EDEN IZMED NAS

Lojze Knap je svoje kratko življenje končal v Savi, podobno kot Edvard Rusjan nekaj let pred njim. Rusjana so sicer pokopali v Beogradu, mojega Knapa pa so z vlakom pripeljali v Slovenijo. Na spletnih straneh z imenom Stare slike sem našla spodnjo sliko:

S pogrebno kočijo so ga iz Rakeka prepeljali na cerkniško pokopališče.

Letos je v obliki rokopisa s pomočjo svetovnega spleta odpotoval nazaj v Srbijo in se v tovornjaku vrnil v 600 izvodih še kako živ v Slovenijo.

Knjigo v e-obliki lahko kupite ali si jo izposodite na tej povezavi Eden izmed nas – E oblika , v trdi vezavi pa jo lahko kupite na Eden izmed nas – trda vezava.

EDEN IZMED NAS je uresničil svoje sanje

Knap Alojzij, brat moje stare mame, se je rodil 14.6.1904 v Cerknici, sedem mesecev in sedem dni zatem, ko sta brata Wright 7. decembra 1903 opravila prvi polet z motornim letalom. Od malega je imel željo, da bi lahko letel – oziral se je v nebo, opazoval ptice v letu, izdeloval papirnate aviončke in jih spuščal iz senika. 29. junija 1910 si je skupaj z očetom Andrejem ogledal 40-metrski let Edvarda Rusjana z zrakoplovom EDA VI čez mirensko polje. Tisti dan je sklenil, da bo postal pilot. In kako si lahko razlagam njegovo trdno odločitev pri komaj šestih letih?

Poklican je bil.

Verjetno še danes odločitve, da boš postal pilot, ni tako preprosto uresničiti, za tiste čase pa se mi zdi skoraj nepredstavljivo, da je Lojze uresničil sanje malega dečka iz male Cerknice in to na samem začetku razvoja letalstva, ko si letala lahko preštel na prste. Življenje mu je bilo tako naklonjeno, da je na zemunskem letališču kar nekaj let opravljal svoj poklic, za katerega je bil nedvomno poklican. Bil je pilot in letenje je bilo vsekakor njegova prva odlika in strast.

V tistih časih so bili aeromitingi izjemno priljubljeni med ljudmi, piloti pa med dekleti. Mlado, lepo in premožno dekle iz ugledne beograjske družine se je zaljubilo v Lojzeta, Lojze pa vanjo. Bela je bila njegova druga strast.

Stran iz Lojzetovega albuma: Le katera je Bela?

Lojze je v svojem življenju (podobno kot vsi izmed nas) naletel na težko premagljive ovire, tudi na nekaj nepremagljivih. A kljub temu je uresničil svoje otroške sanje. Lahko je letel.

Lojzetov letalski znak

Po fantastični zmagi na mednarodnem letalskem aeromitingu, se je podobno kot Rusjan, nekaj več kot 22 let pred njim, 3.5.1933, pri 28-tih letih, zrušil v Beogradu. Njegovo truplo so z vlakom prepeljali do Rakeka in ga pokopali na cerkniškem pokopališču.

Lojzetu v spomin

Za tem izjemnim pilotom iz Cerknice pa je ostalo vprašanje brez odgovora:

Del pogrebnega govora

ODLOMEK IZ KNJIGE

Knap je prvič videl njegov nasmeh. Smejal se je na vsa usta in smejal se je tudi z očmi, iz katerih je izginil zloben lesk, ki je Knapa plašil vedno, ko ga je srečal. Njegova koža pa se ni mogla smejati, zabrazgotinjena ni mogla vzvaloviti v smejalne gube. Izgledal je kot smejoča se prikazen in Knapu se je v dno duše zasmilil. Ubogi Glodić! Kako mu je tragedija zaznamovala telo in dušo! Zaželel si je, da bi se Glodić smejal in smejal, da bi za vedno izginil zloben lesk iz njegovih oči. Zaradi te silne želje so iz njega kar privrele besede:

»Kaj pa tistega, ko so Slovenec, Hrvat in Srb tekmovali, kdo bo prej preplaval Donavo, veste?« Za trenutek so vsi utihnili, Glodić pa je rekel:

»Knap, pa kaj se dogaja s tabo? Ne samo da si v kantini, piješ slivovko, plačuješ pijačo, se vključuješ v pogovor, zdaj boš celo povedal šalo?« S pestjo se je potrkal po čelu: »Izgleda, da te trka luna. Tudi če bi že stokrat slišal to o Donavi in plavanju, bi jo želel od tebe slišati še stoprvič. Samo pazi, da boš povedal prav, Srb mora zmagati.«

»Seveda, Srbi morajo vedno zmagati. No, torej. Najprej je bil na vrsti Slovenec. Preplaval je četrtino reke, nato je omagal in utonil …« Vera ga je prekinila s pripombo:

»Nič čudnega, nisem še videla krepkega Slovenca.«

»Vera, pusti človeka, naj pove do konca,« se je vtaknil Ledovski.

»Drugi je bil na vrsti Hrvat,« je nadaljeval Knap, »zdržal je malo čez polovico in tudi on od utrujenosti utonil.«

»Da ga nisi zamenjal s Srbom,« je vskočil Hrvat.

»Pa pustite človeka pri miru, da bo lahko povedal do konca,« je spet protestiral Ledovski. »Torej, zadnji je bil na vrsti Srb. Uspešno se je boril s tokom vse do nekaj metrov od nasprotnega brega, ko je rekel: ,Ne morem več,ʻ se obrnil in odplaval nazaj.« Vsi so bruhnili v smeh. Knap je bil vesel, ko je gledal Glodićeve smejoče oči.

HVALA VAM, DANES SMO SE IMELI LEPO

Konjiški kaminovci, ki nas je Camino, tako kot vse ostale, naučil hvaležnosti, smo veseli, ker smo se danes imeli lepo. Hvala vsem, da ste prišli! Ob letu obsorej!

Samo nekaj utrinkov …

Ob Minattiju smo se zamislili koliko resnice je v njegovi pesmi.

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -, nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
Prihod staroste slovenske Jakobove poti, Metoda Riglerja, v spremstvu članov društva sv. Jakoba
Pot nas je vodila preko Zlatega griča
Ne vem, če se to sme, ampak tvegam … konjiški župnik je bil faca. Njegova pridiga je bila vrhunska

ZMAGA

Zgodba Petre Nastran iz Camina

Camino. Beseda, ki človeka, ki je hodil po vsaj eni njegovih stezic, spremlja do konca dni. Pot vsakega posameznika je kot njegovo življenje – unikatna in neponovljiva, z odtenki svetle in temne, in verjetno lahko vsak izpostavi zgodbo, ki je njegovi poti dala sijaj in ga preobrazila. S temi vrsticami prvič delim z vami tudi svojo zgodbo, katere pomeni se mi vedno znova odstirajo.    

Camino

Francosko smer Jakobove poti sem začela konec svojega rojstnega meseca aprila in do poti sem od vsega začetka pristopala s spoštovanjem. Nekaj pa sem zagotovo vedela – do Santiaga bom prišla na lastnih dveh nogah, četudi po kolenih. Že sem slišala za moč misli, a zares tega še nisem verjela. Pomlad na Caminu je zares čarobna in z lahkoto ter brez enega žulja sem napredovala vse do Mesete, ko so se ostali že borili z različnimi poškodbami ter krvavimi žulji. Ker je meni je organizem tako dobro služil, sem se začela čutiti kar malo posebno. Spomnim se tudi priložnosti, ko sva s soromarko iz Nemčijo ob sangriji modrovale o romarjih, ki to niso, saj jim nahrbtnike vozijo taksiji ali kaj je hujšega – se del poti prevozijo. Midve to ne bova nikoli, treba je prelivati pot in kri, da si zaslužiš naziv romar. Hm… 

Etapa od majhnega Moratinosa do malce bolj divjega Legiedosa je bila moja druga najdaljša etapa Camina in po 28 kilometrih, v El Burgo Ranero, se mi je zdelo, da bi se bilo v poletu in občutku evforije škoda ustavljati. Kava in burger, klepet z domačinom in že sem bila v zaletu za dodatnih dvanajst kilometrov. A špikajoča bolečina v levem nartu se ne da utišati. Ob počitku sem predel masirala s kremo in bila skoraj prepričana, da kaj hujšega ne more biti. Bolečina pa je postajala zares pekoča in najbolj težko mi je bilo zjutraj, ko je bila noga še neogreta. Prvi koraki so bili kot rezanje noža v kost. Noga je želela prostor, zato sem se preobula v udobne sandale. 

Palas del Rei, kraj nesrečnega imena, ko sem se zjutraj zbudila v najbolj čistem albergu na poti ter se počutila tako slabo, da mi je šlo na jok. Boleča noga in slabost v želodcu. Do Melide? Težko. 

»Petra, kaj počneš, stojiš tukaj na avtobusni postaji in čakaš na prevoz!?«, je moj brezkompromisni notranji dialog. Ja, počnem to, za kar sem se prej prisegala, da se ne more zgoditi v najhujši nočni mori. Sopotnikom si ne upam pogledati v oči. Sram me je. Kaj če me kdo prepozna in vidi? Počutim se tako majhno. Z avtobusom prehitevamo romarje in s hrepenenjem jih gledam. 

Camino me dela majhno.  

Camino

V Arzui izstopim, grem do bara Elvis, si tekom dopoldneva privoščim dva kamilična čaja, opazujem ljudi, pišem, pišem ter se nasploh začenjam počutiti zelo dobro. Megla se dvigne in skozi okna temnega bara posije sonce, tam zunaj so širjave Camina. A miru v meni ni in po premisleku prehodim še osem kilometrov do vasice Calle.  Zakaj ne počivam? Ne vem. Preostali čas do Santiaga je zaznamovan z bolečino, šepanjem in pogovori same s seboj.  Nekje preberem: »Ovire ne ograjujejo poti. So pot.«

V Santiagu se postavim v vrsto za Compostelo in ko jo končno dobim, v meni ni nikakršnih posebnih čustev. »Kako to? Ali nisem v vseh knjigah brala, kako poseben je ta trenutek?!« Cilj kot tak me je razočaral. Res je, cilj je pot.. 

Dan v Santiagu. Glas, ki je znotraj mene najglasnejši, mi govori, da sem prevoz izbrala iz svoje trenutne stiske in da je prav, da sem se poslušala. A vztrajen in vedno bolj neizprosen je drugi glas: »Še zadnjo uro boš imela pred očmi ta avtobus.«

Drugi dan se odločim. Z avtobusom nazaj do Palas del Rei. Z uradnim potrdilom o prehojeni Camino Frances v nahrbtniku, ob petih popoldne začenjam hojo v meglenem in vlažnem vremenu, pripravlja se k dežju. Spet se počutim radostno in na novo se rojevam. »Čeprav že na cilju, mi je spet dano hoditi! Kakšna srečnica sem! To je moj ponovni Camino!« Camino vračanja k sebi in svoji resnici. V Melide mi prenočišče ponudi Xuntia in takoj zatem se ulije. Počutim se drugače, romarje gledam z drugačnimi očmi, kot bi hodila nek drug Camino. A vem, da je ta najbolj moj. Sram se je spremenil v ponos, vrnil se je mir, čutim ljubezen, z mislimi objemam otroka v sebi in cel svet! 

Po dobrem spancu se med prvimi odpravim na pot. Arzua, moj pravi Santiago, me čaka. Še vedno vidno šepam, a hodim lažje kot prejšnje dni in si ob prihodu z neopisljivim občutkom vtisnem zadnji žig. Ime bara Elvis v mojem Credencialu tako stoji kot zadnji, za žigom katedrale v Santiagu. 

Kaj je cilj? Santiago, Arzua? Nič od tega. Je vihar v moji glavi, ki je začenjal svoj pohod od prve želje po Caminu, do prvega stika z bolečino, pogovarjanje z bolno nogo, so solze, je smeh in še en, poseben košček v sestavljanki mojega življenja. Je to, da če sem prej vedela, da ima vsak svoj Camino, zdaj to Vem zares. Cilj je vsak izmed milijon zdravih in šepajočih korakov. Na poti, kjer je včasih treba iti nazaj, da lahko bolj mirno gremo naprej. Da se znamo ustaviti. Zadihati in se imeti lepo. Zmaga je to, da me je pot naučila biti majhna, da sem lahko stvari videla velike.

Hvala, Galicija, tvoja meglena jutra bodo v meni živela večno.

SANTIAGO V SLOVENSKIH KONJICAH – ŠE ZADNJE PRIJAVE NASLEDNJIH 24 UR

Organizatorji prosimo, da se prijavite še tisti, ki do zdaj tega niste storili, imate pa se namen v soboto udeležiti srečanja vseh ljubiteljev Jakobove poti – Camino de Santiago. Pošljite prijavo danes ali jutri najksneje do 19h na e-mail naslov snezana.brumec@icloud.si . Prijavnino boste lahko plačali ob prijavi na zbirnem mestu med 8:30 in 9:30.

Vreme bo!

Napoved za Slovenske Konjice