenci v naravi. Ponovno sem obnovila poznavanje travniških rastlin in žuželk. V glavnem je bila izbira tega izbirnega predmeta pravilna, ker sem od njega veliko odnesla.«

Na naslednji spletni povezavi si lahko ogledate film, posnet na terenskem delu:

https://www.youtube.com/watch?v=hZNibs_2e1A&feature=youtu.be

Foto: Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta med predavanjem.

Se strinjaš, da imajo današnji otroci v primerjavi s prejšnjimi generacijami več znanja in védenja o svetu, saj spremljajo medije, imajo preko spleta dostop do vsega, kar jih zanima, potujejo, obiskujejo izvenšolske dejavnosti, starši se več ukvarjajo z njimi, saj so družine po številu članov manjše, pričakovanja staršev pa višja ipd.? Se je posledično tudi poučevanje o naravi in družbi spremenilo? Uspe šola dohitevati hiter razvoj družbe ali je celo sama nosilka tega razvoja?

Strinjam se s tvojo ugotovitvijo, da imajo današnji otroci več znanja in vedenja o svetu tudi zaradi večjih možnosti neformalnega pridobivanja znanja. Prav tako večina staršev veliko pozornost posveča izobraževanju svojih otrok. Kar je dobro in spodbudno. A včasih v tej želji tudi pretiravajo, ko imajo morda prevelika pričakovanja do svojih otrok, ki pa jih le ti ne zmorejo uresničiti. Poučevanje o naravi in družbi se je spremenilo v tem, da se v večji meri upošteva predznanje in izkušnje otrok, da so učenci več v vlogi, ko morajo sami, s pomočjo različnih pripomočkov, iskati in si izgrajevati znanje. Učitelj jih le vodi in usmerja in ni več temeljni vir informacij. Bolj kot pridobivanje podatkov, dejstev je pri tem pouku v ospredju razvijanje določenih spretnosti in sposobnosti. Šola poskuša ujeti tok hitrih sprememb v družbi s posodabljanjem učnih načrtov, s prilagojenimi konceptualnimi in didaktičnimi usmeritvami. Zadnje posodobitve v osnovni šoli so bile leta 2011 in v teh so, v splošnih ciljih, izpostavljene temeljne kompetence (npr. digitalna, učenje učenja…), ki bi jih naj razvijali pri vseh predmetih kot pomoč učencem, da bi se lažje spopadali z vedno novimi izzivi.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta kot mentorica.

Lastnost, ki jo je možno pri tebi takoj opaziti, je, da zlahka navezuješ stike z znanimi in neznanimi ljudmi ne glede na njihov spol, starost, nacionalnost, veroizpoved, premoženjsko stanje ipd. Rekla bi, da nisi izkusila socialne anksioznosti.

Z navezovanjem stikov res nimam težav. Ne vem natančno, čemu bi to pripisala. Vedno pa vstopam v odnos z drugimi z optimizmom.

Veliko sodeluješ s tujimi univerzami. Za kakšne vrste stikov gre? Katere so najdragocenejše izkušnje, ki si jih imela v okviru tega sodelovanja?

Gre za sodelovanje v okviru Erazmus mobilnosti učiteljskega osebja, ki je financirano s strani Evrope. Naša fakulteta ima sklenjene sporazume z več evropskimi univerzami in za te lahko kandidiram. Udeležila sem se več takih gostovanj in imam zelo pozitivne izkušnje. Poleg predavanj, izmenjave strokovnih mnenj, ogleda uspešnih šolskih praks je obisk namenjen tudi dogovarjanju o skupnih projektih….Ravno letos sem bila uspešna pri pridobitvi mednarodnega raziskovalnega projekta, ki je nastal prav na osnovi takšne izmenjave. Dragocena pridobitev je tudi sodelovanje na podiplomskem študiju, kot je na primer somentorstvo tujim študentom-doktorandom.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta s kolegicami in kolegom na tujih univerzah.

Katera sporočila bi vseboval tvoj reklamni spot, namenjen slovenskim študentom, zakaj izkoristiti možnost Erazmus izmenjave in odditi vsaj za nekaj mesecev na tujo univerzo?

PRILOŽNOST PONUJENA, NE VRNE SE NOBENA!

Na naslednji spletni strani si lahko pogledate vtise študenta o izmenjavi študentov:

http://www.pef.um.si/251/studenti+o+izmenjavi

Zaradi službenih poti si večkrat odsotna od doma. Te mož Aleš in hčerki Katja in Mateja zelo pogrešajo ali se kar dobro znajdejo, ko »mačke« ni doma? ☺ Meniš, da je delovno mesto univerzitetnega učitelja/ice in raziskovalca/ke težje izvedljivo, če si ženska kot moški?

Družina se je na moje odhode že kar navadila. Kdaj pa kdaj me kdo tudi spremlja. Tolaži me, da sta dekleti že odrasli in samostojni, mož pa toleranten, razumevajoč in potrpežljiv. Menim, da je delo univerzitetne profesorice težje, še posebej, če izhajam iz svoje izkušnje. Namreč veliko (sploh v začetnem obdobju službovanja) je bilo odrekanja na račun otrok in družine, ki sem jo vedno postavljala na prvo mesto.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta z družino.

Sama se večkrat ozrem nazaj in žal mi je za izgubljenimi priložnostmi. Imam vtis, da to zate ne velja. Življenje »jemlješ z veliko žlico«. Ukvarjaš se s športom (tečeš, plavaš, smučaš, plešeš, krmiliš čoln…), obiskuješ kulturne prireditve (gledališke, operne, baletne in simfonične predstave, proslave, bralne večere…), potuješ službeno ali z družino, udeležuješ se fakultetnih in univerzitetnih prireditev, srečanj sodelavcev in sodelavk, obveznih in neobveznih predavanj, skrbiš za družino, se družiš s prijateljicami in prijatelji…Gotovo sem še kaj izpustila. Predstavljam si te, da boš še pri stotih letih še vedno aktivna in predvsem zadovoljna s sabo in svojim življenjem. Je aktivnost, druženje, igrivost recept za srečno življenje?

Zlatka, najprej hvala za kompliment. Dejstvo je, da me veliko stvari zanima in mi kar zmanjkuje časa za vse, kar bi rada še počela. A moram priznati, da sem zadovoljna z življenjem, ki ga živim. Kot psihologinja si kar dobro izpostavila dejavnike za srečno življenje. Upam in želim, da ostane tako še naprej!

Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta uživa v zimskih športih.

Foto: Vlasta v družbi sodelavk s Pedagoške fakultete: Marije, Zlatke, Majde Sch., Majde E.N. in Olge.

Ker je imeti težave človeško, te vprašam, kako jih ti premaguješ in ne glede na njih ohranjaš optimizem in dobro voljo?

Sama ugotavljaš, da ni življenja brez težav. Vesela sem, da do sedaj še nisem imela večjih zdravstvenih težav! Pri ostalih pa izhajam iz tega, da se je pač nekaj moralo zgoditi tako, kot se je, in poskušam najti tudi v tem kaj pozitivnega. Lahko bi rekla, da me vodi rek: »Za dežjem vedno posije sonce!«

Svet se spreminja, tudi narava in družba. ☺ Misliš, da bi nas moralo biti strah prihodnosti in tega, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci in vnuki?

Ob vsem vedenju, kar se dogaja z našim planetom in na njem, me je res strah, kako bodo živeli naši otroci, vnuki. Upam lahko le, da jim bo še prizaneseno.

NAM ZAUPAŠ svojo največjo željo/želje?

Nimam velikih želja! Naj zaključim z rimo, ki se mi kar poje: »Življenje je lepo, če ga živiš tako, kot ponuja se samo, in ne, da drugega želiš!«(Alenka Godec)

Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta z družino na potovanju.

KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

ŽIVLJENJE, POLNO PRAVLJIC

Objavljam pogovor s službeno kolegico prof. dr. Dragico Haramija, habilitirano za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Opisala bi jo kot odločno, z jasnimi stališči, razumnimi predlogi in vedno dejavno. Všeč mi je bilo, da je bila takoj pripravljena sprejeti povabilo, da odgovori na nekaj vprašanj za blog. Kot boste prebrali, se ukvarja s toliko rečmi, da ni težko razumeti, da sva fotografije posneli kar med slavnostno podelitvijo diplom in magisterijev. Ko je na podelitvi prebrala oceno naloge svoje kandidatke, sva posneli fotografije, potem pa se je hitro vrnila na prireditev. Na spletu lahko o njej preberete naslednje: Od leta 2011 je predsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS; je članica Društva slovenskih pisateljev (od 2004 strokovna sodelavka pri nagradi desetnica, od 2015 članica Upravnega odbora DSP); od leta 2002 je članica mednarodnega odbora simpozija Zlatni danci na Filozofski fakulteti Univerze v Osijeku, Hrvaška; od leta 2007 je članica Upravnega odbora IBBY Slovenija; dva mandata (od 2009 do 2014) je bila članica žirije (tri leta predsednica) za nagrado večernica; v letih 2014 in 2015 je bila predsednica žirije Nagrade Kristine Brenkove za najlepšo slovensko slikanico. Bila je namestnica glavnega in odgovornega urednika (2009–2011) in glavna in odgovorna urednica (2011–2013) Revije za elementarno izobraževanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, prodekanja za znanstvenoraziskovalno in umetniško dejavnost na Pedagoški fakulteti UM (2011–2013). Sodeluje v številnih raziskovalnih projektih doma in na Hrvaškem. Redno objavlja znanstvene članke, piše poglavija v monografijah in samostojne znanstvene monografije.

Se motim, če rečem, da je tvoje življenje pravljično?

Ni pravljično, je pa polno pravljic. Ukvarjanje s teorijo pravljic – žal – še ne pomeni, da bi se ta spomin žanra o nagradi za dobro in kazni za slabo, zelo poznal tudi v življenju. Zdi se mi, da živimo v precej čudnem času, ko je zelo veliko ljudi izgubilo »kompas« o tem, kaj je prav in kaj se spodobi.

Si nosilka številnih funkcij. Predvidevam, da jih večina bralcev bloga slabo pozna, zato te prosim, da kratko opišeš svoje delo in predstaviš tematiko svojih publikacij (preko 300 enot, med katerimi je kar osem monografij).

Poklicno se ukvarjam s preučevanjem mladinske književnosti: to je večinoma lepo delo, saj je glavnina knjig za otroke in mladostnike prijaznih, razigranih. Obstajajo seveda tudi problemske teme, s katerimi se ukvarjam, največ s smrtjo in holokavstom. Zdi se mi, da bi si vsak od nas moral enkrat v življenju odgovoriti, na kateri strani ograje bi se znašel v sprevrženih vojnih razmerah. Tudi v prostem času se pravzaprav ves čas ukvarjam s knjigami. Sem predsednica Društva Bralna značka Slovenije ZPMS, v okviru katerega koordiniram (seveda ne sama) delo približno 6.500 mentorjev branja in 150.000 bralcev. Pomembno se mi zdi, da vedno več vrtcev uvaja Bralno značko, sodelujejo pa tudi vse slovenske osnovne šole in slovenski otroci v zamejstvu, zdomci, izseljenci. Vsako leto pripravim simpozij in izobraževanje za mentorje, pripravljam prijave za razpise, pišem spremna besedila za knjige … vse, kar kot prostovoljka pri Bralni znački pač lahko naredim, da branje nemoteno poteka. Sem tudi članica dveh upravnih odborov, in sicer v Društvu slovenskih pisateljev in Slovenski sekciji IBBY (to je nacionalna sekcija svetovnega združenja za mladinsko književnost).

Pa se vrniva k pravljicam. Katere si imela kot deklica najraje? Kako so vplivale nate?

Hmmm, seveda bom navedla tri – ker so dobre reči vedno tri in ker je to ljudsko število … Najbolj moja je pravljica Zvezdni tolarji bratov Grimm z ilustracijami Mare Kraljeve: deklica vse razda, za svojo dobroto pa je poplačana. Andersenova pravljica Mala morska deklica je bila zame lepa in grozljiva hkrati: še danes me ob njej preveva tisti občutek, da se – čeprav nekdo naredi vse prav, okolica (ljudje, seveda) pa to namerno spregleda – človek spremeni v morsko peno, postane neviden. Veliko pozneje sem prebrala Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra, v katerem znameniti filozof in pisatelj utemeljuje izvor zla. Tretja knjiga, ki mi je bila v otroštvu neizmerno všeč, je zbirka kratkih fantastičnih pripovedi Moj prijatelj Piki Jakob Kajetana Koviča, to je prva knjiga, ki sem jo čisto sama prebrala.

Kolikšen in kakšen vpliv ima mladinska literatura na razvoj posameznika? Vemo, da s pomočjo literature pridobivamo znanja in védenja, kolikšen pa je vzgojni pomen literature?

Dobra knjiga ni namenjena zgolj vzgajanju, zato bi bilo napak ocenjevati književnost s stališča »uporabnega« znanja. Vrhunska literatura namreč ob spoznavni funkciji odpira tudi etično in estetsko plat. Mladinska književnost, ki je nadpomenka za otroško in mladinsko v ožjem pomenu (torej najstniško) književnost, deloma pa tudi književnost za mlade, je zelo raznolika. Naslovnik (otrok, mladostnik) namreč zori, odrašča, zato je prav, da bere kaj zabavnega, kaj poučnega, predvsem pa dela, ob katerih (nevsiljivo) spoznava drugačnosti in jih zato morebiti lažje sprejema. Postaja toleranten človek. Postaja razgledan v različnih kulturah. Sprejema razlike, se jih ne boji, razvija strpnost.

Mu lahko pomaga premagovati žalost, jezo, strah ali je možno, da ta čustva literatura tudi povzroči?
Kakovostna književnost nas predvsem utrjuje v prepričanju, da nismo edini … knjige, ki so jih napisali ljudje v različnih obdobjih in v različnih prostorih, nam pripovedujejo o načinih človekovega bivanja. Govorijo o smislu življenja. Ali je to tolažba? Odgovor? Rekla bi, da razmislek o tem, kdo smo. V mladinski književnosti je predvsem problemska književnost tista, ki razkriva različna razpoloženja in ravnanja: včasih kakšnega literarnega dela ni lahko brati, saj je že sama tema »naporna« (npr. posilstvo, nasilje med vrstniki ali v družini, smrt).

So lahko knjige tudi slabe? Če da, kaj storiti z njimi?

Veliko knjig, ki izhajajo, ni kakovostnih: vsebujejo npr. stereotipe, predsodke, preveč poenostavljajo kakšno reč. Takih knjig se je najbolje izogniti. Nisem za prepovedovanje, pa tudi ne za negativno kritiko; prava pot se mi zdi, da hvalimo kakovostna literarna dela in jih priporočamo v branje.

Misliš, da bi bilo prav, da bi otroško in mladinsko literaturo brali tudi odrasli? Zakaj?

To je nujno, sicer pa najboljše knjige nimajo starostne omejitve! Pismenost se prenaša iz roda v rod. Kaj želimo odrasli prenesti na mlado generacijo? Vzgojitelji in učitelji bi morali poznati sodobno literaturo, prav tako starši. V problemski literaturi se včasih skriva ključ za pogovor o stiskah, o pogledu na svet, o človekovem obstoju in bistvu njegovega življenja. Slabe knjige bralcu ne zastavljajo tehtnih vprašanj, niti ne dajejo premišljenih odgovorov.

Ti bereš vse – literaturo za otroke, mladostnike in odrasle- verjetno zaradi poklicne obveznosti in hkrati lastnega zanimanja ter veselja. Predstavljam si te udobno zleknjeno v fotelju s spodvihanimi nogami in knjigo v rokah, na mizici ob fotelju kozarec hladne Coca Cole, zvočna kolisa iz radia, … Nenadoma vstaneš, pohitiš v kuhinjo in pristaviš juho ter se spet vrneš h knjigi. Zmoti te telefon. Kliče te tajnica iz službe in te sprašuje, kdaj naj skliče sestanek. Potem pa nadaljuješ svoje »potovanje skozi branje«. ☺ Se motim? Kdaj bereš in kakšno okolje za branje ti najbolj ustreza? Za branje si je treba vzeti eno muco časa?

Za ljudi si je treba vzeti za eno muco časa, ker je potem svet bolj mehak, pravi Bina Štampe Žmavc v pravljici Muc Mehkošapek. Gojim dve vrsti branja leposlovja: za službo, ki nima zgoraj opisane »romantične« podlage – berem doma za pisalno mizo ali v knjižnici in sproti delam analizo prebranega; v prostem času berem predvsem književnost za odrasle, navadno zvečer. Ob branju imam rada tišino, čeprav imam drugače zelo rada glasbo. Nimam tajnice in nihče me ne vpraša, kdaj bi mi ustrezal kak sestanek, juho znam skuhati.

Bereš kdaj tudi na glas? Ti je pomemben zven besed?

Glasno branje je seveda pomembno: večkrat kaj preberem na predavanjih, rada berem mlajšim otrokom in opazujem njihovo čudenje svetu, spravljenem v knjige. Zven besed je prav pomemben v poeziji. Zaradi zvena besed hodim na literarne večere, da slišim zven avtorja skozi njegovo pripoved.

Hitro branje ali poglobljeno, morda večkratno branje. Kaj bi izbrala?

Izbrala bi poglobljeno branje, a je že tako, da se naša življenja vrtijo hitro, zato je treba včasih tudi brati hitreje, kakor bi si želela. Večkratno branje je pri meni povezano s pisanjem knjig in člankov.

Si tudi sama kdaj pisala ali si izmišljala pravljice za svojega ali druge otroke?
Ne, nikoli nisem imela tovrstnih ambicij.

Kdaj si se prvič srečala z Bralno značko in kako se je razvijal “vajin odnos” ☺?

Za Bralno značko sem začela brati v prvem razredu, brala sem ves čas OŠ (če bi bilo to danes, bi prejela potrdilo, da sem zlata bralka). Kot predavateljica mentorjem za spodbujanje branja sem pri Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS začela po šolah in vrtcih predavati pred kakšnimi petnajstimi leti. Zdaj teče drugi mandat mojega predsednikovanja. To je lepa funkcija – naporna, a lepa: srečevati otroke in odrasle, ki radi berejo, so odprti, nasmejani, radovedni … boljše funkcije ni! Tudi zdaj berem za Bralno značko za odrasle, in sicer svoj bralni seznam oddam v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju.

Si na srečanjih z otroki doživela kaj takšnega, kar se ti je še posebno vtisnilo v spomin?

Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale. Feri Lainšček dobro pravi, da so namreč naša življenja sestavljena iz zgodb, zato jih pripovedujemo in poslušamo. No, nekateri ne znajo poslušati, tistim se zdi, da vse vedo in tudi knjig ne rabijo.

Koliko in kaj ti pomenijo osebni stiki z ustvarjalci: pisci in ilustratorji?

Več se seveda družim s pisateljicami in pisatelji. Z njimi delam pri Bralni znački in pri Društvu slovenskih pisateljev. Osebni stiki so dragoceni: naučili so me, ti stiki, da nikoli nikogar ne vprašam, kaj je »želel pesnik povedati s to pesmijo«. To vprašanje se mi zdi smrt literature: vedno se mora bralec vprašati, s čim je delo nagovorilo njega.

Se strinjaš, da lahko ilustracija bralca pritegne ali odvrne od slikanice, knjige? Če bi jaz v prodajalni izbirala slikanico, bi gotovo ilustracija pomembno vplivala na to, katero bi sploh vzela v roke, si jo ogledala in nazadnje odnesla domov. Pa me zanima, ali je kdo preučeval, kakšne ilustracije otroke privlačijo in ali obstaja razlika v priljubljenosti ilustracij glede na spol in starost bralcev? Bi lahko trdili, da je v določenem zgodovinskem času in določeni kulturi določen stil ilustracij bolj moden kot drugi stil?

Seveda se ilustracije razvijajo skozi obdobja, tudi popularnost nekega ilustratorja je povezana s tem. Kar je problem v sodobni družbi, ki je izrazito vizualna, je, da umanjkajo kriteriji kakovosti. Pri istem besedilu, ki ga ilustrirajo različni ilustratorji, si otroci kot všečno slikanico pogosto izberejo nekakovostno (npr. s svetlečimi elementi, preveč podrobnostmi). Raziskave o priljubljenosti ilustracij seveda obstajajo; na kratko: običajno tisto, kar strokovna javnost ovrednoti kot kakovostno, ni splošen okus. Slikanice je treba brati celostno: besedilo in ilustracija šele skupaj podajata celotno zgodbo.

Sodeluješ z najino kolegico na fakulteti, dr. Janjo Batič. Nam lahko opišeš vajino sodelovanje?
Slikanice zahtevajo medpredmetno povezovanje, zato je sodelovanje literarne zgodovine in likovne umetnosti nekako naravno. Vsaka od naju v analizo prinese svojo stroko, zato so analize bolj poglobljene. Takšno sodelovanje zahteva prilagodljivost in spoštljiv strokovni in osebni odnos.

Poznaš tudi tujo mladinsko književnost. Kam na lestvici kakovosti bi lahko uvrstila slovensko mladinsko književnost? Ali ima tuja književnost vpliv na slovensko?

Svet je seveda zelo povezan, zato naša književnost ni nikakršna izjema. Nanjo vplivajo veliki sodobni avtorji, kanon književnosti pa je kulturni zemljevid človeštva. Slovenski avtorji so – kakor povsod po svetu – nekateri zelo kakovostni, drugi manj.

Veliko imaš stikov s študenti. Kakšen odnos do leposlovja imajo današnji mladi na prehodu v odraslost? So elektronski mediji izpodrinili tiskano knjigo? Pisem ne pišejo, knjige pa še berejo ali takrat, ko se to od njih zahteva, poiščejo na spletu odlomke?

Študentje imajo različen odnos do književnosti in knjig: nekaterim je odveč, drugi v njej uživajo. Seveda bi bilo všečno, če bi se zavedali, da bodo kot pedagoški delavci vse svoje poklicno življenje bralni zgled otrokom. Mislim, da elektronski mediji niso izpodrinili tiskanega leposlovja, to kažejo tudi napovedi, ki se tičejo tiska: v elektronsko založništvo se selijo večinoma znanstvena dela, beletristika še vedno prevladuje na papirju. Sicer pa vsebina ostaja enaka, le medij je drugačen, problem nastopi, ko nekdo ne bere, pa bi (zaradi službe) moral. V najnovejši raziskavi o knjigah in bralcih v Sloveniji iz leta 2014 najdemo podatek, da 38 % odraslih ne bere.

Kako danes na bralne navade mladih in odraslih vpliva šola? Leta 1996 si zapisala, da je toleranca do izbranega branja v osnovnih šolah nizka, da imajo učenci malo možnosti pri samostojni izbiri brane literature. Na osnovi tvojih referenc, zapisanih v bazi Cobiss, sklepam, da opozarjaš na teme, ki so v šoli prezrte (detektivke, avanturistična književnost, miti, holokavst, otroci s posebnimi potrebami, otroci begunci …).

Šola je prostor, ki mora vsem otrokom nuditi dobre pogoje za razvoj bralne pismenosti, predvsem pa učencem in odraslim vedno znova sporočati, da je branje dejavnost, ki jo človek razvija vse življenje. Branje človeku omogoča, da spoznava svet in se o njem uči; s »svetom« mislim na tem mestu celotno znanje, ki ga človeštvo premore. Brez branja ni napredka, to ni puhlica, temveč dejstvo. V dvajsetih letih se je v šolah marsikaj spremenilo, učni načrti so veliko bolj odprti, od posameznega vzgojitelja ali učitelja pa je seveda odvisno, kaj bo ponujal v branje otrokom.
Menim pa, da:
– Imajo predšolski otroci pravico do tega, da jim nekdo bere, zato potrebujejo posebno pozornost družbe, da jim to omogoči.
– Otroci in odrasli s posebnimi potrebami potrebujejo posebno pozornost, zato se zdi edina prava pot, da družba skrbi za knjige, ki so zanje dostopne (lahko branje, knjige v brajici ipd.).
– Otroci in odrasli priseljenci in begunci potrebujejo posebno pozornost, da se znajdejo v jeziku in družbenih normah države, kamor so se priselili, zato potrebujejo strpno medkulturno okolje.
– Vsi otroci in odrasli, ki so kakorkoli izključeni, potrebujejo posebno pozornost, da bi se lažje vključili v družbo.
– Imajo vsi ljudje pravico do pismenosti, ker je ta ključ do znanja.

Fotografirala sem Zlatka.

CAMINO: SREČA JE TUKAJ, Z NAMI

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Z veseljem v vsak nov dan
Z veseljem v vsak nov dan

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Kako skrivnostna je hoja po megli

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Po nevihti v Pirenejih

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti
Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Na Poti
Na Poti

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Na Poti se srečuješ s peregrini
Na Poti se srečuješ s peregrini

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš...
Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš…

 

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Jutro drugega dne hoje
Jutro drugega dne hoje

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

Neskončna Via Aquitania
Neskončna Via Aquitania

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

 

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrine povezuje klic Camina
Peregrine povezuje klic Camina

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Okopana v zlatu
Okopana v zlatu

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Na Caminu je vse potencirano
Peregrini so povezani z naravo

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Na Caminu je vse potencirano
Na Caminu je vse potencirano

 

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Samo slediš rumenim puščicam
Samo slediš rumenim puščicam

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

image
Na Caminu je tudi pijanost potencirana

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

Svoboda
Svoboda

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

 

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Sončno vreme na Mezeti
Sončno vreme na Mezeti

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

V nekem albergu so nam ob veganski večerji priredili tudi koncert

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Počitek po popoldanski malici
Počitek po popoldanski malici

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Z žafraniko porumenjena španska rižota
Z žafraniko porumenjena španska rižota paella

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre
Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre

 

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave
Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

DSC_0901
Še 592 km do Santiaga

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Še vedno vztraja
Še vedno vztraja ves suh in posušen

 

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

DSC_0860
Še dobrih 160 km do Santiaga

 

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil
Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil

 

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v santiagu
Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v Santiagu

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Svežina za stopala
Svežina za stopala

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Jakobovo pot obeležujejo številni križi
Jakobovo pot obeležujejo številni križi

 

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

DSC_0268 (2)
Kar nekaj parov hodi po Caminu

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

0 km do konca sveta
0,00 km do konca sveta

 

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.

DSC_0807
Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se.

ODLOMEK ŠE NEOBJAVLJENE KRIMINALKE AVGUSTA DEMŠARJA

V predhodnem prispevku smo objavili intervju z Avgustom Demšarjem, piscem kriminalnih romanov. Če ste morda intervju prezrli, kliknite na https://50odtenkov.com/2016/04/03/avgust-demsar. Tokrat smo želeli razvozljati, kakšen je ta skrivnosten pisec kot oseba. Nam je uspelo? Za posladek pa objavljamo še odlomek njegovega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana.

Bodiva malce šaljiva. Katere besede v paru te bolje opisujejo:
– hoja: a) makadam b) asfalt
– platnice knjige: a) mehke b) trde
– glasba: a) poslušati b) peti, izvajati ali komponirati
– počitnice: a) gore b) morje
– novice: a) časopis b) televizija
– slava: a) zanimivo b) breme
– oblačila: a) eleganca b) udobje
– potovanje: a) letalo a) avto
– jutro: a) kava b) čaj
– fotografija: a) črnobela b) barvna
– letni čas a) pomlad b) jesen
– dobro počutje: a) mesto b) podeželje
– samota: a) boli b) vrednota
– vonj: a) sivka b) ženska nočna krema
– vraževerje: a) norost b) skrivnost

ZAUPAJ NAM, prosim, še kratek odlomek iz tvojega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana, ki bo spodbudil našo radovednost in željo prebrati ga od prve do zadnje besede, morda celo dvakrat. ☺

Roman, ki bi mu lahko rekli »moja nova kriminalka« in je tik pred izidom, je politično obarvana detektivska zgodba z naslovom Pohorska transverzala. Ker je bil pred par dnevi z odlomki predstavljen v okviru prireditev Prebranec na Metelkovi v Ljubljani, in ker je prebrano objavljeno tukaj https://www.facebook.com/Avgust-Dem%C5%A1ar-194228164828/, sem raje za konec izbral kratek odlomek iz še ene knjige, ki nastaja. Gre za – seveda – spet kriminalko, tokrat za verzijo podžanra, imenovanega skrivnost zaklenjene sobe https://en.wikipedia.org/wiki/Locked-room_mystery . Knjiga ima delovni naslov Otok, osredotoča pa se na razmerje štirih parov, ki se znajdejo skupaj na dokaj osamljenem otoku. Izbral sem kar začetek prvega poglavja.

Otok – prvo poglavje (odlomek)
Prva sta prispela Ana in Boris. Na Otok sta prišla s trajektom ob osemnajstih. Vožnja je bila kratka, morje mirno. Tudi ozračje je bilo negibno, a na palubi je vseeno rahlo pihljalo. V podpalubju manjšega trajekta je ob Borisovem golfu stalo le še kakšnih deset osebnih avtomobilov, dva bela dostavna kombija in svetleč potovalni Harley Davidson. Ko sta malo prej zapuščala avtomobil in se podajala na palubo, si je Boris Harleya nekaj časa ogledoval in ob tem nerazumljivo brundal.
V tem trenutku sta Ana in Boris spet na trdnih tleh. Stojita ob robu kamnite ograje na terasi mogočne hiše in preko bujnega rastja zreta navzdol v zaliv in ven na morje. Prevzeta sta od prijetnega občutka, ki se človeka poloti, ko po večurni vožnji prispe na cilj svojega dopustovanja. Vesten človek v tem trenutku postori naslednje. Najprej najde senco za avtomobil. To se mu zdi pomembno, da je avto parkiran v senci, da se pločevina in gume ne mučijo na žgočem soncu. Če ni sence, pred gume namesti popendekle, a to ni isto, senca je le senca in dobre apartmaje se ocenjuje najbolj po tem. Če ima človek avto lepo v senci je ves čas dopusta lahko bolj sproščen. Ko avto zapelje v senco, počaka nekaj trenutkov, preden ugasne motor. Da se olje nateče v karter. Tudi to je pomembno, stanje mašine, ker če paziš, lahko imaš preko dvesto petdeset tisoč kilometrov in ni nobenega problema. Po avtomobilu se človek posveti sebi. Ne, ne loti se praznjenja prtljažnika, odnašanja potovalk v sobo, prelaganja mesa iz hladilne torbe v zmrzovalnik, ampak vse skupaj pusti in odide do morja. Ustopi se ob robu kopnega in se čez vodo zazre proti neskončnemu obzorju. Sapice mu prijetno hladijo razgret hrbet in vrat, v zraku se mešata vonj soli in svežine, iz krošenj primorskih borovcev se razlega žaganje škržatov. No, v takem človeku do popolne sreče manjka samo še nekaj: en hladen, ledeno mrzel pir.
»Kam pa greš?« Ana se je obrnila k Borisu, ki se je po njenem mnenju malo prehitro odmaknil od čudovitega razgleda.
»V hladilno torbo si grem po en mrzel pir.«
»A ne bi počakal, da se najprej pozdravimo in boš pol pil?«
»Imaš prav,« je odvrnil Boris, ki mu je v ožilje že lezla primorska sproščenost, zaradi česar je preslišal ženin sitni ton, »prinesel bom dva, še enega za Paula.«
Ko se je Boris v vsaki roki noseč po eno pločevinko Uniona vrnil na teraso, je ob Ani stal par, njuna gostitelja v naslednjem tednu. Ana se je objemala s Pavlino, njen mož Paul je čakal, da pride na vrsto za rokovanje. Zdaj, roko na srce, Boris Pavline in njenega moža kaj prida ne pozna. Pavlina je ena od tistih Aninih prijateljic, za katere se pretirano ne zanima, in Paula, njenega moža, je videl vsega dvakrat v življenju. A tako blizu morja in škržatov pregrade padejo, vsaj človek ima tak občutek.
»Paul, zdravo,« je rekel Boris, moškemu pred seboj v roko potisnil pločevinko, odprl svojo, pošteno nagnil, odpil, rekel aaaaaa, si z notranjo stranjo dlani obrisal usta, potlačil spahovanje in namesto tega rekel: »Mater se prileže po dolgi vožnji.«