DELO IN LJUBEZEN – 2. del

V prvem delu pogovora sva se z Blanko Mernik pogovarjali predvsem o njenem delu. Predstavljam vam drugi del pogovora, ki bi ga lahko imenovala »ljubezen«, saj sva govorili o njeni družini, čeprav je pri Blanki delo tesno povezano z družino, družina pa z delom. Oboje pa ima neizmerno rada. Spoštujem njeno iskrenost, bogata spoznanja, ki jih je na osnovi izkušenj pridobila o vzgoji otrok, in sočutnost.

Verjetno je tako kot pri vodenju gostilne tudi pri vodenju tako številne družine, kot jo imaš, potrebna velika mera spretnosti in organiziranosti. Kako ste organizirani, da opravite vse naloge, ki jih morate in želite: jutranje vstajanje, urejanje za vrtec, šolo in službo, pisanje domačih nalog, nakupi oblačil in hrane, gospodinjstvo, zabava?

Obstaja določen vrstni red pri vstajanju glede na obveznosti, ki jih imamo. Vemo, kdo koga kam pelje (npr. Žan Zalo v gimnazijo, jaz Leni in Julijana v šolo oz. vrtec). Razen Julijana se otroci bolj ali manj uredijo sami. Julijan težko vstane, rad bi še spal, zato mu pomagam tako pri prebujanju kot oblačenju. Včasih se odločim, da bom vztrajnejša pri zahtevi, da je treba biti zvečer ob osmih v postelji, pa svojo odločitev hitro opustim. Nekatere mame v vrtcu povedo, kako so njihovi otroci samostojni, pri nas je pač drugače. 🙂 Se bo marsikaj spremenilo naslednje šolsko leto, ko bo Julijan prvošolec. Popoldan bom morala več časa preživeti z njim, da bo opravil vse za šolo. Te spremembe me malce skrbijo. Sicer pa vsi otroci pospravijo svoje sobe in sodelujejo pri gospodinjskih delih. Skupaj se tudi poveselimo na družinskih praznovanjih.

Kako poskrbiš, da se nobeden od članov družine ne čuti prikrajšanega za tvojo pozornost in skrb? Med sorojenci je lahko prisotna tudi ljubosumnost.

Res je. Včasih me vsi naenkrat kličejo in hočejo biti z mano. Ko je prehudo in so že preglasni, se umaknem v sobo, da sem malce sama, večinoma pa se trudim, da se vsakemu posebej posvetim. Najbolj so srečni, ko sem vsaj deset minut z vsakim posebej v njihovih sobah. Vsak rad kaj pove samo meni. Najbolj si zna vzeti »svoj trenutek« Julijan. Tudi če se pogovarjam z drugimi, mi zleze v naročje in druge preglasi. Če ga zaradi tega okaramo, ga to ne prizadene. Leni je starejša in zato že težje prenese kritiko. Dobro jih poznam in jim poskušam ugoditi. Včasih pa to ni mogoče. Mi očitajo, da komaj sem prišla iz gostilne, že likam, delam s papirji in podobno. Jim povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Takrat pustim vse druge obveznosti in se jim posvetim. Nimam pa časa, da bi z njimi gledala risanke, včasih pa tudi to počnem.

Ali je z več otroki tudi več skrbi?

Ja, saj nočem, da bi na starejše otroke prenesla svoje obveznosti do mlajših otrok. To bi se mi zdelo krivično. Poleg tega so otroci močno navezani name in na Branka. Nimajo želje, da bi sami kam šli ali bili sami doma. Zala mi reče, da se imajo z nami najlepše.

To je znak, da se doma dobro počutijo, kar je zelo pozitivno. Se bodo v večji meri osamosvojili, ko bo za to čas in ko bodo čutili potrebo po tem.

Otroci gotovo imajo vsak svoje potrebe, zato sklepam, da so občasna nesoglasja med njimi prisotna. Kako se odzivaš nanje?

Močno ne posegam v njihove spore, saj niso grobi eden do drugega. Sicer ne dovolim, da bi grdo govorili ali povzdigovali glas. Vedo, da jaz njih spoštujem (jih nikoli ne zmerjam), in želim, da tudi oni spoštujejo naju z Brankom ter eden drugega. Večinoma sem torej ob njihovih sporih tiho, včasih pa potegnem z enim, drugič z drugim. Morda sem kdaj krivična, ker starejše otroke prosim, naj Julijanu popustijo, češ, saj bo hitro zrasel in takrat bo vse bolje razumel.

Koliko enotno vzgojo imata z Brankom?

Imava. O marsičem se pogovoriva. Je pa Branko do otrok še bolj popustljiv kot sem sama. Morda je le do Zale bolj zaščitniški, saj je v občutljivih letih in se boji zanjo. Otroci ga veliko kličejo po telefonu, ko je službeno odsoten. Prinaša jim igračke, čeprav jih toliko ne potrebujejo. Otroci ga imajo radi in komaj čakajo, da se vrne domov.

Imaš kakšna posebna pričakovanja in želje v zvezi z otroki?

Želim, da bi bili zdravi, da bi odrasli v samostojne osebnosti, delali to, kar bi jih veselilo, v tem primeru bodo tudi uspešni. Sicer pa z otroki vse delim: kar je moje je tudi njihovo. Lahko je to šminka, hrana, avto … So del mene in če bi jim kaj prepovedala, bi bilo isto, kot da bi prepovedala sama sebi. Ali se lahko Žan vozi z mojim avtom? Si mislim, seveda se lahko, kdo pa se bo vozil z njim, če ne moj sin. Povsem zavedam se, da si otroke ne morem večno prisvajati. Jih imam samo za nekaj časa »na izposojo«. 🙂

Misliš, da vzgajaš otroke tako, kot si bila sama vzgojena od svojih staršev?

Verjetno je kakšen vzorec, ki se ponavlja, ampak večinoma otroke vzgajam drugače. Imela sem strožjo vzgojo. Nisem se toliko pogovarjala s starši kot se moji otroci z mano. Želim, da si vse povemo. Res pa je, da je včasih težko biti tiho, ko slišiš kaj takega, kar ti ni všeč. A če bi ob vsaki besedi »vzrojila«, mi ne bi več zaupali. Ampak odkritost mi veliko pomeni. Na primer, moje stekleničke s parfumi so bile precej bolj prazne, kot bi glede na mojo porabo morale biti. Zjutraj sem večkrat opazila, da Leni lepo diši, a nisem nič rekla. Potem pa sem nekega dne le vprašala, kdo prazni moje stekleničke, da so celo tiste, ki so v škatlicah, čisto prazne. Pa se je Leni oglasila, da tiste pa še niso povsem prazne. Vsi smo se nasmejali, jaz pa sem ji rekla, da pred mano ni treba ničesar skrivati, a da ji bom kupila parfume, ki bodo bolj primerni zanjo. Tudi sicer sem nežne in romantične narave in se to pri vzgoji pozna. Tudi Branko je tak, tako se otroci radi stisnejo k nama, da se pocartamo. To takrat, ko sem bila jaz majhna, ni bilo tako pogosto.

Si preštela, koliko članov šteje vaša rodbina, ko se srečate vsi in vse štiri generacije? Jaz sem vas preštela dvajset. Kaj otroci pridobijo, če imajo stalne stike z brati in sestrami, sestričnami in bratranci, tetami in strici, babicami in dedki?

Mislim, da se zavedajo, da imajo še nekoga poleg staršev, ki jih ima rad. Še nekoga lahko pokličejo, če jim je hudo. Na primer, neko nedeljo sta bila Julijan in Leni sama doma, ker smo bili ostali v gostilni zaradi nekih poznih gostov. Poklicala sta starega ata in sta bila zelo srečna, da je bil z njima. Ni bilo treba, da bi jima stregel, samo da jima je rekel kakšno toplo besedo in bil v bližini. Sicer pa ni možno vedeti, kakšen odnos bodo imeli, ko bodo našli svoje partnerje, živeli ločeno. Upam pa, da bodo z nama z Brankom obdržali dober odnos. Jima pa ničesar ne vsiljujeva, niti vere, čeprav praznujemo kršanske praznike, saj jih imamo vsi radi. V prihodnosti se bodo pa sami odločali.

Kdaj ob vodenju gostilne in skrbi za družino najdeš čas zase? Kaj takrat najraje počneš?

Najraje čitam. Žal, mi to uspeva samo ponoči.

Katera literatura te najbolj pritegne?

Rada imam romane, kriminalne zgodbe, prebiram kuhinjske recepte. Včasih dobim na osnovi njih idejo za lastno ustvarjanje v kuhinji.

Bereš tudi o vzgoji?

Tudi. Zanimivo, najbolj intenzivno sem začela brati tovrstne knjige šele pri tretjem otroku. 🙂 Ko je bila Leni stara 3 ali 4 leta, je bila trmasta in spraševala sem se, ali so za to krive moje napake pri vzgoji. Iz knjižnice sem si prinesla kup knjig o vzgoji, a v njih nisem našla nobenih koristnih napotkov. Prebrala sem nasvet, naj se v trgovini tudi sama vržem na tla, da bo otrok videl, kako je to neprimerno, in ne bo več sitnaril za stvari, ki jih ne more dobiti. Ampak jaz tega ne bi mogla. Večkrat sem ji rekla, naj pogleda, kako se obnašajo v trgovini drugi otroci, ampak tudi to ni pomagalo. Enostavno je morala prerasti obdobje trme tako kot vsi otroci. Sem se takrat bala, kako jo bodo v vrtcu in nato v šoli sprejemali vrstniki. Bojazen pa je bila povsem odveč. Ni niti sitna, niti jokava, ampak prav nasprotno. Ima karizmo, posluh za pravico, pomaga otrokom, ki se težje učijo (vedno sem rekla tako Zali kot Leni, saj se dobro učita, naj pomagata sošolcem in sošolkam, ki imajo v šoli težave), zato ji vrstniki sledijo in je med njimi priljubljena. Zala je bila kot deklica bolj umirjena in zadržana. Dobri pa sta obe – morda po meni. Jaz »pred otroki kar padem«. 🙂 Če bi mi nekdo pripeljal pred vrata 10 afriških otrok, bi jih kar posvojila, tako zelo se mi smilijo, saj niso nič krivi, da živijo v tako slabih razmerah. Ko je Leni obiskovala tretji razred, so me učitelji vprašali, če dovolim, da sedi s sošolcem tuje narodnosti, saj se jim zdi najbolj primerna za to. Sem rekla, da lahko, dokler se Leni s tem strinja in se ob sošolcu dobro počuti. Pa ni bilo nobenih težav, saj je znala reševati konflikte, večinoma pa sta se s sošolcem dobro razumela.

Ti je Leni podobna?

Se ti zdi? Ne, no morda zdaj, ko sem starejša. Ko sem bila majhna, si nisem upala ničesar reči. Sem ponosna na vsakega svojega otroka posebej. So si pa različni.

Vedno si lepo urejena: elegantno, ko si kam povabljena, udobno, ko si ti gostiteljica. Gotovo te zanima moda, lep in urejen videz?

Ja, zelo. Rada sem urejena, zanimam se za modo. Skupaj z Zalo, zadnje čase tudi z Leni pregledamo vse modne revije. Seveda, vse kar je modno, tudi ni več primerno zame. Se pa slabo počutim, če nisem naličena, zato je ličenje moje vsakodnevno jutranje opravilo. Rada imam vse lepo, čeprav si vsega ne morem privoščiti. Na primer, grem v trgovino, da bi kupila nekaj zase, pa nato pridem domov s kupom oblačil za otroke, zase pa ne prinesem ničesar ali pa kupim, ne da bi sploh poskusila. Ampak to zadnje ni problem, saj se pri konfekcijskih številkah nikoli ne zmotim. 🙂 Sicer pa otrokom ne vsiljujem oblačil po svojem okusu, ima pa vsak svojega.

Če ne bi imela nobenih omejitev, kakšno bi bilo tvoje sanjsko poletje?

Imam skromno željo. Jaz bi samo ležala ob morju s knjigo v roki. Ker sem utrujena. A trenutno se nimam možnosti spočiti. No, ja, ko bi se spočila, bi morda šla v kakšno velemesto, po trgovinah in pokupila vse obleke ali na kakšne eksotične otoke. 🙂

Draga Blanka, hvala za iskren pogovor in želim ti, da se ti (skoraj :)) vse želje nekoč izpolnijo.

DELO IN LJUBEZEN – 1. del

Blanka Mernik je moja ne le najbližja, ampak tudi najboljša soseda. Če sem kdaj v stiski (nekomu moram pustiti ključe svojega doma, gostom bi rada postregla grško večerjo, nimam časa, da bi odpeljala avto v pralnico in še in še bi lahko naštevala), pozvonim pri Mernikih. Blanka z možem Brankom in otroki Žanom (22 let), Zalo (17 let), Leni (11 let) in Julijanom (6 let) živi v hiši nasproti naše. Ko si pred spanjem grejem mleko, pogledam skozi kuhinjsko okno in mi je prijetno, tako domače, ko vidim, da si tudi Zala v pižamici pripravlja večerni obrok. Naša družina je v primerjavi z Merniki majhna. Smo samo trije: jaz, mož Veljko in sin Marcel. Počaščeni smo, da smo pogosto vabljeni na družinska praznovanja k sosedom, ki nas sprejmejo kot del rodbine. Sicer pa sva se z Blanko že pri prvem srečanju (to je bilo na dvorišču med hišama) povsem ujeli. Vseeno sem v pogovoru, ki ga predstavljam, o njej izvedela veliko novega. Potrdila pa so se mi tudi moja predhodna opažanja, da je Blanka bistra odločna ženska, polna energije in delovnega elana, ki ima jasno oblikovana stališča o življenju in natančno postavljene cilje.

Izhajaš iz družine, dobro znane ne le domačinom Slovenskih Konjic. Oče je bil gradbenik, z mamo sta imela gostilno ob mestni vpadnici, ki se še danes imenuje po vašem priimku Kralj. Imaš starejšo sestro Lidijo. ZAUPAJ NAM, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Starša sta odprla gostilno leta 1974, ko sva bili rojeni že obe s sestro. Do mojega četrtega leta smo živeli v večstanovanjski hiši in iz tega obdobja nimam veliko spominov. Nato smo se preselili v stanovanje nad našo gostilno. Kakšno je bilo moje otroštvo? (pomisli) Bila sem veliko sama. Kot tudi mama pove, sem bila nezahtevna, mirna, sama sem se igrala in učila. Lidija je sedem let starejša od mene in je že pri svojih dvanajstih letih pomagala mami in očetu. Sicer pa so v gostilni pomagali tudi drugi sorodniki, saj je bila odprta skoraj dan in noč. Atek je opravljal še gradbena dela, a v gostilni je bil vsaj ponoči vedno prisoten.

Katero srednjo šolo si obiskovala? Je bila ta tvoja izbira?

Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Celju. Ker sem občudovala delo v lekarni, sem si želela na farmacevtsko šolo, a je bila le v Ljubljani, jaz pa po končani osnovni šoli nisem bila pripravljena iti tako daleč od doma.

Saj farmacija in kuhanje nista tako zelo različni dejavnosti?! V obeh poklicih moraš biti natančen, meriš sestavine in podobno. 🙂

Res je. 🙂 Sicer pa sem izbirala samo med gimnazijo in drugo srednjo šolo. Na osnovi pogovorov doma in v šoli se nas je več deklet, ki smo bile vsa leta osnovne šole odličnjakinje, odločilo ali za ekonomsko ali kemijsko šolo oziroma šolo, ki nam je dala po končanih štirih letih poklic. Malo vrstnic se je tisto leto odločilo za gimnazijo.

Kljub temu, da si bila precej let zaradi rojstva otrok doma, imaš bogate delovne izkušnje. Kaj vse si počela v življenju?

Po končani srednji šoli sem se vpisala na pravno fakulteto, a tik pred začetkom študijskega leta so me doma prepričali, naj raje ob petkih in sobotah obiskujem predavanja iz sociologije, saj bom ostale dneve lahko pomagala v gostilni. Naredila sem pet izpitov, nato študij pustila, saj svoje bodočnosti v poklicu sociologinje nisem videla, poleg tega pa je bilo težko delati in študirati. Tako da je bila moja prva redna zaposlitev v gostilni, nato pa sem nad gostilno odprla še trgovino s tekstilom, ki jo je kasneje prevzela sestra. Ko je g. Tuš začel s trgovsko dejavnostjo, je vzel v najem naše prostore ob gostilni, kasneje smo imeli v istih prostorih tudi sami živilsko trgovino, ki pa smo jo morali zaradi prevelike konkurence velikih trgovskih ponudnikov zapreti. Tudi gostilna je bila nekaj let v najemu, saj sem bila sama v tem času zaradi otrok doma. Lani pa smo gostilno obnovili in jo ponovno odprli z novo ponudbo.

Koliko ti pomeni, da si zaposlena? Je zaposlitev nuja zaradi preživetja ali te izpolnjuje tudi kot žensko? Bi se ji odpovedala, če bi se ji lahko?

Ne, v vsakem primeru bi delala, saj sem navajena delati. Sicer je v tako veliki družini, kot jo imam, vedno veliko dela, a treba je iti od doma, od otrok in moža. Ne bi bila zadovoljna, da bi samo čakala pri oknu, kdaj bo kdo prišel domov.

Kako velika obremenitev je za žensko, ki ima štiri otroke in moža, vodenje gostilne? Ti pri tem kdo pomaga?

Zaposlena sta kuharica in natakar. Z nabavo se ukvarjam sama. Morda drugi robo prevzamejo, ampak dogovore sklepam jaz. V času mojega dopusta me v gostilni nadomešča Žan, ki je končal srednjo gostinsko šolo, ima že precej izkušenj v gostinstvu in je zelo delaven. Sicer pa pri strežbi sodelujeta tako Žan kot Zala, kadar ji poleg obiskovanja gimnazije in učenja dopušča čas. Tehnične stvari vodi ali opravi mož Branko. Branko vsako soboto in nedeljo tudi temeljito očisti prostore, za sprotno higieno prostorov in vrta vsakodnevno skrbi tudi Žan. Eden drugemu pomagamo.

Kako ti uspeva, da te podrejeni in drugi poslovni sodelavci (npr. dobavitelji) jemljejo resno in te ne poskušajo goljufati? Potrebne so spretnosti vodenja. Bi bilo drugače, če bi bila moški?

Zaposlenih v gostilni nas ni veliko, zato imamo prijateljske odnose. Povem, kaj od sodelavcev pričakujem. Včasih moram povedati dvakrat, včasih moram tudi popustiti, če ne gre za zelo pomembne stvari. Sicer pa sem s sodelavci zadovoljna. Si pa ob povečanem prometu večkrat rečem, zdaj pa moram zaposliti še koga, a kot nalašč, promet takrat pade in tako si spet premislim, a se kasneje spet poveča in tako dalje. 🙂

Da so obiskovalci gostišča zadovoljni, je treba poskrbeti za veliko dejavnikov. Sem stalna gostja v gostilni Kralj in vem, da je hrana zelo okusna, lepega videza (dodano cvetje in izvirna razporeditev hrane in omak na krožniku), sestavine so sveže, osebje je prijazno, gostilna je čista, prostori so sodobno opremljeni, skrbno tekoče sestavljate jedilnike in še bi lahko naštevala. Katera so tvoja osnovna vodila pri ponudbi hrane v gostišču, kaj se ti zdi najpomembnejše?

Ljudje smo različni. Nekaterim je pomembna predvsem okusna hrana in se ne menijo za ambient, nekdo drug ima rad lep ambient in prijazno posrežbo. Na tečaju, ki sem ga pred kratkim obiskala, je udeleženka povedala, da ji je pri izbiri gostišča najpomembnejše gostoljubje osebja. Všeč ji je, da natakar vnaprej ve, kaj bo pila, jedla, takoj prinese vodo za psa in podobno.

Kaj pa je tebi najbolj pomembno?

Jaz sem ob prihodu v tuje lokale pozorna na vse: na čistočo, na urejenost lokala, koliko časa pustijo gosta čakati, preden ga postrežejo itd. Včasih imam občutek, da je nekaterim natakarjem odveč, da pride gost v lokal, da morajo vstati in ga postreči. Zato svojim natakarjem ponavljam, da ne smejo sesti k strankam, ker smo restavracija s hrano in ne le »kafič«. V lokalih pogledam tudi jedilne liste in cene. Redko pa jem v drugih lokalih, zato hrane ne morem ocenjevati.

Bi rekla, da si dobra kuharica ali velika eksperimentatorka? Kateri opis ti bolj ustreza?

Sem bolj eksperimentatorka. Priznam: golaža, pasulja in drugih tradicionalnih jedi ne kuham. Rada pripravim nove, drugačne jedi, čeprav spet ne preveč ekstremno drugačnih, saj moram upoštevati tudi želje gostov.

Kako meriš »utrip srca« gostov, ko zapuščajo gostilno? Po čem veš, ali je bil gost zadovoljen in se bo še vrnil? Ti je merilo število prodanih obrokov?

Ne, število prodanih obrokov ni merilo za njihovo kakovost, saj število gostov ne glede na ponudbo niha. Pomembna informacija mi je, kaj ostane na krožniku, česa gost ne poje. Natakar mi mora povedati, kaj mu je gost odgovoril na vprašanje, ali je bil zadovoljen. Včasih, ko mi natakar odgovori, da so gosti rekli, da niso vsega pojedli, ker je bilo preveč, se še sama prepričam pri gostu, ali je res tako.

Pa so gosti odkriti? Ali ne jemljejo tega vprašanja kot vljudnostne fraze?

Vsaj za 80 odstotkov gostov bi upala trditi, da so iskreni. Če bi bila hrana zelo neokusna, bi tako povedali. Morda kdo naroči določeno jed, a nato odkrito prizna, da jo je želel poskusiti, a mu okus ne odgovarja (npr. če je ob mesu sladka omaka), kar pa ne pomeni, da je s hrano kaj narobe. Sicer pa se je treba potruditi za vsakega gosta posebej in ni pomembno, kdo je kdo. Vsak mora biti dobro postrežen in do vsakega je treba biti vljuden, saj je upravičen do dobre hrane, saj jo mora plačati.