NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

Tekst: Snežana

Fotografije: Zlatka