Igra imitacije (Imitation game) razkriva izjemno zgodbo genialnega nejunaka Alana Turinga. Homoseksualen, s pomanjkanjem čuta za družabnost, nekomunikativen, s tolikšnim pomanjkanjem čustvene inteligence, da izpade že rahlo retardiran, vendar z izjemnim darom logičnega razmišljanja in znanjem matematike. Konstruktor prvega računalnika, ki razvozla Enigmo, nemški vojaški šifrirni stroj. Drugačen: tako drugačen, da s hladnim razumom takoj zatre vse namere svojih sodelavcev, da bi preprečili naslednji vojaški napad Nemcev in jim s tem razkrili, da so prodrli v njihovo skrivnost, kar bi privedlo do novega, spet nepoznanega načina šifriranja. Namesto, da bi se prepustil slavi je v anonimnosti hladnokrvno preračunaval statistiko: katere napade preprečiti, katere lažne informacije razširiti in kako uporabiti vsa dešifrirana nemška povelja, da bo ohranjenih čim več človeških življenj in vojna čim prej končana. Po nekaterih izračunih naj bi prihranil 14 milijonov človeških življenj in vojno skrajšal za dve leti. In kako se mu je oddolžilo človeštvo? Po vojni je imel zaradi homoseksualnega incidenta možnost izbire med hormonskim zdravljenjem ali zaporom. Odločil se je za prvo. Čez tri leta je napravil samomor.

Alan Turing, konstruktor prvega računalnika,  na vprašanje, ali stroji mislijo kot ljudje, v filmu odgovori: “Seveda stroji ne morejo misliti tako kot ljudje. Stroj je drugačen od človeka. Zato tudi mislijo drugače. Če nekaj misli drugače kot vi, to  še ne pomeni, da ne razmišlja. Za ljudi dopuščamo, da imajo različna mnenja. Pravimo, da naši možgani delujejo različno, da razmišljamo različno. In če to lahko rečemo drug o drugem, zakaj potem ne bi mogli reči istega za možgane, narejene iz bakra, žic in jekla?”

ODTENEK ŽIVLJENJA  iz filma:  Joan Clarke (Keira Knightley) prigovarja Alanu Turingu (Benedict Cumberbatch), ki obupuje nad svojo nenormalnostjo (tudi zaradi homoseksualnosti): “Nihče normalen ne bi mogel tega narediti. Danes zjutraj sem se z vlakom peljala skozi mesto, ki ne bi obstajalo, če ne bi bilo tebe. Kupila sem vozovnico od človeka, ki bi bil po vsej verjetnosti mrtev, če ne bi bilo tebe. Prebrala sem  znanstveno raziskavo, ki obstaja samo zaradi tebe.  Lahko prisežem, da si jaz ne želim, da bi bil normalen. Svet je neizmerno boljši ravno zaradi tvoje nenormalnosti. Včasih ravno ljudje, za katere si nihče ne bi predstavljal , naredijo nepredstavljive stvari.”