KAJ KUPITI ZA POROČNO DARILO?

JUHUHU, na poroko grem!…ups, ampak kaj kupiti za poročno darilo?

Seveda sem takoj povprašala strička Googlea kaj misli o tem. In našla enaka ponavljajoča se pravila v šestih točkah na ameriških straneh, ki so jih v glavnem  povzeli tudi na vseh slovenskih. Razmišljam koliko v Sloveniji veljajo? In zaprosila sem pričo in družice, da mi pomagajo pri mojem razmišljanju.

1. Nakup iz poročnega seznama. 98% ameriških ženinov in nevest sestavi vsaj en seznam daril v obliki knjige želja v katerem izmed trgovskih centrov ali pa ga objavita na spletu . Tako dobita stvari, ki jih še nimata in ki si jih zares želita. Svatje si tako ne belijo glave, kaj kupiti. Prav tako ne pride do podvajanja daril. Mnogi trgovci so na tak način naredili nakupovanje bolj priročno, saj omogočajo gostom dostop do seznama tudi na spletu. Kdor pa želi, se lahko  odpravi v trgovino osebno.

SNEŽANA: Slišala sem že, da imajo trgovci v Sloveniji knjige želja, da bi imeli mladoporočenci svoje spletne strani pa še nisem zasledila. Kako potekajo te stvari pri nas?

KATJA: Knjiga želja, kot priročnik svatom kaj kupiti, se mi ne zdi slaba ideja, vendar mislim, da pri nas še ni tako razširjena. Se mi zdi praktična, predvsem za svate, ki so brez idej, pa še mladoporočenca sta zadovoljna s prejetim darilom.

URŠKA: Sama do zdaj še nisem bila povabljena na poroko, katere par bi imel knjigo želja za povabljene. Res je, da bi najverjetneje marsikomu bila v veliko pomoč, sploh tistim, ki si z mladoporočencema niso tako zelo blizu in ne vedo kakšne so njune želje.

MAŠA: Vsekakor je najlažje izbrati darilo iz seznama; imaš manj dela z beljenjem glave kaj kupiti, ob vsem tem pa še mladoporočenca dobita nekaj kar si resnično želita ali potrebujeta.

TINA: Prav tako sem tudi jaz že slišala za podobne knjige. Ideja se mi ne zdi slaba, v kolikor si mladoporočenca želita kaj določenega. V nasprotnem primeru vidim to bolj kot še eno priložnost za dodaten zaslužek izbranih trgovcev.

2. Kuhinja, zabava, posteljnina, predmeti za kopalnico. Te stvari so vedno nujno potrebne in jih ni nikoli dovolj, zato če nimate idej, ciljajte na ta področja. Denimo lepa, luksuzna posteljnina je vedno potrebna: komplet glamuroznih rjuh pride tako ali drugače prav, lahko izberete kakšno lepo pastelno fantazijo, morda celo svilene rjuhe ali pa lepo patchwork odejo, ki je v vsakem domu prijeten dodatek (ne le v spalnici, temveč tudi v dnevni sobi). Danes vsi želijo biti kuharji in gurmani, zato bodo tudi stvari, ki so povezane s hrano, dobrodošle: barbecue, komplet posod, nožev, sodobna plošča za meso in podobno. Seveda lahko razmislite tudi o darilu, ki je nekoliko bolj razvedrilno, denimo komplet dvd-jev z najljubšo nadaljevanko, zbirka filmov Audrey Hepburn ali kaj podobnega.

SNEŽANA: Ta barbecue in zbirka filmov se mi zdi kar preveč ameriška. Kaj se zdi vam, slovenskim dekletom, ki ste vse godne za ženitev?

KATJA: Mislim, da so te splošne smernice pri izbiri daril kar primerne, če ob tem upoštevaš še lastnosti para in njune navade in razvade. Set nožev, posteljnina, razni gospodinjski pripomočki in podobno se mi zdijo lepo darilo, potruditi se moramo le, da izberemo pravi stil in barve, kar pa ni težko, saj naj bi par dobro poznali.

URŠKA: Včasih je bilo v navadi podariti set kuhinjskega pribora, porcelan, posteljnino,…tega danes najverjetneje ne bomo doživeli. Sama ponudba je neverjetno velika, predvsem pa je težko vedeti kakšen okus imata, oz. kakšen stil je všeč paru. Ali pa, da morebiti vse to že imata?! Prav zaradi tega je danes vse bolj priljubljeno darilo “kuverta”.:)

MAŠA: Ker se v meni skriva ena mala umetniška dušica, najraje podarjam darila, ki jih naredim sama. Sploh prijateljem, ki vem, da jim to nekaj pomeni. V darilo vložiš svoj čas, ideje in na koncu dobiš lep unikaten izdelek, ki je lahko vreden več kot pa svilena posteljnina.

TINA: Vsa omenjene ideje za darila bodo verjetno ostale »klasika« še dolgo. Pomembno se mi zdi predvsem, da so taka darila izbrana »skrbno«- z mislijo na to, kaj je všeč mladoporočencema.

3. Ne porabite manj kot 50$ . Vedno potrošimo toliko, kot mislimo, da moramo na podlagi odnosa, ki ga imamo s parom: če smo daljni sorodniki od 50$ do 75$; če smo prijatelji ali sorodniki od 100$ do 150$ ; če smo sestre, bratje, starši ali zelo dobri prijatelji od 150$ do 200$

SNEŽANA: Če preračunamo dolarje v evre, ali se nam zdijo te številke primerne za Slovenijo?

KATJA: Glede vrednosti darila sem mnenja, da se je potrebno držati predvsem svojih finančnih zmožnosti in da so tu smernice koliko zapraviti nesmiselne. Če lahko, je vsekakor lepo, da nismo stiskaški, saj je poroka enkratni dogodek in z lepim darilom izkažemo tudi svojo naklonjenost.

URŠKA: Velikokrat sem slišala, da se mora podariti vsaj 50€ in navzgor. ( na osebo seveda). Je pa po mojem mnenju pomembno, da se zraven tega podari tudi nekaj bolj osebnega, nekaj simboličnega, da ni samo lepo aranžirana kuverta, ampak ima samo darilo nek dodaten pomen.

MAŠANajbolj primerno se mi zdi, da se podarja darila po svojih zmožnostih. Ne moreš pričakovati, da boš od nekoga, ki včasih že sebe komaj preskrbuje prejel darilo enake vrednosti kot nekdo, ki se mu v denarnici ne bo poznalo tistih 100 ali 200€ manj. Velja pa neko prepričanje, da bi naj z darilom (ali kuvertico) pokril vsaj svoj del stroškov, ki jih imata mladoporočenca na osebo.

TINA: »Vrednost« daril je velikokrat ena izmed iztočnic, ki nas orientira k temu, kaj kupiti. Mislim, da je ta vrednost darila veliko bolj kot od cene, odvisna predvsem od njegovega dejanskega pomena.

4. Skupno darilo. Mladoporočenci pravijo, da so najlepša darila tista, ki jih nabavijo prijatelji skupaj, saj se ponavadi odločijo za luksuzne predmete, ki si jih par ne bi nikoli privoščil. Idealna zamisel je zbrati toliko denarja, da lahko kupimo nekaj res sanjskega, kot je denimo poročno potovanje; če pa so zneski previsoki, lahko vsaj prispevamo in tudi to bo zelo dobrodošlo.

SNEŽANA: Se mi zdi, da se tudi v Sloveniji dokaj pogosto odločajo za to varianto.

KATJA: Skupna darila svatov se mi zdijo dobra ideja, sem pa mnenja, da smo v zadnjem času glede daril postali kar praktični in se pogosto podari denar, ki ga potem mladoporočenca namenita za kar želita.

MAŠA: Skupna darila se mi zdijo super. Zbere se denar in podari se lahko nekaj bolj konkretnega kot pa blender za smoothie ali pa se prispeva za medene tedne, če jih morata kriti sama.

TINA: Skupno darilo je vsekakor ena izmed idej, ki je dobrodošla tako na strani svatov kot na strani mladoporočencev.  Podpiram! ☺

5. Darilo kupite največ po dveh mesecih. Če zamudite ta rok, je preprosto prepozno. Seveda danes marsikaj kupujemo na internetu in včasih traja celo večnost, da paket prispe domov, zato imate dober izgovor, a vseeno je dobro, da niste prepozni.

SNEŽANA: Mislim, da v Sloveniji vsi svatje poskrbijo za darilo že do samega dogodka in nimamo navade izročati daril po poroki. Se motim?

KATJA: Kakšna je praksa glede podarjanja daril, pa res ne vem. Predvidevam, da se večina daril pokloni pred poročnim dnem.

MAŠA: Mislim, da se pri nas kaj takšnega ne prakticira, ampak se vsa darila podarijo v roku tedna pred ali po poroki. Je pa pri nas vsekakor bolj v navadi darilo podariti na samem dogodku pred ali po obredu.

TINA: Osebno ne poznam »bontona« predaje daril, se mi pa zdi, da je z vsakim dnem po poroki to manj zaželjeno.

6. Poročnega darila za mladoporočenca ne nosimo s seboj na obred. Veliko bolje je, da ga kakšen dan prej pošljemo z ustrezno pošiljko, da se mu lahko bodoča mladoporočenca v miru posvetita. Poroka je njun poseben trenutek, ki ga vsekakor ne bosta namenila odvijanju daril. V primeru, da do poroke iz nekaterih razlogov ne pride, bonton veleva, da nesojeni par darila vrne.

SNEŽANA: To zadnje ameriško pravilo se mi zdi zelo smiselno, čeprav se verjetno v glavnem ne upošteva. Družice naj bi imele tudi vlogo pri prevzemanju daril. Kaj pravite o tem?

KATJA: Mislim pa, da ni nič narobe, če damo darilo kasneje, po poroki. Mladoporočenca (predvsem nevesta) imata pred poroko že tako dovolj drugih obveznosti, skrbi in stresa. Ko je vsega konec, pa lahko v miru odpirata darila.

URŠKA: Darila se pri nas po navadi izročijo na dan poroke, vendar pred obredom, da se lahko pustijo doma, na varnem in ni dodatnih skrbi. Najverjetneje se zgodi, da želi kdo izročiti darilo po obredu. Da pa ni dodatnih skrbi glede prenosa le teh, smo tukaj družice, ki poskušamo čimbolj razbremeniti novopečena ženina in nevesto,…da si lahko poročni dan zapomnita kot najlepši dan v življenju.

MAŠA: Do zdaj so na vseh porokah na katerih sem bila, imeli takšno prakso, da so se darila podarila po obredu. Če so darila nekoliko večja jih je bolje podariti kak dan prej ali kasneje, da mladoporočenca nimata težav s tem kako darilo spraviti v avto in domov. Da bi naj darila prevzemale družice slišim prvič, so pa vsekakor ob nevesti zato, da ji pomagajo (in izgledajo lepo 🙂 ).

TINAČas  predaje daril je navadno že vnaprej »določen«. Prejem darila na dan poroke se mi zdi »del obreda«, ki sodi na dan poroke, možnost, da se darilo izroči že prej, pa vsekakor olajša marsikaj.

Strnemo lahko v naslednje, slovensko zabeljene točke:

1. Izbira poročnega darila naj bo v prvi vrsti VESEL dogodek. Pri izbiri naj vas vodi želja, da  z darilom osrečite obdarovanca, s tem pa seveda tudi sebe, darovalca.

2. Najprej določite KOLIKO ste pripravljeni za poročno darilo dati. Pri tem poslušajte vaš notranji občutek.

3. Ko ste določili koliko, se odločite ali naj bo to v denarju ali v  stvari. Če se vam zdi, da ste človek tiste vrste, ki ne more uresničiti prve točke, se odločite za DENAR. V Sloveniji je verjetno to prevladujoča izbira.

4. Če ste se odločili za STVAR razmislite ali boste podarili stvar kolektivno ( se dogovorili z ostalimi svati o nakupu kakšnega večjega skupnega darila) ali za samostojno darilo. Naslednja potrebna odločitev je med stvarjo za skupno rabo mladoporočencev ( npr. kovček za skupna potovanja) ali storitev v obliki bona ( npr. izlet v Benetke).

5. Kakršnokoli darilo ste izbrali, ga ustrezno zapakirajte, beri aranžirajte. Obvezno dodajte ČESTITKO, v katero zapišite vse kar vam narekuje srce.

6. Darilo diskretno oddajte na poročni dan in ne pričakujte, da ga bosta mladoporočenca še isti dan odprla. Naslednji dan pa boste začutili, kdaj sta odprla vaše in se RAZVESELILA iskrenih želja, ki ste jih zapisali po nareku srca v čestitko.

FENOMENALNO

Hrvati in Slovenci imamo poleg Piranskega zaliva marsikaj skupnega. V tem košu marsikaj, je tudi duo 2CELLOS. Luka in Stjepan, Mariborčan in Puljčan, Slovenec in Hrvat, sta priredila skladbo Michaela Jacksona , navdušila Elton Johna, s katerim sta odšla na turnejo in postala slavna. Danes ima priredba na njunem vzletišču k slavi na YouTubeu 13.094.500 ogledov.
V živo sem ju prvič občudovala na lanskem prednovoletnem Bocellijevem koncertu v Zagrebu. Nazorno sta mi pokazala razliko kaj pomeni biti glasba in kaj pomeni vrhunsko izvajati glasbo. V Zagrebu sta 2CELLOS bila glasba, Bocelli pa je s svojo nebeško barvo glasu, vrhunsko odpel. Takrat sem sklenila, da bom šla ob prvi priliki na njun samostojen koncert. Ta prva prilika se je pojavila komaj čez pol leta po zaslugi ljubljanskega Festivala, ker sta imela v vmesnem času turnejo v Kanadi in Ameriki.

Z nakupom kart za četrkov koncert v Križankah v Ljubljani, se je torej uresničila prva prilika. Na koncertu so bila samo stojišča, zato sem bila malo v dvomih ali se bom med koncertom stoje počutila udobno v vroči poletni noči. Ampak sem takoj po pričetku pozabila na to.

Koncert je bil hrupno navdihujoč, vsi smo takoj padli noter, mi, publika, oba nastopajoča ob čelu in tretji nastopajoč, bobnar, ki me je še najbolj spominjal na bobnarja iz Muppet showa. Stjepan je vihtel svoj lok po strunah in po zraku so plapolala strgana vlakna žime, Luka je objemal svoje prozorno belo čelo in se zibal z njim v plesu, bobnar je udarjal z rokami po bobnih, z glavo po zraku in z nogami ob tla. Kapljice znoja so špricale po zraku in se mešale s kapljicami vode iz razpršilcev za ohlajevanje zraka. Odločno, energično, dokončno, ultimativno, Luka tudi občasno nežno in romantično, so nas poskakovali in z glasbo pritisnili na naše petje stikalo. V “ I can’t get no satisfaction” so se združili naši glasovi z zvoki dveh čelotov in bobnov. Še bi, so moje noge objokovale konec koncerta in konec stoje poskakovanja. Stola ne bi potrebovali, tudi če bi bil na razpolago.

Moj Iztok ne uporablja superlativov. Če reče, da sem v redu, pomeni da sem pripravljena za slikanje za naslovnico najnovejše revije Vogue 🙂 Ko sva pa odhajala iz Križank je izjavil: “Fenomenalno.” Začudeno sem ga pogledala in ostala odprtih ust in brez besed.

CESTE

Glavna cesta okoli Islandije ima ime A1. Še najbolj je podobna našim regionalnim cestam, ki so takole na oko, še malo širše od islandske ta glavne. V štiripasovnico se razširi samo v okolici Reykjavika, na vzhodu pa je en kos celo makadamski.

DSC_0457

Islandska A1 ima makadamski del

Na tem delu je ob našem prvem obisku cesto prečkala čreda severnih jelenov. Kar naenkrat so se izvili iz megle in še preden smo lahko premislili ali so pravi ali so samo privid, so vanjo tudi izginili. Tokrat smo nekaj više zagledali samo dva, ki se za nas lep čas sploh nista niti zmenila.

Notranjost islandskega obroča A1 je prepredena z ozkimi cestami, ki so kar pogosto makadamske, mnogo od njih pa ima oznako F. Fjall v islandščini pomeni gora, zato so F ceste, gorske ceste. Večinoma so prevozne samo s štiripogonskimi vozili, s katerimi zabredete tudi preko potokov in rek . Pri tem je potrebno malo previdnosti saj so islandski potoki in reke, tako kot vreme in vsa narava, nepredvidljive in neukročene. Dnevno spreminjajo svoj vodostaj in strugo.

Za uspešno prečkanje vode je potrebno upoštevati nekaj pravil:

– redno spremljajte prevoznost in stanje na cestah na straneh http://www.road.is

– varneje je, da skupaj potujeta vsaj dve vozili,

– ko pridete do vode se ustavite, preglejte situacijo in se odločite, na katerem mestu boste prečkali vodo,

– ne smete se zanašati na kolesnice prejšnjih vozil, ker se stanje vode iz ure v uro spreminja,

– ne prečkajte vode tam kjer je najbolj mirna, ker je tam ponavadi tudi najbolj globoka,

– reke prečkajte poševno v smeri toka, da vam pri prečkanju pomaga tudi tok,

– pazite na morebitne večje kamne, ki vam lahko udarijo podvozje,

– ko uspešno prečkate vodo, bodite hvaležni, da vam je to uspelo.

Zelo koristno pa je, če imate pri vsem potrebnem znanju, ostroumnosti, preudarnosti in previdnosti, še kanček sreče 🙂

CERKVE NA ISLANDIJI

Thor je bil eden izmed bogov, ki so vladali Islandiji. Bil je bog navadnih ljudi, bradat in rdečelas. Vladal je s kladivom. Nekako do leta 999. Na prelomu med prvim in drugim tisočletjem pa se je na pritisk norveškega kralja moral takratni islandski vladar Þorgeir Ljósvetningagoði odločiti kateri bogovi jim bodo vladali v bodoče. Odločitev je sprejel po štiriindvajseturni meditaciji po kateri je razglasil, da bo uradna islandska vera postala krščanska. Ko se je iz zasedanja parlamenta v Þingvellirju, kjer je sprejel to odločitev, vračal domov, je v slap Godafoss odvrgel kipce bogov, ki so do takrat vladali Islandiji.

IMG_1058

Kipec Thora se obrača nekje v globočini

In tako je Thor izgubil oblast. V spomin nanj je Islandcem ostalo ime gorske verige Thórsmörk, Angležem pa ime za četrtek (thursday).
Od reformacije, nekako od leta 1550 do danes je državna islandska vera luteranska. In tako kot je vse na Islandiji drugačno, tudi islandske cerkve niso izjeme. Niso vzvišene, odtujene, bahave in razkošne. So enostavne in preproste. Več v enem. Služijo kot mesto molitve, srečevanj, druženja, smeha, veselja, radosti in življenja. V njih se poslušajo besede, še večkrat glasba. V njih se človek počuti sproščeno, domače, zadovoljno, kot enakovreden kolešček v motorju, imenovan svet.

DSC_0104

V Reykjaviku je cerkev stopničasta betonska gmota znotraj in zunaj, v notranjosti so edini okras orgle. Po islandskem pesniku se imenuje Halgrimskirkja.

DSC_0113

V Akureyriju se do cerkve povzpneš po strmem stopnišču, obsajenem z rožami. V cerkvi izpod stropa visi ladja, ki varuje vse ljudi na morju.

DSC_0957

V Stykkishólmurju je cerkev najbolj podobna Batmanu. Na oltarni sliki je Marija prekrasna mlada in ljubeča mama, presrečna s svojim dojenčkom.

DSC_0191

 

Ena izmed najmanjših cerkev je cerkev na Papey Islandu. Pod njenim podom je še dandanes zakopan neprecenljiv zaklad. Če si ga bo kdaj kdo drznil odkopati, ga bo zadelo večno prekletstvo.

503

VOLČJI BOB

Seme volčjega boba je leta 1945 prišlo na Islandijo, tako kot toliko drugih koristnih in nekoristnih reči in pojmov,  iz prekomorske sosede Norveške. Zdelo se je, da so Islandci z naselitvijo rastline zadeli tombolo.

IMG_0979

Na erozijskih področjih volčji bob zadržuje zemljo in tako deluje kot sidro za organske snovi, dodaja dušik v tla in tvori gost rastlinski pokrov. Rodovitnost tal je mogoče pridobiti v razmeroma kratkem času, po zelo nizki ceni, ker ni potrebna uporaba gnojil. Volčji bob je zato več kot primeren za predelavo velikih, nerodovitnih območij in je zelo gospodarna rešitev na kratek rok. Poleg tega zaraščenene vijolične volčjebobne planjave izgledajo fantastično v barvni kombinaciji sivočrne vulkanske kamnine in sinjemodrega neba. Kot da bi volčji bob že od nekdaj na vijolično barval pomladno poletno Islandijo.

Vendar se je v teh šestdesetih letih, odkar se je priselil, udomačil bolj kot bi si Islandci želeli. Postal je invazivna rastlina, okupator, ki ga je treba kontrolirati in omejevati. Volčji  bob se namreč na Islandiji odlično počuti, saj prekaša vse nizkorastoče domače rastline, tako da prevzema vodilno vlogo in izpodriva avtohtono vegetacijo. Zanj posebej ugoden življenjski prostor, kot so rečne struge,  popolnoma zasede in drugim rastlinam ne pusti niti blizu. Na celih območjih postaja monokultura, eden in edini. S svojim neslišnim zavijanjem odganja druge in postaja vladar med rastlinami Islandije.

BARVASTE GORE

Narava na Islandiji je strašljivo prvobitna in presunljivo lepa. Večina prizorov je brez sledov človeka. Vsi so popolni, v njih vlada harmonija in sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti, da nikoli ne naredi niti izjeme, ki bi potrjevala pravilo in ne naredi  na primer grdo goro, grdo drevo, ne sestavi grdega gozda ali naredi grdo večerno nebo. Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota. Na Islandiji je nekatere gore naredila barvaste, sestavljene iz riolita.

DSC_0371

Beseda riolit bi lahko pomenila kamen, ki je iztekel, lahko ga opišemo kot predorninsko izvedbo globočinskega granita. To je kamen odločnosti, vztrajnosti, rešitev, sprememb, regeneracije in razvoja. Vzpodbuja kreativnost in duhovnost, krepi samozavest, pomaga pri hitrem reševanju problemov. Ustvarja stabilnega duha, uravnoveša naše občutke in prinaša sposobnost, da boljše ocenimo in jasneje vidimo situacije v življenju. Izboljšuje vse vrste komunikacije in olajša poslušanje brez izkrivljanja tistega kar smo slišali. Riolit je priporočljiv za dobro medsebojno partnersko razumevanje in krepitev medsebojnega odnosa. V naše življenje pripelje ljudi, tudi če smo puščobni samotarji. Na barvaste gore se po kamne riolita odpravite sami ali v družbi, iz gore pa se obvezno vrnite s kamnom, ki naj postane vaš stalni spremljevalec. S svojo energijo vam bo veliko dal.

HELGAFELL

Sveta gora je na polotoku Snaefellsnes, severno od Reykjavika in zelo blizu mesta Stykkishólmur. Kljub temu, da ima samo 73 metrov se ne imenuje hribček, ali še manjše, vzpetinica, ampak se imenuje gora. Verjetno zaradi svojega pridevnika Sveta, ker Sveti hribček se pač ne sliši. Svoj pridevnik si je zaslužila z videnjem, ki ga je tam doživela islandska lepotica Guðrún Ósvífursdóttir, ki je živela na prelomu prvega tisočletja, od leta 973 do 1060. Njena lepota, duhovitost in velikodušnost je zasenčila vse druge. V svojem dokaj dolgem življenju je bila poročena s štirimi različnimi moškimi. Njen prvi zakon se je končal z ločitvijo, drugi mož je utonil v morju, tretjega je ubil brat po mleku, v katerega je bila zaljubljena in četrti Eyjólfsson, je utonil skupaj z vsemi pomorščaki v brodolomu. V času brodoloma je Gudrun doživela privid, zaradi katerega je postala zelo religiozna. Takrat jo je nekaj prebudilo in navedlo, da je  odšla proti cerkvi na Helgafellu. Tam je zagledala svojega moža v družbi ostale posadke iz ladje. Pred cerkvijo so stali v premočenih oblekah, od katerih je kapljalo. Kasneje je izvedela, da so v času privida dejansko doživljali brodolom in se utapljali. Postala je prva nuna na Islandiji.  Do svoje smrti je živela na Helgafellu, kjer je tudi pokopana, ob vznožju Svete gore.

Z leti so Islandci ugotovili, da ima gora res čudežno moč. Če upoštevaš določena pravila, vsakemu izpolni tri želje. Za obisk Helgafella smo se pripravili že v Sloveniji saj smo tja odšli že z izoblikovanimi željami in naučenimi pravili. Pravila, ki smo jih strogo upoštevali,  so naslednja:

1. Po izpolnitev želja smo se podali čisti, z umitim obrazom.

2. Za izhodišče smo poiskali Gudrunin grob, ki je severno od cerkve in pokopališča. Nad grob smo  naredili križ z desno roko. Iz glave smo pregnali vse slabe misli, iz srca pa odstranili vso hinavščino. Potem smo bili pripravljeni na vzpon.

DSC_0348

3. Vzpenjali smo se s pogledom uprtim v tla ali naravnost, nismo smeli pogledati niti desno, niti levo, nismo se smeli ozirati nazaj ali se pogovarjati. Možgane smo zaposlili s tem, da smo besedno do popolnosti izpilili svoje tri želje. DSC_0333

4. Pot nas je pripeljala do ruševin na vrhu Svete gore. Tu je bila nekoč kapela samostana. Obrnili smo se  proti vzhodu. Pri tem nam je pomagal steber z označenimi stranmi neba,  ki se nahaja pri ruševinah.

DSC_0335

5. V mislih je vsak zase goreče in jasno izrazil svoje želje, ki so morale vsebovati samo dobro in jih nismo smeli nikomur razkriti.

Ko smo to naredili vsi,  smo se lahko začeli pogovarjati, uživati v pogledu in gledati v vse smeri, celo nazaj. Svoje smo opravili, ostalo bo opravila gora.