KAJ KUPITI ZA POROČNO DARILO?

JUHUHU, na poroko grem!…ups, ampak kaj kupiti za poročno darilo?

Seveda sem takoj povprašala strička Googlea kaj misli o tem. In našla enaka ponavljajoča se pravila v šestih točkah na ameriških straneh, ki so jih v glavnem  povzeli tudi na vseh slovenskih. Razmišljam koliko v Sloveniji veljajo? In zaprosila sem pričo in družice, da mi pomagajo pri mojem razmišljanju.

FullSizeRender

Družica Urška: priljubljeno darilo je “kuverta”

1. Nakup iz poročnega seznama. 98% ameriških ženinov in nevest sestavi vsaj en seznam daril v obliki knjige želja v katerem izmed trgovskih centrov ali pa ga objavita na spletu . Tako dobita stvari, ki jih še nimata in ki si jih zares želita. Svatje si tako ne belijo glave, kaj kupiti. Prav tako ne pride do podvajanja daril. Mnogi trgovci so na tak način naredili nakupovanje bolj priročno, saj omogočajo gostom dostop do seznama tudi na spletu. Kdor pa želi, se lahko  odpravi v trgovino osebno.

SNEŽANA: Slišala sem že, da imajo trgovci v Sloveniji knjige želja, da bi imeli mladoporočenci svoje spletne strani pa še nisem zasledila. Kako potekajo te stvari pri nas?

KATJA: Knjiga želja, kot priročnik svatom kaj kupiti, se mi ne zdi slaba ideja, vendar mislim, da pri nas še ni tako razširjena. Se mi zdi praktična, predvsem za svate, ki so brez idej, pa še mladoporočenca sta zadovoljna s prejetim darilom.

URŠKA: Sama do zdaj še nisem bila povabljena na poroko, katere par bi imel knjigo želja za povabljene. Res je, da bi najverjetneje marsikomu bila v veliko pomoč, sploh tistim, ki si z mladoporočencema niso tako zelo blizu in ne vedo kakšne so njune želje.

MAŠA: Vsekakor je najlažje izbrati darilo iz seznama; imaš manj dela z beljenjem glave kaj kupiti, ob vsem tem pa še mladoporočenca dobita nekaj kar si resnično želita ali potrebujeta.

TINA: Prav tako sem tudi jaz že slišala za podobne knjige. Ideja se mi ne zdi slaba, v kolikor si mladoporočenca želita kaj določenega. V nasprotnem primeru vidim to bolj kot še eno priložnost za dodaten zaslužek izbranih trgovcev.

FullSizeRender-2

Priča Tina podpira skupna darila

2. Kuhinja, zabava, posteljnina, predmeti za kopalnico. Te stvari so vedno nujno potrebne in jih ni nikoli dovolj, zato če nimate idej, ciljajte na ta področja. Denimo lepa, luksuzna posteljnina je vedno potrebna: komplet glamuroznih rjuh pride tako ali drugače prav, lahko izberete kakšno lepo pastelno fantazijo, morda celo svilene rjuhe ali pa lepo patchwork odejo, ki je v vsakem domu prijeten dodatek (ne le v spalnici, temveč tudi v dnevni sobi). Danes vsi želijo biti kuharji in gurmani, zato bodo tudi stvari, ki so povezane s hrano, dobrodošle: barbecue, komplet posod, nožev, sodobna plošča za meso in podobno. Seveda lahko razmislite tudi o darilu, ki je nekoliko bolj razvedrilno, denimo komplet dvd-jev z najljubšo nadaljevanko, zbirka filmov Audrey Hepburn ali kaj podobnega.

SNEŽANA: Ta barbecue in zbirka filmov se mi zdi kar preveč ameriška. Kaj se zdi vam, slovenskim dekletom, ki ste vse godne za ženitev?

KATJA: Mislim, da so te splošne smernice pri izbiri daril kar primerne, če ob tem upoštevaš še lastnosti para in njune navade in razvade. Set nožev, posteljnina, razni gospodinjski pripomočki in podobno se mi zdijo lepo darilo, potruditi se moramo le, da izberemo pravi stil in barve, kar pa ni težko, saj naj bi par dobro poznali.

URŠKA: Včasih je bilo v navadi podariti set kuhinjskega pribora, porcelan, posteljnino,…tega danes najverjetneje ne bomo doživeli. Sama ponudba je neverjetno velika, predvsem pa je težko vedeti kakšen okus imata, oz. kakšen stil je všeč paru. Ali pa, da morebiti vse to že imata?! Prav zaradi tega je danes vse bolj priljubljeno darilo “kuverta”.:)

MAŠA: Ker se v meni skriva ena mala umetniška dušica, najraje podarjam darila, ki jih naredim sama. Sploh prijateljem, ki vem, da jim to nekaj pomeni. V darilo vložiš svoj čas, ideje in na koncu dobiš lep unikaten izdelek, ki je lahko vreden več kot pa svilena posteljnina.

TINA: Vsa omenjene ideje za darila bodo verjetno ostale »klasika« še dolgo. Pomembno se mi zdi predvsem, da so taka darila izbrana »skrbno«- z mislijo na to, kaj je všeč mladoporočencema.

3. Ne porabite manj kot 50$ . Vedno potrošimo toliko, kot mislimo, da moramo na podlagi odnosa, ki ga imamo s parom: če smo daljni sorodniki od 50$ do 75$; če smo prijatelji ali sorodniki od 100$ do 150$ ; če smo sestre, bratje, starši ali zelo dobri prijatelji od 150$ do 200$

SNEŽANA: Če preračunamo dolarje v evre, ali se nam zdijo te številke primerne za Slovenijo?

KATJA: Glede vrednosti darila sem mnenja, da se je potrebno držati predvsem svojih finančnih zmožnosti in da so tu smernice koliko zapraviti nesmiselne. Če lahko, je vsekakor lepo, da nismo stiskaški, saj je poroka enkratni dogodek in z lepim darilom izkažemo tudi svojo naklonjenost.

URŠKA: Velikokrat sem slišala, da se mora podariti vsaj 50€ in navzgor. ( na osebo seveda). Je pa po mojem mnenju pomembno, da se zraven tega podari tudi nekaj bolj osebnega, nekaj simboličnega, da ni samo lepo aranžirana kuverta, ampak ima samo darilo nek dodaten pomen.

MAŠANajbolj primerno se mi zdi, da se podarja darila po svojih zmožnostih. Ne moreš pričakovati, da boš od nekoga, ki včasih že sebe komaj preskrbuje prejel darilo enake vrednosti kot nekdo, ki se mu v denarnici ne bo poznalo tistih 100 ali 200€ manj. Velja pa neko prepričanje, da bi naj z darilom (ali kuvertico) pokril vsaj svoj del stroškov, ki jih imata mladoporočenca na osebo.

TINA: »Vrednost« daril je velikokrat ena izmed iztočnic, ki nas orientira k temu, kaj kupiti. Mislim, da je ta vrednost darila veliko bolj kot od cene, odvisna predvsem od njegovega dejanskega pomena.

4. Skupno darilo. Mladoporočenci pravijo, da so najlepša darila tista, ki jih nabavijo prijatelji skupaj, saj se ponavadi odločijo za luksuzne predmete, ki si jih par ne bi nikoli privoščil. Idealna zamisel je zbrati toliko denarja, da lahko kupimo nekaj res sanjskega, kot je denimo poročno potovanje; če pa so zneski previsoki, lahko vsaj prispevamo in tudi to bo zelo dobrodošlo.

SNEŽANA: Se mi zdi, da se tudi v Sloveniji dokaj pogosto odločajo za to varianto.

KATJA: Skupna darila svatov se mi zdijo dobra ideja, sem pa mnenja, da smo v zadnjem času glede daril postali kar praktični in se pogosto podari denar, ki ga potem mladoporočenca namenita za kar želita.

MAŠA: Skupna darila se mi zdijo super. Zbere se denar in podari se lahko nekaj bolj konkretnega kot pa blender za smoothie ali pa se prispeva za medene tedne, če jih morata kriti sama.

TINA: Skupno darilo je vsekakor ena izmed idej, ki je dobrodošla tako na strani svatov kot na strani mladoporočencev.  Podpiram! ☺

5. Darilo kupite največ po dveh mesecih. Če zamudite ta rok, je preprosto prepozno. Seveda danes marsikaj kupujemo na internetu in včasih traja celo večnost, da paket prispe domov, zato imate dober izgovor, a vseeno je dobro, da niste prepozni.

SNEŽANA: Mislim, da v Sloveniji vsi svatje poskrbijo za darilo že do samega dogodka in nimamo navade izročati daril po poroki. Se motim?

KATJA: Kakšna je praksa glede podarjanja daril, pa res ne vem. Predvidevam, da se večina daril pokloni pred poročnim dnem.

IMG-20150713-WA0002.1

Družica Katja: z lepim darilom izkažemo naklonjenost

MAŠA: Mislim, da se pri nas kaj takšnega ne prakticira, ampak se vsa darila podarijo v roku tedna pred ali po poroki. Je pa pri nas vsekakor bolj v navadi darilo podariti na samem dogodku pred ali po obredu.

TINA: Osebno ne poznam »bontona« predaje daril, se mi pa zdi, da je z vsakim dnem po poroki to manj zaželjeno.

6. Poročnega darila za mladoporočenca ne nosimo s seboj na obred. Veliko bolje je, da ga kakšen dan prej pošljemo z ustrezno pošiljko, da se mu lahko bodoča mladoporočenca v miru posvetita. Poroka je njun poseben trenutek, ki ga vsekakor ne bosta namenila odvijanju daril. V primeru, da do poroke iz nekaterih razlogov ne pride, bonton veleva, da nesojeni par darila vrne.

SNEŽANA: To zadnje ameriško pravilo se mi zdi zelo smiselno, čeprav se verjetno v glavnem ne upošteva. Družice naj bi imele tudi vlogo pri prevzemanju daril. Kaj pravite o tem?

KATJA: Mislim pa, da ni nič narobe, če damo darilo kasneje, po poroki. Mladoporočenca (predvsem nevesta) imata pred poroko že tako dovolj drugih obveznosti, skrbi in stresa. Ko je vsega konec, pa lahko v miru odpirata darila.

URŠKA: Darila se pri nas po navadi izročijo na dan poroke, vendar pred obredom, da se lahko pustijo doma, na varnem in ni dodatnih skrbi. Najverjetneje se zgodi, da želi kdo izročiti darilo po obredu. Da pa ni dodatnih skrbi glede prenosa le teh, smo tukaj družice, ki poskušamo čimbolj razbremeniti novopečena ženina in nevesto,…da si lahko poročni dan zapomnita kot najlepši dan v življenju.

MAŠA: Do zdaj so na vseh porokah na katerih sem bila, imeli takšno prakso, da so se darila podarila po obredu. Če so darila nekoliko večja jih je bolje podariti kak dan prej ali kasneje, da mladoporočenca nimata težav s tem kako darilo spraviti v avto in domov. Da bi naj darila prevzemale družice slišim prvič, so pa vsekakor ob nevesti zato, da ji pomagajo (in izgledajo lepo 🙂 ).

TINAČas  predaje daril je navadno že vnaprej »določen«. Prejem darila na dan poroke se mi zdi »del obreda«, ki sodi na dan poroke, možnost, da se darilo izroči že prej, pa vsekakor olajša marsikaj.

image-9dfeacba0512182cacd8c6466695c0e51c2e82d6782e91e9e6fb5792b498c1f7-V.1

Družica Katja: ko bo vsega konec bo Žanet v miru odprla darila

Strnemo lahko v naslednje, slovensko zabeljene točke:

1. Izbira poročnega darila naj bo v prvi vrsti VESEL dogodek. Pri izbiri naj vas vodi želja, da  z darilom osrečite obdarovanca, s tem pa seveda tudi sebe, darovalca.

2. Najprej določite KOLIKO ste pripravljeni za poročno darilo dati. Pri tem poslušajte vaš notranji občutek.

3. Ko ste določili koliko, se odločite ali naj bo to v denarju ali v  stvari. Če se vam zdi, da ste človek tiste vrste, ki ne more uresničiti prve točke, se odločite za DENAR. V Sloveniji je verjetno to prevladujoča izbira.

4. Če ste se odločili za STVAR razmislite ali boste podarili stvar kolektivno ( se dogovorili z ostalimi svati o nakupu kakšnega večjega skupnega darila) ali za samostojno darilo. Naslednja potrebna odločitev je med stvarjo za skupno rabo mladoporočencev ( npr. kovček za skupna potovanja) ali storitev v obliki bona ( npr. izlet v Benetke).

5. Kakršnokoli darilo ste izbrali, ga ustrezno zapakirajte, beri aranžirajte. Obvezno dodajte ČESTITKO, v katero zapišite vse kar vam narekuje srce.

6. Darilo diskretno oddajte na poročni dan in ne pričakujte, da ga bosta mladoporočenca še isti dan odprla. Naslednji dan pa boste začutili, kdaj sta odprla vaše in se RAZVESELILA iskrenih želja, ki ste jih zapisali po nareku srca v čestitko.

IMG_1167

DELO IN LJUBEZEN – 2. del

V prvem delu pogovora sva se z Blanko Mernik pogovarjali predvsem o njenem delu. Predstavljam vam drugi del pogovora, ki bi ga lahko imenovala »ljubezen«, saj sva govorili o njeni družini, čeprav je pri Blanki delo tesno povezano z družino, družina pa z delom. Oboje pa ima neizmerno rada. Spoštujem njeno iskrenost, bogata spoznanja, ki jih je na osnovi izkušenj pridobila o vzgoji otrok, in sočutnost.

Verjetno je tako kot pri vodenju gostilne tudi pri vodenju tako številne družine, kot jo imaš, potrebna velika mera spretnosti in organiziranosti. Kako ste organizirani, da opravite vse naloge, ki jih morate in želite: jutranje vstajanje, urejanje za vrtec, šolo in službo, pisanje domačih nalog, nakupi oblačil in hrane, gospodinjstvo, zabava?

Obstaja določen vrstni red pri vstajanju glede na obveznosti, ki jih imamo. Vemo, kdo koga kam pelje (npr. Žan Zalo v gimnazijo, jaz Leni in Julijana v šolo oz. vrtec). Razen Julijana se otroci bolj ali manj uredijo sami. Julijan težko vstane, rad bi še spal, zato mu pomagam tako pri prebujanju kot oblačenju. Včasih se odločim, da bom vztrajnejša pri zahtevi, da je treba biti zvečer ob osmih v postelji, pa svojo odločitev hitro opustim. Nekatere mame v vrtcu povedo, kako so njihovi otroci samostojni, pri nas je pač drugače. 🙂 Se bo marsikaj spremenilo naslednje šolsko leto, ko bo Julijan prvošolec. Popoldan bom morala več časa preživeti z njim, da bo opravil vse za šolo. Te spremembe me malce skrbijo. Sicer pa vsi otroci pospravijo svoje sobe in sodelujejo pri gospodinjskih delih. Skupaj se tudi poveselimo na družinskih praznovanjih.

Kako poskrbiš, da se nobeden od članov družine ne čuti prikrajšanega za tvojo pozornost in skrb? Med sorojenci je lahko prisotna tudi ljubosumnost.

Res je. Včasih me vsi naenkrat kličejo in hočejo biti z mano. Ko je prehudo in so že preglasni, se umaknem v sobo, da sem malce sama, večinoma pa se trudim, da se vsakemu posebej posvetim. Najbolj so srečni, ko sem vsaj deset minut z vsakim posebej v njihovih sobah. Vsak rad kaj pove samo meni. Najbolj si zna vzeti »svoj trenutek« Julijan. Tudi če se pogovarjam z drugimi, mi zleze v naročje in druge preglasi. Če ga zaradi tega okaramo, ga to ne prizadene. Leni je starejša in zato že težje prenese kritiko. Dobro jih poznam in jim poskušam ugoditi. Včasih pa to ni mogoče. Mi očitajo, da komaj sem prišla iz gostilne, že likam, delam s papirji in podobno. Jim povem, da me imajo vedno, ko me potrebujejo. Takrat pustim vse druge obveznosti in se jim posvetim. Nimam pa časa, da bi z njimi gledala risanke, včasih pa tudi to počnem.

Ali je z več otroki tudi več skrbi?

Ja, saj nočem, da bi na starejše otroke prenesla svoje obveznosti do mlajših otrok. To bi se mi zdelo krivično. Poleg tega so otroci močno navezani name in na Branka. Nimajo želje, da bi sami kam šli ali bili sami doma. Zala mi reče, da se imajo z nami najlepše.

To je znak, da se doma dobro počutijo, kar je zelo pozitivno. Se bodo v večji meri osamosvojili, ko bo za to čas in ko bodo čutili potrebo po tem.

Otroci gotovo imajo vsak svoje potrebe, zato sklepam, da so občasna nesoglasja med njimi prisotna. Kako se odzivaš nanje?

Močno ne posegam v njihove spore, saj niso grobi eden do drugega. Sicer ne dovolim, da bi grdo govorili ali povzdigovali glas. Vedo, da jaz njih spoštujem (jih nikoli ne zmerjam), in želim, da tudi oni spoštujejo naju z Brankom ter eden drugega. Večinoma sem torej ob njihovih sporih tiho, včasih pa potegnem z enim, drugič z drugim. Morda sem kdaj krivična, ker starejše otroke prosim, naj Julijanu popustijo, češ, saj bo hitro zrasel in takrat bo vse bolje razumel.

Koliko enotno vzgojo imata z Brankom?

Imava. O marsičem se pogovoriva. Je pa Branko do otrok še bolj popustljiv kot sem sama. Morda je le do Zale bolj zaščitniški, saj je v občutljivih letih in se boji zanjo. Otroci ga veliko kličejo po telefonu, ko je službeno odsoten. Prinaša jim igračke, čeprav jih toliko ne potrebujejo. Otroci ga imajo radi in komaj čakajo, da se vrne domov.

Imaš kakšna posebna pričakovanja in želje v zvezi z otroki?

Želim, da bi bili zdravi, da bi odrasli v samostojne osebnosti, delali to, kar bi jih veselilo, v tem primeru bodo tudi uspešni. Sicer pa z otroki vse delim: kar je moje je tudi njihovo. Lahko je to šminka, hrana, avto … So del mene in če bi jim kaj prepovedala, bi bilo isto, kot da bi prepovedala sama sebi. Ali se lahko Žan vozi z mojim avtom? Si mislim, seveda se lahko, kdo pa se bo vozil z njim, če ne moj sin. Povsem zavedam se, da si otroke ne morem večno prisvajati. Jih imam samo za nekaj časa »na izposojo«. 🙂

Misliš, da vzgajaš otroke tako, kot si bila sama vzgojena od svojih staršev?

Verjetno je kakšen vzorec, ki se ponavlja, ampak večinoma otroke vzgajam drugače. Imela sem strožjo vzgojo. Nisem se toliko pogovarjala s starši kot se moji otroci z mano. Želim, da si vse povemo. Res pa je, da je včasih težko biti tiho, ko slišiš kaj takega, kar ti ni všeč. A če bi ob vsaki besedi »vzrojila«, mi ne bi več zaupali. Ampak odkritost mi veliko pomeni. Na primer, moje stekleničke s parfumi so bile precej bolj prazne, kot bi glede na mojo porabo morale biti. Zjutraj sem večkrat opazila, da Leni lepo diši, a nisem nič rekla. Potem pa sem nekega dne le vprašala, kdo prazni moje stekleničke, da so celo tiste, ki so v škatlicah, čisto prazne. Pa se je Leni oglasila, da tiste pa še niso povsem prazne. Vsi smo se nasmejali, jaz pa sem ji rekla, da pred mano ni treba ničesar skrivati, a da ji bom kupila parfume, ki bodo bolj primerni zanjo. Tudi sicer sem nežne in romantične narave in se to pri vzgoji pozna. Tudi Branko je tak, tako se otroci radi stisnejo k nama, da se pocartamo. To takrat, ko sem bila jaz majhna, ni bilo tako pogosto.

Si preštela, koliko članov šteje vaša rodbina, ko se srečate vsi in vse štiri generacije? Jaz sem vas preštela dvajset. Kaj otroci pridobijo, če imajo stalne stike z brati in sestrami, sestričnami in bratranci, tetami in strici, babicami in dedki?

Mislim, da se zavedajo, da imajo še nekoga poleg staršev, ki jih ima rad. Še nekoga lahko pokličejo, če jim je hudo. Na primer, neko nedeljo sta bila Julijan in Leni sama doma, ker smo bili ostali v gostilni zaradi nekih poznih gostov. Poklicala sta starega ata in sta bila zelo srečna, da je bil z njima. Ni bilo treba, da bi jima stregel, samo da jima je rekel kakšno toplo besedo in bil v bližini. Sicer pa ni možno vedeti, kakšen odnos bodo imeli, ko bodo našli svoje partnerje, živeli ločeno. Upam pa, da bodo z nama z Brankom obdržali dober odnos. Jima pa ničesar ne vsiljujeva, niti vere, čeprav praznujemo kršanske praznike, saj jih imamo vsi radi. V prihodnosti se bodo pa sami odločali.

Kdaj ob vodenju gostilne in skrbi za družino najdeš čas zase? Kaj takrat najraje počneš?

Najraje čitam. Žal, mi to uspeva samo ponoči.

Katera literatura te najbolj pritegne?

Rada imam romane, kriminalne zgodbe, prebiram kuhinjske recepte. Včasih dobim na osnovi njih idejo za lastno ustvarjanje v kuhinji.

Bereš tudi o vzgoji?

Tudi. Zanimivo, najbolj intenzivno sem začela brati tovrstne knjige šele pri tretjem otroku. 🙂 Ko je bila Leni stara 3 ali 4 leta, je bila trmasta in spraševala sem se, ali so za to krive moje napake pri vzgoji. Iz knjižnice sem si prinesla kup knjig o vzgoji, a v njih nisem našla nobenih koristnih napotkov. Prebrala sem nasvet, naj se v trgovini tudi sama vržem na tla, da bo otrok videl, kako je to neprimerno, in ne bo več sitnaril za stvari, ki jih ne more dobiti. Ampak jaz tega ne bi mogla. Večkrat sem ji rekla, naj pogleda, kako se obnašajo v trgovini drugi otroci, ampak tudi to ni pomagalo. Enostavno je morala prerasti obdobje trme tako kot vsi otroci. Sem se takrat bala, kako jo bodo v vrtcu in nato v šoli sprejemali vrstniki. Bojazen pa je bila povsem odveč. Ni niti sitna, niti jokava, ampak prav nasprotno. Ima karizmo, posluh za pravico, pomaga otrokom, ki se težje učijo (vedno sem rekla tako Zali kot Leni, saj se dobro učita, naj pomagata sošolcem in sošolkam, ki imajo v šoli težave), zato ji vrstniki sledijo in je med njimi priljubljena. Zala je bila kot deklica bolj umirjena in zadržana. Dobri pa sta obe – morda po meni. Jaz »pred otroki kar padem«. 🙂 Če bi mi nekdo pripeljal pred vrata 10 afriških otrok, bi jih kar posvojila, tako zelo se mi smilijo, saj niso nič krivi, da živijo v tako slabih razmerah. Ko je Leni obiskovala tretji razred, so me učitelji vprašali, če dovolim, da sedi s sošolcem tuje narodnosti, saj se jim zdi najbolj primerna za to. Sem rekla, da lahko, dokler se Leni s tem strinja in se ob sošolcu dobro počuti. Pa ni bilo nobenih težav, saj je znala reševati konflikte, večinoma pa sta se s sošolcem dobro razumela.

Ti je Leni podobna?

Se ti zdi? Ne, no morda zdaj, ko sem starejša. Ko sem bila majhna, si nisem upala ničesar reči. Sem ponosna na vsakega svojega otroka posebej. So si pa različni.

Vedno si lepo urejena: elegantno, ko si kam povabljena, udobno, ko si ti gostiteljica. Gotovo te zanima moda, lep in urejen videz?

Ja, zelo. Rada sem urejena, zanimam se za modo. Skupaj z Zalo, zadnje čase tudi z Leni pregledamo vse modne revije. Seveda, vse kar je modno, tudi ni več primerno zame. Se pa slabo počutim, če nisem naličena, zato je ličenje moje vsakodnevno jutranje opravilo. Rada imam vse lepo, čeprav si vsega ne morem privoščiti. Na primer, grem v trgovino, da bi kupila nekaj zase, pa nato pridem domov s kupom oblačil za otroke, zase pa ne prinesem ničesar ali pa kupim, ne da bi sploh poskusila. Ampak to zadnje ni problem, saj se pri konfekcijskih številkah nikoli ne zmotim. 🙂 Sicer pa otrokom ne vsiljujem oblačil po svojem okusu, ima pa vsak svojega.

Če ne bi imela nobenih omejitev, kakšno bi bilo tvoje sanjsko poletje?

Imam skromno željo. Jaz bi samo ležala ob morju s knjigo v roki. Ker sem utrujena. A trenutno se nimam možnosti spočiti. No, ja, ko bi se spočila, bi morda šla v kakšno velemesto, po trgovinah in pokupila vse obleke ali na kakšne eksotične otoke. 🙂

Draga Blanka, hvala za iskren pogovor in želim ti, da se ti (skoraj :)) vse želje nekoč izpolnijo.

DELO IN LJUBEZEN – 1. del

Blanka Mernik je moja ne le najbližja, ampak tudi najboljša soseda. Če sem kdaj v stiski (nekomu moram pustiti ključe svojega doma, gostom bi rada postregla grško večerjo, nimam časa, da bi odpeljala avto v pralnico in še in še bi lahko naštevala), pozvonim pri Mernikih. Blanka z možem Brankom in otroki Žanom (22 let), Zalo (17 let), Leni (11 let) in Julijanom (6 let) živi v hiši nasproti naše. Ko si pred spanjem grejem mleko, pogledam skozi kuhinjsko okno in mi je prijetno, tako domače, ko vidim, da si tudi Zala v pižamici pripravlja večerni obrok. Naša družina je v primerjavi z Merniki majhna. Smo samo trije: jaz, mož Veljko in sin Marcel. Počaščeni smo, da smo pogosto vabljeni na družinska praznovanja k sosedom, ki nas sprejmejo kot del rodbine. Sicer pa sva se z Blanko že pri prvem srečanju (to je bilo na dvorišču med hišama) povsem ujeli. Vseeno sem v pogovoru, ki ga predstavljam, o njej izvedela veliko novega. Potrdila pa so se mi tudi moja predhodna opažanja, da je Blanka bistra odločna ženska, polna energije in delovnega elana, ki ima jasno oblikovana stališča o življenju in natančno postavljene cilje.

Izhajaš iz družine, dobro znane ne le domačinom Slovenskih Konjic. Oče je bil gradbenik, z mamo sta imela gostilno ob mestni vpadnici, ki se še danes imenuje po vašem priimku Kralj. Imaš starejšo sestro Lidijo. ZAUPAJ NAM, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Starša sta odprla gostilno leta 1974, ko sva bili rojeni že obe s sestro. Do mojega četrtega leta smo živeli v večstanovanjski hiši in iz tega obdobja nimam veliko spominov. Nato smo se preselili v stanovanje nad našo gostilno. Kakšno je bilo moje otroštvo? (pomisli) Bila sem veliko sama. Kot tudi mama pove, sem bila nezahtevna, mirna, sama sem se igrala in učila. Lidija je sedem let starejša od mene in je že pri svojih dvanajstih letih pomagala mami in očetu. Sicer pa so v gostilni pomagali tudi drugi sorodniki, saj je bila odprta skoraj dan in noč. Atek je opravljal še gradbena dela, a v gostilni je bil vsaj ponoči vedno prisoten.

Katero srednjo šolo si obiskovala? Je bila ta tvoja izbira?

Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Celju. Ker sem občudovala delo v lekarni, sem si želela na farmacevtsko šolo, a je bila le v Ljubljani, jaz pa po končani osnovni šoli nisem bila pripravljena iti tako daleč od doma.

Saj farmacija in kuhanje nista tako zelo različni dejavnosti?! V obeh poklicih moraš biti natančen, meriš sestavine in podobno. 🙂

Res je. 🙂 Sicer pa sem izbirala samo med gimnazijo in drugo srednjo šolo. Na osnovi pogovorov doma in v šoli se nas je več deklet, ki smo bile vsa leta osnovne šole odličnjakinje, odločilo ali za ekonomsko ali kemijsko šolo oziroma šolo, ki nam je dala po končanih štirih letih poklic. Malo vrstnic se je tisto leto odločilo za gimnazijo.

Kljub temu, da si bila precej let zaradi rojstva otrok doma, imaš bogate delovne izkušnje. Kaj vse si počela v življenju?

Po končani srednji šoli sem se vpisala na pravno fakulteto, a tik pred začetkom študijskega leta so me doma prepričali, naj raje ob petkih in sobotah obiskujem predavanja iz sociologije, saj bom ostale dneve lahko pomagala v gostilni. Naredila sem pet izpitov, nato študij pustila, saj svoje bodočnosti v poklicu sociologinje nisem videla, poleg tega pa je bilo težko delati in študirati. Tako da je bila moja prva redna zaposlitev v gostilni, nato pa sem nad gostilno odprla še trgovino s tekstilom, ki jo je kasneje prevzela sestra. Ko je g. Tuš začel s trgovsko dejavnostjo, je vzel v najem naše prostore ob gostilni, kasneje smo imeli v istih prostorih tudi sami živilsko trgovino, ki pa smo jo morali zaradi prevelike konkurence velikih trgovskih ponudnikov zapreti. Tudi gostilna je bila nekaj let v najemu, saj sem bila sama v tem času zaradi otrok doma. Lani pa smo gostilno obnovili in jo ponovno odprli z novo ponudbo.

Koliko ti pomeni, da si zaposlena? Je zaposlitev nuja zaradi preživetja ali te izpolnjuje tudi kot žensko? Bi se ji odpovedala, če bi se ji lahko?

Ne, v vsakem primeru bi delala, saj sem navajena delati. Sicer je v tako veliki družini, kot jo imam, vedno veliko dela, a treba je iti od doma, od otrok in moža. Ne bi bila zadovoljna, da bi samo čakala pri oknu, kdaj bo kdo prišel domov.

Kako velika obremenitev je za žensko, ki ima štiri otroke in moža, vodenje gostilne? Ti pri tem kdo pomaga?

Zaposlena sta kuharica in natakar. Z nabavo se ukvarjam sama. Morda drugi robo prevzamejo, ampak dogovore sklepam jaz. V času mojega dopusta me v gostilni nadomešča Žan, ki je končal srednjo gostinsko šolo, ima že precej izkušenj v gostinstvu in je zelo delaven. Sicer pa pri strežbi sodelujeta tako Žan kot Zala, kadar ji poleg obiskovanja gimnazije in učenja dopušča čas. Tehnične stvari vodi ali opravi mož Branko. Branko vsako soboto in nedeljo tudi temeljito očisti prostore, za sprotno higieno prostorov in vrta vsakodnevno skrbi tudi Žan. Eden drugemu pomagamo.

Kako ti uspeva, da te podrejeni in drugi poslovni sodelavci (npr. dobavitelji) jemljejo resno in te ne poskušajo goljufati? Potrebne so spretnosti vodenja. Bi bilo drugače, če bi bila moški?

Zaposlenih v gostilni nas ni veliko, zato imamo prijateljske odnose. Povem, kaj od sodelavcev pričakujem. Včasih moram povedati dvakrat, včasih moram tudi popustiti, če ne gre za zelo pomembne stvari. Sicer pa sem s sodelavci zadovoljna. Si pa ob povečanem prometu večkrat rečem, zdaj pa moram zaposliti še koga, a kot nalašč, promet takrat pade in tako si spet premislim, a se kasneje spet poveča in tako dalje. 🙂

Da so obiskovalci gostišča zadovoljni, je treba poskrbeti za veliko dejavnikov. Sem stalna gostja v gostilni Kralj in vem, da je hrana zelo okusna, lepega videza (dodano cvetje in izvirna razporeditev hrane in omak na krožniku), sestavine so sveže, osebje je prijazno, gostilna je čista, prostori so sodobno opremljeni, skrbno tekoče sestavljate jedilnike in še bi lahko naštevala. Katera so tvoja osnovna vodila pri ponudbi hrane v gostišču, kaj se ti zdi najpomembnejše?

Ljudje smo različni. Nekaterim je pomembna predvsem okusna hrana in se ne menijo za ambient, nekdo drug ima rad lep ambient in prijazno posrežbo. Na tečaju, ki sem ga pred kratkim obiskala, je udeleženka povedala, da ji je pri izbiri gostišča najpomembnejše gostoljubje osebja. Všeč ji je, da natakar vnaprej ve, kaj bo pila, jedla, takoj prinese vodo za psa in podobno.

Kaj pa je tebi najbolj pomembno?

Jaz sem ob prihodu v tuje lokale pozorna na vse: na čistočo, na urejenost lokala, koliko časa pustijo gosta čakati, preden ga postrežejo itd. Včasih imam občutek, da je nekaterim natakarjem odveč, da pride gost v lokal, da morajo vstati in ga postreči. Zato svojim natakarjem ponavljam, da ne smejo sesti k strankam, ker smo restavracija s hrano in ne le »kafič«. V lokalih pogledam tudi jedilne liste in cene. Redko pa jem v drugih lokalih, zato hrane ne morem ocenjevati.

Bi rekla, da si dobra kuharica ali velika eksperimentatorka? Kateri opis ti bolj ustreza?

Sem bolj eksperimentatorka. Priznam: golaža, pasulja in drugih tradicionalnih jedi ne kuham. Rada pripravim nove, drugačne jedi, čeprav spet ne preveč ekstremno drugačnih, saj moram upoštevati tudi želje gostov.

Kako meriš »utrip srca« gostov, ko zapuščajo gostilno? Po čem veš, ali je bil gost zadovoljen in se bo še vrnil? Ti je merilo število prodanih obrokov?

Ne, število prodanih obrokov ni merilo za njihovo kakovost, saj število gostov ne glede na ponudbo niha. Pomembna informacija mi je, kaj ostane na krožniku, česa gost ne poje. Natakar mi mora povedati, kaj mu je gost odgovoril na vprašanje, ali je bil zadovoljen. Včasih, ko mi natakar odgovori, da so gosti rekli, da niso vsega pojedli, ker je bilo preveč, se še sama prepričam pri gostu, ali je res tako.

Pa so gosti odkriti? Ali ne jemljejo tega vprašanja kot vljudnostne fraze?

Vsaj za 80 odstotkov gostov bi upala trditi, da so iskreni. Če bi bila hrana zelo neokusna, bi tako povedali. Morda kdo naroči določeno jed, a nato odkrito prizna, da jo je želel poskusiti, a mu okus ne odgovarja (npr. če je ob mesu sladka omaka), kar pa ne pomeni, da je s hrano kaj narobe. Sicer pa se je treba potruditi za vsakega gosta posebej in ni pomembno, kdo je kdo. Vsak mora biti dobro postrežen in do vsakega je treba biti vljuden, saj je upravičen do dobre hrane, saj jo mora plačati.

“VESELA SEM, DA SEM IZBRALA KARDIOLOGIJO”

Julija, zelo lepo ime imaš. Kdo ti ga je izbral? Ime me spominja na moj najljubši balet Romeo in Julija. Julija – ime, ki ga povezujem z nežnostjo, čutnostjo, ljubeznijo, predanostjo, a tudi odločnostjo, celo trmo. Si s Shakespearovo Julijo delita te lastnosti? ☺ Kako bi opisala sebe?

Ime mi je izbrala moja tri leta starejša sestra, seveda izmed predlogov staršev.

Sama sebe težko opisujem, nekaj naštetih lastnosti pa zagotovo imam. Po videzu bi rekla, da sem sicer nežna in morda karakterno čutna, čeprav za nekatere tudi dokaj hladna ženska, kar je lahko povezano z mojim optimizmom. Sicer sem pa zagotovo tudi odločna in trmasta, včasih kar prava upornica.

Si zdravnica, kardiologinja. Študij za ta poklic je dolgotrajen in zahteven. Kakšna si bila kot deklica? V kakšni družini si odraščala? Si že kot otrok želela postati zdravnica? Od kod ta želja? Si imela vzornika ali vzornico?

Odraščala sem v družini, kjer sta bili znanje in izobrazba pomembni vrednoti. Čeprav sem bila kot otrok zelo živahna in nagajiva deklica, je bila moja vzgoja povezana z disciplino in redom, tako da sem imela srečo in priložnost, verjetno tudi sposobnost, za univerzitetno izobrazbo. Tudi moja mama je zdravnica, kar bi me lahko sicer prej odvrnilo od tega poklica, saj je bila precej odsotna in sem s sestrama veliko časa preživela sama z očetom, morda pa je bila tudi moja vzornica. Ne vem, nisem prepričana, sem pa danes zadovoljna, da sem se tako odločila.

Kaj te je vodilo k temu, da si izbrala kardiologijo kot specializacijo? Opiši nam, prosim, svoje delo.

Kardiologija je bila vedno ena od zelo zaželjenih specializacij, v kolikor te niso zanimale operativne stroke. Danes sem zelo vesela in hvaležna, da sem izbrala ravno to smer. Moje delo je pestro in zanimivo ter razgibano, saj opravljam poleg vsakodnevnih pregledov tudi vrsto diagnostičnih preiskav, od ultrazvoka srca in ožilja, obremenitvena testiranja ipd., kot dežurna zdravnica na internem oddelku pa delam v urgentni internistični ambulanti in v intenzivni enoti, kar je za zdravnika oziroma zdravnico vedno največji izziv. Svoje delo predvsem zadnja leta opravljam z veseljem, zlasti ker sem z dosedanjim delom in izkušnjami pridobila veliko bolnikov, ki so z mano zadovoljni in se vedno znova vračajo, tudi ko spremenim delovno mesto. Največje zadovoljstvo pri delu so bolniki, ki odidejo iz ambulante nasmejani in sproščeni že po samem pogovoru kljub dejstvu, da so s svojo boleznijo lahko precej omejeni pri vsakodnevnih opravilih in jim že pot v ambulanto predstavlja napor.

Ali lahko delo, ki ga opravljaš, postane rutina? Je možno tudi v okviru tega dela iskati vedno nove izzive? Kako pomembno je stalno izpopolnjevanje znanja?

Menim, da vsako delo lahko postane rutina, tudi delo zdravnika, ki se vsakodnevno srečuje z novimi primeri in problemi. Do danes, ko imam za seboj dobrih 20 let delovne dobe, sem spoznala, da je eden od načinov, da ne zapadeš v rutino, ta, da vsakih nekaj let zamenjaš službo. Seveda je nujno tudi stalno strokovno izpoponjevanje, tako z udeležbo na različnih simpozijih, praktičnem usposabljanju, kot tudi ob prenašanju znanja na mlajše kolege in študiju strokovne literature. Vse stvari v medicini so sicer zelo enostavne, če jih poskušaš reševati logično in pravočasno poiskati pomoč pri drugih strokovnjakih takrat, ko prideš do spoznanja, da je primer prezahteven – seveda ob dobrem znanju osnovnih urgentnih stanj.

Menim, da kdor dela, lahko naredi napako. Kdor ne dela, ne more narediti druge napake kot tisto, ki je največja: da ne dela. Se strinjaš s tem? Kako se zdravniki soočate z lastnimi napakami in napakami svojih kolegov? Kako močni so občutki krivde? Ali “nosite svoje delo” iz službe domov?

Vsekakor se vedno znova soočaš z občutkom krivde, da nisi naredil vsega, da bi preprečil najhujše, kar je pri našem delu povezano tudi z umiranjem in zagotovo delamo tudi napake. Velikokrat mi kdo reče, da smo se zdravniki navadili na umiranje, kar je morda tudi res, saj je umiranje del življenja in v primerih, ko umirajo starostniki s kroničnimi boleznimi, to tudi sprejmemo brez občutka krivde. Kadar pa nenadoma umre oseba brez znanega vzroka, pa je tudi zame težko in včasih to nosim še dolgo časa v svojih mislih. V takih primerih pomaga pogovor s svojci in sodelavci, pomaga pa tudi razjasnitev primera z obdukcijo, ki nas dodatno pomiri ali poduči. Ker delam v bolnišnici, ki je 50 km oddaljena od doma, mi vožnja domov da toliko časa, da premislim o dogodkih v službi in jih analiziram, tako da po prestopu domačega praga službo pustim za sabo.

Aktivna si tudi na političnem področju. Kje in kako se udejstvuješ? Si si ob vstopu v politično dogajanje zastavila posebne cilje? Se ti zdi, da si se pravilno odločila, ko si sprejela kandidaturo? Opažaš, da je ženski v politiki težje uspeti in postati prodorna kot moškemu?

Za vstop na področje politike sicer nisem imela posebne želje in ciljev, sem pa ob zadnjih županskih volitvah v naši mestni občini podprla novega kandidata za župana in se priključila njegovi listi, ker sem si želela sprememb. V obdobju, ko sta otroka že praktično odrasla in imam več časa zase, sem namreč prišla do spoznanja, da bi lahko tudi sama kaj prispevala za spremembe v mestu, kjer živim, in to ne samo pasivno, z obrekovanjem in negodovanjem. Ker je naša lista dobila na volitvah kar veliko podporo, sem dobila tudi svoje mesto v mestnem svetu. Zaenkrat je moja udeležba še vedno bolj podporna, čeprav ob rednih sestankih vedno podam svoje mnenje in se upošteva pri končnih odločitvah glas večine. Menim, da danes tudi ženskam ni tako težko uspeti v politiki, bolj verjetno se same odločimo za stransko vlogo.

Ptuj je vsaj za »nedeljskega« obiskovalca čudovito mesto s svojo zgodovino in kulturo. V kakšnem odnosu pa sta vidva: ali mesto zadovoljuje tvoje potrebe in ali ti »dihaš« z njim?

Ptuj je še vedno zelo lepo mesto, kljub temu da življenja v mestu ni prav veliko, razen ob nekaterih praznikih in dogodkih, kot je pustovanje in poletni festivali, ki pritegnejo ljudi na ulice. Težko si predstavljam, da bi živela kje drugje. Tukaj imam vse kar potrebujem, tako glede bivanja, rekreacije, prijateljev in seveda tukaj je moj dom in družina. Kadar si zaželim novih doživetij in dogodkov, z današnjo cestno povezavo to ni več problem.

Si mati in partnerica. Kako ti uspeva uskladiti vse vloge, ki jih imaš? Vse so zahtevne in zdi se, da vsaka zase vsaj občasno zahteva “celega” človeka. Ti pri tem kdo pomaga?

Glede na to, da sem že skoraj štiri leta ločena, mi očitno ni uspelo na vseh področjih. Kot mati upam, da nisem zatajila, čeprav sem opravljala kot zdravnica dežurno službo in tudi specializacijo že v času, ko sta bila otroka še majhna. Takrat sem se sicer odpovedala drugim aktivnostim in ves prosti čas posvetila družini, kar mi je bilo vedno v veliko veselje. Seveda sem tudi takrat imela oporo in pomoč v družini, čeprav imam rada vse stvari sama pod kontrolo. Menim pa, da tudi v času odraščanja in vzgoje otroci vedno ne potrebujejo zgolj fizične prisotnosti staršev, pomembno je, da čutijo, da so ljubljeni in zaželjeni. Vedno pa sem se potrudila, da sem bila prisotna pri pomembnih življenjskih dogodkih in prelomnicah v odraščanju otrok.

Zaznavam te kot sodobno žensko. Si zelo aktivna, družbeno vključena, imaš odgovorno službo. Tudi tvoj videz je urejen, mladosten. Ali ta sodobna ženska tudi kuha, lika, partnerju postreže kavo v posteljo, pobira s tal oblačila, ki sta jih tam pustila otroka?

Po naravi sem deloholik. Delam z veseljem in imam rada, kot sem že omenila, stvari pod kontrolo, doma pa tudi moje vrste red in disciplino. Kadar utegnem, kuham, perem, likam in opravim vsa ostala gospodinjska opravila, seveda pa predam zadolžitve tudi otrokoma. Kadar sem v časovni stiski, si stvari poenostavim in kosilo naročim ali poiščem pomoč, vsekakor pa poskrbim za dom in družino. Ni mi težko pospraviti za drugimi ali postreči kavo v posteljo, to opravim z zadovoljstvom, sem pa tudi sama vesela, če mi to kdaj vrnejo.

Družba se spreminja in ljudje z njo. Si kdaj razmišljala o tem, katere lastnosti bi rada vzgojila pri svojih otrocih, da bi bila dobro prilagojena na vse zahteve, s katerimi se srečujeta in se še bosta?

O sami vzgoji ne razmišljam veliko in ne vzgajam po določenih vzorcih ali pravilih. Kot sem do zdaj ugotovila, imamo največji vpliv na otroke s svojim vzgledom, zato poskušam biti načelna in poštena, kar sta zame zelo pomembni vrednoti.

Se trudiš, da bi bila otrokoma predvsem mama ali predvsem prijateljica? Si odločna, zahtevna, popustljiva, koliko se z njima posvetuješ in se od njiju učiš?

Otrokoma sem bila vedno predvsem mama, kar je tudi moja vloga v njunem življenju. Kot mama sem bila že od njunega rojstva odločna in zahtevna, občasno pa tudi popustljiva in razumevajoča. Pri vzgoji sem se večkrat posluževala tudi nagrajevanja, kar se je običajno dobro obneslo. Zdaj, ko sta odrasla, imamo tudi prijateljski odnos, velikokrat se tudi sama posvetujem z njima, jima prisluhnem in se od njiju kaj naučim.

Tečeš, tudi na maratonih. Kaj ti tek pomeni: stik in pogovor s sabo, druženje s sotekači, spopad s stresom, skrb za zdravje ali kaj drugega?

Za tek na tekaških prireditvah in maratonih sem se odločila, ko sem bila zaposlena v Zdravilišču Radenci, kjer vsako leto poteka Maraton treh src, ki sem ga sprva spremljala službeno v zdravstveni ekipi in takrat začutila energijo in zadovoljstvo tekačev. Po ločitvi sem želela početi nekaj novega in pričela teči, ob tem pa tudi sama zaznala zadovoljstvo ob teku, ki mi je dal novo energijo, pomagal pri premagovanju stresov in mi nudil nova druženja s sotekači, ki so preprosti in pozitivni.

Se ukvarjaš še z drugimi vrstami rekreacije oziroma si se v preteklosti?

Že od mladosti igram tudi tenis, ki sem ga dala zadnja leta na stranski tir, ker mi je vseeno zmanjkalo časa, še vedno pa igram toliko, da ostanem v igri in se lahko spopadem s partnerkami iz kluba.

So še drugi načini poleg rekreacije, s katerimi skrbiš za zdravje? Ti je pomembna tudi zdrava prehrana, nestresno življenje ipd.? Jaz sem prepričana, da ne bi mogla biti zdravnica, ker bi namišljeno zbolela za vsemi simptomi, s katerimi bi se dnevno na delu srečevala. Obstajajo tudi med zdravniki hipohondri?

Za svoje zdravje ne skrbim prav načrtno, razen da poskušam ohraniti ustrezno telesno težo, kar mi je pomembno predvsem zaradi zunanjega videza. Zavedam pa se, da s tekom in gibanjem največ naredim za svoje zdravje, hkrati pa imam redno in raznovrstno prehrano. V času študija medicine sem tudi sama prebolevala razne namišljene bolezni, ki pa sem jih vedno tudi hitro prebolela. Glede skrbi za svoje zdravje smo zdravniki in sploh zdravstveni delavci kar malo preveč malomarni. Da temu ne bi bilo tako, sem zadnja leta postala krvodajalec, kjer opravim vsaj redne kontrole krvi in splošni pregled.

Ali res obstaja, kot že pregovorno trdimo, zveza med srcem in ljubeznijo (ob ljubezenskih težavah pravimo, da imamo ranjeno srce; ljubezen narišemo s srčkom ipd.)? ☺ Kaj je zate in kakšen pomen ima zate zaljubljenost, ljubezen, prijateljstvo? In kako naj živimo, da ohranimo svoje “srce” v vseh pomenih “zdravo”? Kakšen bi moral biti odnos med partnerjema in kakšen nikakor ne bi smel biti?

Povezava med srcem in ljubeznijo je vedno prisotna, saj se ob ljubezni kot močnem čustvu vedno sproščajo hormoni sreče in stresa, kar zaznamo z močnejšim in hitrejšim srčnim utripom, gledano fiziološko. Sicer pa o ljubezni ne želim kaj veliko povedati, ker je to zelo osebno vprašanje, lahko pa rečem, da je zelo težko živeti brez ljubezni. Če se partnerja spoštujeta, dovolita drug drugemu, da ostaneta takšna kot sta, in se podpirata pri svojem delu, je to zame zdrav odnos, še bolje pa je, če imata tudi kakšne skupne cilje in področja delovanja, hkrati pa tudi puščata drug drugemu dovolj svobode.

Če bi napisala o tebi in tvojem življenju knjigo, kaj meniš, kako bi jo morala nasloviti?

Pred kratkim sem prebrala knjigo Sama Ruglja z naslovom »Teci, delaj, živi », ki bi tudi knjigi o meni kar ustrezal.

Vprašanja za Julijo sem sestavila in tekst uredila Zlatka, fotografiral pa jo je Iztok.

FENOMENALNO

Hrvati in Slovenci imamo poleg Piranskega zaliva marsikaj skupnega. V tem košu marsikaj, je tudi duo 2CELLOS. Luka in Stjepan, Mariborčan in Puljčan, Slovenec in Hrvat, sta priredila skladbo Michaela Jacksona , navdušila Elton Johna, s katerim sta odšla na turnejo in postala slavna. Danes ima priredba na njunem vzletišču k slavi na YouTubeu 13.094.500 ogledov.
V živo sem ju prvič občudovala na lanskem prednovoletnem Bocellijevem koncertu v Zagrebu. Nazorno sta mi pokazala razliko kaj pomeni biti glasba in kaj pomeni vrhunsko izvajati glasbo. V Zagrebu sta 2CELLOS bila glasba, Bocelli pa je s svojo nebeško barvo glasu, vrhunsko odpel. Takrat sem sklenila, da bom šla ob prvi priliki na njun samostojen koncert. Ta prva prilika se je pojavila komaj čez pol leta po zaslugi ljubljanskega Festivala, ker sta imela v vmesnem času turnejo v Kanadi in Ameriki.

IMG_1130

Z nakupom kart za četrkov koncert v Križankah v Ljubljani, se je torej uresničila prva prilika. Na koncertu so bila samo stojišča, zato sem bila malo v dvomih ali se bom med koncertom stoje počutila udobno v vroči poletni noči. Ampak sem takoj po pričetku pozabila na to.

IMG_1132Koncert je bil hrupno navdihujoč, vsi smo takoj padli noter, mi, publika, oba nastopajoča ob čelu in tretji nastopajoč, bobnar, ki me je še najbolj spominjal na bobnarja iz Muppet showa. Stjepan je vihtel svoj lok po strunah in po zraku so plapolala strgana vlakna žime, Luka je objemal svoje prozorno belo čelo in se zibal z njim v plesu, bobnar je udarjal z rokami po bobnih, z glavo po zraku in z nogami ob tla. Kapljice znoja so špricale po zraku in se mešale s kapljicami vode iz razpršilcev za ohlajevanje zraka. Odločno, energično, dokončno, ultimativno, Luka tudi občasno nežno in romantično, so nas poskakovali in z glasbo pritisnili na naše petje stikalo. V “ I can’t get no satisfaction” so se združili naši glasovi z zvoki dveh čelotov in bobnov. Še bi, so moje noge objokovale konec koncerta in konec stoje poskakovanja. Stola ne bi potrebovali, tudi če bi bil na razpolago.

IMG_1133

Moj Iztok ne uporablja superlativov. Če reče, da sem v redu, pomeni da sem pripravljena za slikanje za naslovnico najnovejše revije Vogue 🙂 Ko sva pa odhajala iz Križank je izjavil: “Fenomenalno.” Začudeno sem ga pogledala in ostala odprtih ust in brez besed.

No, saj si še kar v redu 🙂

CESTE

Glavna cesta okoli Islandije ima ime A1. Še najbolj je podobna našim regionalnim cestam, ki so takole na oko, še malo širše od islandske ta glavne. V štiripasovnico se razširi samo v okolici Reykjavika, na vzhodu pa je en kos celo makadamski.

DSC_0457

Islandska A1 ima makadamski del

Na tem delu je ob našem prvem obisku cesto prečkala čreda severnih jelenov. Kar naenkrat so se izvili iz megle in še preden smo lahko premislili ali so pravi ali so samo privid, so vanjo tudi izginili. Tokrat smo nekaj više zagledali samo dva, ki se za nas lep čas sploh nista niti zmenila.

Notranjost islandskega obroča A1 je prepredena z ozkimi cestami, ki so kar pogosto makadamske, mnogo od njih pa ima oznako F. Fjall v islandščini pomeni gora, zato so F ceste, gorske ceste. Večinoma so prevozne samo s štiripogonskimi vozili, s katerimi zabredete tudi preko potokov in rek . Pri tem je potrebno malo previdnosti saj so islandski potoki in reke, tako kot vreme in vsa narava, nepredvidljive in neukročene. Dnevno spreminjajo svoj vodostaj in strugo.

Za uspešno prečkanje vode je potrebno upoštevati nekaj pravil:

– redno spremljajte prevoznost in stanje na cestah na straneh http://www.road.is

– varneje je, da skupaj potujeta vsaj dve vozili,

– ko pridete do vode se ustavite, preglejte situacijo in se odločite, na katerem mestu boste prečkali vodo,

– ne smete se zanašati na kolesnice prejšnjih vozil, ker se stanje vode iz ure v uro spreminja,

– ne prečkajte vode tam kjer je najbolj mirna, ker je tam ponavadi tudi najbolj globoka,

– reke prečkajte poševno v smeri toka, da vam pri prečkanju pomaga tudi tok,

– pazite na morebitne večje kamne, ki vam lahko udarijo podvozje,

– ko uspešno prečkate vodo, bodite hvaležni, da vam je to uspelo.

Zelo koristno pa je, če imate pri vsem potrebnem znanju, ostroumnosti, preudarnosti in previdnosti, še kanček sreče 🙂

CERKVE NA ISLANDIJI

Thor je bil eden izmed bogov, ki so vladali Islandiji. Bil je bog navadnih ljudi, bradat in rdečelas. Vladal je s kladivom. Nekako do leta 999. Na prelomu med prvim in drugim tisočletjem pa se je na pritisk norveškega kralja moral takratni islandski vladar Þorgeir Ljósvetningagoði odločiti kateri bogovi jim bodo vladali v bodoče. Odločitev je sprejel po štiriindvajseturni meditaciji po kateri je razglasil, da bo uradna islandska vera postala krščanska. Ko se je iz zasedanja parlamenta v Þingvellirju, kjer je sprejel to odločitev, vračal domov, je v slap Godafoss odvrgel kipce bogov, ki so do takrat vladali Islandiji.

IMG_1058

Kipec Thora se obrača nekje v globočini

In tako je Thor izgubil oblast. V spomin nanj je Islandcem ostalo ime gorske verige Thórsmörk, Angležem pa ime za četrtek (thursday).
Od reformacije, nekako od leta 1550 do danes je državna islandska vera luteranska. In tako kot je vse na Islandiji drugačno, tudi islandske cerkve niso izjeme. Niso vzvišene, odtujene, bahave in razkošne. So enostavne in preproste. Več v enem. Služijo kot mesto molitve, srečevanj, druženja, smeha, veselja, radosti in življenja. V njih se poslušajo besede, še večkrat glasba. V njih se človek počuti sproščeno, domače, zadovoljno, kot enakovreden kolešček v motorju, imenovan svet.

DSC_0104

V Reykjaviku je cerkev stopničasta betonska gmota znotraj in zunaj, v notranjosti so edini okras orgle. Po islandskem pesniku se imenuje Halgrimskirkja.

DSC_0113

V Akureyriju se do cerkve povzpneš po strmem stopnišču, obsajenem z rožami. V cerkvi izpod stropa visi ladja, ki varuje vse ljudi na morju.

DSC_0957

V Stykkishólmurju je cerkev najbolj podobna Batmanu. Na oltarni sliki je Marija prekrasna mlada in ljubeča mama, presrečna s svojim dojenčkom.

DSC_0191

 

Ena izmed najmanjših cerkev je cerkev na Papey Islandu. Pod njenim podom je še dandanes zakopan neprecenljiv zaklad. Če si ga bo kdaj kdo drznil odkopati, ga bo zadelo večno prekletstvo.

503