LOOKING STYLISH

Tokrat, za spremembo, ne bomo govorili o modi, temveč o stilu oblačenja. Beseda bo tekla o iskrenem pogledu na samega sebe. To, da stopite pred ogledalo, ne bo dovolj. Nikakor ne sprašujte prodajalke! Če si težko priznate … (ne bom izpostavljala pomanjklivosti :(, stopite pred otroke ali vaše starše. Ni boljših kritikov – pa še v veselje jim bo.

Women-VS-Men-Comic-Illustration-2

Ključno vprašanje je, kaj ne smem obleči ali WHAT NOT TO WEAR, kot sta svojo knjigo poimenovali Trinny Woodall in Susannah Constantine.

Nič zgovarjanja, da je za vami porod ali dva, da nimate denarja, da šteje notranja lepota, da ste itak že poročeni,… Zadeve se bomo lotili strokovno. Po dobri kritiki se je potrebno pobrati. Omenjena knjiga ponuja znanje o proporcih, barvah, vzorcih, iluzijah 😉

Hokus, pokus, tik, da bomo “šik.” Smo na liniji? Rezultat preobrazbe bo samozavest.

 

Ooojejoj, ko stopim pred omaro pa še en šok! Toliko napačnih oblačil. Pojavi se vprašanje, ali gre za napačno samopodobo ali pomanjkanje znanja. Vseeno, napačna oblačila že romajo iz omare.

Bolje manj pa tisto “ta pravo, da vžge”. Veliko užitkov pri izboru kombinacij. V omari naj ostane na primer:

 

 

 

CAMINO PRED NAŠIM ŠTETJEM

Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.space-stars-road-1920x1080

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.Kenneth-Edwards-IMG_8480PI_1373434157med

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.Moai_Under_the_Milky_Way,_Ahu_Tongariki,_Easter_Island

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.callis janus

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.

DIGITAL CAMERA

MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE

V mojem otroštvu sta obstajala dva muzeja novejše zgodovine: štala pri teti Justiki in kuhinja pri teti Hildi. Justika in Hilda sta bili sestri; različni kot dan in noč. Prva je živela na majhni kmetiji. Zaljubljena je bila v naravo in živali. Zanjo smo bili otroci le del narave; pri njej je bilo vse dovoljeno. Vedno je bila nasmejana. Ona je bila naša Stand up comedy :). Vsako poletje sem si izborila vsaj teden dni počitnic pri teti Justiki. Že, ko smo se vozili proti njeni hiši, sem opazila, da se kadi iz dimnika?!? Komaj sem čakala, da skočim iz avta in izvem, zakaj kuri na tak vroč poletni dan. Navihano mi je odgovorila: “Da me ne zebe.”

V resnici je bil star šporhet njeno kurišče, bojler, centralno ogrevanje, … vse v enem. Pri njej smo negovali živali, se podili po travniku, skrivali po gozdu, pomagali na njivi in srebali vosek v čebelnjaku. Teta Justika ni imela televizije niti čokolade. Imela je široko srce in nasmejan obraz.

Pri teti Hildi pa je bila povsem druga pesem. Ona je bila edina ženska, ki sem ji verjela, da noče imeti svojih otrok. Mami je pomagala vzgojiti 11 bratov in sester. Bila je izučena kuharica; primerno okrogla, čista, redoljubna in stroga. Obisk pri nej je imel prav poseben čar. Kuhinja je bila ljubko opremljena in vedno polna hrane. Ni ji bilo treba klicati h kosilu, vonj po kuhi nas je  prilepil na stole. Pri njej se otroci nismo igrali – njej smo nagajali. To je bil svojevrsten izziv.

IMG_1008

Dragi bralci, sedaj razumete s kakšno nostalgijo sem se sprehajala po šlezijskem muzeju novejše zgodovine.

IMG_1004

Danes pa je vse dugače; štejejo srečne kure 😉

IMG_1283

POT

Cezar je vzkliknil Alea iacta est! , jaz pa v naši lepi slovenščini zapisujem Kocka je padla! Ustavila se je na stranici kjer ni šest pik, ampak šest črk: Camino. Kaj je to Camino?
Camino v španščini pomeni pot, se pravi kocka kaže romanje. Kaj je to romanje?

Romanje je koncept, star toliko kot človeštvo samo. Ljudje, vseh kultur in ver, pa tudi tisti brez kulture in brez vere, ljudje iz vseh zgodovinskih obdobij in iz vseh gospodarskih oblik, ne glede na raso, spol, položaj ali premoženjsko stanje, so bili romarji od nekdaj.Auf dem Weg

Ideja romarja nam pričara osamljeno podobo na neskončni cesti, s palico v eni roki in pravim ali namišljenim roženkrancem v drugi. Ta ikona, visoko na hribu, v daljavi, spomni na stiske, trpljenje, morda pokoro in če že ne na fizično, na duhovno izpolnitev človeka. Presega vsakodnevnost, v želji doseči nekaj več, nekaj, kar je drugače nedosegljivo, za naslednjim ovinkom, nagrada, ki presega naš vsakdanji kruh.
V prvem trenutku ostaneš brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu, kar je smiselnega, da bi se boril z mlini na veter, sledil glasu v noči, ali prividu na hribu?

Podoba romarja nam prikliče tudi slike krvavih žuljev, vnetih tetiv, od težkega nahrbtnika povešenih ramen, od pretirane hoje šepajoči korak. Pomankljiva higiena, mraz, blato, dež, snežni meteži in pripekajoče sonce. Spanje v izdihanem zraku in izdihanih zvokih ostalih romarjev.
V drugem trenutku si še vedno brez besed in se sprašuješ: kako se lahko nekdo v današnjem svetu odpove vsemu udobju, da bi izpostavil telo bolečini, peklenskim vremenskim razmeram in izgubi intime pri spanju ?

In v tretjem trenutku dobiš odgovor: Niti eno, niti drugo sploh ni pomembno. Zadeva je zelo enostavna. Dobiš klic. Camino te pokliče. In ti določi kaj, ti da obljubo, da boš že ugotovil zakaj, ti pa se lahko samo odločiš kdaj in kako.
V naslednjem trenutku je padla tudi kocka, Cezar je prestopil Rubikon, jaz pa kupila letalsko karto za prvega aprila.
Se pravi, da sem na točki, kjer imam določen kaj, obljubljen zakaj, izbran kdaj, na vrsti pa je zelo obširen kako. Za Camino se ve, da je zelo nepredvidljiv. Ko prideš tja, te lahko sprejme, lahko pa te pošlje domov. In tistih, ki jih pošlje domov je bistveno več kot tistih, ki jih sprejme. In ker sem bila poklicana, si neizmerno želim klic uspešno izpolniti. Zato sem se odločila za obširne priprave, ker stojim na stališču, da je pri uspešnosti izpolnjevanja kakršnihkoli nalog, več kot devetdeset odstotkov v pripravi, nekaj odstotkov v izvedbi, nekaj malega, a nujno potrebnega, pa tudi v sreči. Še do danes pa si nisem edina ali so od mene odvisne samo prvi dve stvari, ali lahko kaj vplivam tudi na tretjo 🙂
Torej sem se lotila priprav. Začela sem spoznavati Camino zemljepisno, zgodovinsko, duhovno. Skozi izkušnje drugih. Kot kak požrešen knjižni molj sem se lotila knjig. Kot kak računalniški obsedenec brskanja po internetu. Kot kak dlakocepski pisar zapisovanja pomembnega. In v moji glavi in srcu se že oblikuje virtualna pot, ki ji bom sledila in jo, upam, da v celoti, doživela fizično in duhovno. Brez, da bi me Camino izpljunil.

NA OBISKU PRI KRUPPovih

Posvečeno Snežani in Iztoku ter zreškim kovačem.

Snežana in Iztok sta zagnano spremljala vsa TV nadaljevanja o rodbini Krupp – razen zadnjega dela. Ko sem jima povedala, da sem bila v Essnu na obisku pri tej eminentni družini, sta hitela z vprašanji: Kako so? Kje so? Koliko bogastva imajo?

krupp1

“Draga Snežana, Alfried Krupp von Bohlen und Halbach, njegovi ženi Annelise in Vera kot tudi sin Arndt (1938-1986) niso več živi. Za seboj so pustili … VSE!”

IMG_1164

Zreške kovače pa omenjam zato, ker so bili Kruppovi tako rekoč pionirji in botri kovaške industrije v Evropi. Ker ima internet na voljo zelo veliko zgodovinskih dejstev, bom v tem članku izpostavila le nekaj malenkosti, ki so me v muzeju najbolj impresionirale.

Prvi in zadnji potomec dinastije sta imela enako ime Arntd. Prvi Arndt je prišel v Essen iz Nizozemske 1587 leta in obogatel z nakupom zemljišč, ki so ostala brez imetnikov po epidemiji kuge. Zadnji Arnt pa je ostal brez lastnega imetja po smrti svojega očeta, ker se je (moral) odpovedati dediščini . Seveda ni obubožal; z dvemi milijoni evrov na leto je imel zagotovljeno razkošno, a kratko življenje  (48 let).

V osemnajstem stoletju se je kar trikrat zgodilo, da so moški voditelji dinastije umrli pred ženami. Le-te so bile primorane nadaljevati s posli in se pri tem celo odlikovale: Helene Amalie je prišla v družino 1751. Po šestih letih je vdovela in prevzela vodenje holdinga. Železarski obrti (predvsem izdelovanju orožja) je dodala predelavo volne, rudarstvo in novejše kovačnice. Petronella Krupp je bila mati petih otrok in je vodila koncern na prelomu v 19. stoletje. Dočakala je 82 let. Theresse Krupp so po možu ostali le dolgovi in štirje otroci. Da je uspela rešiti dejavnost, je ustanovila svoje podjetje in najela kredite pri svojem očetu. Njena desna roka je bil sin Alfred. Danes nepojmljivo je dejstvo, da ga je mati vključila v posle že pri štirinajstih. Kasneje je imel le enega sina Friedricha Alfreda – Fritza(1854-1902), ki je uredil posestvo in pompozno vilo Hugell, kot je na ogled še danes.

Na zadnji sliki pa je Fritzova hči Bertha, ki je kot najstnica prevzela in v celoti posedovala, takrat t.im. delniško družbo, za očetom, usmrčenim v italijanskem ujetništvu.

Na njihovem posestvu, pod ogromnimi bukvami, se skriva tudi ljubka Spatzenhaus ali vrabčja hiška. Oče Fritz, ki se je odlikoval po človekoljubju, jo je postavil za Bertho in sestro Barbaro. V njej sta se igrali in vodili svoje gospodinjstvo.

Moj mož se je v muzeju zagledal v računovodske knjige, mene pa so pritegnili lestenci, igle, ladjedelništvo, komunalne rešitve in celo sveder.

 

Kot rečeno so se v Kruppovem koncernu menjavala krizna obdobja z blestečimi vzponi. Do leta 1959 je Alfriedu Kruppu (Berthinemu najstarejšemu sinu) uspelo premagati povojne težave. S 125.000 zposlenimi po celem svetu je bil na četrtem mestu med nemškimi koncerni. Temu je seveda sledila še zadnja kriza, leta 1966. Glede na splet okoliščin: gospodarska kriza, davčna politika, sinova nezainteresiranost za posel in huda bolezen, se je Alfried odločil, da posel v celoti preoblikuje v korporacijo državnega pomena in sklad za podporo tehničnemu napredku (izobraževanju).

VillaH

speisesaalhuegel
Vila Hugel. Zgoraj: sprejemna dvorana; spodaj: jedilnica

 

REMEK DELO PRIRODE v filmu THE DANISH GIRL

Tokrat sem pa res v zagati, kako začeti predstavitev zgodbe o Lili Elbe. Bom poskusila s prvim vtisom: na koncu filma sem verjela, da je Mona Liza avtoportret Leonarda da Vincija. Sedaj, ko urejam vtise o filmu, pa bi dala Eddie Redmmaynu Oscarja za glavno žensko vlogo.

Skratka, gre za resnično zgodbo o priznanem danskem slikarju Einar Wegenerju, ki je bil poročen s slikarko Gerdo M.F. Gottlieb. Po naključju ga je prosila, da ji pozira kot balerina. Ta moment je  v njem sprožil žensko nrav do te mere, da ni bilo več povratka. Lili (kot je bilo ime njegovi ženski različici) jima je postavila življenje povsem na glavo.

Čez noč je Gerdina slava presegla moža Einarja, ki je, kot Lili, izgubil interes za slikarstvo. Uspela je ravno z upodabljanjem Lili. Slava ju je ponesla celo v Pariz. “Nora dvajseta”, kot imenujemo tretje desetletje prejšnjega stoletja, so Einerjevo življenje še dodatno zapletla. Tudi, če je bil oblečen kot moški, je dajal videz lezbijke. Po nekaj mesecih sta se iz Pariza vrnili v Kopenhagen: Gerda in Lili.

Še vedno sta bila v skupnem gospodinjstvu in Gerda je bila še vedno zaljubljena v Einarja, katerega ji je Lili za vedno vzela. Kljub vsem zapletom se je Lili uspela zaposliti v veleblagovnici. Bila je uspešna prodajalka na oddelku s parfumi. Njena ženska pojavnost je povsem ustrezala njeni ženski duši. Žal se njena transformacija ni končala na tej točki. Želela si je ženskih spolnih organov. S tem namenom se je odpravila na dresdensko žensko kliniko in pristala na pionirski poseg – transplantacijo organov. Dejansko se je prijavila na štiri operacije a je po tretji umrla. Ugotovili pa so, da je imela več ženskih kot moških hormonov ali kasneje poimenovani Klinefelterjev sindrom.

Umetniške vrednosti filma ne morem ocenjevati, lahko pa povem, da je Tom Hooper zelo priznan režiser. Zgodbo je razvijal z izjemno tankočutnostjo. Mene osebno je povsem prepričal, da življenje piše najboljše zgodbe.

CAROL ali THE PRICE OF SALT

Cena soli je novela, ki jo je Patricia Highsmith napisala leta 1948 v New Yorku. Inspiracijo za zgodbo je dobila med priložnostno zaposlitvijo kot prodajalka na oddelku z igračami.

carol-xlarge

Za nastanek zgodbe sta bili ključnega pomena dve stranki: svetlolasa dama in otrok. Na videz nista imela nič skupnega razen vpliva na pisateljico. Bogata lepotica je s svojim šarmom naredila nanjo nepozaben vtis; otrok pa jo je okužil z vodenimi kozami. Pod vtisom ženske lepote in omotična od bolezni je v pičlih dveh urah napisala najlepšo ljubezensko in hkrati homoseksualno pripoved tistega časa. Več na

carol-musical-15

Pisateljica nam sporoča in se sprašuje:

“Moja najdražja, v življenju ni naklučij, … vse pride naokrog, … Nobena moja razlaga te ne bo zadovoljila … Iščeš rešitve, ker si mlada; nekega dne boš razumela … Kolikokrat v življenju smo zaljubljeni? Kolikokrat dobimo nepozaben kompliment? Si upaš reči, da veš, kaj delaš? Ljubezen je najbolj dragoceno darilo, ne gre je tajiti …”

carol-2-xlarge
Rooney Mara as Therese Belivet and Jake Lacy as boyfriend Richard

Ogled priporočam vsem, ki imajo čut za estetiko, cenijo iskrena čustva in odločnost. Seveda nas pri tem pisateljica opozori, da ima svoboda svojo ceno. Dandanes je konec zgodbe “gledalcu povšeči”, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil edinstven in šokanten.

Cate Blanchett je nominirana za Oskarja 2016 v kategoriji ‘glavna ženska vloga’. Držim pesti.

Napovednik filma CAROL

 

LJUBEZNI VOŠČIM!

IMG_1189

SPOSODIM SI

Sposodim si star biciklin,

nikogar z njim ne dohitim,

nikogar z njim ne prehitim,

le veter si v lase lovim.

 

Sposodim si rumen dežnik,

za senco je, ko sonca ni,

za streho je, ko dežja ni,

pokriva me in se vrti, vrti.

 

Sposodim si še tebe kdaj,

Ne vprašaš me, kako in kaj,

ne vprašaš me od kod in kam,

ne briga te, če pot poznam.

 

Sposodim si poletni dan,

ves sončen je in nasmejan,

ves kuštrav je in razigran

in ti mu praviš dober dan.

 

Sposodim si poletno noč,

ko zvezde zrejo v nekoč,

ko luna že odhaja proč,

le ti mi šepneš lahko noč.

 

Sposodim si še tebe spet,

da vprašam te, kako čez svet,

ne vprašam te od kod ne kam,

a vendar te nazaj ne dam.

Feri Lajnšček

GAUDEAMUS IGITUR

DSC_0055“Gaudeamus igitur “se sliši vzvišeno in svečano, tako kot se za zrelostne mejnike, ob katerih se poje, spodobi. Dijaki in študentje večine evropskih držav, jo s sedanjim besedilom prepevajo že skoraj 300 let. Latinščina zveni slovesno, modro, preudarno. Občutek imaš, da besedilo poje o o dolžnostih in odgovornostih, ki te čakajo, ko prestopiš prag odraslosti. Pa ni res. Pesem lahkotno poje o študentskem življenju, ki so jo že v času prvih univerz prepevali ob pitju piva. Šele kasneje je postala uradna himna številnih srednjih šol, univerz in študentskih skupin. Pesem spodbuja k uživanju življenja v “carpe diem” maniri. In prav je tako. Prehitro bo “vse nas krila ruša”, zato “veselimo torej se” in užijmo vsak trenutek vsakega dneva, ki nam je podarjen.DSC_0056

Veselimo torej se,                               Gaudeamus igitur.
mlada nam je duša,                            Iuvenes dum sumus.
veselimo torej se,                                Gaudeamus igitur.
mlada nam je duša,                            Iuvenes dum sumus.
po prijetnostih mladosti,                   Post iucundam iuventutem.
po nadložni bo starosti,                     Post molestam senectutem.
vse nas krila ruša,                               Nos habebit humus —
vse nas krila ruša                                Nos habebit humus.

DSC_0174

DSC_0091DSC_0175 (2)

DSC_0082