MATILDA – ZGODBA ZA ODRASLE

Že, ko sem skupaj s svojim sinom Marcelom pred skoraj dvajsetimi leti brala knjigo Roalda Dahla (1916 – 1990) Matilda, sem ugotovila, da je to literatura za odrasle. Isto prepričanje so potrdile še moje solze, ki jih nikakor nisem mogla zaustaviti ob zaključku muzikala Matilda, ki smo si ga ogledali na znani broadwayski ulici v New Yorku. Solze ob spremljanju napisanih, odigranih, zapetih, morda celo naslikanih zgodb so lahko odraz sočutja do izmišljenih ali resničnih junakov teh zgodb, morda pa se z junaki tudi identificiramo ali v njih prepoznamo samega sebe. Pridržijo nam zrcalo, v katero pa se je včasih težko pogledati.

Koliko bi se vas prepoznalo v Matildinem očetu, ki pride razburjen iz službe, ker je »imel slab dan«? Kot zapiše Roald Dahl (prevede pa Bogdan Gradišnik), »… reči, zaradi katerih se lahko mož vrne z dela razdražen, je veliko…«. Mame niso izjema. Otrok je najšibkejši član družine, zato je slabo voljo najlažje sprostiti prav na njemu, se obregniti ob to, kaj dela oziroma ne dela, kako dela in zakaj dela. Matildinega očeta je motilo, da Matilda bere knjige.

Matildin oče v jezi raztrga knjigo, ki jo bere mala bistroumna deklica (knjigo Matilda, ki je leta 1998 izšla pri založbi Mladinska knjiga, je ilustriral Quentin Blake).

Kljub temu, da je Matildin oče ošaben, samovšečen, ekscentričen, eksibicionističen, na videz pretirano samozavesten (»Zmerom je moral zagnati hrušč in trušč, da bi pri priči opazili njegov prihod.«), delovno sposoben, bistroumen, iznajdljiv, prevarantski …. ga prestraši že misel na vlomilce, duhove in podobne namišljene grozljive stvari. In prav takšna je tudi ravnateljica. Stroga, maščevalna, poniževalna, gospodovalna, sovražna, kritizerska, prepričana v svoj »prav« … a vendar se boji že navadnega pupka. Zrcalo za odrasle, spoznanje za otroke. Niso vsi ljudje takšni, kot so videti

Večina staršev je izredno ponosnih na svoje otroke. Nikoli jih ne podcenjujejo, prav nasprotno. »Včasih učitelju ni dano, da bi prepričal ponosnega očeta in zanosno mater, kako popoln butec je njun ljubljeni potomec.« To ni napačno. Bolje je, da svoje otroke precenjujejo kot podcenjujejo. Če na primer mislijo, da je njihov otrok glasbeni genij, mu bodo kupili, recimo, klavir, ga vpisali v glasbeno šolo in mu zavzeto ter z velikim ponosom ploskali na koncertih. Vse to morda iz otroka ne bo naredilo virtuoza, bo mu pa dalo možnost, da ob glasbi svoje življenje živi bolj polno in bogato. A Matildini starši so bili drugačni. Oče je ni sprejemal takšne kot je bila (v muzikalu jo je ves čas klical »stupid boy«), od nje je pričakoval le slabo. Če Matilda ne bi bila čudežna, lahko bi zapisala tudi pravljična, bi se hitro upognila, podvomila vase in njeni dosežki bi bili pičli. Tudi ravnateljica ni verjela, da otroci sploh kaj znajo. »Tega od takšne bolhe tudi ne zahtevam. Nikar mi zdaj ne reci, da zna to sploh kdo v razredu.« A dejstvo je, da ne moreš priti do cilja, če že na startu misliš, da boš na progi padel in predčasno zaključil tekmo. Če z metaforo nadaljujem, pa lahko zapišem še to, da so otroci običajno veliko boljši smučarji, kot mislijo odrasli.

To, da so Matildini starši cenili druge stvari kot Matilda, da so imeli drugačne interese, osebnostne lastnosti, način oblačenja in obnašanja, ni tako slabo kot to, da različnost ni bogatila družine, ampak je bila vir nenehnih konfliktov med družinskimi člani. Če bi od časa do časa ugasnili televizor in se odpovedali tomboli, si pripravili hrano, ki ne bi bila iz konzerv, sedli za mizo in se pogovarjali, bi morda začeli ceniti to različnost, ker bi jo bolje razumeli. Hkrati pa bi ugotovili, kako čudoviti ljudje so, čeprav neredko presenetijo zaradi svoje »drugačnosti«.

Res je, da se številni starši oddahnejo, ko lahko otroka oddajo v vrtcu ali šoli in odgovornost ter skrb zanje prepustijo drugim, po drugi strani pa tudi učitelji včasih pozabijo, da imajo otroci starše, ki smejo in morajo imeti nadzor nad tem, kaj se z otroki dogaja v času njihove odsotnosti. Matildini starši so bili jezni, ko jih je obiskala Matildina učiteljica, da bi jim povedala, kako genialnega otroka imajo. Sami tega namreč niti opazili niso, a tudi če bi opazili, zaradi tega na Matildo ne bi postali ponosni, saj se jim njena bistrost ni zdela »uporabna«. Da pa tudi učitelji vselej ne spodbujajo interakcije s starši otrok, ki so jim zaupani v varstvo, vzgojo in poučevanje, lepo izražajo naslednje besede ravnateljice: »Tvoja mamica je bebasta! … Požvižgam se na mnenje tvoje mamice!« Ob redkih odkritih (dvosmernih) pogovorih med starši in vzgojitelji, učitelji pa se včasih še dogaja, da starši ne verjamejo svojim otrokom, ko jim le-ti pripovedujejo, kaj se v šoli dogaja. Matilda razlaga svoji sošolki Sivki, da »… starši ne bi zagnali nikakršnega hrušča in trušča, če bi jim hčerka povedala, kaj ji je ravnateljica v šoli naredila, saj ji preprosto ne bi verjeli.« A starši bi otrokom morali verjeti, še posebno, ko le-ti pokažejo stisko.

Ker pa je skoraj vedno tako, da je vsaka stvar za nekaj dobra in za nekaj slaba, je tudi ravnateljica bila pozitiven lik v smislu, da so se otroci, ki so imeli v njej skupnega sovražnika, dobro razumeli med seboj. Bili so prijatelji, drug drugega so bodrili in si bili v oporo. To, žal, ni značilno za vse vrstniške skupine, zato bi morali le-te budno spremljati odrasli.

Roald Dahl v Matildi napiše slavospev otrokom. Le-ti so večinoma pošteni, igrivi, radovedni, radi se smejijo in so na splošno manj resni. Imajo bujno domišljijo in naivno verjamejo tudi najbolj nemogočim stvarem. Sivka je zelo pazila, da pupku ne priškrne repa s pokrovom škatle, v katero ga je stlačila. »Sosedov sinček ji je rekel, da odrezan pupkov rep ostane živ in zraste v drugega pupka, desetkrat večjega od prvega. Ta drugi je torej velik kot aligator. Sivka mu sicer ni popolnoma verjela, vendar tudi ni bila pripravljena tvegati, da bi se to zgodilo.« Otroci ne potrebujejo bogastva, ne tujih krajev. Lahko so srečni v svojem geografsko majhnem svetu. »Nočem v Španijo! Rada sem tu in rada imam svojo šolo!« se Matilda upira očetu, ki jo hoče odpeljati v tuje kraje, da bi se tako skril pred sodnim pregonom. Odrasli pa otrokom marsikaj od naštetega zamerijo, saj so že pozabili, da so tudi sami nekoč bili otroci. »Nikdar nisem bila majhna,« puha ravnateljica. »Že vse življenje sem velika in ne razumem, zakaj drugi ne morejo biti takšni.« Poleg tega odrasli skladno svojemu nadjazu verjamejo, da je treba otroke »vzgajati«, »jih disciplinirati«, jim povedati »modrosti«, do katerih so se dokopali v svojem življenju, čeprav je bilo tako kot vsako omejeno le na nekaj skopih izkušenj. Ravnateljica pojasnjuje učiteljici: »Ko boste učili tako dolgo kakor jaz, vam bo jasno, da sploh ni dobro, če si prijazen z otroki.« A vseeno otroci odrasle potrebujejo. Ko je Matilda odkrila svojo nadnaravno moč premikanja predmetov z močjo svojih misli, se je morala nekomu zaupati. »Potrebovala je enega samega človeka, kakšnega pametnega in sočutnega odraslega, ki bi ji znal pomagati, da bi dojela pomen tega neobičajnega dogodka.« Ja, otrok ne potrebuje veliko ljudi. A tisti, s katerimi ima tesne stalne stike, naj bi bili pametni, sočutni, pripravljeni pomagati in, kot na drugem mestu zapiše Roald Dahl, dobri, ljubeči, razumevajoči in pošteni. Žal, so otroci, ki nikoli ne najdejo niti enega takšnega človeka.

Dobro je, da je Matilda tudi zgodba za otroke. Majhna deklica z odločnimi gibi, odmevnim glasom in svetlikajočimi očmi, se maščuje v imenu vseh otrok. Odraslim, ki so hudobni, stori marsikaj takega, na kar običajni otroci niti pomisliti ne upajo. S tem jih kaznuje in vprašala sem se, ali tudi drugi otroci kaznujejo svoje starše. Morda se niti ne zavedajo, da s svojo nevodljivostjo ali slabšim učnim uspehom kaznujejo starše za vse, kar so le-ti narobe naredili. Režiser je z različnimi triki in iluzijami naredil prizore, ko se Matilda maščuje najprej očetu nato ravnateljici, še posebno realistične in spektakularne, zato so pri gledalcih izzvali močna čustva. Ravnateljico je igral moški, ki je bil oblečen v mini krilo in dokolenke, lase pa je imel zvite v visoko figo. Že njegova figura je vzbujala smeh. Ko je ravnateljica zavrtela Amando, je Amanda poletela proti gledalcem in čez sekundo padla z visokega stropa dvorane med sedeži gledalcev (to je bilo tik poleg nas) v naročje starejših »učencev« in »učiteljev«. Vsem nam je zastal dih, usta pa smo si nehote pokrili z dlanmi, da ne bi zavpili od strahu. V muzikalu je ravnateljici pupek zlezel v spodnjice, v knjigi je le skočil na njene prsi in se oprijel njene bluze. Ravnateljica je nategovala ušesa malemu dečku Eriku, da so se le-ta podaljšala za približno 15 centimetrov, kar smo vsi gledalci lahko dobro videli. Igralci in igralke so tekali z odra med sedeži gledalcev. Sedeli smo ravno na prehodu, tako da smo med celotno predstavo budno pazili, da ne bi pomotoma stegnili nog in nehote spotaknili katerega od nastopajočih. Tudi sicer je bližina odra veliko prispevala k temu, da smo lahko imeli ves čas vtis, da smo med nastopajočimi.

Z zgodbo o Matildi pa je Roal Dahl dal otrokom tudi nekaj osnovnih napotkov za preživetje. Ob opisu ravnateljice je napisal: »Hvala nebu, da na tem svetu ne srečamo veliko takšnih ljudi, čeprav dejansko obstajajo in nam je najbrž usojeno, da v življenju naletimo vsaj na enega izmed njih. Če vas kdaj doleti to, ravnajte, kakor bi ravnali, če bi v divjini srečali pobesnelega nosoroga – splezajte na drevo in ostanite tam zgoraj, dokler ne oddide.« Tudi učiteljici položi na usta besede, ki lahko otroka usmerijo. »Ravnateljica je pri vsem zelo zahtevna. … Govorite samo, če vas ogovori. … Nikar se ne kregajte z njo. Nikar ji ne ugovarjajte. Nikar ne duhovičite. Sicer jo boste razjezili, če pa se ona razjezi, se pazite.« Ja, morda so to kar dobri napotki za otroke, ki imajo stik z avtoritarnimi starši ali učitelji. Poleg tega pa jim Roal Dahl na ta način pove, da jih razume in da niso sami v tako neugodnem položaju.

Verjetno se sprašujete, ob katerem prizoru so se mi prvič zarosile oči. Za ganljivost prizora se tudi v tem primeru moram zahvaliti rešiserju. Roald Dahl je zapisal naslednje: »Otroci so že po vrsti zapuščali učilnico. Matilda se je pomikala za njimi, ob Medici pa je obstala, njene iskreče se oči so se ujele z očmi njene učiteljice, in Medica je planila k tej drobni punčki pa jo prisrčno objela in poljubila.«V muzikalu je bilo drugače. Po pogovoru sta Matilda in učiteljica odšli vsaka na svojo stran, se ustavili, pogledali ena drugo in Matilda je stekla proti učiteljici ter jo sunkovito objela okoli pasu. »To je bil res velik objem.« Hvaležna sem bila pisatelju in režiserju, da sta poskrbela za zaključek zgodbe, pri katerem učiteljica sprejme deklico v svoj dom. Zame najpomembnejše sporočilo zgodbe je bilo, da vsak otrok, ne glede na to, koliko inteligenten je, potrebuje toplino, oporo, priznanje in ljubezen. Odrasli pa smo se odločili imeti otroke zato, da jim lahko vse to tudi nudimo, mar ne?!