CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.space-stars-road-1920x1080

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.Kenneth-Edwards-IMG_8480PI_1373434157med

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.Moai_Under_the_Milky_Way,_Ahu_Tongariki,_Easter_Island

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.callis janus

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

DIGITAL CAMERA

POT

Cezar je vzkliknil Alea iacta est! , jaz pa v naši lepi slovenščini zapisujem Kocka je padla! Ustavila se je na stranici kjer ni šest pik, ampak šest črk: Camino. Kaj je to Camino?
Camino v španščini pomeni pot, se pravi kocka kaže romanje. Kaj je to romanje?

Romanje je koncept, star toliko kot človeštvo samo. Ljudje, vseh kultur in ver, pa tudi tisti brez kulture in brez vere, ljudje iz vseh zgodovinskih obdobij in iz vseh gospodarskih oblik, ne glede na raso, spol, položaj ali premoženjsko stanje, so bili romarji od nekdaj.Auf dem Weg

Ideja romarja nam pričara osamljeno podobo na neskončni cesti, s palico v eni roki in pravim ali namišljenim roženkrancem v drugi. Ta ikona, visoko na hribu, v daljavi, spomni na stiske, trpljenje, morda pokoro in če že ne na fizično, na duhovno izpolnitev človeka. Presega vsakodnevnost, v želji doseči nekaj več, nekaj, kar je drugače nedosegljivo, za naslednjim ovinkom, nagrada, ki presega naš vsakdanji kruh.
V prvem trenutku ostaneš brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu, kar je smiselnega, da bi se boril z mlini na veter, sledil glasu v noči, ali prividu na hribu?

Podoba romarja nam prikliče tudi slike krvavih žuljev, vnetih tetiv, od težkega nahrbtnika povešenih ramen, od pretirane hoje šepajoči korak. Pomankljiva higiena, mraz, blato, dež, snežni meteži in pripekajoče sonce. Spanje v izdihanem zraku in izdihanih zvokih ostalih romarjev.
V drugem trenutku si še vedno brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu udobju, da bi izpostavil telo bolečini, peklenskim vremenskim razmeram in izgubi intime pri spanju ?

In v tretjem trenutku dobiš odgovor: Niti eno, niti drugo sploh ni pomembno. Zadeva je zelo enostavna. Dobiš klic. Camino te pokliče. In ti določi kaj, ti da obljubo, da boš že ugotovil zakaj, ti pa se lahko samo odločiš kdaj in kako.
V naslednjem trenutku je padla tudi kocka, Cezar je prestopil Rubikon, jaz pa kupila letalsko karto za prvega aprila.
Se pravi, da sem na točki, kjer imam določen kaj, obljubljen zakaj, izbran kdaj, na vrsti pa je zelo obširen kako. Za Camino se ve, da je zelo nepredvidljiv. Ko prideš tja, te lahko sprejme, lahko pa te pošlje domov. In tistih, ki jih pošlje domov je bistveno več kot tistih, ki jih sprejme. In ker sem bila poklicana, si neizmerno želim klic uspešno izpolniti. Zato sem se odločila za obširne priprave, ker stojim na stališču, da je pri uspešnosti izpolnjevanja kakršnihkoli nalog, več kot devetdeset odstotkov v pripravi, nekaj odstotkov v izvedbi, nekaj malega, a nujno potrebnega, pa tudi v sreči. Še do danes pa si nisem edina ali so od mene odvisne samo prvi dve stvari, ali lahko kaj vplivam tudi na tretjo 🙂
Torej sem se lotila priprav. Začela sem spoznavati Camino zemljepisno, zgodovinsko, duhovno. Skozi izkušnje drugih. Kot kak požrešen knjižni molj sem se lotila knjig. Kot kak računalniški obsedenec brskanja po internetu. Kot kak dlakocepski pisar zapisovanja pomembnega. In v moji glavi in srcu se že oblikuje virtualna pot, ki ji bom sledila in jo, upam, da v celoti, doživela fizično in duhovno. Brez, da bi me Camino izpljunil.

GAUDEAMUS IGITUR

“Gaudeamus igitur “se sliši vzvišeno in svečano, tako kot se za zrelostne mejnike, ob katerih se poje, spodobi. Dijaki in študentje večine evropskih držav, jo s sedanjim besedilom prepevajo že skoraj 300 let. Latinščina zveni slovesno, modro, preudarno. Občutek imaš, da besedilo poje o o dolžnostih in odgovornostih, ki te čakajo, ko prestopiš prag odraslosti. Pa ni res. Pesem lahkotno poje o študentskem življenju, ki so jo že v času prvih univerz prepevali ob pitju piva. Šele kasneje je postala uradna himna številnih srednjih šol, univerz in študentskih skupin. Pesem spodbuja k uživanju življenja v “carpe diem” maniri. In prav je tako. Prehitro bo “vse nas krila ruša”, zato “veselimo torej se” in užijmo vsak trenutek vsakega dneva, ki nam je podarjen.

Veselimo torej se,                               Gaudeamus igitur.
mlada nam je duša,                            Iuvenes dum sumus.
veselimo torej se,                                Gaudeamus igitur.
mlada nam je duša,                            Iuvenes dum sumus.
po prijetnostih mladosti,                   Post iucundam iuventutem.
po nadložni bo starosti,                     Post molestam senectutem.
vse nas krila ruša,                               Nos habebit humus —
vse nas krila ruša                                Nos habebit humus.

MODNI DODATKI

Težko pristanem na razlago, da je bil figov list prva obleka. Mogoče dodatek. Prvi modni dodatek, če izhajamo iz tega, da beseda moda izhaja iz latinske besede modus, ki pomeni način, v konkretnem primeru bi lahko rekli način, kako skriti določene dele telesa, katerih se je človek začel sramovati.figov list - 1

Skozi zgodovino so se razvili takšni in drugačni, potrebni in nepotrebni, modni dodatki. Ustavimo se pri štirih:

  • kravata je že tradicionalni, predvsem moški modni dodatek, ki utesni moškega k bolj formalnemu obnašanju. Poleg tega povzroči sprostitev že, ko si jo lahko razhrahlja, kaj šele, ko jo lahko sname. Zgleda, da živimo v čedalje manj zapetih časih, saj kravata v modi izgublja svoj pomen. V Milanu se še vedno najde.
  • modrc si je po moje izmislil moški. Sem skoraj prepričana, da razen estetske, nima nobene druge vloge. Približno tako, kot se moški počuti, ko sname kravato, se ženska počuti, ko sname modrc. Dela pa čudeže (bolje rečeno oprsja)

Mouaward je draguljar, ki je z dragimi kamni okrasil legendarni modrc Victorie Secret, ki stane okrogla dva! milijona dolarjev.

  • šal je modni dodatek, ki nas že vrsto let varuje pred mrazom. Letos je predpisan dolg tanek šal, ki je “must have” sezone. Služi predvsem estetiki, optično podaljšuje. Spomni me na nesrečno smrt legendarne plesalke Isadore Duncan iz leta 1927. Bomo v tej sezoni zabeležili ponovni vzpon tega modnega dodatka?
  • naušniki. Nekaj novega. Niso pokrivalo pa kljub temu grejejo ušesa. Pa še pričeske vam ne potlačijo 🙂 V tej zimski sezoni bodo ostali zapakirani v omari, saj pravega mraza ni bilo.

TURANDOT

Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?

18 NASVETOV ZA DOBER ZAKON

En dan pred prvo obletnico poroke, ki jo bosta Žanet in Jernej praznovala 12. septembra letos, bova midva z možem praznovala najinih 29, kar ni mačji kašelj. Zato si jemljem pravico, da jima dam nekaj nasvetov za dober zakon.

1. Pogovarjajta se drug z drugim bolj prijazno kot s komerkoli drugim na svetu. Prepogosto govorimo najbolj grobo s tistim, ki nam je najbolj blizu. To opozorilo seveda velja predvsem Jerneju, Žanet se ga zaveda. Vsaj tako sodim po dogodku, ko ji je Jernej telefoniral in se je nanjo brez pozdrava vsula ploha grobih besed. Žanet ga je prekinila: ” Ti bom dala priložnost, da se izboljšaš in začneš pogovor najprej s pozdravom, potem me vprašaš kako sem in potem prijazno začneš s tvojim sporočilom. Zdaj bom odložila.” Ker je Jernej bister fant, je seveda poklical nazaj.

2. Poroka je manj stvar, da se poročiš s pravo osebo in bolj stvar, da postaneš prava oseba. Ženi svetujejo, naj ne pričakuje, da se bo mož spremenil na bolje, možu pa naj ne pričakuje, da se žena ne bo spremenila. Resnica je, da se spremenita oba v isti smeri, saj gresta oba k istemu cilju. Gre samo za vprašanje časovne usklajenosti.

3. Ne pozabita se smejati. Večina parov večino časa govori o logistiki: kdo bo kupil špecerijo, kdo bo poskrbel za popravilo, kdo bo pobral otroke iz vrtca. Ampak zakon ne zdrži na logistiki. Lahko pa pomaga, če imata parkiranih par prestižnih avtomobilov na privozu.

4. Jernej, Žanet te potrebuje, da bi bil njen najboljši prijatelj. Vsak dan ji povej kaj misliš. Čeprav nič ne misliš, ji povej, da nič ne misliš. Žanet, če prepogosto ne bo mislil nič, naj napiše knjigo o tem kako se to naredi. Bo obogatel, saj se večina ljudi želi naučiti ne misliti.

5. Žanet, potrebuje te kot navijačico. Daj mu vedeti, da če je osvojil tebe, lahko osvoji ves svet.

6. Jernej, poišči način, da ji poveš, da jo ljubiš, brez seksa. Lahko poskusiš z besedami. S šalo. Zvito. Na svoj način. Tako kot je to povedal svat na vajini poroki: ” Meni žena že skoraj 30 let govori, da ji nikoli ne povem, da jo imam rad. In jaz ji vedno znova odgovorim, da sem ji to že 1x povedal, takrat ko sva se poročila in od takrat se ni nič spremenilo. Če bo pa prišlo do kakšne spremembe, jo bom obvestil.”

7. Žanet, ko se oblačiš, se prepričaj, da je najpomembnejša oseba za katero se oblačiš on. In nadeni si šminko. Mogoče tudi par kapljic Chanela No.5 ali kakršenkoli parfum pač uporablja FB generacija.

8. Žanet, ti spuščaj desko na stranišču, Jernej ti pa jo dviguj. In to brez besed. Naj to postane vajina rutina.

9. Oproščanje ne pomeni, da v vsak nov prepir potegneš na dan isto stvar. Pustita zamero, naj odide. Ali vsaj isto stvar zavij v drug celofan 🙂  Prejšnji stavek je v ednini, ker velja samo za Žanet, ker zna lepo zavijat 🙂 Tudi z očmi 🙂

10. Zadeve ne bosta rešila ob dveh zjutraj. Tudi ob treh ne. Pojdita spat. Kolikokrat se je nama zgodilo, da se zjutraj sploh nisva spomnila vzroka včerajšnjega prepira.

11. Ne samo da drug drugega poslušata, dajta tudi slišat, da bi razumela argumente. Ne iščita vrzeli, da bi lahko zmagal samo eden.  Zakon je lahko samo win/win  ali lose/lose odnos.

12. Vajin zakon mora biti številka 1. Žanet in Jernej sta bila par pred otroci in bosta ostala par, ko se bodo otroci odselili.Vajini otroci ne bodo prišli prvi, prišli bodo drugi.  Najprej delajta na svoji zvezi. Sicer pa kaj vama bom govorila, to vama je povedal že župnik med vajinim cerkvenim obredom. Se spomnita?

13. Jernej, pusti jo jokat. Včasih to potrebuje. Žanet, ne tečnari, če on ne joka. Nekateri pač ne pokažejo svojih čustev. Taki so pač moški. Ali je mogoče nova FB generacija drugačna?

14. Ne izrecita vsega, kar vama pade na pamet. Več zakonov bi preživelo, če bi nekatere stvari ostale neizrečene.

15. Jernej, naj bo Žanet tvoja fantazija. Drugih niti ne glej. Žanet, naj bo Jernej tvoja fantazija. Ne beri romantičnih zgodb.

16. Žanet, sprejmi da mora Jernej ob gledanju tekme dati noge na mizo, jesti kokice in piti pivo. Jernej, sprejmi, da se Žanet ne more odločiti med 50 odtenki marelične barve in zanjo poišči še enainpetdesetega. Poročila sta se z nekom nasprotnega spola. V tem je čar življenja.

17. Recita ja veliko večkrat kot ne. Čeprav Jernej, zavedaj se, da je zakon odnos, v katerem ima vedno ena oseba prav in druga je… mož. Je pač tako.

18. Ne sprejemajta nasvetov kar vsepovprek. Nasvet lahko daš, če te nekdo prosi zanj ali če je nekdo v življenski nevarnosti. Ne nasedajta tistim, ki jih kar vsepovprek delijo. In jih povrhu vsega še oštevilčijo 🙂

AVSTRALSKI VEČER

Najprej je bil Uluru, največji kamen  na svetu. Kamen in ne skala. SSKJ mi je potrdil kámen kot trdno snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja in skálo kot trdno sprijeto kamnito gmoto, ki je del zemeljske skorje. In ta, globoko v zemljo pogreznjen kamen, mi buri domišljijo. Pred očmi mi riše ogromno goro, ki je priletela nekje iz vesolja, v geometrično središče Avstralije, s tako silo, da se je globoko pogreznila v zemljo. S seboj je prinesla življenje. Najprej je življenje dolga desettisočletja samo sanjala. V tem času so vse na zemlji ustvarili duhovi prednikov avstralskih staroselcev, ki jih Slovenci, v skladu z novo leksiko, lahko imenujemo aborigini ali aboridžini. Meni ljubše je slednje, saj naravnost obožujem to strešico na i slovenske abecede, črko ž, z njenim trdo žuborečim zvokom vred. Uradno so se v slovenski besedni zaklad komaj uvrstili, čeprav so dejstvo že 40.000 let. V primerjavi z njimi, so praktično od včeraj, kolonizatorji Avstralije, njihovi potomci in priseljenci iz vseh vetrov in smeri neba, ki so na zlati podlagi ustvarili prihodnost, v kateri živijo. In od tam sta Taja in Damir prišla nazaj v preteklost. DSC_4676Kmalu po njuni vrnitvi je prišlo povabilo na avstralski večer. Veseli smo bili, da sta njuno doživljanje Avstralije želela tudi osebno deliti z nami. DSC_4630Taja nam je pričarala avstralsko kuhinjo, ki je zdrava in sveža. Zaradi britanske kolonizacije bi bila lahko avstralska kulinarika zelo revna. Pa temu ni tako. Obogatili so jo priseljenci z vseh vetrov, ki so s seboj prinesli domače kulinarične vplive. In imeli so jo iz česa. Na voljo jim je bil bogat izbor odličnih, lokalno pridelanih in ulovljenih svežih sestavin. Na ta način je avstralska kuhinja postala zanimiva mešanica okusov in vplivov z vsega sveta.

Uživali smo v pestrosti okusov, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Damir, ki nam je zaigral na tradicionalno avstralsko glasbilo. Slišalo se je nekako takole: “diiidžeeriiiduuuu”. Po zvoku, ki prihaja iz tega, mogoče najstarejšega pihala na svetu, je glasbilo dobilo ime didžeridu. Aboridžinom je didžeridu, tako kot večina stvari v njihovem življenju, svet. Po njihovih pravilih ga sme igrati le moški. Avstralka, Nicole Kidman, si je kljub temu drznila zaigrati na pihalo, s čimer je po aboridžinskem verovanju nase priklicala prekletstvo in ne bo mogla več zanositi. Po sliki sodeč v samo igranje ni vložila toliko strasti kot Damir, zato sem prepričana, da se tudi glasba, ki jo je izpihala iz didžeriduja, ni mogla kosati s presunljivimi zvoki, ki jih je iz glasbila izvabil Damir.

Damir se je s svojimi prispevki izkazal in dokazal. Ob vrnitvi iz Avstralije je za barvit avstralski odtenek življenja prejel nagrado, nalivno pero, z vgravirano besedo “dopisnik DD”. Z njim bo lahko drsel po papirju in nanj izlival svoj odtenek kot interkontinentalni dopisnik. Njegova naslednja destinacija je namreč Indija. Upam, da bosta skupaj z njegovo  življenjsko spremljevalko in modelom, na te strani dodala tudi indijski odtenek življenja. Hkrati se tudi že veselim.