RENATA: “VSAKA SLOVENSKA MAMA BI OMOGOČILA SINU POBEG NA VARNO”

V prejšnjem prispevku sem predstavila prvi del pogovora s svojo prijateljico iz Vinogradne ulice, Renato Gabrovec. ZAUPALA NAM je svojo študijsko in poklicno pot ter opisala svoje delo pri Rdečem križu Slovenije, območnem združenju Slovenske Konjice. Objavljam drugi del pogovora, ki ni le informativen, ampak tudi pretresljiv. Govori o njenem delu v namestitvenem centru za begunce v Celju.

Občasno delaš v namestitvenem centru za begunce v Celju. Opiši nam svoj delovni dan oziroma svoje naloge v tem centru.

Prostovoljci in zaposleni na Rdečem križu dežuramo v Celju vsakih sedem dni.
Dežurstvo v nastanitvenem centru Celje se prične s prihodom beguncev. Takrat gre v Celje ekipa štirih prostovoljcev, ki pomagajo pri sprejemanju in razvrščanju ter pri nastanitvi beguncev. V začetku smo tudi delili hrano, oblačila, pomagali pri pospravljanju postelj in čiščenju. Sedaj ta dela opravljajo javni delavci, ki so zaposleni v centru. Poleg prostovoljcev pa moramo zagotoviti prisotnost dveh članov ekipe prve pomoči za 24 ur, da lahko s svojim znanjem pomagajo bolnim in poškodovanim beguncem.
Občasno priskočimo na pomoč tudi v Gornji Radgoni. Sama v centru opravljam naloge članov ekipe prve pomoči, ko v prirejeni ambulanti sprejemamo bolne begunce. Dvajset let dela v zdravstvu me je opolnomočilo do te mere, da lahko brez strahu delam v ambulanti.

Spremljaš različna stališča o begunski krizi v medijih?

Redno. In sem zelo prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč. Niti slučajno ne bi bila rada v vlogi beguncev in vsak večer sem presrečna, ko se uležem v svojo toplo posteljo. Vem, da me ne bodo zbudile bombe, da ne bom dobila garij, uši ali še česa hujšega in da nihče ne bo izvajal nasilja nad mano. Neprecenljivo!

Kaj meniš o tako imenovanem sovražem govoru?

Prizadene me predvsem sovražni govor ljudi, ki jih osebno poznam že leta in leta. In ne morem verjeti, da v vseh teh letih nisem zaznala v njih ksenofobije in nesprejemanja drugačnosti, predvsem pa ne tega, da bi ozavestili stisko večine teh ljudi, ki bežijo iz vojnih območij ali pa v »boljšo prihodnost«, ki jim je bila obljubljena. Moj oče je v poznih sedemdesetih letih odšel za boljšim zaslužkom v Nemčijo, tam ostal štiri leta in nam s svojim delom omogočil, da smo si zgradili dom. Zato tudi ekonomske migrante razumem. Verjamem, da jih večina prihaja z dobrim namenom.

Ti je pri delu v centru politika pomembna? Se sprašuješ, od kod in zakaj prihajajo množice ljudi, kaj bo z njimi  in z nami v prihodnje?

Moram reči, da mi pri stiku z njimi, ko skušamo rešiti težavo, s katero so prišli v ambulanto, zmanjka časa, da bi razmišljala o tem, zakaj so tukaj, kam jih vodi pot in kaj pričakujejo. Z nikomer se o tem nisem pogovarjala, saj se sporazumevamo večinoma z neverbalno komunikacijo. Pokažejo, kje jih boli, nakažejo svoje splošno počutje; mi v ambulanti, večkrat sami ali skupaj z zdravnikom in tehniki pa nato obravnavamo njihove težave. Vrste so neskončne, časa za debate ni. Moram reči, da je pretok ljudi tako intenziven, da na politiko niti pomislimo ne.

Mogoče sem naivna, ampak res se mi smilijo. Ob sprejemu, ko izstopajo iz avtobusov, preden jih policisti popišejo, jih imam čas opazovati. Stojijo v vrsti, vsi izmučeni, otroci se stiskajo v naročja svojih staršev, jokajo, so zaspani, premraženi in naveličani. Mladi fantje, ki jih nekateri obsojajo, da se ne borijo za svojo deželo, niti prav živeti še niso začeli … Ti fantje bi lahko bili naši sinovi. Gotovo bi tudi vsaka slovenska mama/družina omogočila sinu pobeg na varno raje kot v vojno. Vojno, ki so jo zakuhali »veliki politiki« in v kateri so vojaki samo tarče.

Begunci so se znašli v nezavidljivem položaju, koliko pa so po tvoji oceni premožni?

V prvem valu prehoda beguncev v mesecu septembru nisem bila zraven. Ko pa smo se v oktobru začeli aktivno vključevati z delom v nastanitvenih centrih, pa so bili ti ljudje oblečeni skromno, predvsem obutev je bila popolnoma neprimerna za potovanje. Otročički, posebej tisti zelo majhni, so bili zaviti v enake odejice, oblečeni v tople in čiste pajace. Verjetno so to prejeli nekje na dolgi poti med Turčijo in Slovenijo.

Imajo telefone, tablice ipd., dostop do interneta. Verjetno spremljajo tudi novice o begunskih tokovih. Misliš, da so ozavestili, da njihovi vlaki potujejo v obljubljeno deželo, ki jim ne bo nudila vsega, kar od nje pričakujejo, da jih bo morda celo zavrnila?

Seveda imajo telefone, saj je bila Sirija zelo razvita država. Če bi nas vojna izgnala iz domov, bi tudi vzeli zraven telefone. Mislim pa, da begunci nimajo pojma, kaj jih čaka. Niti se ne ukvarjajo s tem, gredo slepo po »črednem nagonu« tja, v Indijo Koromandijo. Smilijo se mi predvsem zaradi tega, ker si očitno slikajo prihodnost preveč rožnato. Mislim, da jih bo mnogo odšlo nazaj razočaranih. Kaj jih pa čaka doma, pa niti pomisliti ne upam.

Sociologi trdijo, da bo s prihodom beguncev Evropa drugačna, da potrebuje novo definicijo državljanstva. Misliš, da bi se morali begunci v Evropi asimilirati, tj. se prilagoditi našemu načinu življenja in bivanja, ali nas čaka integracija, ki pomeni, da bomo morali skupaj najti nove načine sobivanja?

Ugibam lahko, saj premalo poznam želje in pričakovanja teh ljudi. Menim, da je prav, da se vsi skupaj pripravimo na začasno sobivanje. Vsekakor bodo begunci imeli ogromno dela, saj se bodo morali navaditi na novo kulturo, nov jezik in bo zanje to gotovo hud šok. Integracija v tujem okolju bo torej problem za njih in pričakujem, da se bodo prilagodili večini. Prihajajo iz vojnih območij in že to, da ne bodo več življenjsko ogroženi, jim mora biti dovolj velik izziv, da novo domovino sprejmejo in se asimilirajo. Morda so to neuresničene želje, pustimo času čas.

Je delo v zbirnem centru fizično in psihično naporno? 

Delo prostovoljcev ni toliko naporno, saj fizična dela opravljajo javni delavci. Prostovoljci skrbimo, da jih usmerjamo v begunskem centru do postelj, jedilnice, ambulante in sanitarij. Pomagamo pri vzdrževanju reda, skratka nudimo le pomoč pri nastanitvi.

Imaš izkušnjo z agresivnimi incidenti v centru?

Niti ene. Vsi begunci so bili prijazni. Če si se beguncu nasmejal in iskreno pogledal v oči, si dobil nazaj nasmeh in hvaležen pogled.

Posebna žrtev politike so dojenčki, otroci in mladostniki. Kako je zanje poskrbljeno?
Za njih poskrbijo starši, ki so zelo ljubeči in skrbni. Družine se držijo skupaj in ne pričakujejo kaj posebnega. Res pa je, da so nastanjeni le kratek čas, potem pa jih iz Celja odpeljejo v Šentilj.
Mali otroci so prestrašeni predvsem zaradi tega, ker vsi nosimo zaščitne maske. Takoj, ko masko snameš in se otročičku nasmeješ, strah izgine. So zelo simpatični s tistimi črnimi objokanimi očmi, kjer se solzice na dolgih trepalnicah svetijo kot biseri. Da se zaljubiš!

Misliš, da so jih starši pripravili na vse napore, ki jih zahteva tako dolga in mučna pot, s tem, da so jih prepričali, da bo njihova lepa prihodnost poplačala vse muke?

Mislim, da se staršem niti sanjalo ni, v kaj se podajajo.

Je delo v zbirnem centru tudi za vas, ki tam delate, travmatično?

Niti ne. Je sicer prisoten neprijeten občutek, ker se zavedamo, da nismo mogli zadovoljiti vsem potrebam beguncev, gotovo je naša ponudba storitev na zelo skromnem nivoju. Begunci so deležni zgolj suhega obroka, počitka na zložljivih posteljah z rjuhami za enkratno uporabo, možnosti obiska ambulante, kaj več pa že ne … Travmatičen je predvsem odhod teh ljudi iz centra, saj kar naenkrat oživijo iz apatičnosti in so polni energije, polni pričakovanj, ki jih vodi v novi svet. Vsakič me stisne pri srcu, ne smem pomisliti, kaj se bo dogajalo v njihovih glavah, ko bodo ugotovili, da obljubljene dežele ni …

Kako poskrbiš za svojo varnost in ohranjanje telesnega in psihičnega zdravja?

V centru smo oblečeni v delovne uniforme, rokavice, nadenemo si maske z zelo visoko zaščito. Ko pridemo domov, se je potrebno takoj sleči, oblačila oprati ločeno od ostalega perila, nujno je takojšnje tuširanje in pranje glave. Tudi sicer hodim dvakrat tedensko na aerobiko. Lahko rečem, da sem zdrava. Poskrbim tudi za to, da imam dnevno najmanj šest ur spanja in moram reči, da mi uspeva.

Kdo poleg RK, Karitasa še deluje v nastanitvenem centru v Celju?

Poleg omenjenih v NC Celje delujejo še prostovoljci in zaposleni iz Zavoda Socio, zaposleni iz Uprave RS za zaščito in reševanje, policisti in ekipa Nujne medicinske pomoči. Psihologi v Celje ne prihajajo, saj se begunci v centru ne zadržujejo dlje časa.

Kdo so prostovoljci? 

Naši prostovoljci so predvsem upokojenci, pedagoški delavci, zdravstveniki, socialni oskrbovalci, tudi socialna delavka se je javila za pomoč, iz občine Velenje so se aktivno v delo vključili zaposleni v občinski upravi, z direktorjem in županom na čelu. V naši občini kljub pozivom z naše strani tovrstnih odzivov in interesa ni bilo.

Kakšno je sodelovanje med vami, ki delate v nastanitvenem centru? Se spletajo med vami tudi prijateljske vezi?

Ker gre za prostovoljce, to pomeni, da smo vsi podobno naravnani. Ni važno, kaj je kdo, iz katere organizacije, pomembno je, da združimo moči in damo od sebe vse najboljše.

Se ti zdi, da zaradi preusmerjenosti svoje dejavnosti na begunce in migrante trpi dejavnost humanitarnih organizacij, ki je povezana s skrbjo za slovenske državljane? 

Zaradi pomoči, ki jo prejemajo begunci, nobeden od naših rednih uporabnikov ni ostal brez rednega paketa. Delo poteka po ustaljenem načinu. Ne znam si pa predstavljati, da bi se zgodila kakšna naravna nesreča. Ne vem, kdo bi zmogel še dodatne obremenitve.

Se ti zdi, da bi bilo treba zaustaviti tok beguncev preko Slovenije oziroma nasploh v Evropo?

Menim, da je EU padla na izpitu združene Evrope. Za begunce bi bilo potrebno poskrbeti na izvoru, zaustaviti nasilje v državah, kjer je vojna, da se ti ljudje, ki so bili iztrgani iz svojega okolja, čim prej vrnejo na svoje. Štiri leta se Italija sooča z begunci na Lampeduzi, pa se nihče ni zganil. Niti mi ne. In zdaj smo soočeni z begunsko krizo. Prepuščeni samim sebi, ne le mi, ampak celotna južna Evropa. Kaj bodo v Nemčiji počeli z vso to maso ljudi, mi ni jasno. Res je, da so prejeli povabilo s strani Nemčije in Švedske. Res pa je, da se verjetno nihče ni nadejal, da bo odziv tako velik. Kdo ve, kakšni so interesi velikih. Ampak jaz nisem politik, jaz sem humanitarna delavka, ki v tem trenutku po svojih močeh pomagam tem ljudem, ki so se znašli pri nas. To je moje/naše poslanstvo.

Kaj meniš o ograjah na državnih mejah?

Ograje nas omejujejo. In mi sami bomo ostali v teh ograjah, saj skoraj nihče od beguncev noče tu ostati …

Bi nam zaupala kakšno anekdoto ali iz običajnega dela v okviru RK ali iz obdobja begunske krize, ki je nate naredila še posebej močan vtis?

Anekdota – ne pride mi prav nič na misel, saj veš … v siromaštvu ni šale, je samo tragedija.
V begunskem centru sva poseben odnos spletli z nosečo begunko. Tako ona kot jaz nisva bili prav spretni v sporazumevanju v angleškem jeziku, vendar nama je uspelo v štirih urah pomiriti strah, da je z njenim še nerojenim dojenčkom vse v redu. Ob odhodu iz centra sva se objeli, ne znam povedati, kaj se je zgodilo, vendar skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila na njo in še nerojenega otroka.

Si želiš, da bi se tvoje delo spet vrnilo v stare tirnice? 

Zaenkrat zaradi beguncev ne čutim prevelike obremenitve. Delo si organiziram tako, da redno delo ne trpi, saj so dežurstva tudi ponoči in ob vikendih. Nimam majhnih otrok in lahko brez skrbi grem od doma. Zaradi morebitne dolgotrajnejše nastanitve beguncev v Sloveniji pa se delo zame v RK ne bo spremenilo, saj bodo za nastanitev beguncev poskrbeli v centrih za tujce, ki pa niso na našem območju.

Bi želela še kaj sporočiti bralcem bloga?

Vljudno vabljeni v naše vrste, da postanete prostovoljci Rdečega križa, pa ne za pomoč v begunskih centrih, ampak za delo na terenu. Naše prostovoljke v Krajevni organizaciji Rdečega križa Slovenske Konjice in Tepanje so že starejše in izčrpane, želijo si, da bi se v delo vključile nove moči. Marinka Hasenbihel je pri Rdečem križu že več kot 40 let, Jožica Bračun in Slavica Jevšenak več kot 50 let in res si vsi skupaj želimo, da se nam pridružijo prostovoljnega dela voljni ljudje, ki bodo nadaljevali srčno tradicijo teh naših zlatih deklet!

Renati dajejo energijo in moč za naporno delo v službi tudi topli sorodstveni odnosi. Na fotografiji je skupaj s hčerko Špelo in nečakinjo Majo.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

RENATA: “OBJEMI OTROK MI NAPOLNIJO DUŠO”

Upam si trditi, da smo vse “prijateljice iz Vinogradne ulice” nekaj posebnega. V pričujočem prispevku predstavljam najmlajšo med nami, Renato Založnik v mladosti oziroma Renato Gabrovec danes. Pogovor z njo ne potrebuje uvodnika, a tudi zaključka ne.  Napišem naj le to, da v prvem delu objavljam pogovor o njenem delu na Rdečem križu, v drugem delu pa v namestitvenem centru za begunce v Celju. 

 

Prosim te, da se predstaviš. Najprej, kaj si po izobrazbi in poklicu?

S ponosom vedno povem, da sem medicinska sestra. Odločitev o poklicu je v meni dozorela že v petem razredu osnovne šole. Takrat sem se namreč aktivno vključila v krožek Rdečega križa, ki je združeval mlade, ki čutijo v sebi željo po tem, da pomagajo bolnim, osamljenim in pomoči potrebnim. Krožek je vodila učiteljica Vera Tič, ki nas je znala na pravi način usmeriti v humanitarno delo. Delo medicinske sestre sem opravljala 20 let s srcem in dušo. V zrelih letih me je želja po znanju pripeljala do tega, da sem končala še višješolski študij poslovnega sekretarja in takoj po diplomi sem se vpisala v študij organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti, ki sem ga zaključila leta 2013. Tako imam praktično tri poklice. Vsa pridobljena znanja lahko s pridom uporabljam pri svojem delu.

ZAUPAJ NAM svojo poklicno pot.

Leta 1984 sem zaključila pripravništvo v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice in ostala brez zaposlitve. Ker sem bila prostovoljka Rdečega križa, me je takratna sekretarka Marta Šmalc povabila k sodelovanju, in sicer na usposabljanje za predavatelja prve pomoči. Po opravljenem izobraževanju sem pridobila licenco in izvajala predavanja prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil in bolničarje. Tudi po tem, ko sem se zaposlila na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo Splošne bolnišnice Celje, sem v prostem času predavala in izvajala delavnice zdravstvene vzgoje in prve pomoči na osnovnih šolah. Nato sem dobro desetletje delala v Zasebni ambulanti dr. Jožeta Hlačerja. Od leta 2004 sem zaposlena pri Rdečem križu Slovenije, v Območnem združenju Slovenske Konjice. Moram reči, da je Rdeči križ »rdeča nit« mojega življenja, ne le poklicno ampak tudi zasebno.

 

Katere so tvoje delovne naloge?

Delo sekretarke je zelo raznoliko. Vseskozi »rdečekrižarji« sledimo temeljnim načelom: humanost, nepristranost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost in univerzalnost. Ideja za ustanovitev Rdečega križa, ki se je porodila pred skoraj 150 leti (drugo leto praznujemo 150 let delovanja), je pomagati bolnim in ranjenim v vojnah. Ni pomembno, ali je ranjen vojak iz vrst napadalcev ali iz vrst tistih, ki se branijo, za nas je pomemben človek, ki potrebuje našo pomoč. In vojne se dogajajo v naši sredini sleherni dan, v prispodobi seveda. Ljudje, ki potrkajo na naša vrata, bijejo vojno s položnicami, s preživetjem ob nizkih pokojninah, plačah … Življenje, žal, ne prizanaša in v vsakem zgodovinskem obdobju so ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. So družine, ki se zaradi izgube službe znajdejo v hudi situaciji, grozi jim deložacija zaradi neporavnanih obveznosti, ne morejo šolati svojih otrok, skratka stisk je toliko, kolikor je prosilcev pomoči. Velikokrat je dovolj že samo pogovor v zaupnem in varnem okolju, skupno reševanje in iskanje nekih možnih rešitev, izhodov … Ja, ljudje prihajajo in bodo še prihajali k nam na pomoč v materialni in nematerialni obliki.

Moje delo je povezano tudi z organizacijo terenskih krvodajalskih akcij in izvajanjem promocije darovanja krvi. Ta program je že dobro vpeljan in veseli nas, da ima krvodajalstvo na konjiškem tako tradicijo, ki nas uvršča na prvo mesto v državi. To v praksi pomeni, da je vsak deseti prebivalec iz območja naše upravne enote krvodajalec.
Prva pomoč in organizacija tečajev in delavnic, kjer želimo prebivalcem osvežiti in približati znanje prve pomoči, je eno izmed najpomembnejših pooblastil, ki jih izvajamo vsi Rdeči križi v državi. Lahko smo zadovoljni, saj imamo visoko izobražen predavateljski kader, ki z veseljem opravi marsikatero nalogo tudi brezplačno.
Ena izmed nalog, ki jih opravljam prav za svojo dušo, pa je maskiranje na tekmovanjih ekip nujne medicinske pomoči na Rogli ali v okviru regijskih tekmovanj ekip prve pomoči in Civilne zaščite. Lepo je biti član tima, kjer se opravlja tako pomembno in premalo cenjeno delo.

 

Na katere projekte v okviru RK si še posebej ponosna?

V času, odkar sem zaposlena na RK, sledimo predvsem potrebam ljudi v lokalni skupnosti na območju vseh treh občin. Morda bi izpostavila svoj ognjeni krst, točo leta 2004. Komaj teden dni sem bila na novem delovnem mestu sekretarka, ko smo se Konjičani soočili z eno najhujših naravnih nesreč, ki je prizadela večino prebivalstva. Kar naenkrat so se ljudje znašli v situaciji, ko so bili primorani v čim krajšem času poskrbeti za popravilo streh. Nepredviden strošek, ki je za marsikoga predstavljal nerešljivo situacijo. Takratni župan Janez Jazbec me je imenoval za vodjo komisije, popisovali smo škodo in šli v množično obveščanje in pridobivanje donatorskih sredstev. Tako smo pomagali 128 prosilcem, bodisi da smo v celoti nabavili kritino, v dveh primerih pokrili strehe, ostalim pomagali z delnim financiranjem.
Projekt Nega bolnika na domu je bil izveden s pomočjo Evropskih socialnih skladov, ko smo za leto in pol zaposlili delavko na tem projektu in po vseh krajih naših treh občin izvajali tečaje nege bolnika na domu.
Projekt Drobtinica se izvaja že petnajst let in vsa ta leta sem prisotna, prva leta kot prostovoljka, zadnja leta kot zaposlena. Ogromno dela je v dnevih pred Drobtinico, vendar skupaj s sodelavkami in prostovoljci uspemo v enem dnevu zbrati res veliko sredstev. Posebej nas veseli, da Drobtinica uživa zaupanje lokalnih gospodarstvenikov. Letos se je direktor znanega podjetja odločil, da namesto daril ob svoji 50-letnici povabljenci darujejo za Drobtinico. Plemenito dejanje, ki bo nahranilo marsikaterega otroka iz naših šol.
Organizacija letovanj otrok iz socialno šibkih družin zahteva poseben pristop, saj je naša dolžnost, da otrokom zagotovimo varno okolje za čas, ko smo odgovorni za njih. Tožbe zaradi poškodb niso redkost in tudi s tem se soočamo skoraj vsako leto.
Posebej zadovoljna sem, da vsako leto uspemo na razpisu za javna dela. Naša organizacija ustvarja človeku prijazno delovno mesto dolgotrajno brezposelnim. Pri Rdečem križu imajo priložnost, da se izrazijo v delu, da razvijejo pozitivno samopodobo, saj jim je zaupano kar precej odgovornosti. Skozi delovni proces se je zvrstilo v teh letih več kot 10 posameznic, ki še vedno rade prihajajo na pomoč, če jih potrebujemo. Nekatere so se vključile v delo odborov v kraju, kjer prebivajo, prav vse pa imajo lepe spomine na delo pri nas. To je vsekakor najboljši odraz, da delamo v pozitivnem okolju.

 

Za katere projekte si prejela in v kakšni obliki posebno priznanje?

Za prav noben projekt nisem prejela nagrade. Ker sem tukaj zaposlena, sem jaz tista, ki predlagam prostovoljce za nagrade in teh je kar nekaj. Bilo je obdobje, ko sem pričakovala kakšno priznanje, zahvalo … Potem pa me je zunanja sodelavka iz šole postavila na realna tla: »… Ne pričakuj priznanj in hvale. Za svoje delo si plačana in torej zgolj opravljaš svoje delo! …«. Ja, jaz sem v službi pomoči potrebnih; včasih sem pohvaljena, včasih osovražena … Ampak tako pač je. Lahko damo in pomagamo, če imamo.
Posebno priznanje pa dobim od otrok iz OŠ V parku. Veliko sodelujemo z njimi, vsako leto jim zagotovimo brezplačno letovanje. Njihovi objemi in zahvale so tako pristni, da mi napolnijo dušo. In ko mi zmanjka energije, grem na šolo po novo dozo prisrčnosti in sem izpolnjena.

Imam vtis, da ti je humanitarno delo »pisano na kožo«, kot pravimo. Segajo korenine razvoja lastnosti, potrebnih za tovrstno delo, že iz tvojega otroštva?

Kot sem že omenila, je res, da sem bila stalno v pripravljenosti, da pomagam. Že v šoli sem se postavila v bran šibkejšim, pa naj bo to v odnosu z učitelji, ko sem jim očitala, da se je komu zgodila krivica, ali pa sem odgovornost za kakšno nepremišljeno dejanje sošolcev prevzela nase. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedela, da bodo starši zagovarjali moje stališče. Rasla sem v ljubečem in spodbudnem družinskem okolju, ki mi kljub marsikateri napaki ni obrnilo hrbta. V spomin se mi prikrade dogodek, ko sem branila sošolko pred sošolcem, ki je izvajal verbalno nasilje nad njo. In prejela sem udarec v oko. Par dni je minilo, da sta oteklina in plavica izginili. Ampak bila sem zadovoljna. Vsaka vojna terja žrtve in pogumno sem jih prenesla.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.