PUSTI, NAJ GOVORIJO

Rdeča Benečanka v Piranu ni iz mesa in krvi. Je nepremična in zgovorna. Iz opeke in malte, že vrsto stoletij stoji na vogalu Tartinijevega trga.DSC_3488Govori brez glasu, z napisom, ki ga med šapami drži lev. “Lasa pur dir” nam sporoča, kar Slovenci razumemo pod :” Pusti, naj govorijo.” Benečanka1 - 1S temi besedami je bogat beneški trgovec tolažil svojo lepo in mlado Pirančanko, ko so jo vedno znova prizadeli zlobni jeziki. Ne vem koliko je bil ta zelo razumen stavek lepi Pirančanki v pomoč in koliko tistim, ki so ga vklesanega brali v vzbujanje slabe vesti. Obrekovanje in obsojanje sta bili od nekdaj pravici, ki smo si ju ljudje lastili, saj vendar za druge vedno vemo kaj je prav in kaj ni. Ne razmišljamo kakšno krivico delamo obrekovancu, ko s širjenjem nepreverjenih besed, ki jih začinimo še s kakšno dodatno izmišljeno podrobnostjo, gradimo svojo družabnost.

Zadeve se velikokrat pritirajo do skrajnosti, do uničujočega rušilnega vala, ki ga težko preživiš.  Znanko, katere mož je naredil samomor, so šepetanja pripeljala tako daleč, da ni zmogla več niti  nakupov v domačem kraju. Ni prenesla očitajočih pogledov tistih, ki o drugih vedo vse. Ravnatelja imamo na vesti vsi, ki smo gledali, poslušali, govorili. Ni ga, ki ga takšen silovit val celotne Slovenije ne bi odplaknil.

POSLOVILNA ZABAVA (THE FARWELL PARTY)

Mimi je za objavo na blogu poslala razmišljanje o evtanaziji, h kateremu jo je navedel ogled filma Mita Tova ali The farewell party, s slovenskim naslovom Poslovilna zabava. Sama sem se s to temo s cmokom v grlu, bolečino v srcu in skrivaj si brisajoč solze, spopadala ob branju knjige Prišla je ženska k zdravniku. Takrat sem se prvič seznanila s tem, da ne samo, da imajo Nizozemci evtanazijo legalizirano, imajo celo mobilno enoto, ki jo opravlja na bolnikovem domu.

Mimi piše:

party1 - 1

Film “Poslovilna zabava” se po vseh karakteristikah razlikuje od popularnih hollywoodskih izdelkov. Posneli so ga v Izraelu (2014) z igralsko zasedbo, ki po moji oceni šteje v povprečju 70 let. Ustvarjalca zgodbe Tal Granit in Sharon Maymon v trenutku potegneta gledalca v središče dogajanja. Zame osebno so tovrstni filmi balzam za dušo. Redki so pisci, ki znajo tragične trenutke v življenju začiniti s humorjem in kreativnimi rešitvami.

Prizorišče dogajanja je dom upokojencev sredi Jeruzalema. V Zeldini (Ruth Geller) sobici zazvoni telefon. Kliče jo sam gospod Bog in ji sporoča, da v nebesih trenutno ni prostora za novo prišleke; naj še naprej jemlje zdravila in se pogumno bori s težavami, ki jih ji nalaga starost. Ker je telefonska linija nenadoma prekinjena, Zelda pritisne na gumb »povrnitev izgubljenih klicev« in že je ponovno na zvezi z Bogom. Dejansko je na liniji sostanovalec Yehezkel (Ze’ev Revach), večni izumitelj, ki sebi in svoji ženi Levani (Levana Finklestein), krajša čas z animiranjem starostnikov. Zakonca sta še dobrega zdravja in zato Jeruza z nenehno grozečo smrtjo. Nasmeh postane grenak, ko za rakom zboli njun najboljši prijatelj. Neznosne bolečine spremlja tudi ohromelost. Njegovo ženo Yano (Aliza Rosen) obsede ena sama misel, kako bi mu skrajšala trpljenje. Na tem mestu sporočilo filma doseže vrhunec: edina humana pot je evtanazija ali pospešitev smrti iz usmiljenja. unnamed-2Postopek je legaliziran le v Švici in Beneluxu * torej bo v Jeruzalemu treba najti hitrejšo in bolj praktično rešitev. Izumitelj Yehezkel naveže stik s sostanovalcem zdravnikom za katerega se izkaže, da je veterinar. Kakorkoli se zgodba zapleta, jim uspe narediti »samomorilsko napravo«. Kljub izraženim etičnim, moralnim, verskim in pravnim dilemam se za pravico do dostojne smrti odloči tudi Yehezkelova žena Levana, ko ugotovi, da ima demenco, ki bliskovito napreduje. Poleg vseh vidnih težav, ki jih demenca povzroči njej osebno in sorodnikom, Levana gledalca sooči z izgubljanjem človekove biti: »To ni umiranje temveč »izginjanje« iz svojega življenja.”unnamed-3Toliko o zgodbi sami, da ne bi komu pokvarila užitkov pri gledanju filma.
Vsebina se me je globoko dotaknila. Sama nenehno razmišljam in veliko sem že prebrala »za in proti« evtanaziji.
Moja mama (v devedesetem letu) je že tretje leto v domu starejših občanov. Po tretji možganski kapi je hroma, ne govori , nenehno je v bolečinah, …
Vsakič, ko stojim ob njeni postelji in se ji zazrem globoko v oči, sem ZA.
ZA! Zaradi nje in še boj zaradi sebe, ker se bojim, da me bo doletela enaka usoda. Moje osebno mnenje je, da bi morali z zakonom prepovedati tolikšno trpljenje.

več v članku Jasne Kontler Salamon, Znanost ali na netu:
http://www.delo.si/druzba/znanost/evtanazija-ali-le-pravica-do-dostojne-smrti.html
www.rogerbert.com
Trailer na: http://www.gremovkino.si/film/napovednik/12221/Mita-Tova

AVSTRALIJA

V prvem prispevku o Dunaju sem zapisala: ” Vsakemu, ki gre na Dunaj zavidam. Malo, zdravo, nezeleno zavidam. Dunaj je mesto, kamor moraš vsaj enkrat letno.

Avstralija0

In kaj lahko primerjalno zapišem za Avstralijo? Vsakemu, ki gre v Avstralijo zavidam :-). ZELO, pa še vedno zdravo, ORANŽNO zavidam ( če vzamem, da je oranžna barva pozitivne, uravnovešene energije). Avstralija je destinacija, ki jo moraš obiskati vsaj enkrat v življenju. In to so v tem zimskem času storili prijatelji, Konjičani. Odpravili so se na to zavidanja vredno pot 🙂 in upam, da si bodo z nami delili vse najlepše, najslabše in tudi tisto vmes.

Razmišljanje na letalu in prve slike so že tu.

RAZSTAVA TINE KONEC

S Tino Konec sem pred dobrimi šestimi leti preživela par čudovitih dni v Madridu. Že pri njenih šestnajstih se je točno vedelo, da bo šla po očetovih stopinjah in bo postala slikarka. Še danes sem ji hvaležna za njeno vodenje po madridskem muzeju Prado, ki nam je odprl nov pogled na slikarstvo, slikam pa dodal zgodbe iz ozadja. Z odprtimi ustmi in očmi smo jo poslušali, ko nam je razlagala detajle prvih dveh Botticellijevih slik iz serije  Zgodba o Nastagiu degli Onesti. Srce nesrečnega dekleta je še bolj krvavelo, psi so bili še bolj krvoločni in krvniki so bili še bolj kruti.

Tina2 - 1

Danes je Tina že diplomirala na likovni akademiji in ima prvo samostojno razstavo na sevniškem gradu. Črno belo razstavo risb ob zvokih morja, mehurčkanju morske pene in drobnih kamnov, ki jih valovi vlečejo sem in tja. Na risbah sem videla valove z morskimi penami, razigrane mehurčke, borovce obložene z drobnimi storžki in njihov odsev v morju. Risbe, nanizane na nevtralnih belih stenah sevniške Mosconove galerije in posneti zvoka morja  so mi pričarali slankast okus na ustnice in vonj po morju v nosnice.

Kot sem napisala v uvodu, že pri njenih šestnajstih se je vedelo, da bo slikarka, danes, pri njenih triindvajsetih pa se ve, da slikarka že je. In to z velikim potencialom.

Tina5 - 1

To je Tinina prva samostojna razstava, saj  je do sedaj razstavljavljala skupaj z očetom, slikarjem Janijem Ivanom Koncem, ki je na letošnjem Ex-temporu v Piranu prejel glavno nagrado Grand prix za slikarstvo s sliko Krog.

Tina8 - 1Jani Ivan KonecKrog

PISMO BOŽIČKU

Novo jutro. Zimsko jutro. Izpod pernice pokukam proti oknu, ki da slutiti, da se je tudi sonce že zbudilo. To je moja prva upokojena zima. Lahko se obrnem in odsanjam še eno kitico. Lahko naredim seznam daril, ki jih bom kupila za sorodnike in prijatelje. Lahko pišem Božičku, kaj bi JAZ rada dobila! To bo!

Kaj mi pri teh letih še manjka? Živim v lepi hiši s pravljičnim vrtom, ki ga krasi snežna koprena. V garaži konjički. Velika omara poleg postelje poka po šivih.
Kaj naj pišem Božičku? … kaj?
Dragi Božiček, … kaj?

Spalnico nežno osvetljuje dragocena lučka na nočni omarici. Uboga nočna omarica, toliko stvari se je nabralo na njej.
Pogled se ustavi na knjigi – ne, za knjigo pa že ne bom pisala, pol jih lahko poklonim knjižnici.
Poleg knjige se tlačijo kremice – jih je za vsak centimeter kože. Toliko kozmetike do smrti ne bom porabila.
Telefon. Nočem novega, se s tem čisto dobro razumeva.
Očala! Božiček, … mi niti na pamet ne pade. Imam očala za prav vsako priložnost: branje, gledanje televizije, računalnik, vožnjo, gledališče, sonce in celo ena kar tako, da mi držijo lase na glavi.
Na omarici je našel svoje mesto tudi bahačast kristalni kozarec z vodo. Kristal. Posoda. Dragi Božiček, posoda odpade a priori!
Mhmmm, kaj naj pišem Božičku?

Vem! Na nočni omarici je ravno še tri kvadratne centimetre praznega prostora. Točno za eno malo dragoceno škatlico s še manjšo pentljico in še manjšo, a veliko veliko večjo dragocenost v njej. Prstan. Zlato pa res vedno prav pride.
Sedem na postelji in se zagledam v roke. Koliko prstov, kolikšen potencial za prstane!

Moj pogled pa znova pritegne nočna omarica. Nekdo trka!
Trka Podzavest na mojo Vest: »Kaj je zapolnjevalo tiste pričle tri kvadratne centimetre prostora?«
»Vem,« je odgovorila zavest. »B u d i l k a!«
Namesto, da bi jaz Božičku napisala pismo z zahtevami, je on meni namenil uganko z enačbo.
Rešeno: č a s = z l a t o!

Dragi Božiček, čeprav nimam budilke, je ne potrebujem. Imam čas in prosim te za še več dragocenega časa, da bom izkoristila vsak lep trenutek, ki mi je namenjen.
Hvaležna mlada upokojenka.

SKALA NA KONJIŠKI GORI

Ljubljančani imajo svojo Šmarno goro, mi, Konjičani, pa Konjiško. Seveda je naša za celih 323 m višja 🙂skala9 - 1 Konjiška gora je od nekdaj burila mojo domišljijo z zgodbo o konjiškem zmaju saj me še danes zanima, koliko je lahko resnice v tem, da je,  ali je bila,  v notranjosti dejansko podzemna jama s  podzemnim jezerom. Glede na to, da je sestavljena iz apnenca, se mi zdi ta možnost dokaj verjetna. Kraški svet s podzemnimi jamami, ponikalnicami in podzemnimi jezeri, mi je poznan še iz otroštva, iz sveta mojih starih staršev, iz cerkniškega. Že kot otrok sem tam pozimi občudovala teloh in jeseni zaman iskala kostanj. Enako je na Konjiški gori, zato si razlagam, da je apnenec tisti, ki je zaslužen za preproge bujno cvetočega teloha in krivec, zaradi katerega ni kostanjev na cerkniškem in na Konjiški gori.skala6 - 1Konjiška gora je zelo priljubljena izletniška točka. Oziroma, če upoštevamo, da rekreácija pomeni dejavno preživljanje časa na način, ki osvežuje človekovo telo in/ali duh, bi lahko rekli, da je priljubljena konjiška rekreacijska točka. Po moji oceni, je še bolj kot najvišji vrh Stolpnik,  s strani Konjičanov obiskana Skala, ki je na 750 m nadmorske višine ( še vedno višja kot Šmarna gora 🙂 ). Destinacija nam je prirasla k srcu, kar je ponazorilo tudi PD Slovenske Konjice s srčno markacijo 🙂skala3 - 1Do Skale vodi strmejša, na zadnjem delu celo plezalna in položnejša pot, ki vodi mimo gradu.skala4 - 1Za izhodišče vzpona po položnejši poti služi parkirišče nad pokopališčem pri cerkvi Svete Ane. Celotna pot je dolga 5,01 kilometra, z njo pa porabite 727 kalorij in 2 decilitra vode. Vodo vsekakor nadomestite, raje še kakšen deciliter dodajte, kalorije pa, še posebej če ste ženska mojih let, nikakor. To so namreč ta nerodna leta, ko se zredimo že ob misli na čokolado, kaj šele ob pogledu nanjo 🙂skala1 - 1Z dosego cilja je trud bogato poplačan z navdihujočim razgledom. Meni je še posebno ljub takrat, ko se z vzponom na Skalo dvigneš nad morje megle…skala5 - 1…in so vrhovi Pohorja samo otok….skala7 - 1….Konjice pa so potopljene nekje na dnu. Razgaljene izgledajo iz zornega kota Skale takole…skala8 - 1Iz vpisne knjige, ki je varno shranjena v škatli, pritrjeni na hrbtni strani klopi, je razvidno, da nekaterim predstavlja Skala dnevni cilj, saj se njihovo število vzponov približa številu dni v letu. Nekateri smo zelo tekmovalni, zato smo si Skalo izbrali za silvestrski cilj. Če že ne moremo biti v vpisni knjigi vpisani največkrat, bomo vpisani   vsaj prvi v letu 🙂 DSC_0969 (2)Kljub morilskim minus šestnajstim stopinjam, nas ni prav nič zeblo. Vse zasluge za to pripisujem svečanim oblekam, ki smo jih v skladu z modnimi trendi naplastili v približno toliko plasti kot jih premore čebula.  Zaradi snega in dokaj svetle noči nam po poti niti ni bilo potrebno prižgati svetilk. Na Skali pa nismo silvestrovali sami. Na isto idejo je prišel mlad domačin, ki je pripeljal s seboj svojo punco iz Zasavja, da ji še z višine razkaže silvestrske lepote Konjic. DSC_0978Poskrbela je za obilico smeha, ko jo je po telefonu klicala kolegica iz Španije in ji je razložila, da silvestruje na “ROCK ON HILL”. Zasavka je tako nehote skreirala evropsko ime za konjiško Skalo 🙂 . Mlad par je prišel na silvestrovanje pripravljen, saj sta točno opolnoči odčepnila steklenico penine, ki sta jo nesebično delila z nami. Penina je bila zaradi ekstremno nizkih zunanjih temperatur prav prijetno hladna. Bilo je lepo, zato smo se dogovorili, da se srečamo ob letu obsorej. Nič nas ni bilo strah, čeprav je z nami ob pokanju petard in razsvetljevanju neba z raketami, silvestroval tudi snežni volk, bolj točno snežna volkuljica 🙂skala2 - 1

MOJA PRIJATELJICA

Življenje je težko, zanimivo in nepredvidljivo. Nikoli vnaprej ne veš kaj ti bo kakšna oseba ali dogodek prinesla v življenje. Tudi ne zakaj. Verjetno je najbolje, da si s tem tudi bistveno ne razbijaš glave. Da živiš svoje življenje in ga meriš v enotah radosti, ki ti jih prinese. Samo te nekaj štejejo. Ko se kakšna zgodba zaključi je potrebno stvari premleti, zapisati, dati zadevo iz sebe, narediti na koncu piko, jo odložiti na kakem ovinku in nadaljevati pot.

Za mojo mariborsko službo sem se temeljito “namatrala”. Da sem jo dobila je trajalo dva meseca in štiri potovanja v Ljubljano. Po pisni prijavi (prispelo jih je okoli tristo), sem bila vabljena na razgovor z direktorjem prodaje in uslužbenko kadrovske službe. Takrat sem prvič romala v Ljubljano. To je bilo še v času, ko iz štajerskega konca do Ljubljane še ni bilo avtoceste. Imela sem smolo, da je bil ravno tisti dan praznik v Avstriji in kolone Avstrijcev so se valile proti slovenskemu morju. V eni izmed teh kolon sem se cijazila tudi jaz. Kljub precejšni rezervi, ki sem si jo vzela za pot pa za avstrijski praznik nisem vedela, zato mi je že pošteno šlo za nohte, ko sem s petimi minutami zamude avto enostavno pustila ob cesti, ampak še vedno na cesti in to sredi Ljubljane, tekla na razgovor, povedala, da sem tu, a imam avto na cesti zato me naj samo še malo počkajo, da ga grem parkirat in v zadnjih petih minutah, ki mi jih je ostalo od dvajsetih, kolikor jih je imel na razpolago vsak od kandidatov. povedala, kar sem pač imela za povedati o sebi. Kljub pomankanju časa ali pa mogoče ravno za to 🙂 sem se kolikor toliko normalno obnesla, tako da sem se uvrstila na psihometrično testiranje, ki je bilo čez en teden. Takrat sem se v Ljubljano odpravila drugič in to že navsezgodaj zjutraj. Po preverjanju vseh mogočih praznikov in dogodkov v sosednjih in še sosednjih dežel od sosednjih, sem se z dvojno časovno rezervo pojavila v Ljubljani že takrat, ko so še vsi spali. Avto sem lahko trikrat preparkirala, spila sem štiri kave in še sem se prva od vseh štiriindvajsetih vabljenih, pojavila na sedežu neke kadrovske agencije, kjer so nas vpregli v brskanje po naših možganih in psihi, v računanje po načelu, da prvo število odtšej od drugega in če je vsota pozitivna prištej večje število, če pa je negativna odštej manjše število in reši 5 strani takih računov v dvajsetih minutah, potem nadaljuj z logičnimi ugankami, pa pet minut odmora, pa odgovori na pet strani vprašanj iz splošne izobrazbe, pa pet minut odmora in odgovori na dvesto vprašanj, ki na prvi pogled sploh nimajo repa in glave. In ko že četrtič naletiš na vprašanje:” Ali je treba porednega pas tepsti?” te prime, da bi zmečkal papir in vse skupaj vrgel v koš. Ko sem se prebila čez vse pole sem dobila še popoldanski termin za razgovor pri psihologu. Vmes sem (hvala bogu) imela čas za kosilo, če ne zadeve enostavno ne bi vzdržala. Psiholog, ki je bil v bistvu psihologinja, me je presenečala s vprašanji o katerih do tistega dne sploh nisem razmišljala: “ Kakšni so moji spomini na srednjo šolo?, Kako sem doživljala očeta? Kaj je moja osnovna vrednota? Kaj bi naredila, če sodelavkin mož sodelavke ne bi pustil na izobraževanje? Kaj bi naredila, če bi bil določen sodelavec stalno na bolniški? “ in še in še podobnih vprašanj. Grebla sem po sebi in iskala odgovore, z vsakim odgovorom pa sem bila čedalje bolj izčrpana. Zvečer sem se privlekla domov ožeta kot cunja in kot taka seveda še lep čas nisem mogla zaspati. A čez kakšen dan sem že pozabila na to, čez par tednov pa se je približal čas našega dopusta in z družino smo se odpravili na morje. Že proti koncu našega dopusta me je na recepcijo hotela poklicala tašča in mi povedala, da so na njeno številko (stanovali smo na istem naslovu) klicali iz kadrovske službe podjetja, zakaj nisem prišla na razgovor. Ugotovili smo, da sem v času našega dopustovanja dobila vabilo za razgovor k direktorju kadrovske službe, a ker me ni bilo doma, vabila nisem odprla in zaman so me čakali na razgovoru. Na psihometričnem testiranju sem se daleč najboljše odrezala, na razgovor so povabili mene in drugouvrščenega, prišel pa je samo slednji. Ker sem tako bistveno odstopala od drugouvrščenega ( drugouvrščeni je imel oceno 2,7 , mislim pa, da je bila moja ocena 6,7) takratni vodji kadrovske službe ni šlo v račun, da me na razgovor ni bilo in sklenila me je poiskati. In tako je naletela na mojo taščo, ki ji je razložila, da vabila nisem prejela, ker me ni doma. Ko sem prišla z dopusta me je čakalo novo vabilo in takrat sem se že tretjič odpravila v Ljubljano, tokrat na razgovor h komercialnemu direktorju. Razgovor je minil prijetno, brez posebnih zapletov. Najbolj sem si zapomnila besede, ki jih je komercialni direktor izrekel kot argument, kako pomembno vlogo vodja neke ekipe ima in zakaj toliko preverjajo kandidate: “ Še pes postane podoben svojemu gospodarju 🙂 “ Vedno se je rad tako plastično izražal in še zdaj mi gre na smeh, ko je kakšno leto kasneje, ob neki drugi priložnosti, ta isti direktor rekel: “ Boj se pridnega bedaka, ker če je bedak len, ti nikoli ne bo naredil toliko škode kot priden.” Ko sva se rokovala in se poslovila, sem mislila, da je to zdaj to. Ampak ne, čez kakšen teden sem dobila vabilo še na razgovor h generalnemu direktorju. Želel bi me videti, preden pade dokončna odločitev. In takrat sem se že dokaj rutinsko četrtič odpravila v Ljubljano. Oglasiti sem se morala pri komercialnemu direktorju, ki me je osebno pospremil h generalnemu direktorju. Moram reči, da je generalni direktor name v trenutku naredil velik vtis ( saj poznate tisto, da ni druge možnosti, da ustvariš prvi vtis 🙂 ). S svojo karizmo, nastopom, besedami, stilom me je v trenutku osvojil. Njegova pisarna, ki je bila na vrhu stavbe je imela stekleno steno za katero se je razprostirala terasa, na kateri je bila pod z glicinijo obraščeno pergolo razkošna sedežna garnitura iz tika. Posedli smo se za mizo, iznad katere se je razprostiral pogled nad celotno Ljubljano. Pomenkovali smo se, pili smo kavo, generalni direktor pa je govoril o svoji viziji. Vsega kar je govoril, niti nisem razumela ( že takrat sem bila blond 🙂 ), a verjela sem, da je resnična vsaka njegova beseda. Počutila sem se kot da sem na strehi sveta in zanj in za njegovo podjetje bi, če bi bilo potrebno, našla pot tudi do zvezd. In tako vznesena sem prišla v eno izmed najboljših slovenskih podjetij, ki se je ukvarjalo s hitro razvijajočo se tehnologijo. V nekaj letih je iz par zaposlenih naraslo na mojo okroglo številko 600. Delali smo noč in dan, delo nam je bilo v užitek in veselje, bilo je naporno in navdihujoče. Zaposleni smo bili deležni vsega in to vsega najboljšega in v zahvalo smo tudi dajali najboljše. Vsak dan znova smo dobivali sporočilo, da smo podjetje mi in s ponosom smo iskali svoje ime iztiskano na plakatu, kjer so bila nanizana vsa imena zaposlenih. “ S pticami si delimo nebo, “ ni bil samo naš slogan, to je bilo naše življenje. In to življenje nam, kot je že bilo rečeno na začetku, prinaša stvari, osebe in dogodke, za katere nikoli vnaprej ne vemo zakaj.

Ena takšna oseba, za katero bi se lahko vprašala, zakaj mi jo je življenje prineslo na pot je Karmen. Še danes se jo spomnim, kako je pred leti stopila skozi vrata moje pisarne. Visoka, kar polna, kratkih svetlo rdečkastih las, z malo negotovim nasmeškom na ustih. Postala je moja sodelavka. Skupaj sva delali skoraj dva meseca, saj smo v Mariboru usposabljali ekipo novozaposlenih, ki bodo barve podjetja zastopali kasneje na Ptuju, z odprtjem nove poslovalnice. In ker je bila mariborska ekipa odlična, smo tudi odlično opravili svoje delo. Prenesli smo jim vse znanje za samostojno delo. Moram reči, da me sodelavka, ki mi je dihala za ovratnik 🙂 vsak dan, ves delovni čas, ni motila ( glede na izrek naših južnih sosedov: “svakog gosta dva dana dosta”), tako da smo s celotno ekipo kar malo obžalovali, ko se je bližal čas slovesa. Karmen se mi ni zdela napačna, imeli sva tudi dokaj podoben smisel za humor. Še zdaj se smejim, ko se spomnim kako sva se krohotali, ko mi je povedala za peripetije, ki so se ji dogajale , ko je šla na razgovor za službo. Bom poskusila na kratko obnoviti zgodbo. Na sedežu v Ljubljani smo imeli dve sosednji, med seboj ločeni stavbi s hišnima številkama 23 in 25. Na vrhu ene je imel svojo pisarno generalni direktor, v drugi stavbi je bil na vrhu komercialni direktor. Na vabilu je imela zapisano številko 25, ona pa je prišla na 23. Na recepciji je rekla, da je dogovorjena pri direktorju. Usmerili so jo v najvišje nadstropje in direktorjevi tajnici je ponovila zgodbo. Rekla ji je , naj malo počaka, ker je trenutno zaseden. Ko je prišla na vrsto, je vstopila v pisarno. Generalni direktor jo je pozdravil, ponudil ji je stol in zapeljala sta pogovor o vremenu in razmerah na cestah. Ko sta predebatirala že vse splošne teme, je nastala neprijetna tišina. Oba sta čakala, kdo bo prešel k bistvu zadeve. Čez nekaj časa se je direktor odkašljal in rekel: “Tuhtam, zakaj sva midva dogovorjena, pa se nikakor ne morem spomniti. Pri vseh mojih obveznostih ni čudno, da mi je ušlo iz glave.” Karmen mu je odgovorila: “ Ja, za službo sem prišla na razgovor, na Ptuju odpirate novo poslovalnico.” Takrat mu je postalo jasno, da on ni dogovorjen z njo in da je prišla v napačno stavbo.“Aja, potem boste pa morali v sosednjo stavbo, h komercialnemu direktorju. Počakajte, ga bom poklical in vas najavil.” In generalni direktor je poklical komercialnega, če za Ptuj iščejo vodjo poslovalnice. Na pritrdilen odgovor mu je rekel: “ Zdajle vam pošljem eno kandidatko.” In v drugi stavbi, v zadnjem nadstropju so vsi vedeli, da je ona kandidatka, ki jo pošilja sam generalni direktor. In kdo bi vedel, če ji ni to prineslo službo.
Druga taka oseba, za katero bi se lahko vprašala čemu mi jo je življenje prineslo na pot, je Saša. Sašo sem nekajkrat od daleč videla na Ptuju, ko sem tja hodila v gimnazijo. Takrat je bila gimnazija že v stavbi srednješolskega centra, kjer so bile tudi vse ostale ptujske srednje šole. Mislim, da je hodila na ekonomsko in da je bila prijateljica od prijateljičine prijateljice, zato sem si jo nekako od daleč na videz zapomnila. V moje življenje je vstopila pri istih vratih kot Karmen, eno uro za njo. Bila je novozaposlena za poslovalnico na Ptuju, predvidena za referentko pri Karmen, ki je bila njena šefinja.
In v tistem trenutku, ko smo se prvič soočile vse tri skupaj, se nobena od nas ni zavedala po kako do razpenjenosti razburkanem morju, med Mariborom, Ptujem in Ljubljano, bomo plule, posamič in v paru, nikoli pa vse tri skupaj.

Včasih sem bila zelo pasivna pri navezovanju osebnih odnosov, tako z moškimi kot z ženskami. Če dobro razmislim, sem bila vedno izbrana za prijateljico, nikoli nisem bila pobudnik. Nisem bila tista, ki je klicala, bila sem tista, ki je dvigovala telefon, nisem bila tista, ki je predlagala zmenke ob kavi, bila sem samo tista, ki je potrjevala termine. Trajalo je lep čas, preden sem nekoga sprejela za prijatelja, a ko se je to zgodilo, sem bila zelo pripadna in prijateljski odnos sem postavila zelo visoko na lestvico. V času, ko je bila Karmen pri meni na uvajanju, jo vsekakor nisem smatrala za prijateljico. Tudi takrat ne, ko so Ptujčani odšli in odprli poslovalnico. Čudila sem se, čemu me je s Ptuja vsaki dan poklicala. Najprej je premlevala kakšne službene reči, potem pa še osebne. Sčasoma sva si vse več zaupali in se zbližali. Sprejela sem jo za prijateljico. Na vseh službenih srečanjih, seminarjih, sestankih in izobraževanjih, sva bili vedno skupaj. Najin šef naju je imenoval štajerska naveza. Karmen si je začela barvati lase bolj na blond in pogosto sva se norčevali iz tega, da sva dve blondinki, zato nama lahko marsikaj spregledajo skozi prste. Nekoč se nama je v Ljubljani neko mlajše, blond dekle zaletelo od zadaj v avto, zato sva poklicali policijo. Prišla sta dva policaja in za ogrevanje je Karmen pripomnila: “ Tri blondinke in dva policaja, to je ja zmagovalna kombinacija 🙂 “ Me tri smo se smejale, policajema pa nekako ni bilo do smeha. Ker sva bili tako pogosto skupaj, so naju ob prilikah, ko so naju srečali posamično, začeli zamenjevati. Meni so pravili Karmen in Karmen so pravili Snežana. Sčasoma sem ji začela brezpogojno zaupati in verjeti v njene sposobnosti. Dobro se spomnim, da sem na nekem izobraževanju, ko smo morali opisati prijatelja, rekla, da bi si s svojo prijateljico upala iti na konec sveta, saj sem dejansko verjela, da sva bili tako sposobni in da sva se tako dopolnjevali, da bi skupaj premagali vse ovire.
Tako sta minili prvi dve leti od odprtja ptujske poslovalnice. Takrat se je zaposlenim na Ptuju iztekla pogodba o zaposlitvi. Karmen se je odločila, da bo predlagala, da Saši ne podaljšajo pogodbe, saj ni bila zadovoljna z njenim delom, z njenim odnosom do sodelavcev in do nje same, celo trdila je, da hoče vzeti Saša v poslovalnici vajeti v svoje roke. Karmen ji je povedala, da ptujska enota ne more imeti dveh vodij, poleg tega je ocenila, da je razdiralen člen v ptujski ekipi, zato je predlagala, da se ji pogodba o zaposlitvi ne podaljša. Saša je takrat izkoristila svoje zveze, ki jih je v podjetju imela in šef je odločil, da ostaja v podjetju in da bo šla delat k meni v Maribor, čeprav stanuje v bližini Ptuja. Takrat me je Saša poklicala in me prosila, če lahko, preden nastopi svoje novo delovno mesto v Mariboru, pride na razgovor k meni. Seveda sem takoj pristala na to. Na srečanju mi je zaupala, da z veliko težavo prihaja delat v Maribor, ker ve kako dobri prijateljici sva s Karmen, da se onidve nista razumeli in se boji, da sem zelo podrobno seznanjena z njunim medsebojnim odnosom, zato sem polna predsodkov proti njej in njenemu delu. Te skrbi ji povzročajo težave s spanjem in strah jo je ponedeljka, ko bo nastopila delo v Mariboru. Potolažila sem jo, da moje prijateljstvo s Karmen zagotovo ne bo vplivalo na najin odnos. Najin odnos se bo vzpostavil na osnovi najnega skupnega dela. Povedala sem ji, da je moje globoko prepričanje, da mora dober vodja znati pomagati svojim sodelavcem do dobrih rezultatov, ker je seštevek posamičnih rezultatov skupni rezultat, za katerega je zadolžena celotna ekipa. In dejansko sem se tudi čutila odgovorno za uspešnost vseh zaposlenih in vedno iskala načine, kako doseči, da bodo pri opravljanju svojega dela zavzeti in zadovoljni, saj le zavzeti in zadovoljni zaposleni dosegajo nadpovprečne delovne rezultate. Ob vsem tem je na moji vrednostni lestvici zelo visoko vodenje z vzgledom, saj sem se strinjala s komercialnim direktorjem in njegovo izjavo, da še pes postane podoben svojemu gospodarju. Saša si je po teh besedah vidno oddahnila. Rekla mi je, da mi bo za te besede večno hvaležna, da sem jo pomirila in da lahko vedno računam nanjo. Da se bo trudila in prizadevno opravljala svoje delo.

10 KORAKOV DO SREČE

Sreča je najboljše orodje za dosego naših ciljev. Je vzrok, ne rezultat. Naredite vseh deset korakov do sreče in si uresničite to vsemogočno čustveno energijo.

  1. Ozavestite, da svojo srečo oblikujete sami, da se ne nahaja nekje v prihodnosti, ampak jo že imate zdaj, v tem trenutku. Samo premislite, kaj vas v tem trenutku dela srečne. Poiščite čustva, ki so že v vas in vas delajo srečne, na čustva ljubezni, miru, radosti, sprejemanja, razumevanja. Osredotočite se na ta čustva, na srečo, ker tisto na kar se osredotočimo zraste. Na primer: pomislimo katere tri stvari nam v tem trenutku vzbujajo življenjsko radost: mogoče prešeren otroški smeh, ali toplo sonce, ki nas greje,  mogoče ( čeprav smo v Sloveniji 🙂 ) prijeten pogovor s sosedom. DSC_5985
  2. Gibajte se v naravi in aktivirajte življensko energijo. Zagotovite vašemu telesu pogoje, da bo lahko srečno. Če še nimate določene vsakodnevne aktivnosti v zvezi z gibanjem, jo nemudoma določite. Določite kaj, kje in kdaj. Na primer: vsak dan, ob 18h zvečer, bom šel na polurni sprehod ob bližnjem potoku. In to tudi izvajajte.
  3. Razvijajte optimistično, pozitivno razmišljanje, brez zamer, obtoževanj, sodb, maščevalnosti. V vsakem dogodku iščite pozitivno plat, verjemite v optimistični razplet. Na primer: če vam iz neba pade pralni stroj na vašo najljubšo gredico, recite, da ste imeli srečo, da vam ni padel na glavo in se ne ukvarjajte s tem zakaj je pralni stroj padel ravno na vaš vrt, zakaj ne raje na sosedov 🙂 Če pa pade na sosedov vrt, ne iščite razlogov zakaj je prav, da se mu je to zgodilo. Tisti negativni, od katerih se morate ograditi, razmišljajo, da je sreča najboljše maščevanje, ker nič drugega ljudi ne obnori bolj, kot da vidijo nekoga, ki živi dobro.
  4. Delajte za notranje zadovoljstvo, užitki naj bodo samo pika na i. Ločite med globokim notranjim zadovoljstvom, ki vas dela srečne in užitkom, ki traja samo kratko in vas ne napolni. Na primer: če se boste globoko zadovoljni vrnili z izleta v hribe, si za piko na i privoščite čokolado. Ob občutenju zadovoljstva, ker vas je pohod notranje obogatil, boste lahko brez kančka slabe vesti uživali v slastni čokoladi. Sreča, ki jo boste pri tem občutili, bo zaradi i-ja s piko vred in nikakor zaradi resničnosti izreka, da si z denarjem ne moreš kupiti sreče, lahko pa si čokolado, kar je skoraj isto 🙂
  5. Sprejmite sebe in druge takšne kot so. Na primer: Vaša obložena češnja razteza svoje veje na sosedov vrt. Sosed vzame sekiro in jih odžaga. Ne obsojajte sebe, ker niste tega pravi čas opazili in soseda, ker je to naredil ravno takrat, ko so bile veje s češnjami bogato obložene 🙂 Sprejmite sebe in soseda takšnega kot ste oziroma je.
  6. Odpuščajte sebi in drugim. Na primer: če ostanemo pri češnjevi veji iz prejšnje točke – odpustite si, da ste se megalomansko širili po tuji lastnini in ostali brez češenj. Prav tako odpustite sosedu, da je brez opozorila dvignil žago nad vašo lastnino. In jo tudi pojedel 🙂 Obtoževanje, zamere, jeza so čustva, ki so nanizana na negativnem poltraku z imenom sreča. Zamenjajte jih z odpuščanjem in umirjenostjo.
  7. Bodite hvaležni za življenje, ki ga imate. Sreča ni v dobiti tisto kar želiš, ampak želeti tisto kar imaš. Na primer: odpravljam se prepešačit Camino, 800 km dolgo pot in ker ne maram raznoraznih nahrbtnikov, bom morala imeti nosača. Razmišljala sem, kakšnega bi si pa želela in takoj so mi začeli po glavi bliskati atributi kot so: starejši, večji, prijeten, ne preveč zgovoren…in takrat je vstopil moj mož…seveda, želim si točno to, kar že imam in v tem je moja sreča 🙂DSC_0041
  8. Delajte dobro drugim. Velikokrat sem se že spraševala zakaj tako dobro dene, če storiš nekaj dobrega za koga drugega. Na primer: svojemu sosedu iz točke 5 in 6 podarite češnjevo drevo. Še več – ponudite se mu, da ga tudi vsadite ( seveda zato, da ga boste čim bližje meji, da boste nekoč lahko dobili svoje češnje nazaj 🙂 )
  9. Povežite se s pozitivnimi ljudmi in bodite s tistimi, ki jih imate radi. Že naše gore list, Simon Gregorčič, je zapisal verz: a srečen ni, kdor srečo uživa sam….in tukaj nimam kaj dodati. Mogoče lahko samo bolj nazorno zapišem: povezujte se z ljudmi, ki prinesejo srečo kamorkoli pridejo, nikakor s tistimi, ki jo prinesejo, ko odidejo ( zanimivo, da se vsi prištevamo v ono prvo skupino 🙂 )1
  10. Denar vam ne prinese sreče. Res pa je, da se da včasih malo pogoljufati. Na primer: z denarjem si kupite vstopnico za kakšno predstavo, ki vas notranje napolni in osreči. In v skladu s točko 4 si po predstavi z njim kupite še piko na i 🙂

MIMI V MUZEJU IGRAČ

Mimi nam pošilja pozdrave iz Nemčije. Tokrat je njen prispevek napisan v predbožičnem vzdušju, diši po punču in medenjakih, govori o nostalgiji, materinski ljubezni in čarobnosti otroštva.

Sedaj smo pa že tako daleč, da se pred prazniki ne da več skriti.  Najbolj so pohiteli prodajni centri, sledila je osvetlitev ulic, postavitev tržnic in – kar  je najlepšega – prižgal se je sijaj v  otroških očeh. Predpraznični čas vedno znova prinese prijeten nemir v naš vsakdanj. Resnici na ljubo, smo ženske totalno nemirne že ves december – napisati je treba neskončen seznam obdarovancev, nakupiti ali izdelati dragocena darila, pisati voščilnice, napeči goro keksov, izbrskati najbolj originalne recepte, organizirati …

Moje stanovanje ponuja pogled na razsvetljen božič iz dveh povsem različnih zornih kotov. Ko stopim iz kuhinje na balkon, stojim nad božično tržnico, razsvetljeno do te mere, da jemlje vid. Takoj na vhodu se vrti star vrtiljak ob glasbeni spremljavi posnetih pesmi otroških zborov. Kako domiselno in prisrčno. Levo in desno so stojnice s sveže pripravljenimi kulinaričnimi dobrotami. Malo naprej sedita dve pletilji, ki predstavljata starodavno obrt ter prodajata kape, rokavice, nogavice, šale in vse, kar pozimi prav pride. Nad naslednjo uto vidim krasno izrezljan napis Lesna obrt. V vseh ozirih nam daje les pozimi svojevrstno toplino. In na sredini veselega dogajanja je uprizorjena mala gostilna s toplimi napitki, primernimi za ta čas.

Ko sem prejšnji večer stopila do šanka in naročila punč, me je stara teta v narodni noši zabodla s pogledom: »A za otroka?« V tistem trenutku je v moji glavi zmanjkalo elektrike. Tema, zadrega, spoznanje, da sem v danih razmerah brez otrok. »Ne, ne,« sem v hipu vklopila varovalko, »je lahko z alkoholom.« Med srkanjem napitka sem razmišljala, kakšne medvedke smo ženske. Kot da bi bile ustvarjene samo zaradi otrok, vzgajane za toplino doma. Očitno mi je poleg alkohola stopil v glavo tudi božič z velikim paketom nostalgije.

 

Presenetljivo, da na tržnici ni naprodaj igrač !?! Takoj sem pomislila: “Le kaj ima v tej zvezi povedati gospod Google?” Vtipkam: božični sejem, ime mesta in igrače. Neverjetno! Kako romantično!

Vstanem od računalnika in se sprehodim na drugo stran stanovanja. Na balkonu, ki vodi iz spalnice, se zagledam v mestno obzidje. Lesena polkna na srednjeveškem stolpu so široko odprta. Razsvetljeni prostori dajejo slutiti pravljično notranjost. To je muzej igrač, ki je čez zimo zaprt – razen v času božiča.

Sem že v škornjih s kapo na glavi – kot otrok, ki je odkril veliko presenečenje. V muzeju je vse polno otrok. Ob njih čepijo starši in pripovedujejo zgodbe iz svojega otroštva. V trenutku sem bila mala punčka, ki je pod jelko zagledala svojo prvo pupo. Šele sedaj vem, kako zelo je bila srečna moja mama, ko me je občudovala na tisti božični večer. V muzeju je vse polno lesenih hiš z odprto zadnjo steno, da se vidijo miniaturna stanovanja z do potankosti izdelanimi detajli.  Iz napisov je razbrati, da so razstavljene tudi igrače izpred sto let. Spomnim se, da mi je mama pripovedovala, kako se je kot mala punčka igrala s sosedovimi otroki. Njihovi starši so bili zelo premožni, lastniki takratne železarne v Štorah. Mama jih je pogosto peljala k sebi domov na domačo »košto« k toplemu ognjišču.

Ojej! Iz zadnje vitrine v muzeju srepo strmi vame Barbie doll. Perfect! Kot vedno! Na steni poleg vitrine je teksta za celo knjigo!?! To me spomni na mojega moža, ki ne da iz rok Playboya in se pretvarja, da čita članke. Vseeno potegnem iz žepa očala. Če sem že tu, mi ne bo škodilo malo izobraževanja. Poglej si ti njo, Barbie babnico! Ženska je tri leta starejša od mene! Dobro se drži. Tudi jaz, če si nataknem visoke petke, spnem lase v čop na vrhu glave, oblečem dve številki premajhno bluzico in minico in pritajim svetlobo, nič ne zaostajam! 🙂


Pravzaprav v muzeju manjka ena res dragocena pupa, ki je bila Barbina predhodnica: Lilli Puppe od Maxa Wisbrodta iz leta 1955. 🙂

Dragi bralci bloga, starši in stari starši, naj bo za konec še en babičin nasvet: Če želite svoje malčke na božični večer res presenetiti in razveseliti, jim na podstrešju (ali v kleti) pričarajte muzej igrač.

Mimi

10 ZLATIH PRAVIL PRI PRIPRAVI PICE

Moj brat zna marsikaj narediti odlično. In ena izmed teh reči je tudi pica. Zaupal mi je njegovih 10 zapovedi, ki jih vedno upošteva pri njeni  pripravi.

1. Uporabite ostro moko. Ostra moka ima večje delce v primerjavi z gladko, zato dobite več testa, ki počasneje vzhaja. Poleg tega je ostri moki potrebno dodati več vode kot gladki.

2. Natančno odmerite sestavine. Obstaja idealno razmerje med sestavinami , ki ga z malo verjetnostjo lahko naključno zadenete. Ne odkrivajte tople vode, samo uporabite zapisano in preverjeno razmerje. Sestavine za testo:

  • 1/2 l mlačne vode
  • 1 dl belega rastlinskega olja ali svinjske masti
  • 3/4 kocke kvasa
  • 1 rahlo zvrhana čajna žlička soli
  • 1 kg ostre moke TIP 400

3. Upoštevajte vrstni red pri pripravi. V posodo najprej vlijte toplo vodo, ker boste potem lažje zamesili testo. Vanjo s kuhalnico razmešajte kvas. Dodajte olje ( če boste olje nadomestili s svinjsko mastjo, se bo testo manj izsušilo pri peki), moko in sol. Vse skupaj z rokami zmešajte. Ko se sestavine sprimejo, prestavite kepo testa iz posode na delovno površino in jo temeljito premesite. Testo dajte vzhajat v posodo za vzhajanje ali ga pustite na delovni površini , pokritega z vlažno krpo.

4. Testo naj dva krat vzhaja. Prvič ga pustite vzhajati 40 do 50 minut. Testo še enkrat pregnetite in oblikujte kroglice s približno 200 g testa.

pica1

Kroglice pokrijte z vlažno krpo, da se ne naredi skorjica in pustite še enkrat vzhajati pol ure do 45 minut.

pica2
5. S konicami prstov oblikujte krog. Ko je testo dvakrat vzhajalo, namokajte delovno površino in nanjo položite eno kroglico testa.

pica3

Potlačite kroglico testa, da dobite kolobar in s konicami prstov testo obračajte in raztegujte hkrati. Oblikujte krog s premerom 30 cm.

pica4
6. Razmešajte suhe začimbe v paradižnikovem pireju. Suhe začimbe, origano in baziliko vmešajte v paradižnikov pire, da se razmehčajo in oddajo svoj okus in vonj. Če jih samo potresete po pici, se bodo samo zapekle in ne bodo oddale svoje arome. Iz pol litra paradižnikovega pireja (kupite 100%, brez kakršnihkoli dodatkov), dveh zvrhanih žličk origana in 1 žličke bazilike naredite omako. Z njo premažite testo, na njo pa po svojem okusu naložite vse kar vam srce ( oziroma vaš okus, bolje jezik 🙂 ) poželi.

pica8

Obložite jo s kuhanim pršutom, pečenim pršutom, panceto, suho salamo, olivami, gobicami, razno zelenjavo.

pica5
7. Na vrh potresite sir. Uporabite sir ali sire, ki vam je, oziroma so vam najlljubši, trde sire naribajte, mehke samo natrgajte. Vsaj za piko na i dodajte mocarelo. S tem ko prekrijemo sestavine s sirom, naredimo vrhnji sloj, ki drži vse spodnje sestavine in prepreči da bi olive ali gobice pri serviranju padle s krožnika.

pica6
8. Pecite na najvišji temperaturi. Pečico razgrejte na najvišjo možno temperaturo ( pri moji je to 280 stopinj ) in jo pecite dokler ne začne skorja rjaveti, kar se bo zgodilo najkasneje v desetih minutah. Zaradi visoke temperature se pica ne bo izsušila. Moj brat pa je pri pripravi pice velik zagovornik svinjske masti. Pravi, da je testo najboljše zapečeno in nič izsušeno, če olje nadomesti s svinjsko mastjo. Če imate krušno peč, za peko zadostuje 2 do 3 minute. Pico pecite direktno na tleh peči, na mestu, kjer ste pred tem imeli žerjavico. Tako zagotovite, da je podlaga dovolj vroča in se testo tudi spodaj dovolj zapeče.

pica7
9. Takoj servirajte. Pica je najboljša vroča, zato se je lotite takoj, ko je pečena.
10. Zraven si privoščite kozarec piva. Pica in pivo sta približno tako dober par kot čaj in piškot. Če ste eden izmed tistih, ki morajo biti stalno in povsod 100% trezni, izberite brezalkoholnega.

pica9