KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

CAMINO: SREČA JE TUKAJ, Z NAMI

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Z veseljem v vsak nov dan
Z veseljem v vsak nov dan

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Po nevihti v Pirenejih

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti
Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Na Poti se srečuješ s peregrini
Na Poti se srečuješ s peregrini

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš...
Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš…

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Jutro drugega dne hoje
Jutro drugega dne hoje

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

Neskončna Via Aquitania
Neskončna Via Aquitania

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrine povezuje klic Camina
Peregrine povezuje klic Camina

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Okopana v zlatu
Okopana v zlatu

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Na Caminu je vse potencirano
Peregrini so povezani z naravo

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Na Caminu je vse potencirano
Na Caminu je vse potencirano

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Samo slediš rumenim puščicam
Samo slediš rumenim puščicam

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

image
Na Caminu je tudi pijanost potencirana

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

Svoboda
Svoboda

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Sončno vreme na Mezeti
Sončno vreme na Mezeti

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Počitek po popoldanski malici
Počitek po popoldanski malici

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Z žafraniko porumenjena španska rižota
Z žafraniko porumenjena španska rižota paella

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave
Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

DSC_0901
Še 592 km do Santiaga

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

DSC_0860
Še dobrih 160 km do Santiaga

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil
Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v santiagu
Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v Santiagu

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Svežina za stopala
Svežina za stopala

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Jakobovo pot obeležujejo številni križi
Jakobovo pot obeležujejo številni križi

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

0 km do konca sveta
0,00 km do konca sveta

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.

DSC_0807
Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se.

NAREDILI SO PANJ IZ KATEREGA SE STALNO CEDI MED

Moj sin Gašper je že od malega čebelar. In že od malega nikoli in nobenemu ne kupi darila. Ker pa ima vsako pravilo izjemo, ki ga potrjuje, je tudi Gašper enkrat naredil izjemo. V sedmem razredu je prihranil žepnino, se odpravil v Celje v čebelarsko trgovino in možu za rojstni dan podaril zaščitni klobuk z mrežico za čebelarjenje. Mož je razumel namig, ga poprosil, da ga uvede v čebelarjenje in danes imam pri hiši dva čebelarja.

Gašperja sem prosila, da mi zaupa kaj o čebelah in čebelarjenju. Popeljal me je skozi panj, mi  predstavil čebeljo družino in opisal njihovo delitev dela. 

Gašper, kdaj in kako to, da si se navdušil za čebelarstvo?

Za čebelarstvo sem se navdušil pri svojih dvanajstih letih na prijateljevo idejo naj se pridružim čebelarskemu krožku, ki je potekal na osnovni šoli Ob Dravinji, katero sem obiskoval. Maks Tajnikar nas je kot mentor poučeval o biologiji čebel in nam prikazal vsa čebelarska opravila kot so čiščenje satovja, ožičenje okvirjev, pregledovanje družin, skrb za družine ter čebelarjevo najboljše opravilo, točenje medu.

IMG_0161

Moj čebelar Gašper

In kdaj si s čebelarstvom krenil na svojo pot?

Za rojstni dan sem za darilo dobil svoj prvi panj in vanj naselil čebeljo družino. S tem se je začela moja čebelarska samostojnost. Stalno sem nadgrajeval število čebeljih družin, v Halozah sem postavil svoj lastni čebelnjak z devetimi čebeljimi družinami, z letošnjim letom pa sem postavil nekaj samostoječih nakladnih panjev na idilično lokacijo ob ribniku v bližini Slovenskih Konjic. Včasih so vsi  čebelarji postavili tudi svoj čebelnjak, načrte zanje so izdelovali tudi arhitekti. Slaven je Plečnikov čebelnjak v Pragi. Danes se čebelarji množično odločajo za postavitev samostoječih nakladnih panjev.

FB_IMG_1443429114032

Čebelnjaki so evidentirani

Kaj pa vse obsega delo čebelarja?

Delo čebelarja poteka skozi celo leto in je odvisno od letnega časa . Spomladi moramo pripraviti čebeljo družino , skrbeti za dober in hiter razvoj družine, pri čemer jim pomagamo s spomladanskim dražilnim krmljenjem. Do glavne paše, ko začne cveteti akacija, morajo biti družine zdrave in močne. Če se panji hitro napolnijo, je treba paziti, da se čebele ne izrojijo. Po končani paši se med iztoči. V visokem poletju čebele že skoraj ne najdejo paše, zato mora čebelar začeti s krmljenjem čebel s sladkorno raztopino. Do 15.avgusta mora natočiti petnajst kilogramov sladkorja v vsak panj, da imajo čebele dovolj hrane, da preživijo zimo. Jeseni mora čebelar poskrbeti tudi za zdravljenje čebel proti varozi. Varoje so uši, ki se zaredijo v čebeljih ličinkah in jih poškodujejo do te mere, da se izležejo pohabljene čebele. Čebelar ima delo tudi pozimi. Očistiti mora okvirje satov, jih na novo ožičiti in vstaviti satnice. Prav tako mora očistiti in pobarvati panje.

Katero pa je tvoje najljubše čebelarsko opravilo?

Hmm. Moje najljubše čebelarsko pravilo je zagotovo spomladansko pregledovanje čebel in razvoj čebeljih družin, odkrivanje kje je kraljica ter spremljanje kako močne in zdrave so družine. Ko pogledam v panj, ki brenči od številnih in zdravih čebel, me preplavi veliko zadovoljstvo. To mi je nagrada za vložen čas in trud v čebelarjenje.

IMG_0154

Ob pogledu v panj me preplavi zadovoljstvo

Ko odpreš panj vse brenči od dela in življenja. Številčnejša je družina, srečnejši si. Kako pa je sploh sestavljena čebelja družina? 

Čebeljo družino sestavljajo čebele delavke, troti, to so prebivalci moškega spola ter glava družine matica, ki ji pravimo tudi kraljica. Matica nastane tako, da čebele iz zalege izberejo več ličink, ki jih začnejo hraniti z matičnim mlečkom. Iz teh ličink izbrank se izležejo matice. Tista, ki se izleže najprej, pregrizne ostale matičnike in na ta način prepreči, da bi se v panju razvilo več matic. Če se več matic izleže istočasno se pobijejo med seboj in ostane zmagovalka, najmočnejša, ki je prava kraljica saj jo delavke stalno negujejo, čistijo, hranijo. Matica se že na oko razlikuje od čebel saj je ožja in ima podaljšan zadek. Matica oddaja svojstvene feromone, ki jih čebele zelo dobro zaznavajo. Družine in dom v panju se tvori in prepoznava na osnovi matičnih feromonov.

Moje najljubše čebelarsko opravilo je pregledovanje čebel

V enem panju torej ostane samo ena matica. Tista, ki se izleže prva ali je najmočnejša, da pomori druge. Narava je poskrbela, da je kraljica najhitrejša in najmočnejša. Na kak način pa se matica oplodi, da lahko začne zalegati in gre čebelji rod naprej?

Po dobrem tednu, ko se izleže, odleti matica iz panja na paritveni let. Prvič in edinkrat zapusti panj, leti vse višje in višje, troti pa za njo. Nekateri omagajo, tisti ki jo ujamejo v višinah, pa jo oplodijo. Oplodi jo več trotov, eden za drugim. Njihov spolni organ ostane v matici, naslednji ga izvleče in pusti v njej svojega. Naravna selekcija poskrbi zato, da jo lahko oplodijo samo tisti najmočnejši, ki letijo najvišje. Matica in troti zapustijo panj samo enkrat , za paritveni let. Matica se vrne vanj oplojena in začne zalegati, troti poginejo, ker ne najdejo poti nazaj.

Prva in najmočnejša matica se oplojena od trotov, ki letijo najvišje vrne v panj, troti pa poginejo. Žalostna je njihova usoda. V SSKJ so tri definicije trota. Po prvi je trot čebelji samec. Ali tudi trote zaleže matica? Po čem se razlikujejo?

Troti so moške čebele, zalegajo jih čebele in ker so čebele neoplojene, je trotovsko jajčece neoplojeno jajčece. Trotovska zalega je večja, izvlečena iz čebelje celice. Trot je večji od čebele, hrani se z medom, samo je in nič ne dela. V primeru, da v panju ni matice, se razvije trotovska družina, ker so vsa jajčeca neoplojena.

Screenshot_2015-09-28-10-53-11-2

Vpogled v zadnjo stran panja

Po drugi definiciji je trot tisti, ki ne živi od lastnega dela. Pri čebelah živijo troti od dela čebel. Dokler svoje naloge ne opravijo in poginejo. Tiste, ki naloge ne opravijo pa čebele vržejo čez prag, da zunaj poginejo?

Ja, edina funkcija trotov je, da oplodijo matico. Trote, ki ostanejo na koncu čebelarske sezone v panju, čebele izvržejo iz panjev, da jih ne bi po nepotrebnem hranile čez zimo. Ja, ubogi troti, narava jim je dala samo eno nalogo in jih prikrajšala za vse ostale lastnosti, ki jih je dala čebelam. Trot nima razvitega vonja, zato trot, ko zapusti panj , ne najde poti nazaj in pogine.

Tretja definicija trota je, da je to omejen, neumen človek. So po čebeljih trotih dobili človeški troti ime ali je bilo obratno?

Ko slišimo besedo trot imamo vsi v glavi nekaj neumnega, butastega. Ljudje smo privzeli besedo trot za označevanje manj sposobnih, manj razgledanih ljudi. Najprej so bili čebelji troti, ki jim narava ni podarila vonja, da bi po oploditvi matice našli pot nazaj. Zato so začeli tudi omejenim ljudem praviti troti. Kakšno krivico delamo enim in drugim ! Če ne bi bilo trotov ne bi bilo čebel!

Kako pa poteka delovni dan čebel?

Če je dovolj toplo, začnejo čebele izletavati že ob sončnem vzhodu. Ozračje mora biti segreto na več kot 15 stopinj. Zjutraj najprej zapusti panj čebelja izvidnica, ki poišče ugodno čebeljo pašo za tisti dan. Ko jo najdejo, se vrnejo in pašnim čebelam s čebeljim plesom sporočijo kam se naj odpravijo. Čebele letijo do pet kilometrov daleč od panja, orientirajo se po soncu, razločijo pa samo nekatere barve. Čebele na cvetovih srkajo medičino, cvetni prah pa se jim oprime na noge. Večkrat dnevno se vrnejo v panj, kjer odložijo medičino v medišče. Pred mrakom se vse vrnejo v panj.20150924_092257

Gašper pri jesenskem krmljenju čebel

Povedal si, kaj je to čebelja izvidnica. Zaupal si mi, da imajo čebelnjaki poleg čebelje izvidnice, tudi čebelje patrulje.

Ja, vsak čebelnjak ima tudi svojo patruljo v kateri je nekaj čebel, ki čuvajo čebelnjak pred vsiljivci.Največji sovražniki čebel so sršeni in ose, ki pridejo v panj in morijo uboge čebele. Več čebel mora pičiti oso ali sršena, da so mu s svojim strupom kos in umorijo svojega napadalca.

Čebele stanujejo v panju. Slišim, da obstajajo različni panji, označeni z nekimi kraticami AŽ, LR….

Skozi zgodovino so se razvili različni panji. Najprej so čebelarili v drevesnih duplih, potem v čebelarskih koših z nepremičnim satovjem. Že Valvazor pa je začel opisovati v Slavi vojvodine Kranjske slovenske panje kranjiče s premičnim satovjem. AŽ panj je prostorsko omejen na dvajset satovnic saj ga ne moremo povečati tako kot nakladnega, z dodajanjem naklad, s čimer družini zagotovimo večji prostor. Langstroth-Rootov, LR panj je deljen v naklade zato lahko spreminjamo volumen panja. Najnovejša pogruntavščina je avstralski panj (Flow) iz katerega med teče sam, lahko bi rekli da se iz njega stalno cedi med brez mleka 🙂

20150924_092325 (1)

Nakladne panje z lahkoto prestavljamo

Čebele imajo svoje stanovanje v panju. Kako pa zgleda njihovo stanovanje od znotraj, imajo panj razdeljen v sobe? Kakšno pohištvo imajo?

Notranjost panja je napolnjena s sati. To so leseni okvirji, v katerega z žico pritrdiš satnico, na katero potem čebele zgradijo čebelje celice. Prvo opravilo čebele, ki se izleže,  je gradnja mladega satovja, ker imajo komaj izležene čebele najboljše voskovne žleze. V panj se sati zložijo v vrste, ki se jih med seboj loči z matično rešetko. Na ta način se omeji življenjski prostor matici, ki mora živeti in zalegati v spodnjem delu panja. Matična rešetka ima odprtine, ki so ravno dovolj velike, da skozi njih lahko prehajajo čebele v višja nadstropja, matica, ki je večja in ima podaljšan zadek pa ne. Temu spodnjemu delu panja, prvi etaži, pravimo plodišče. V višjem nadstropju je shramba medu, medišče, kamor hodijo pašne čebele odlagati medičino, ki jo ponoči z mahanjem kril in segrevanjem ventilirajo, da se izloči odvečna voda. Ko je čebelja celica polna primerno obdelanega medu, jo čebele pokrijejo z voskovnimi pokrovci.

FB_IMG_1443430148383

Odpiranje voskovnih pokrovcev pred točenjem medu

Kaj pa pozimi, so takrat panji prazni?

V zimskem času čebele večinoma mirujejo in z mahanjem s krili ogrevajo panj na 36 stopinj celzija tako da so panji polni skozi vse leto. Zimske čebele so bolj odporne, živijo celo tri mesece.

FB_IMG_1443429081663

Gašperjev čebelnjak v Halozah

Ko sem bila majhna mi je nekdo rekel, da po slikah na panjskih končnicah čebele prepoznavajo svoj panj. Ali to drži?

Panjske končnice so včasih poslikovali z raznimi čebelarskimi opravili. To je postala tradicija, ker so na ta način bili čebelnjaki lepši, druge funkcije pa to ni imelo. Čebela se namreč vrača v isti panj, ker voha feromone, ki jih izloča matica.

Slovenci smo čebelarji že od nekdaj, imamo tudi avtohtono vrsto čebel.

Ja, obstajajo različne pasme čebel, apis melifera carnica, po slovensko kranjska sivka, je avtohtona vrsta, ki slovi kot najbolj mirna in delovna vrsta, ki dobro prezimi saj med zimo porabi minimalno količino hrane. V srednjeevropskih državah je zaradi njenih dobrih lastnosti najbolj cenjena. Nekateri jo imenujejo tudi damska čebela.

IMG_0155

Kranjska sivka slovi kot najbolj delovna vrsta

Obstajajo različne vrste medu. Sortni med kot pravite čebelarji. Nikoli pa mi ni jasno kako čebele vedo, da morajo nabirati samo akacijo, da imamo akacijev med ali samo kostanj, da imamo kostanjev med?

Pri tem je odvisno kaj ta čas v naravi cveti saj se v panju pojavi največ medičine iz rastlin, ki v tistem trenutku najbolj  medijo. Ko cveti akacija, prevladuje v panju akacijeva medičina, po cvetenju ga iztočim. Takrat začne cveteti kostanj in čebele nabirajo pretežno kostanjevo medičino. V glavnem pridelujem akacijev in kostanjev med. Letos pa sem prvič pridelal tudi ajdov med, tako, da sem nakladne panje z mojimi čebelami odpeljal na delovne počitnice v bližino njive s cvetočo ajdo.

Ali med tudi prodajaš?

Lani ga zaradi obilnega deževja, nisem imel niti za lastno uporabo. Letos je bila bogata bera, zato ga tudi prodajam. Če ga kdo želi kupiti, me lahko pokliče na telefon 031 346 000.

INTERVJU S SLOVENKO, KI ŽIVI NA DUNAJU

1. Kako si se počutila, ko si se preselila na Dunaj, in kako se počutiš zdaj, ko Dunaj zapuščaš?

Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, ker sem se do sedaj vedno selila na boljše ali pa vsaj našla razloge da je tako; sledi faza prilagajanja in tesnobe, ko se človek vpraša, a mi je bilo tega treba; nakar se jaz osebno začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem (vsaj do sedaj) bila hvaležna usodi za vse doživeto. Iti z Dunaja pa me je malo strah, ker si mislim, da ne morem iti na boljše saj mesto slovi* po najboljši kakovosti življenja na svetu. Počutje je nostalgično, slovo od prijateljev bo boleče in selitev naporna.

2. Si imela kakšne težave pri privajanju na življenje na Dunaju?

Malo za šalo malo zares, sem se na lastnih napakah toliko naučila, da jih moram narediti še nekaj. Včasih je bolela duša, včasih trpela zdrava pamet in na žalost so se napake kar nekajkrat poznale tudi v denarnici. Kot takrat, ko sem morala vlomilce sama poklicati in jih mastno plačati. Ker sem se zaklenila ven in nisem mogla v stanovanje 🙂

3. Kako so te sprejeli Dunajčani in koliko imaš z njimi stikov? Koliko imaš stikov s priseljenci in kako se razumete?

Tako, da se s priseljenci odlično razumemo, saj vsi znamo srbsko 🙂 Na Dunaju se Balkan začne, pravijo. Res ne vem, kako so me sprejeli Dunajčani, ker redko koga srečam in ga tudi ne prepoznam, ker se samo pretvarja, da je Dunajčan. Letos so tudi na nacionalni televiziji (ORF2) priznali, da je na Dunaju vsak drugi meščan tujskega porekla. Da vam opišem le enega najbolj pristnih stikov: Prideva s hčerko v trgovino, kjer nama prijazno postreže starejša prodajalka oblečena v dirndl (narodno nošo). Ker se moja hči povsod in vedno pogovarja le v angleščini, tudi tokrat “zareže” po angleško. Na najino veliko presenečenje “potegne” prodajalka še v bolj pristni angleščini nazaj !? “Kako pa to, da vi tako dobro govorite angleško?” jo vpraša hči. “Saj sem pa Angležinja. ” ji le-ta odvrne.

4. Katere so najpomembnejše razlike, ki jih opažaš med Slovenci in Dunajčani (v njihovih navadah, prepričanjih, vrednotah, obnašanju ipd.)?

Da ne bom pristranska, ker Dunajčanov res ne poznam in se z njimi ne družim, se bom raje osredotočila na “javno sfero”, dogodke in odmeve. Po moji oceni je na tem področju   res bistvena razlika način, kako vlada stoletja stara država napram pubertetni Sloveniji. Odlikuje jih samozavest, spoštjivost in samohvala. Ne dvigujejo prahu po nepotrebnem, raje informirajo javnost kak dan kasneje, ko so uradne informacije usklajene in rešitve nakazane. Če je treba grajati, poročajo verodostojno in na kratko. Če pa je treba pohvaliti sosedne drzave, se znajo temu tudi povsem izogniti !? Ko pa jim kdo posebej sede v srce, npr. Tina Maze, bi jo pa kar posvojili in jo predstavijo, predvsem kot Korošico. Gledano na državnem nivoju se zavedajo stoletne zgodovine v kateri so vladali sosednjim narodom in na ta način na Dunaj privabljali obiskovalce. Zelo so gostoljubni in polno angažirani pri integraciji priseljencev – po jugoslovanski vojni jim je uspelo “udomačiti” 150 000 Srbov.

5. Posebej te moram vprašati, kako se oblačijo Dunajčanke in Dunajčani?

Kakor komu paše. Velja rek: ne moreš zgrešiti in ne moreš pretiravati. Npr. javne osebe se oblačijo zelo modno in jih ne moti, če so (trenutno) vsi po vrsti v svetlo modri barvi; pomembneži iz mednarodnih organizacij se, v skladu s protokolom, oblačijo klasično; mladi so barviti, kot povsod po svetu. In na koncu velja omeniti še dve skupini ekstremistov: klošarji in modni ekscentriki.

6. Kateri doživljaj z Dunaja ti bo ostal najbolj v spominu?

Veliko doživljajev se je nabralo. Bom opisala enega, ki je na nek način povezan s turizmom. Na stotine turistov se dnevno gnete okoli Štefanove cerkve, cesarjevih dvorov, muzejev, … da bi podoživeli zlate čase Habsburžanov. Na tisoče Dunajčanov pa vsako jutro sede v uBahn (podzemno železnico) in veselo na delo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je na podzemni želenici poleg mene sedela z ruto zakrita muslimanka, njej nasproti priletni  črnec in poleg njega svetlolasa deklica. Nacionalna barvitost je pač del vakdana. In nihče niti ne sluti, da v tem prepolnem vagonu pravzaprav povsem prikrito sedi “atrakcija”. To krhko, svetlolaso dekle je nihče drug kot Elisabeta von Habsburg – Lotringen. Tako rekoče ena izmed cesarjevih prestolonaslednikov. Preprosta srednješolka, ki živi daleč od slavne preteklosti.

7. Kaj je tisto, kar boš najbolj pogrešala, ko se boš preselila z Dunaja, in česa ne boš obžalovala?

Zagotovo bom pogrešala sedanje razgibano delovno okolje na Vienna International School**. To šolo so ustanovili Združeni narodi na podlagi Ameriške šole, ki je bila namenjena otrokom ameriških vojakov po drugi svetovni vojni. Danes ima šola prvovrstni mednarodni sloves in gosti 1400 otrok, ki pripadajo cca 90 različnim narodnostim. Starši so poslanci, poslovneži, pa tudi slavne osebe kot Fiona Swarovski. Ker se mednarodne šole zaključijo z IB diplomo (International baccalaureate), pouk poteka po specifičnem, za vse šole poenotenem curriculumu. Še posebej so mi pri srcu tri osnovne vrednote, ki jih privzgajamo otrokom: ceni samega sebe, spoštuj druge in ohranjaj naravo. Moja osebna investicija v tej zvezi je bila postdiplomska prekvalifikacija v knjižničarko, ki je nikoli ne bom obžalovala čeprav je bilo treba vložiti kar nekaj truda, časa in denarja. Pri vseživljenskem učenju je čar v tem, da v danem tenutku aktiviraš tiste vire, ki ti dajejo določeno prednost. Npr. moji učenci so izredno spretni na računalnikih dokler ne pride do problema. Običajno je dovolj, da pristopim, jih pomirim in prosim, da mi problem razložijo in že je rešitev “na dlani”, miška pa je ta čas seveda v mojih rokah.

8. Kaj bi svetovala ljudem, ki se selijo na Dunaj? Še vedno velja rek “ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj”?

Moj nasvet bi bil, nej se povežejo s sorojaki, ki že imajo osvojen “know how” in si bodo na ta način prihranili veliko časa  in nepotrebne jeze. Glede trebuha in drugih užitkov je to stvar življenskega sloga. Se da preživeti zelo poceni in se da zapraviti goro denarja. Pravzaprav ni treba živeti na Dunaju, da se spremenite v princesko vsaj za en večer. Pripravite cca 600 eur .Preko interneta kupite karte za enega izmed 400+ dunajskih plesov, se nakitite z večerno toaleto, pod roko še partnerja pa veselo “alle walzer”. Rezervirajte še solidni hotel in nepozabni vikend bo vaš!

  • raziskava Quality of living

** www.vis.ac.at.com