TURANDOT

Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.Turandot1 - 1  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.DSC_4786

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.Turandot2 - 1

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?

PREMIERA BALETA PEER GYNT

Henrik Ibsen, norveški dramatik, je živel v prepričanju, da so besede premalo. Izjavil je, da tisoč besed ne naredi tako globokega vtisa kot eno samo dejanje. Njegov sodobnik in sonarodnjak, Norvežan Edvarda Grieg, skladatelj, se prav tako ni zanašal na moč besed. Rekel je, da besede včasih potrebujejo glasbo, glasba pa ne potrebuje ničesar.
Ibsen je zapisal veliko besed v fantazijsko dramo Peer Gynt in zaprosil Griega, da jo uglasbi. Grieg se je z glasbeno spremljavo Peer Gynta proslavil, skladba V dvorani gorskega kralja je postala celo eno izmed njegovih najbolj priljubljenih del, čeprav njemu sploh ni bila všeč.
Po Griegovo sicer glasba ne potrebuje ničesar, vsekakor jo pa lepo dopolnjuje balet, še posebej s koreografom Edwardom Clugom in mariborskim baletnim ansamblom. Izvrstna glasba, sodobni balet, pika na i z opernim zborom, glasbi in baletu prilegajoči kostumi, popolna scena, ki jo skoraj ni bilo, vse se je zlilo v celoto, nas navdušilo in prevzelo. S Peerom Gyntom smo se iz tukaj in zdaj premikali v neznano in nikjer in se spet vračali nazaj, se družili s troli in trolkami, vaščani in vaščankami, se družili z norci v prisilnih jopičih, bili na poroki, potovali v norišnico v Kairo in v puščavo v Maroku. Včasih pa točno niti nismo vedeli kje in s kom smo. Še dolgo po zadnjem baletnem koraku smo sedeli v gledališki kavarni in se navduševali. Večina tudi nad jelenom, ki ga je na štirih nogah odplesal Sytze Jan Luske. Meni pa ni šla v račun popolnost gostujočega baletnega solista, Peera Gynta, Miloša Isailovića. Tudi njegovih nog 🙂 .

IMG_3929

ZALA, BLANKA IN ZLATKA NA MUZIKALU MAMMA MIA

Film Mamma Mia je v naši družini zelo priljubljen. Smo si ga skupaj največkrat ogledali, se zraven smejali, peli in tudi zaplesali (predvsem ženski del družine). Ko sem izvedela, da na naše odre prihaja slovenska različica tega kultnega filma, ki vsebuje svetovne uspešnice švedske glasbene skupine ABBA, sem takoj rezervirala vstopnice. Z veseljem sem čakala 23. oktober, ko smo se z mamico in sosedo, gospo Zlatko odpravile v Ljubljano na ogled muzikala. Predstava se je odvijala v Hali Tivoli ob pol osmi uri zvečer. Kot se za Štajerke v Ljubljani spodobi, smo imele težavico pred ogledom (ker smo bile prvič v tej dvorani, smo se zapodile za gručo ljudi po stopnicah in šele pri vhodu ugotovile, da bi morale v dvorano vstopiti skozi gostilno v pritličju). Že po prvi odpeti pesmi smo vedele, da bo predstava fantastična. Nezahtevno vsebino filma pretehtajo vse odpete pesmi v slovenščini, zabavne plesne točke in, kar ni spregledalo naše žensko oko, kostumi. Nastopajoči, tako ženske kot moški so skozi celotno predstavo zamenjali veliko stajlingov. Večkrat sem se vprašala in se čudila, kako jim v tako kratkem času to uspe.

Za nami je večer, ko smo si ogledale, kot lahko preberete v listu o muzikalu, “romantično komedijo o nasprotujočih si prizadevanjih in sanjah enega dekleta iz 70. in drugega iz 90. let. Skozi čarobno pripovedovalno moč glasbe in pesmi skupine ABBA spoznamo Donno, neodvisno mater samohranilko, ki za izpolnjeno življenje ne potrebuje moškega, in njeno dvajsetletno hčer Sophie, ki si želi romanco, otroke in veliko pravljično poroko. Ko bi jo lahko vsaj oče pospremil do oltarja… ko bi ji lahko vsaj mama povedala, kdo je njen oče… Sonce, morje, ljubezen in zvijače so ozadje pripovedi o ženskah, ki so želele imeti vse, in dekletih, ki hočejo srečo do konca svojih dni. Pa je kdo vprašal moške, česa si oni želijo?”

Ko že govorim o njih, moških naj pripomnim, da jih je bilo kar veliko v dvorani. Kot zanimivost naj omenim, da se je predstava preobrazila že v več kot 15 jezikov in se odigrala po vseh celinah. Letos je prišla v Slovenijo, za to je zaslužen predvsem Jurij Franko, ki se je kar 6 let trudil pridobiti vsa potrebna dovoljenja za izvedbo muzikala v državah nekdanje Jugoslavije.

Toplo priporočam ogled vsem, ki si želite videti nekaj sproščujočega, pozitivnega in pocukranega. S tem dajem kompliment vsem, ki so sodelovali pri tej predstavi, kajti me tri smo zares uživale in sodeč po končnih ovacijah so se tako dobro imeli tudi ostali gledalci. Dobra energija se je kar širila med ljudi, glavnino pa smo pobrale me tri. 🙂 Skoraj prepričana sem, da bi lahko plesale še vso noč, vendar se naš šofer ni strinjal s tem. 🙂

Tekst: Zala Mernik

NESSUN DORMA

Puccinijevi princesi je ime Turandot. Spi v mrzli spalnici na Kitajskem. Mrzli od  sovraštva do moških. Nikomur se noče predati. Postavlja jim uganke in če jih ne rešijo, morajo umreti. Dokler se ne najde princ brez imena, ki se vanjo zaljubi na prvi pogled. In jih  ugane. Vse tri. In si prisluži njo. Ona se ga na vso moč brani. Na silo jo seveda noče imeti. Raje umre, ker brez nje mu sploh ni do življenja. Zato ji ga ponudi,   če ugane njegovo ime do naslednjega jutra.

To je iztočnica za Nessun dorma, ki je (vsaj za mojega brata) največja operna arija vseh časov.

IMG_1339

Nessun dorma

Nihče naj ne spi! Nihče naj ne spi!
Tudi ti, princesa,
v mrzli spalnici ne,
glejte zvezde,
ki trepetajo z ljubeznijo in z upanjem.

Moja skrivnost je skrita v meni;
nihče ne bo izvedel mojega imena!
Ne, ne! V tvoje ustnice ga
bom prelil, ko naju obsije sonce !

Moj poljub bo raztopil
tišino in te osvojil!

Nihče ne bo izvedel njegovega imena,
in žal bomo morali umreti, umreti!

Izgini, o noč!
Zbledite, ve zvezde!
Zbledite, ve zvezde!
Ob zori, bom zmagal!
Zmagal bom! Zmagal bom!

Odmev visokih not iz tenorskega razpona, B4  in A4,  je v finalnem Vincerò! Vincerò! odmev gotove zmage. Čigave? Kako je ime njemu? Kako je ime nekomu, ki ti lahko s poljubom prelije ime  v ustnice? Kako je ime nekomu, ki s svojo pojavnostjo prežene temo in z njim zasije sonce?  Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to seveda ni on, je ona. Je LJUBEZEN.

Puccinijevo kitajsko zgodbo je v Gallusovi dvorani na prvi letošnji šolski dan uprizorila Kitajska nacionalna opera iz Pekinga. Opera kot celota je blestela in blestela je Yao Hong v vlogi Liu.

 

NOČ MODRIJANOV

Pred dobrimi tremi leti, štelo se je 2012, sem bila v veliki stiski. Mož je želel z menoj na Noč Modrijanov, jaz pa še vedela nisem, kdo to je. Nek narodnozabavni ansambel pač. Stisnilo me je v grlu od groze, ko sem se spomnila, kakšna sramota je bila v naših najstniških letih, če si samo pomislil, da bi šel na kakšno vaško veselico poslušat govejo muziko. Mi, ptujski šminkerji, ki smo imeli drug dom v diskoteki Metulj, si tega nikakor nismo mogli privoščiti. In zdaj naj bi šla na takšno veselico! Kaj če me vidi kdo od poznanih ? 😦 Poskusila sem najti nadomestilo. Najprej sem poklicala sina in ga prosila, naj gre z njim namesto mene. Je bil že zaseden. Pokličem hčero, ki bi šla, pa ne more, ker se mora učiti. Pokličem moža naj gre s svojim očetom. Se mu ne ljubi, je bil odgovor. Pokličem mojega brata, naj gre s svojim svakom na Modrijane, pa je moral odpotovati in ni imel časa. Zdaj mi je pa že voda tekla v grlo. Koga naj najdem v zadnjem hipu? Seveda! Aljaž, aktualni zet mora iti. Če hoče imeti mojo hčero, bo moral narediti še kaj drugega kot da bo šel na Modrijane. Začuda ni imel obveznosti in tudi nič proti, da gre. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sta zadovoljna odšla.

modrijani2014_2
S koncerta ju dolgo ni bilo in malo me je že skrbelo, ko zaslišim njun prešeren smeh. Vrnila sta se popolnoma navdušena. Aljaž, ki je ponavadi zelo skuliran, je bil celo malo vznemirjen, ko je komentiral: “ Modrijani so zakon. Od zdaj naprej sem njihov fan. Na koncertu je ja bila sama mladina. “ Bila sem zelo presenečena. Ko sem naslednji dan razlagala svoji prijateljici, kakšne grozne zahteve je imel moj mož, da grem z njim na Modrijane, me je neprizanesljivo stisnila ob zid: ” Kaj? Imela si karto za Noč Modrijanov in nisi hotela iti? Pa ti si malo zabita v glavo!” (ne smem ji zameriti, ker tak je pač njen besednjak) “Pa ti veš, da so v eni minuti prodali vse karte?” Vse to dogajanje v zvezi z Modrijani mi je dalo malo misliti. In odločila sem se, da grem naslednjo leto z možem na koncert. Od takrat naprej sem pogovor velikokrat napeljala na Modrijane in čudila sem se, ker so vsi vedeli zanje. In ne samo vedeli. Poznali so njihove pesmi in besedila. Znali so jih celo zapeti. In govorili so o njih z navdušenjem.

modrijani2014
Čas brzi z neusmiljeno hitrostjo, nekaj mesecev je minilo in leto je bilo okoli. Že kakšen teden pred koncertom sem se hvalila, da grem na Noč modrijanov. In seveda so mi vsi zavidali. To sem si drznila celo povedati že trideset let bivšemu šminkerju iz Metulja, pa me je samo začudeno vprašal: “ Ja , kje si pa dobila karte? Tudi jaz sem hotel iti, pa sem bil prepozen, ker so bile karte v hipu razprodane.”

vsebina_IMG_4176
S koncerta sem prišla navdušena. V nabito polni dvorani, na nabito polnem odru se je razlegala slovenska pesem, ki so jo prepevali že naši očetje in dedi. Med publiko je prevladovala mladina, ki je mestoma stoje, ves čas pa pozibovaje se, prepevala skupaj z nastopajočimi na odru, ki so se hitro menjavali. Neke vrste nostalgija naših prednikov nas je prevzela, ko smo prepevali “Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?”. V oblaku, sestavljenem iz energije in glasu vseh pojočih v dvorani je bil zapisan odgovor na naše večkrat zapeto vprašanje: JA!

Modrijani znajo združiti Slovence v celoto, ki jo dvignejo nad vsakodnevne razprtije in pregovorno nevoščljivost. Iz istega vira smo nastali, naše življenje in usoda je skupna, imamo edinstven jezik, skupne gene, krasen kos zemlje in normalne pogoje za življenje. Občutili smo svobodo, bratstvo in enotnost današnjega časa. Ko pa je Rok zapel s svojim angelskim glasom, je za vedno osvojil moje srce. Tudi jaz sem postala zvesti fan Modrijanov.

rok
In čas je brzel s še bolj neusmiljeno hitrostjo, nekaj tednov je minilo in leto je bilo spet naokoli. Tokrat sem šla na koncert z avbo na glavi. Da se vidi, da sem Slovenka in da mi je v čast nositi del narodne noše. Sicer roko na srce, etno moda je bila na višku in spraševala sem se, kako je lahko Dolce&Gabanna v najnovejši modni zgodbi uporabil španski etno stil, spregledal pa slovenskega. Podobnosti ni spregledal mož, ki je ob moji avbi komentiral : “ Slovenski D&G.”

V modri noči na Noči Modrijanov so se zgodbe in občutja prejšnjega leta ponovila tudi v letu 2014. Ko smo v en glas prepevali Dan ljubezni, me je preblisnilo, da so Modrijani res modrijani, da si zaslužijo svoje ime, saj nas vračajo k svojemu viru, nas združujejo in povezujejo. Škoda, da ena izmed letošnjih 365 modrih noči ne bo Noč Modrijanov. Vendar čas beži že z multiplicirano hitrostjo, minilo bo nekaj dni in naenkrat bo tukaj noč v 2016, ki jo bomo imenovali po Modrijanih.

FENOMENALNO

Hrvati in Slovenci imamo poleg Piranskega zaliva marsikaj skupnega. V tem košu marsikaj, je tudi duo 2CELLOS. Luka in Stjepan, Mariborčan in Puljčan, Slovenec in Hrvat, sta priredila skladbo Michaela Jacksona , navdušila Elton Johna, s katerim sta odšla na turnejo in postala slavna. Danes ima priredba na njunem vzletišču k slavi na YouTubeu 13.094.500 ogledov.
V živo sem ju prvič občudovala na lanskem prednovoletnem Bocellijevem koncertu v Zagrebu. Nazorno sta mi pokazala razliko kaj pomeni biti glasba in kaj pomeni vrhunsko izvajati glasbo. V Zagrebu sta 2CELLOS bila glasba, Bocelli pa je s svojo nebeško barvo glasu, vrhunsko odpel. Takrat sem sklenila, da bom šla ob prvi priliki na njun samostojen koncert. Ta prva prilika se je pojavila komaj čez pol leta po zaslugi ljubljanskega Festivala, ker sta imela v vmesnem času turnejo v Kanadi in Ameriki.

IMG_1130

Z nakupom kart za četrkov koncert v Križankah v Ljubljani, se je torej uresničila prva prilika. Na koncertu so bila samo stojišča, zato sem bila malo v dvomih ali se bom med koncertom stoje počutila udobno v vroči poletni noči. Ampak sem takoj po pričetku pozabila na to.

IMG_1132Koncert je bil hrupno navdihujoč, vsi smo takoj padli noter, mi, publika, oba nastopajoča ob čelu in tretji nastopajoč, bobnar, ki me je še najbolj spominjal na bobnarja iz Muppet showa. Stjepan je vihtel svoj lok po strunah in po zraku so plapolala strgana vlakna žime, Luka je objemal svoje prozorno belo čelo in se zibal z njim v plesu, bobnar je udarjal z rokami po bobnih, z glavo po zraku in z nogami ob tla. Kapljice znoja so špricale po zraku in se mešale s kapljicami vode iz razpršilcev za ohlajevanje zraka. Odločno, energično, dokončno, ultimativno, Luka tudi občasno nežno in romantično, so nas poskakovali in z glasbo pritisnili na naše petje stikalo. V “ I can’t get no satisfaction” so se združili naši glasovi z zvoki dveh čelotov in bobnov. Še bi, so moje noge objokovale konec koncerta in konec stoje poskakovanja. Stola ne bi potrebovali, tudi če bi bil na razpolago.

IMG_1133

Moj Iztok ne uporablja superlativov. Če reče, da sem v redu, pomeni da sem pripravljena za slikanje za naslovnico najnovejše revije Vogue 🙂 Ko sva pa odhajala iz Križank je izjavil: “Fenomenalno.” Začudeno sem ga pogledala in ostala odprtih ust in brez besed.

No, saj si še kar v redu 🙂

BARVASTE GORE

Narava na Islandiji je strašljivo prvobitna in presunljivo lepa. Večina prizorov je brez sledov človeka. Vsi so popolni, v njih vlada harmonija in sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti, da nikoli ne naredi niti izjeme, ki bi potrjevala pravilo in ne naredi  na primer grdo goro, grdo drevo, ne sestavi grdega gozda ali naredi grdo večerno nebo. Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota. Na Islandiji je nekatere gore naredila barvaste, sestavljene iz riolita.

DSC_0371

Beseda riolit bi lahko pomenila kamen, ki je iztekel, lahko ga opišemo kot predorninsko izvedbo globočinskega granita. To je kamen odločnosti, vztrajnosti, rešitev, sprememb, regeneracije in razvoja. Vzpodbuja kreativnost in duhovnost, krepi samozavest, pomaga pri hitrem reševanju problemov. Ustvarja stabilnega duha, uravnoveša naše občutke in prinaša sposobnost, da boljše ocenimo in jasneje vidimo situacije v življenju. Izboljšuje vse vrste komunikacije in olajša poslušanje brez izkrivljanja tistega kar smo slišali. Riolit je priporočljiv za dobro medsebojno partnersko razumevanje in krepitev medsebojnega odnosa. V naše življenje pripelje ljudi, tudi če smo puščobni samotarji. Na barvaste gore se po kamne riolita odpravite sami ali v družbi, iz gore pa se obvezno vrnite s kamnom, ki naj postane vaš stalni spremljevalec. S svojo energijo vam bo veliko dal.

BALET GRK ZORBA

Vsi poznamo Krečana  Grka Zorbo in njegovo zgodbo

Grk-Zorba-07_b

Na plaži v Stavrosu na polotoku Akrotiri na Kreti je leta 1964 zaplesal Anthony Quinn in se zapisal v zgodovino. Njegov ples se je takrat imenoval Ples Grka Zorbe. Zaplesal ga je kot energični in svojeglavi Kazantzakisev Krečan z življenjsko filozofijo, sežeto v stavku: “Smrtni greh je biti nasilen do velikih zakonov narave. Ne smemo hiteti, ne smemo biti nepotrpežljivi, zaupljivo moramo ubogati večni ritem.« Anthony Quinn naj bi imel težave z nogo, zato je z njo rahlo podrsaval po pesku, skupaj z njegovim prijateljem Basilom, Alanom Batesom. Po pretresljivi ljubezenski zgodbi tujca Basila z mlado vdovo, ki jo je zaradi prepovedane ljubezni s tujcem, plačala z življenjem in žalostni smrti madame Hortense, ki je vse svoje življenje zapravila v iskanju prave ljubezni, sta se združila v bolečini, zavedajoč se, da je življenje trpljenje. A nista se predala obupu. Zavedela sta se, da je življenje težko in lepo, tudi radostno, kljub bolečini tudi mikavno in čarobno. Njuni duši in telesi sta bili prenapolnjeni, kipeli sta od presežka, ki je iskal svojo pot na plano. In se izrazil v obliki plesa, plesa sestavljenega iz podrsavanja in skokov, z roko na ramenu soplesalca. Ob glasbi Mikisa Theodorakisa se je rodil nov ples, ki so ga kasneje poimenovali sirtaki. Sirtaki je s čustvi nabit ples. Plesalci sirtakija se čudijo občutku močne medsebojne povezanosti, zvrhane čustev, ki jo začutijo med plesom. Čeprav so bili do tistega trenutka neznanci, se med plesom začutijo kot povezana skupina.

Nobeden ne pozna grške besede kefi in njenega pomena

Kefi (κεφι) je beseda, ki jo je težko preliti v opis, ker je kefi treba doživeti in občutiti. Prevod bi lahko bil nekje okoli skupka naslednjih besed: občutek, čustvo, doživetje, radost življenja, navdušenje, razigranost, blaznost, veselje, duh, sreča, zmagoslavje, dobro počutje, zabava, ljubezen do življenja, vznemirjenje. Celotni niz besed še vedno ne zajame pravega pomena. Včasih pač besede ne morejo vsega povedati. Mogoče bi poskusila z opisom okoliščin, z več stavki. Vsekakor je kefi beseda, ki opisuje nekaj pozitivnega. Bistvo kefija je tudi časovna dimenzija – pomembno je, da najdeš kefi takrat, ko časi v tvojem življenju niso najboljši.

FullSizeRender (3

Če ponazorim besedo kefi, ki jo nobeden ne pozna, z zgodbo, ki jo vsi poznamo

Nikos Kazantzakis je položil svoje misli v naslednje besede Grka Zorbe: »Kako čuden stroj je človek! Lahko ga napolnimo s kruhom, vinom, ribami, a iz njega prihajajo vzdihi, smeh in sanje.« In lahko dodam: in glasba in ples. Lahko tudi v obliki baleta. Vsi ljudje sveta razumemo jezik glasbe, razumemo govorico telesa. Kazantzakisevega grka Zorbo je na mariborskem odru odbaletal Romun Sergiu Mogu, polangleški in polgrški Basil pa se je v baletu prelevil v ameriškega Johna, Rusa s slovenskim državljanstvom, Bogova. Od boga, pisatelja Kazantzakisa in skladatelja Theodorakisa  jima je bilo dano, da sta nas združila v kefiju. Balet. Ljubezen. Življenje je lepo. Smrt. Bolečina. Življenje je trpljenje. In namesto obupa se v pravem trenutku, takrat ko je najtežje, pojavi kefi. Pozitivno čustvo, gonilo, sila življenja. Vsi v dvorani, ne glede na državljanstvo, raso, politično opredeljenost, starost, spol, socialni status ali celo raven glasbene ali plesne usposobljenosti, smo skupaj z njima in ostalimi baletniki,  na odru ali v mislih, odplesali baletni sirtaki in doživeli kefi, to neverjetno izkušnjo, ki jo deliš s skupino ljudi, ki sobivajo v določenem trenutku skupaj, v istem duhu, ki spodbuja in izziva vsakega od nas k osvoboditvi našega notranjega Zorbe. Sirtaki smo ponovili trikrat.

KRALJ ANDRÉ RIEU

Za devetimi gorami in devetimi vodami, tam nekje v Maastrichtu, v južni nizozemski pokrajini Limburg, živi v čisto pravi, razkošni graščini iz 15. stoletja kralj valčka, André Rieu. Kot se za sodobne kralje spodobi, je poudarek na razkošni, z obveznim marmorjem iz Carrare, kristalom, neštetimi vazami s cvetjem in posodami s sadjem, umetelno oblikovanim pušpanom, vodometi in oranžerijo s kostariškimi metulji. Skupaj s kraljico svojega srca, Marjorie, ki ga je s svojimi rdečimi kodri osvojila na prvi pogled že pri enajstih, živita svoje pravljično kraljevsko življenje, ki bo trajalo do konca njunih dni. Na stenah gradu visijo njuna olja, sliko svojih vnukinj pa si kralj hrani na ohranjevalniku zaslona na mobilnem telefonu.

Njegovo kraljevsko življenje je zaznamovano z glasbo. Že pri petih je krenil po stopinjah svojega očeta, ljubitelja glasbe in dirigenta. Začel je igrati klavir, vendar ga je hitro zasovražil zaradi hudobnega učitelja, ki ga ni maral. Presedlal je na violino, Takoj ga je navdušila s svojim gibanjem v primerjavi s statičnim klavirjem, za katerega pravi, da je samo predmet za udarjanje. Violina pa mu s svojo žensko, zaobljeno obliko, predstavlja podaljšek telesa, igranje na njo pa mu vzbuja prijeten drget, ki ga uvršča nad seks. Glasbo ljubi, jo ima pod kožo in jo pristno občuti. Danes ima nekaj stoletij staro in nekaj milijonov vredno Stradivarko, ki ima tudi svojega telesnega stražarja. Igra s svojim orkestrom z imenom orkester Johanna Straussa, ki je z dvanajstih članov narastel na stodeset člansko zasedbo. Ne živi od desetine, davkov ali apanaž, ampak od razprodanih svetovnih turnej. Njegovi kritiki so si edini, da ima grozljivo populistični repertoar. Njegovi oboževalci so si edini, da na odru ustvarja varen, lahkoten, topel in ljubeč svet, mogoče bi lahko rekli tudi pravljični. In v čem si je on edin sam s seboj lahko sklepamo iz njegovih besed: “ Sem samo človek in delam napake, tako kot jih delajo vsi… Skušamo se zabavati… Sem težek in zahteven, kar pa ne pomeni, da nisem prijeten… Ne menim se za kritike… Moja žena je moj najhujši kritik. Ona, ki ni glasbenik, mi pove, če si preveč krčevito prizadevam, glasba mora zveneti lahkotno … Glasbo odpiram vsem … Vse te ljudi moram plačati. To je stalna borba… Včasih koncerta ne dobim plačanega. Pred nekaj leti sem zbolel za hudo virusno infekcijo in se moral odpovedati turnejo. Takrat sem finančno skoraj propadel…Zmerno jem in ukvarjam se s športom, da se ne zredim. Veliko delam…” Pa ne, da tudi kralji niso več to, kar so včasih bili in imajo enake skrbi, želje, stremljenja kot mi vsi? Vsak pač na drugem področju in na drugi ravni?

Prvič sem bila na njegovem koncertu pred par leti, v Grazu. Kako sem ga doživela? Vsa glasba mi je bila poznana, operne arije, valčki, presenetilo me je, da so zaigrali tudi polko Na Golici. Takrat sem se zavedela, da je Avsenikova polka svetovno znana skladba. In kar malo važna sem bila, ko so ji Avstrijci navdušeno ploskali. Gostje na koncertu so bili čudoviti solisti in solistke. Spomnim se, da je André Rieu na koncertu zelo veliko govoril, v nemščini razlagal neke napol smešnice, ki jih na pol nisem zastopila, na pol pa se mi ni zdelo, da bi sodile na tak koncert. Skupaj s črnimi moškimi fraki in dolgimi ženskimi krinolinami je nastala neka čudna, nedefinirana mešanica. Kljub vsemu je glasba dala glavni pečat in koncerta se z zadovoljstvom spominjam. Celo v duši sem postala njegov zagovornik in se spraševala, kako je lahko glavna slabost nekega glasbenega izvajalca populistični repertoar kot mu očitajo kritiki.

Drugič sem bila na njegovem koncertu v petek v Pragi. Precej zrelejša in samo nekaj let starejša😀 Isti, s seboj pripeljan oder, črni fraki in dolge krinoline. Veliko govorjenja, tokrat še več, ker je André Rieu govoril v angleščini, pianistka iz njegovega orkestra, pol Čehinja, pa je sproti prevajala v češčino. Štosi, ki bi bolj sodili v kakšno varietejsko predstavo. Napovednik za kasneje odlično izveden Paso Doble je izgledal takole: André Rieu govori v kaki nevarnosti si pred biki, če si rdeče oblečen. Kamera išče rdeče oblečene obiskovalke v dvorani in jih predvaja na obeh stranskih velikih zaslonih. André Rieu jih nagovarja naj se slečejo. Kamera se ustavi na precej zajetni obiskovalki v krasni rdeči večerni obleki. André Rieu tudi njo pozove naj se sleče. Skomigaje z rameni mu pokaže naramnico od nederca, ki je prav tako rdeča, češ, da ne more, ker ima tudi spodnje perilo rdeče. Takrat pride v dvorano velik črni bik na štirih nogah in se zakadi točno proti njenemu stolu in jo z rogovi nažene v tek proti izhodu med plahutanjem njene slavnostne obleke. Med huronskim navdušenjem množice začnejo na odru igrati Paso Doble, na velikem zaslonu za odrom, se harmonično z glasbo odvija bikoborba. Že se prepustiš glasbi, prihaja veliki finale in skozi areno na velikem zaslonu pridirja animirana rdeče oblečena obiskovalka pred razjarjenim bikom. In to še pred koncem skladbe. Ne paše! Ne sodi v občutje trenutka. Deluje groteskno, ceneno, cirkusantsko. Ali res to želijo množice?

Ker slovi kot kralj valčkov in ima tudi njegov orkester ime po Johannu Straussu, sem se veselila izvedbe dunajskega valčka Na lepi modri Donavi. André Rieu je lepo napovedal Straussa kot človeka, ki nam je že in nam bo še, pričaral toliko lepih trenutkov in pustil vsem nam globok pečat. Dodajam, da je uglasbil ‘lepo’ v tisti izvorni, čisti obliki, všečni in razumljivi človeški rasi. In zaigrali so, v skladu s tokom Donave, v vsej neznatnosti na začetku, ki se širi in modri, lahkotno si se prepustil toku, užival v glasbi in … takrat ko bi se morala Donava močneje razliti, se je glasba ustavila. Odigrali so pavzo, ki jo ni v notni partitaturi, odigrali so vodno zapornico, ki je ni na Donavi. André Rieu je dvignil obrv ( to potezo izrazito obvlada in jo pogosto uporablja) in čakal – ne vem na kaj – da bomo moledovali za nadaljevanje?

In spet v drugi skladbi: z violino je izpovedoval svojo ljubezen čelistki, ki mu je vračala ljubezen s čelom. V trenutku, ko nas je prepravljala globina njunih čustev je začel šobiti ustnice v poljub proti čelistki, na stranskih zaslonih pa so projecirali dotik njegovih našobljenih ustnic na čelistkino lice. Ne paše! Iztrga te iz sveta glasbe v svet materije.

Želela bi, da bi na njegovem koncertu kraljevala glasba, da bi na odru dejansko odživel drget, ki ga po njegovih besedah preplavi ob glasbi, želela bi slišati njegovo gibanje s Stradivarko. Želela bi, da bi zanj bila glasba boljša od ljubljenja in ne samo od seksa. Želela bi, da bi se zavedal, da njegova glasba zveni lahkotno, da je odlična, njegov trud, da bi zabaval, pa je krčevit in nepotreben.

EVROVIZIJA 2015 ALI VIENNA CALLING

NEKOČ pred davnimi časi … pravzaprav 6. novembra 1988 je v malo avstrijsko štajersko vasico prilatela vila Rojenica in Neuwirt-ovim oznanila, da bodo dobili dojenčka, dečka, ki bo več kot le to.

Priletela je druga vila Sojenica in pihnila v malega Toma čarobni prah rekoč: “Živel boš svoje sanje in pomagal verjeti vanje“.

Tom Neuwirth

Čeprav je bil rojen na podeželju, starši so gostilničarji, ga je čut za lepoto in ženskost potegnil v Gradec na šolo za modno oblikovanje. Smislu za estetiko je dodal še glasbeno ustvarjanje in se več let prebijal na glasbeno sceno. Publiki in žiriji je na žalost “padel v oči“ šele z bizarno podobo ženske z brado Chonchite Wurst *, ki pa je zadela žebljico na glavico in mu leta 2014 prinesla zmago na Evrosongu v Copenhagnu na Danskem. Kmalu se je pokazalo, da je uspehu botrovalo tako imenovano gibanje za enakopravnost drugačnih “Lesbian, gay, bisexual, transgender (LGBT) organization”. Tako se je slavi pridružila vloga borca za človekove pravice, ki premaguje težave z izjemno inteligenco in smislom za humor. Npr. ko mu posamezniki grozijo, da bi ga najraje ubili, jim odvrne: “Le postavi se v vrsto, dragi”.

Screen shot

Poglejte na netu, kako nastaja Chonchita izgled za 160 eurov:

http://songcontest.orf.at/videos/stories/2711144/

Na vprašanje, zakaj si je izbral to podobo, Tom odgovarja: “Želel sem dokazati, da je mogoče doseči karkoli ne glede na to, kako izgledaš ali kdo si.” Jaz osebno pa bi rekla, da je uspel prav zaradi tega, ker je gay z markantno podobo.

DANES On (Tom) živi Njene (Conchita) sanje: udejstvuje se kot model – muza Jeana Paula Gaultiera, sodeluje s Karlom Lagerfeldom – promovira Givenchy in hkrati ostaja Tom, ki se o težavah drugačnih pogovarja v EU parlamentu, na srečanju Zduženih narodov in mnogih dobrodelnih prireditvah.

Chonchita – Gaultier; sprehodila sta se skupaj po rdeči preprogi na otvoritvi Life Balla preteklo soboto na Dunaju.

Moderatorke na Evroviziji 2015 bodo: Miriam, Arabella in Alice

Life Ball ali Ples življenja poteka vsako leto v in pred Dunajsko mestno hišo in sodi med največje dobrodelne prireditve v boju proti AIDSu in HIV okužbam.

Predlagam, da si na spodnjem linku pogledate umetniško izražanje in preberete o dobrodelnih akcijah:

http://www.telegraph.co.uk/news/picturegalleries/celebritynews/11610968/The-opening-ceremony-of-the-Life-Ball-in-Vienna-Austria-in-pictures.html?frame=3307321

Resnici na ljubo, te dni poteka po Dunaju toliko prireditev, da jih je nemogoče opisati v tem kratkem prispevku. Vse v zvezi z Evrovizijo je objavljeno na www.eurovision.tv . Po nedeljski svečani otvoritivi so v ponedeljek odprli še Evrovozijsko vas pred mestno hišo, ki nudi kulise bodočim dogodkom, npr. modni reviji. Na prizorišču Evrovizije – torej v Stadthalle pa se že odvijajo generalke in predtekmovanja.

Veliko užitkov ob gledanju in poslušanju lepih skladb in dobro uvrstitev Maraayi, želim!

Lili iz Dunaja!

https://www.youtube.com/watch?v=-oOQKYopwJ4&list=PLH6MbVCrpmG4FP7py1EmzwyJkuOqcS2Kf

 

* obstaja rek v Nemščini: “Das ist mir doch alles Wurst” ali “Meni je vseeno”.

Viri:

https://en.wikipedia.org/wiki/Conchita_Wurst#Thomas_Neuwirth

http://www.lifeball.org/

http://www.eurovision.tv/page/news