RITEM NOROSTI ( WHIPLASH )

Ritem norosti (Whiplash) je Nori film v katerem prevladuje Nori J.K.Simmons v vlogi ekstremnega glasbenega profesorja, ki svoje študente žene onkraj njihovih predstav, kot se je izrazil sam.

   Whiplash1

Nori profesor dopoveduje z iztegnjenim kazalcem

Noro! Sediš napet kot struna in v grozi strmiš v ekran, ker te J.K.Simmons trpinči do ekstrema. Definira pojem mobinga in ga moralno upraviči. Pljuva na pohvalo pri solidno opravljenem poslu in besedici dobro opravljeno pripisuje krivdo za povprečnost. S svojimi žaljivimi besedami, surovimi dejanji in provokacijami, pripravi voljo, kljubovalnost, trmo in vztrajnost izbranega objekta do eksplozije. Želi, hrepeni, izgoreva v želji doseči tisto nekaj več. In gledalec z njim. Pri tem pozabita na realni svet, ne občutita telesne bolečine, potrebo po varnosti. Vsi trije, izzvani študent, Nori profesor in trpinčeni gledalec imajo isti goreči cilj:  doseči izredno, najlepše, najboljše, nebeško, nadzemeljsko, izjemno. Nori J.K. Simmons je to uspel. In si po mojem mnenju zaslužil Oskarja.

                     whiplash5

Ljudi je treba potisniti dlje od njihovih pričakovanj

Dirigent Terence Fletcher je svojemu takrat že bivšemu študentu Andrewu, opisal svojo vlogo na glasbeni akademiji takole: “Nisem bil tam, da dirigiram. Vsak kreten lahko maha z rokami in drži ljudi v tempu. Tam sem bil zato, da potisnem ljudi dlje od njihovih pričakovanj. Mislim, da je to brezpogojna nujnost. Ni ju bolj škodljivih dveh besedic kot sta »dobro opravljeno«. Zaradi njiju bomo svet prikrajšali za naslednjega Louisa Armstronga, naslednjega Charlieja Parkerja. Povedal sem ti zgodbo, kako je Charlie Parker postal Charlie Parker: Jo Jones  je takrat še zelo mlademu Parkerju vrgel činele v glavo, ko je bil Parker še mlad fant in že precej dober na saksofonu. Dobil je priložnost za poskusno snemanje in zajebal stvar. Jones ga je skoraj obglavil zaradi tega. Izsmejali so ga na odru. Jokal je celo noč, toda kaj je naredil naslednjo jutro? Vadil je. Vadil in vadil je z enim samim ciljem v mislih, da se mu nikoli več ne bodo smejali. Naslednje leto se je vrnil v Reno. Stopil je na oder in odigral solo, kot ga svet še ni slišal. Zamisli si, če bi Jones samo rekel: “V redu je Charlie,” in Charlie bi si mislil “No ja, dobro sem opravil.” Konec zgodbe. Bird ne bi obstajal. Zame bi bila to absolutna tragedija. Veš, jaz nisem imel nobenega Charlieja Parkerja, čeprav sem se trudil. Resnično sem se trudil In to je več kot bo večina ljudi naredila. Nikoli se za moj trud ne bom opravičeval!”