ŠE VEDNO V CAIRNSU

Tanja nasprotno od Damirja, ki je hotel čimprej pobegniti iz Cairnsa, pravi:“Tropska klima je čudovita, ker tukaj rastejo rastline s prekrasnimi dišečimi cvetovi, mogočna drevesa, tukaj domujejo raznolike ptice, tudi veliki netopirji. Nekateri se mogoče malo bolj potijo, tako kot moj Damir,mene nič ne moti,celo zelo uživam….”

In tudi Damir je ob izboljšanju vremena postal malo bolj optimističen: Vreme se nas je usmililo. Prišli so bolj suhi in lepi dnevi. Celo sonce je posijalo. Namočenosti in ubijalske vlage začuda zadnja dva dneva ni bilo več. Dež je padal samo proti večeru in na kratko, samo kot topla prha. Ležim ob hotelskem bazenu in se kopam. Na sončni in vroči terasi poležavajo gosti hotela. Popoldan je. Iz zvočnikov duet Kidman & Williams in krasna Something Stupid. Uooo, krasna pesem in inspiracija za ta članek. Med poležavanjem na terasi me preletavajo občutki o dopoldanski turi z vlakom skozi pragozd do bližnje vasice na hribu Kuranda Village, ki je preurejena v pravo turistično atrakcijo, turistično vas s številnimi trgovinicami , kavarnami in restavracijami. Vrnili smo se s starinsko gondolo. Vse prepolno je  bilo turistov iz vseh koncev sveta ( prevladovali so Kitajci ). Leno so posedali ob pivu in kavici, tisti lačni  so se spopadali z  obveznim “ham and eggsom”. Srečali smo psihoterapevtko Andrejo iz Maribora, katere starši imajo kmetijo v okolici Gornje Radgone.

Sama ima stanovanje v Mariboru.  Po Avstraliji potuje že 4 tedne in štiri tedne še bo. Potuje sama in z avtobusi, prenočuje po “hostlih” za 15-29 AUD na noč. Pot je začela 1.12. v Darwinu in potuje ob obali proti Sydneyu. Pravzaprav bi bili čudno, če ne bi srečal kakšnega Slovenca na popotovanju. Zmeraj srečamo koga iz Slovenije. Pozanimal sem se tudi kako imajo urejene zdravniške ordinacije v Cairnsu. Ugotovil sem, da tako kor drugod v Avstraliji, nekaj zdravnikov ali zobozdravnikov ustanovi medicinske centre, v katerih pregledujejo in zdravijo bolnike.

Pred odhodom iz Cairnsa smo si seveda ogledali tudi svetovno znana okna v katedrali St. Monicas’, ki predstavljajo ustvarjanje zemlje in pragozda iz vesoljskih spremeb. Risba na steklu!

Spet zaslišim glas Nicole Kidman, ki mi vzbudi spomine na film Moja Avstralijja. Vsepovsod na poti smo srečevali Aboridžine, tudi tukaj so. Leno poležavajo na travi, igrajo v tradicionalno pihalo “didgeridoos”, ki spušča zanimiv in enakomeren zvok, ki te spominja na zvok oboe.aboridžin

Tanja me je slikala na hotelski terasi z zanimivo rdečo damo, ki se je prišla kopat oblečena v kopalke, preko katerih si je ogrnila prosojen negliže, bila je opečena in prav močno pordela samo po sprednji strani telesa in obrazu, kot da bi zaspala na hrbtu. Izgledalo je prav hecno. Bila je tipična angleška rdečelaska prekomernih oblin, privrženka tukajšnje tradicionalne angleško-avstralske hrane “ham and eggs, fish and chips, kingburger, kangarooburger in chickenwrap…” No, pa bom imel lep spomin na kopanje v bazenu v tipično angleško-avstralskem okolju 🙂

Prejšnji dan smo bili  na Great Barrier Riffu, ki  je zelo zanimiva destinacija. Po vožnji s katamaranom približno poldrugo uro iz Cairnsa, smo imeli možnost potapljanja, plavanja ali ogledovanja življenja na dnu te biološko-geološko zelo zanimive in svetovno znane destinacije. Koralna kolonija se razprostira od Cairnsa do Brisbanea, širok pas teh izjemnih koralnih enklav s čudovitim podmorskim svetom je prepoln eksotičnih in raznobarvnih rib, morskih psov in ostale eksotike. Koralni grebeni so bili usodni za mnoge ladje, ki so plule na tem območju v eri odkrivanja in raziskovanja tega področja v preteklih stoletjih, bile so tudi navdih številnim pisateljem in poetom in mnogi so tukaj postali plen te eksotike.

Tudi sam Cairns je zanimiv zato, ker se Mulgrave River in Barron River prav v Cairnsu izlivata v to koralno morje in s sabo prinašata mulj, krokodile in motno vodo. Nekaj kilometrov stran proti koralnim lagunam pa morje postane naenkrat čisto in toplo. Vidi se ostro odrezan rob med motno in kristalno čisto vodo. Temperatura morja je vseskozi 28 stopinj Celzija! V bližini je tudi Green Island, postajališče katamarana, ki prevaža turiste, željne kristalno čistega in toplega morja, miru, tropskega gozda in prisrčnih, okolju prijaznih hotelov, ki nudijo oddih, namestitev in hrano. V Avstraliji je sezona dopustov. Dopusti se začnejo vsako leto 20.12., trajajo pa do 20.01. naslednje leto. Velika večina kopalcev v laguni Barrier Riff in na plažah Green Islanda se kopa v posebni zaščitni obleki, ki je podobna potapljaški ( kupi se lahko v vsaki trgovini s kopalno opremo). Te obleke jim prekrijejo celotno telo. Uporabljajo jo zaradi zaščite pred meduzami. V koralnem atolu, kjer smo se mi kopali in razgledovali ga tudi pod vodo se nam ni bilo treba kopati posebej oblečeni. Nam so inštruktorji na katamaranu, ki so nas pripravljali na kopalne podvige in potapljanje povedali, da je kopanje v laguni popolnoma varno. Očitno si tukaj v Avstraliji, vsaj v tem severnem delu, niso enotni glede varnosti kopanja in občutek imamo, da primernih kopališč, takšnih brez strahu in zadržkov, kot smo jih vajeni mi, ni.  Jutri gremo v Sydney, mogoče bo tam drugače.

CAIRNS

Dež, dež, dež, vlaga, vlaga in ponovno dež. Tukaj od oktobra pa do maja dežuje vsak dan. Sonce v tem obdobju redko vidiš, kot da ga ni. Največ dežja pade od januarja do marca. Vse, prav vse je prepojeno z dežjem in vlago. Dež se ti vpije v kožo, v vsako poro telesa… tudi soparno je. Takšne koncentracije vlage, ki je več kot 85 odstotna še nisem doživel. Obenem je toplo, vroče in podnevi in ponoči je enaka temperatura, nič se ne spremeni, 28 stopinj Celzija je skozi vse leto. Vse kamenje je črno, vsi spomeniki in tudi nagrobniki, prav vse je prepojeno z vlago in plesnijo. Kot v Marquezijevem romanu 100 let samote.. Dež ti dobesedno pride pod kožo, na kožo in v kožo….. Ne veš ali si vseskozi “gnil” zaradi samega dežja, ki neprenehno pada, ali zaradi potenja, ki ti pomaga, da se ohladiš. Moker si od zunaj in znotraj.

Parki so prepolni bujne vegetacije, eksotičnih tropskih dreves, lijan, palm, dreves o katerih samo sanjaš in se jih kot v znanstvenofantastičnih filmih s strahom dotikaš. Na enem rastejo čudoviti rdeči plodovi, ki so strupeni in jih ne smeš pobirati ne s tal in ne z dreves, ker se lahko zastrupiš (nevrotoksični strup), na drugem pa se nahajajo drevesni trni, podobni kaktusovim, na tretjem rastejo listi, ki so ob skorji drevesa in izgledajo kot drevesne tetovaže, na naslednjem se spuščajo tanke niti, ki so obdane s trni in bolj ko se jim izogibaš, bolj te oprijemajo in vežejo. Kot pajkova mreža …. Kakavovci, kavovci, čajevci, koka….., vse kar je tropskega raste tukaj.

Največ problemov imajo z aligatorji, ki se iz reke priplazijo v mesto po plen in hrano. Tukajšni lahko živijo v sladki in slani vodi, zato se je nevarno kopati v morju ali hoditi po plaži. Čudovite peščene plaže samevajo…. Ob plažah so čudoviti turistični kompleksi, ki so sedaj, za božično – novoletne praznike polni. Zaradi omenjene nevarnosti pa se nobeden ne sprehaja ali teče po pesku.

Posledica tukajšnje klime so tropske bolezni, zato imajo v Cairnsu bolnice in inštitut za tropske bolezni. Komarjev začuda ni,  vsaj mi jih nismo opazili (nobeden me, hvala bogu, še ni pičil). Če je to res, mi ni jasno, kdo tukaj tropske bolezni v resnici prenaša…. muhe??? Vsekakor čimprej bo treba od tod…!!!

KINGS CANYON

Tri  dni pred Božičem si v sredini ničesar privoščimo kopanje. V geografskem središču Avstralije ob 13.16 ( 1.16 pm), v bazenu hotela Outback Pioneer v Ayers Rocku. Smo v pričakovanju naslednjega dne. Pri nas v Sloveniji je to nekje okoli 04.45 zjutraj. V Slovenskih Konjicah je temeperatura -2 stopinji, v Kopru 7, v Ljubljani pa -3 stopinje. Iz zvočnikov poleg bazena se slišijo predbožične pesmi ( jingel bell… in podobno) in vsi leno poležavamo na vročem soncu, 29 stopinj Celzija je. Nekaj opečenih kopalcev, ki še ne čutijo, da so opečeni, še vedno leno leži na ležalnikih in vztraja. Tanja se je ravno kar odpravila v bazen. Prav prijetno je. Listje visokih dreves v puščavski oazi nad nami šelesti in te kot naravni ščit ohlaja. Danes ni puščavske pripeke. Jutri je za nas nov dan. Začeli ga bomo ponovno zelo zgodaj ob 04.05 am. Pred nami je Kings Canyon in okoli 650 km vožnje v sicer klimatiziranem avtobusu do Alice Springsa.

Kings Canyon je erozija hriba, ki je nastala skozi stoletja. Rdeči hrib je izdolbla in razdelila na dva dela oziroma zajedla je njegovo notranjost podobno kot v kamnolomu.  Ustvarila je široko in ozko dolino v podnožju dolgo približno 3 km in globoko približno 250 m. Obe poti  namenjene turistom so krasne. Vrhnja, dolga približno 6 kilometrov, poteka ob obrobju prepada. Spodnja, tista v podnožju je bogata z eksotično vegetacijo in rastlinami. V obdobju dežja je prepojena z vodo in hudourniki in neprehodna. Odločili smo se za varnejšo in manj vročo pot, pot po dnu kanjona, bogatega z vegetacijo, petjem ptic in predvsem senco. Področje je napolnjeno z nadležnimi mušicami tako, da če nimaš posebej za ta namen narejene mreže (prodajajo jo v vseh trgovinah in postajankah), ki jo položiš čez klobuk tako, da si zaščitiš obraz, ne zdržiš. Njihova napadalnost in nadležnost je neznosna in neprestana, traja dan in noč. Zanimivo, te majhne in brneče mušice so prisotne samo v divljem okolju, izven vodnih oaz in naseljenih postojank…

Po ogledu tega naravnega fenomena nadaljujemo pot. Še 6,5 ur vožnje po nepregledni cesti, med rdečo zemljo, puščavsko makijo in skakajočomi kenguruji. Cesta ni samo ravna in nepregledna, ampak zavita in s hribčki, vendar asfaltirana in dobro utrjena. Tukaj ni telefonskega signala, interneta ali obcestne telefonske govorilnice. Ob cesti smo kot v filmih videli mrtvega kenguruja, ki ga je verjetno podrl kakšen redko vozeči avtomobil ( mi smo srečali samo štiri) ali napadalni dingosi ( puščavski psi). Kenguru že razpada in je na pol obžrt. Zadovoljen sem da ne potujemo sami, s sposojenim avtomobilom, avtodomom, motorjem ali kolesom ( tudi te smo namreč opazili počivati na postajankah), ker si v tem primeru na cesti dejansko sam samcat….. Cesta je sicer dobro označena z vsemi cestnimi opozorili, tudi s tem, da se v Avstraliji vozi po levi strani cestišča. Hotel Ibis v Alice Springsu je naša daljna naslednja postaja.

ABORIDŽINSKE SLIKE

Damir razmišlja o aboridžinskih slikah nekoč  in danes:

Če bolje pogledaš vsako njihovo ustvarjeno sliko, risbo, olje ali akril na platnu, okrašena glasbila, bumerange ali rezbarske lesene izdelke je vidna odsotnost trodimenzionalne risbe, portretov in vseh značilnosti na sliki, ki smo jih mi v Evropi vajeni. To ni realistična umetnost. Vse te v sedanjem času ustvarjene slike, podobno kot risbe v njihovem obdobju stenske umetnosti, umetnosti njhovih prednikov so enodimenzionalne, abstraktne in sporočilne.

Osnovni element-motiv je kakšna žival, list, drevo, plod drevesa, krog….., ki ima  za njih pomen, pomembno sporočilo, npr, je namenjeno zaščiti od zlih duhov, bogastvu, sreči, večni energiji in podobno…….. . Risba je narisana z linijo, potegnjeno z vrhom zašiljene 26-30 cm dolge lesene palčke, ki bi jo sicer mi koristili za peko ražnjičev. Špičasti del koristijo za risbo, ali majhne pikice, ravni del palčke pa ravno tako namakajo v barvo in puščajo okrogle sledi na platnu… Podobno kot so to nekoč delali francoski impresionisti s čopičem. Da so navdih za novo tehniko in smer v evropskem slikarstvu impresionisti črpali iz aboridžinske umetnosti sva se strinjala oba z učiteljico in voditeljico slikarske šole-kolonije v Kulturnem centru Aboridžinov v Ayers Rocku. To opažanje je sicer samo moje mnenje in razmišljanje, nima nobene povezave z zgodovinsko resnico….

Na nijhovih novodobnih slikah se vidi primerjava in podobnost tega pikastega aboridžinskega, impresionistično-kolorističnega izražanja. Že slike na stenah so pri Aboridžinih sporočale in izražale njihovo življenje, strahove in življenjske modrosti. Samo takrat niso imeli barv v izobilju in zato niso dodatno pikčasto okraševali in izpopolnjevali risbo kot to počnejo sedaj. Ti pikčasti motivi se nahajajo vsepovsod celo na okrasnih novoletno-božičnih kroglah, obešenih na smrečkah, vratih autobusov, hišah, denarnicah…. Poleg kenguruja je ta značilna aboridžinska izrazna umetnost zaščitni znak Avstralije. Ti motivi so vsepovsod.

PUSTI, NAJ GOVORIJO

Rdeča Benečanka v Piranu ni iz mesa in krvi. Je nepremična in zgovorna. Iz opeke in malte, že vrsto stoletij stoji na vogalu Tartinijevega trga.DSC_3488Govori brez glasu, z napisom, ki ga med šapami drži lev. “Lasa pur dir” nam sporoča, kar Slovenci razumemo pod :” Pusti, naj govorijo.” Benečanka1 - 1S temi besedami je bogat beneški trgovec tolažil svojo lepo in mlado Pirančanko, ko so jo vedno znova prizadeli zlobni jeziki. Ne vem koliko je bil ta zelo razumen stavek lepi Pirančanki v pomoč in koliko tistim, ki so ga vklesanega brali v vzbujanje slabe vesti. Obrekovanje in obsojanje sta bili od nekdaj pravici, ki smo si ju ljudje lastili, saj vendar za druge vedno vemo kaj je prav in kaj ni. Ne razmišljamo kakšno krivico delamo obrekovancu, ko s širjenjem nepreverjenih besed, ki jih začinimo še s kakšno dodatno izmišljeno podrobnostjo, gradimo svojo družabnost.

Zadeve se velikokrat pritirajo do skrajnosti, do uničujočega rušilnega vala, ki ga težko preživiš.  Znanko, katere mož je naredil samomor, so šepetanja pripeljala tako daleč, da ni zmogla več niti  nakupov v domačem kraju. Ni prenesla očitajočih pogledov tistih, ki o drugih vedo vse. Ravnatelja imamo na vesti vsi, ki smo gledali, poslušali, govorili. Ni ga, ki ga takšen silovit val celotne Slovenije ne bi odplaknil.

ULURU

Damir je s svojo družino že obiskal Uluru, kjer se je podobno kot jaz na Islandiji  …sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti … Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota…  on čudil puščavski pokrajini in Uluruju: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Damir piše:

Uluru znan kot Ayers Rock in uradno ULURU/AYERS ROCK je velika skalnata gmota sredi rdeče puščave v predelu NORTHEN TERRITORY v centralni Avstraliji. Od naše naslednje destinacije, Alice Springsa je oddaljen 450 km ( 208 milj). Tja smo se odpravili z letalom. Na letališču v Melbourneu smo  s pritiskanjem na ponujene odgovore na velikem zaslonu uspeli oddati prtljago in si izstiskati letalske vozovnice. Nenavadno, vendar samoumevno, na vseh domačih letih je “self service check-in” edina opcija. Nato smo se po tekočih stopnicah odpravili do našega izhoda številka 50. Spotoma smo popili dobro in v Avstraliji z obveznim cimetom začinjeno kavico. Po približno uri in pol čakanja, smo se vkrcali na letalo. Iz Melbourna smo poleteli z letalsko družbo Jetstar in po prijetnem letu pristali v Ayers Rocku/ Uluruju. Po pristanku smo morali premakniti ure nazaj za 1,5 ure, kar samo po sebi govori , kako je Avstralija velika in kako se z lahkoto z letali sprehajamo med poldnevniki.

urulu11 - 1Pristali smo v deževnem vremenu na približno 40 stopinj Celzija, zato dež ni bil niti malo osvežujoč, nasprotno, dež je bil vroč kot da bi stal pod vročo prho. Še dobro, da je to področje s suho puščavsko klimo, ker je bilo za nekaj stopinj nižjo, vendar soparno vročino v Melbournu, težje prenašati. Uluru je uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Že ob spuščanju letala je pilot opozoril na čudovit pogled na to 400.000.000 let staro znamenitost. Takrat smo vsi potniki samoumevno pogledali na levo stran letala in skozi majhno letalsko okno zagledali rdečo gmoto, ki se je v fascinantni lepoti dvigovala od nikoder. “Uoooo…..!!!!” se nam je spontano izvilo iz prsi.

Naš postanek v Uluru/Ayers Rocku je šele začetna postaja na naši poti do Alice Springsa. Dvodnevni postanek smo izkoristili za ogled Uluruja v sončnem zahodu, kamor smo se odpravili s kamelami.

Za dokaj neudobno ježo na kameli smo bili bogato nagrajeni. Kot iz pravljice se je naenkrat pojavila vsemogočna fascinantna rdeča gmota, ki se dviguje 358 m visoko v nebo. Podobno kot mora biti na Marsu, je tudi tukaj prav vse rdeče. Kombinacija zelenih krošenj z bujnimi zelenimi listi in nizka čopasta trava daje prav posebno barvitost tej puščavski pokrajini. Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.uluru15

Stavbe, ki jih lokalne oblasti gradijo za muzeje, trgovine, prodajalne se prav tako zlijejo z naravo. Po aboridžinskih pravilih so zvite, okrogle in podolgovate. Ni točno jasno ali so se zaradi poznavanja feng-shui zakonitosti tako prilagajali obstoječi naravi ali je mogoče to sam izvor feng- shuija.

Uluru je sveto mesto Aboridžinov, njihovo zavetišče in bivališče. Na stenah so izražali svoj navdih, pisali sporočila in slikali z barvami, ki so jih proizvajali iz dreves, listov, trav in zemlje. Za redčenje barv nikoli niso uporabljali vodo ( ker je ni nikoli bilo veliko ) ampak živalsko maščobo in kri. Zahodna stena Uluruja je sveta in se ne sme slikati. Če bi jo slikal, bi tvegal večno prekletstvo, denarno kazen lokalnih oblasti in zaseg foto opreme. Pri tem so zelo striktni. Z avtobusom ali najetim avtomobilom se lahko pelješ mimo in si vso barvitost stene in fascinantne erozije, ki je podobna njihovim slikam samo vtisneš v spomin in jo tako zapakirano odneseš z sabo za vedno.

Ime gore bi lahko preprosto poangležili v “luckyland” saj tukaj rastejo samo štiriperesne deteljice 🙂

deteljica1

 Fotografirala sta Taja in Damir.

PEDIATRIČNA KLINIKA V MELBOURNU

Pediatrična klinika se, kakor vse kar je količkaj pomembno v Melbournu, imenuje po angleški kraljevski družini: “Royal Children’s Hospital Melbourne”.  Angleška kraljica Elizabeta jo je odprla pred štirimi leti. V moderni stavbi s prekrasno urejeno notranjostjo in zunanjostjo je poleg pediatrične tudi zobna klinika.klinika1 Tu ne boste videli osebja oblečenega v belo ali modro uniformo. Po kliniki se sprehajajo v civilnih oblačilih in so na ta način popolnoma približani domačemu okolju in domači atmosferi..!!! Od ostalih obiskovalcev se ločijo samo z okrog vratu obešeno izkaznico. Pregledi niso brezplačni kot pri nas, ampak se plačajo osebno na blagajni bolnice. Izdani račun se predloži socialnem zavarovanju države, ki potem vrne denar zavarovancu. V kolikor si posebej plačuješ dopolnilno zavarovanje dobiš podobno kot je urejeno pri nas, vse vrnjeno.  V kolikor nisi dodatno zavarovan, pa dobiš povrnjen sorazmerni delež, zmanjšan za vrednost dopolnilnega zavarovanja. To velja tudi za otroke…!

MELBOURNE PODNEVI IN PONOČI

Damir se je s svojo družino v Avstraliji že dodobra aklimatiziral. Tokrat nam je poslal nekaj dnevnih in nočnih vtisov iz Melbournea.

“High point ” je največji nakupovalni center v Melbournu, ki nima konca. Da si ga ogledaš potrebuješ vsaj trideset dni. Eno nadstropje na dan. To je v bistvu edini tako ogromni hladni prostor, kamor se prihaja večina ljudi ohlajat, nakupovat in družit. Visoke zunanje temperature so idealen pobudnik masovnega zapravljanja…!!! Znotraj nakupovalnega centra jim manjka samo še smučišče. Pa tudi tega si bodo v kratkem omislili.

V živalskem vrtu si lahko poleg avstralskih živali ogledate tudi primerke vrst iz vseh drugih delov sveta.  Bivališče živali so v največi možni meri prilagodili njihovim naravnim habitatom. Tudi živalski vrt je okrašeno božiču in novemu letu primerno.

Ponoči se v poslovnem delu življenje malo umiri, melbournski Eifflov stolp, ki je na strehi tamkajšnje opere se osvetli, prav tako keramični totem aboridžinov in božično drevo, sestavljeno iz lego kock.

Če ste starejši od 18 let lahko preizkusite srečo v casinoju. Tistim, ki izgledajo mlajši ali sumljivi, pred vstopom skrbno preverijo osebni dokument. V casinoju je vse, razen glavne nagrade Jackpota, Mercedesa benza C klase, ki je bele barve, rdeče. Rdeči so ferrariji parkirani pred vhodom, rdeče je okrašeno božično drevo v avli, rdeče so božične krogle presenečenja iz katerih pride prav tako rdeči božiček, rdeče so božične krogle na stropu casinoja.

 

 

POSLOVILNA ZABAVA (THE FARWELL PARTY)

Mimi je za objavo na blogu poslala razmišljanje o evtanaziji, h kateremu jo je navedel ogled filma Mita Tova ali The farewell party, s slovenskim naslovom Poslovilna zabava. Sama sem se s to temo s cmokom v grlu, bolečino v srcu in skrivaj si brisajoč solze, spopadala ob branju knjige Prišla je ženska k zdravniku. Takrat sem se prvič seznanila s tem, da ne samo, da imajo Nizozemci evtanazijo legalizirano, imajo celo mobilno enoto, ki jo opravlja na bolnikovem domu.

Mimi piše:

party1 - 1

Film “Poslovilna zabava” se po vseh karakteristikah razlikuje od popularnih hollywoodskih izdelkov. Posneli so ga v Izraelu (2014) z igralsko zasedbo, ki po moji oceni šteje v povprečju 70 let. Ustvarjalca zgodbe Tal Granit in Sharon Maymon v trenutku potegneta gledalca v središče dogajanja. Zame osebno so tovrstni filmi balzam za dušo. Redki so pisci, ki znajo tragične trenutke v življenju začiniti s humorjem in kreativnimi rešitvami.

Prizorišče dogajanja je dom upokojencev sredi Jeruzalema. V Zeldini (Ruth Geller) sobici zazvoni telefon. Kliče jo sam gospod Bog in ji sporoča, da v nebesih trenutno ni prostora za novo prišleke; naj še naprej jemlje zdravila in se pogumno bori s težavami, ki jih ji nalaga starost. Ker je telefonska linija nenadoma prekinjena, Zelda pritisne na gumb »povrnitev izgubljenih klicev« in že je ponovno na zvezi z Bogom. Dejansko je na liniji sostanovalec Yehezkel (Ze’ev Revach), večni izumitelj, ki sebi in svoji ženi Levani (Levana Finklestein), krajša čas z animiranjem starostnikov. Zakonca sta še dobrega zdravja in zato Jeruza z nenehno grozečo smrtjo. Nasmeh postane grenak, ko za rakom zboli njun najboljši prijatelj. Neznosne bolečine spremlja tudi ohromelost. Njegovo ženo Yano (Aliza Rosen) obsede ena sama misel, kako bi mu skrajšala trpljenje. Na tem mestu sporočilo filma doseže vrhunec: edina humana pot je evtanazija ali pospešitev smrti iz usmiljenja. unnamed-2Postopek je legaliziran le v Švici in Beneluxu * torej bo v Jeruzalemu treba najti hitrejšo in bolj praktično rešitev. Izumitelj Yehezkel naveže stik s sostanovalcem zdravnikom za katerega se izkaže, da je veterinar. Kakorkoli se zgodba zapleta, jim uspe narediti »samomorilsko napravo«. Kljub izraženim etičnim, moralnim, verskim in pravnim dilemam se za pravico do dostojne smrti odloči tudi Yehezkelova žena Levana, ko ugotovi, da ima demenco, ki bliskovito napreduje. Poleg vseh vidnih težav, ki jih demenca povzroči njej osebno in sorodnikom, Levana gledalca sooči z izgubljanjem človekove biti: »To ni umiranje temveč »izginjanje« iz svojega življenja.”unnamed-3Toliko o zgodbi sami, da ne bi komu pokvarila užitkov pri gledanju filma.
Vsebina se me je globoko dotaknila. Sama nenehno razmišljam in veliko sem že prebrala »za in proti« evtanaziji.
Moja mama (v devedesetem letu) je že tretje leto v domu starejših občanov. Po tretji možganski kapi je hroma, ne govori , nenehno je v bolečinah, …
Vsakič, ko stojim ob njeni postelji in se ji zazrem globoko v oči, sem ZA.
ZA! Zaradi nje in še boj zaradi sebe, ker se bojim, da me bo doletela enaka usoda. Moje osebno mnenje je, da bi morali z zakonom prepovedati tolikšno trpljenje.

več v članku Jasne Kontler Salamon, Znanost ali na netu:
http://www.delo.si/druzba/znanost/evtanazija-ali-le-pravica-do-dostojne-smrti.html
http://www.rogerbert.com
Trailer na: http://www.gremovkino.si/film/napovednik/12221/Mita-Tova

AVSTRALIJA

V prvem prispevku o Dunaju sem zapisala: ” Vsakemu, ki gre na Dunaj zavidam. Malo, zdravo, nezeleno zavidam. Dunaj je mesto, kamor moraš vsaj enkrat letno.

Avstralija0

In kaj lahko primerjalno zapišem za Avstralijo? Vsakemu, ki gre v Avstralijo zavidam :-). ZELO, pa še vedno zdravo, ORANŽNO zavidam ( če vzamem, da je oranžna barva pozitivne, uravnovešene energije). Avstralija je destinacija, ki jo moraš obiskati vsaj enkrat v življenju. In to so v tem zimskem času storili prijatelji, Konjičani. Odpravili so se na to zavidanja vredno pot 🙂 in upam, da si bodo z nami delili vse najlepše, najslabše in tudi tisto vmes.

Razmišljanje na letalu in prve slike so že tu.