BOJAN ZATE

Zakaj Bojan zate? Zaradi točno šestnajstih razlogov. Zato:

  1. Ker si borec za našo skupno stvar. O tem priča že tvoje ime, ki je slovanskega izvora in izhaja iz samostalnika bòj v pomenu besede »borba, bojevati se«.
  2. Ker povezuješ tako tiste, ki so zate kot tiste, ki še niso. S cestami in mostovi v Vitanju, Zrečah in Slovenskih Konjicah.33635793_589161684790093_3185641401664667648_o
  3. Ker obožuješ najbolj važno postransko stvar na svetu.  Nogomet.
  4. Ker v nedeljo ješ govejo juho z domačimi rezanci, pohano kuro, restan krompir in zeleno solato z bučnim oljem, zraven pa poslušaš V Konjicah je lepo.
  5. Ker razumeš kaj pomeni tursca.
  6. Ker v času počitnic, ko se tvoji kolegi  namakajo v morju, ti skupaj z družino spravljaš seno na svoji kmetiji.
  7. Ker piješ kavo z mlekom brez sladkorja in čaj z medom.
  8. Ker najraje požvižgavaš na narodno glasbo, zaplešeš v ritmu valčka in poskakuješ na polko.
  9. Ker imaš rad bunko. Še posebej tisto domačo, ki ti jo postreže tvoja žena.
  10. Ker se znaš nasmejati dovtipu, da je predvolilni molk dan, ko politiki ne lažejo. 
  11. Ker se ti zarosi oko ob poslušanju slovenske himne in pogledu na vihrajočo slovensko zastavo.
  12. Ker nam zagotavljaš kruha in iger. Kruh v spremljavi odličnega predvolilnega golaža. In iger, ki se odvijajo v areni facebooka.
  13. Ker priznaš (s figami v žepu), da je v Sloveniji politika ženskega spola in se trudiš, da ne bi več veljala za predstavnico najstarejše obrti.
  14. Ker ne ločuješ. Ne vračaš nizkih udarcev in ne uporabljaš za orožje spodrsljajev in neumnosti tvojih nasprotnikov, čeprav veš, da bi si po načelu ‘oko za oko’ zagotovil brezpogojno zmago. 
  15. Ker imaš mehko srce, plastični srčni zaklopki navkljub.
  16. Ker imaš številko 16.33320379_370739516770769_7841553746310987776_n

RIBNIKI PETELINJEK

Mokrotni travniki ob ribnikih Petelinjek nudijo življenjski prostor Strašničnemu mravljiščarju (Maculiea teleius), ki mu je narava predpisala tako zapleteno pot razmnoževanja, da je ena izmed najbolj ogroženih vrst metuljev v Evropi. Za svoj razvoj potrebuje zdravilno strašnico (Sanguisorba officinalis), ki raste samo na ekstenzivno gospodarjenih močvirnih ali vlažnih travnikih.

zdravilna strasnica IMG_3943
Zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis)

Poleg gostiteljske rastline morajo biti na travnikih še mravlje rdečke iz rodu Myrmica, saj v njihovih mravljiščih gosenice metulja zaključijo razvojni krog. Življenje strašničnega mravljiščarja se začne na zdravilni strašnici, kamor metulj sredi poletja izleže jajčeca. Iz jajčec se izležejo gosenice, ki približno tri tedne preživijo v cvetni glavi rastline in se nato spustijo na tla. Tam čakajo na gostiteljske mravlje.

1200px-Myrmica.sp.1
Mravlji rdečki iz rodu Myrmica

Zaradi izločanja posebnih snovi jih mravlje vzamejo s seboj in prenesejo v mravljišče. Tu gosenice preživijo do naslednjega poletja. V mravljišču se prehranjujejo z ličinkami mravelj. Junija se zabubijo, v juliju pa se iz bub razvijejo odrasli metulji, ki morajo hitro zapustiti mravljišče, da ne postanejo plen mravelj.

strasnicin-mravljiscar-1
Strašnični mravljiščar (Maculiea teleius)

 

ŠPITALSKI PORTAL

Cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču je bila zgrajena okrog leta 1190 za potrebe laičnih bratov kartuzijanskega samostana Žiče.  Sodi med naše najpomembnejše umetnostne spomenike, zaradi zgodnjega nastanka celo med prve v srednji Evropi. Posebna odlika stavbe so kamnoseško oblikovani stavbni členi, zlasti glavni stopnjevan portal, ki ga poleg kapitelov krasi luneta z reliefno upodobljenim jagnjetom, ki je neprecenljive umetniške vrednosti.


Luneta je poslikana ali reliefno okrašena polkrožna ploskev nad vrati ali oknom.


csm_DSCN4280_3e3d9e4171V steno se umikajo po trije stebriči, postavljeni na pravokotnih podstavkih z nizkimi, potlačenimi bazami, kot bi bile iz testa in so se pod težo, ki jo nosijo, razlezle prek podstavkov. Na vitkih čašastih kapitelih desne strani so še nerazviti brstni listi, na levi strani pa so kapiteli bogatejši, poleg brstov se na njih pojavljajo še različni listi, posneti po vzorih iz rastlinskega sveta. Trije polkrožni loki bogato oblikovanih palic sklepajo obe strani ostenja med seboj, vhodno odprtino pa zapira zgoraj polkrožno polje z reliefom božjega Jagnjeta s križem, ki je tudi simbol Janeza Krstnika, prvega puščavnika in zato zavetnika kartuzijanskega reda. Z odlitkom portala jagnjeta s križem smo leta 1996 Slovenci obdarili papeža Janeza Pavla II.

BRANKO RUDOLF

Konjičan Branko Rudolf je bil slovenski esejist, filozof, kritik, pedagog, pesnik in pisatelj. Rojen je bil 31. oktobra  1904 v Slovenskih Konjicah. Z umetnostjo v različnih oblikah je bil v stiku že od malih nog. Zaradi svoje bujne domišljije je v otroštvu  videl in slišal različne pošasti, ki jih je včasih tudi narisal. Gledališče ga je prevzelo že pri njegovih petih letih, kasneje ga je prevzel tudi ples.Ukvarjal se je tudi z glasbo, igral je kar nekaj inštrumentov. Vse življenje je občudoval lepoto narave in bil dovzeten za šale in humor. Najbolj je poznan po zbirki pesmi in pravljic z naslovom Huda mravljica. Umrl je 22. aprila 1987 v Mariboru.

 

Huda mravljica

Bila je huda mravljica
šest črnih nog je imela.
Je migala, je vohala,
je čisto ponorela.

Oj mravljica požrešnica,
le kaj je naredila?
Še bika je pohrustala,
samo roge pustila.

Seveda to je čisto res,
le kaj se bik šopiri?
Šest črnih nog ima mravljica,
a bik ima le štiri.

Če slišiš hudo mravljico
po svetu godrnjati.
Obrni se in steci proč,
kar zmorejo podplati!

Njegovo pesem Huda mravljica (1969) je uglasbil Marijan Vodopivec, izvaja pa jo Romana Krajnčan.

CERKEV SVETE ANE

Današnjo cerkev sv. Ane, ki jo obkroža pokopališče v Slovenskih Konjicah, so zgradili med letoma 1572 in 1592 kot zasebno protestantsko kapelo bližnjega gradu. Takrat naj bi v Konjicah obstajalo tudi protestantsko pokopališče, vendar o njem ni znano nič konkretnega. Kapelo naj bi dal zgraditi Janez Khisl, ki je bil lastnik posestva, hkrati pa tudi zagrizen protestant.

Khissel na pogrebu nadvojvode Karla (desno)

Janez ali Janž Khis(e)l se je rodil okrog leta 1530 v vplivni rodbini Khisl, za katero ni znano, ali je prišla na Kranjsko iz Bavarske ali so se njeni člani v nekem obdobju prebili iz kmečkega stanu med plemstvo. Bili so predstavniki prve generacije protestantov pri nas. Janez Khisl je bil velik dobrotnik, pospeševalec znanosti in umetnosti ter pokrovitelj šol in tiska v slovenskem jeziku. Bil je v krogu, ki so podpirali Primoža Trubarja. Umrl je leta 1592 ali 1593. Janez Khisl je imel leta 1572 v zastavi konjiško gospostvo, 1576 pa ga naj bi kupil od nadvojvode Karla. 


O tem, da je bila cerkev sezidana za opravljanje zasebnega bogoslužja plemiške družine pričajo že dimenzije takratne kapele. Od prvotnih elementov izstopa zelo enostavno oblikovan, grebenast, na konzolah počivajoč obok in ladijska okna, ki so okrogle oblike. Prav zaradi tega potlačenega banjastega oboka je v prostoru dobra akustika. Arhitekt, ki je izdelal prvotni načrt kapele ni znan, na osnovi teh dveh izstopajočih značilnosti (oboka in oblike oken) pa ga pripisujejo iz Italije priseljenemu arhitektu Pigratu, ki je bil  v zadnji četrtini 16. stoletja meščan Slovenskih Konjic.


Pietro Antonio Pigrato je prišel na Štajersko iz Italije z večjo skupino arhitektov, ki so imeli nalogo, da bi sodelovali pri gradnji mestnih obzidij za obrambo proti turškim napadom. Po imenu sodeč Pigrato izhaja iz vasi Pigra, ki leži na zahodnem bregu jezera Como. Po naročilu deželnega kneza je sodeloval pri gradnji mariborskih mestnih utrdb. Njegovo največje delo od konca sedemdesetih in do začetka devetdesetih let pa je bila gradnja protrestantske cerkve v Govčah, s katero se je zapisal v slovensko umetnostno zgodovino. Leta 1590, še med gradnjo govške cerkve se je vrnil v Maribor, kjer je vodil prenovo mestnega gradu. Že po začetku devetdesetih let se Pigrato ne omenja več, kar kaže na to, da je v tem času morda že umrl.


 V tistem času se naj bi takšna zamisel težko utrnila kakšnemu domačemu ali v nemškem govornem področju šolanemu mojstru, poleg tega je cerkvi sv. Ane slogovno še najbolj blizu protestantska cerkev v Govčah pri Žalcu, za katero je znano, da je imela na ladijskem delu velika okrogla okna in da je načrt zanjo izdelal konjiški meščan, arhitekt Peter Antonio Pigrato. Nekako je razumljivo, da so mu lastniki gradu zaupali gradnjo kapele, ker je bil znan po svoji kvaliteti. Lahko, da je sodeloval tudi pri prezidavah gradu, ki so se vršile v tistem obdobju, sam grad Konjice pa naj bi po mnenju nekaterih zgodovinarjev kupil že oče Janeza Khisla, Vid. Grad Konjice in kapelo, danes cerkev sv. Ane, pa naj bi nekoč povezoval tudi podzemni hodnik.  


Grofje s Starega gradu so bili bojda zelo hudobni in kruti. Trpinčili so uboge kmete in jih kaznovali za najmanjši prestopek. Njihovi hlapci so jim sekali roke in noge, jih obglavljali in obešali. Kmetje so se večkrat uprli in naskakovali grad, vendar ga naj ne bi nikoli osvojili. Prebivalci gradu se jih niso bali, ker je bil grad povezan s podzemnim rovom, ki se je končal v sami cerkvi svete Ane ali nekje v njeni bližini. Vhod v podzemni rov so iskali, a ga niso nikoli našli.


Tloris avtorja Valentina Benedika
Sprva grajsko kapelo so kasneje dograjevali in jo preimenovali v podružnično cerkev sv. Ane. Predstavlja edino do zdaj znano protestantsko arhitekturo na Slovenskem, ki je preživela protireformacijsko obdobje.

Sveta Ana, mati device Marije in Jezusova stara mati, se je poročila z bogatim Joahimom iz Nazareta, s katerim še po dvajsetih letih skupnega življenja nista imela otrok. Nekoč sta šla v Jeruzalem, da bi opravila daritev, židovski duhovnik pa je njun dar zavrnil, češ da ga Bog ne sprejema od grešnikov, njuna neplodnost pa naj bi bila dokaz njune grešnosti. Od žalosti in sramote je Joakim odšel med pastirje. Njemu in ženi pa se je prikazal angel, ki jima je naznanil Marijino rojstvo.Tako je Ana rodila Marijo, Jezusovo mater, šele po dvajsetih letih zakona. Po Joahimovi smrti se je poročila še v drugo in ponovno rodila hčerko po imenu Marija. Vdova je postala tudi v drugo, zato se je poročila še tretjič in tudi v tretje povila hčero, ki jo je poimenovala Marija.

Sveta Ana je zavetnica pred revščino in nevihto. Skupaj z možem Joakimom pa je zavetnica zakoncev. 


 

KONJIŠKI ŽUPNIK BOŠTJAN GLAVINIĆ DE GLAMOČ

Rodbina Glavinić je izvirala iz Glamoča v Bosni, kjer  so imeli znatno premoženje z dednim gradom. Pripadali so nižjemu domačemu plemstvu. Med turškimi vpadi so pribežali v Istro in se naselili  v Pičan, ki je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije s škofijsko palačo in katedralo. Tam je bil okoli leta 1630 rojen Boštjan Glavinić.

Screen Shot 2018-01-28 at 09.17.59
Pičan je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije

O njegovem šolanju ni veliko znanega, verjetno je potekalo na Trsatu pri Reki, ki je bil v tistem času center glagoljaštva, najstarejše slovanske pisave. V Gradcu, na Dunaju in v Trnavi je študiral teologijo in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1660.

 

Grb škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

Takrat so Dunaju grozili Turki, pripravljali so se na odločilni spopad in iskali pomoč od drugod. Cesar Leopold I. Habsburški je sklenil poslati posebno odposlanstvo v Moskvo, da bi se z Rusijo dogovorili za zavezništvo. V odpravi je bil tolmač za ruski jezik Boštjan Glavinić. Ruščine takrat še ni obvladal, sorodnost materinščine in poznavanje glagolice sta mu bila v pomoč, poleg tega je znal latinščino in italijanščino, ruščino in nemščino pa se je moral naučiti sproti. Februarja 1661 je delegacija iz Dunaja krenila na pot proti Moskvi, s katere se je vrnila septembra 1662. Glavinić je cesarju pisno poročal o poti.


Prebivalci Rusije so zelo zdržljivi in odporni, bolj kot vsak drug narod. Če jim primanjkuje hrane, lahko zdržijo samo pri kruhu, soli in vodi. Kadar so na potu, se zadovoljijo z vrečico moke. Ko pridejo do vode, nasujejo vanjo moke in dodajo soli ter si pripravijo brez kuhanja jed, s katero si utešijo glad, nato so spet čili in veseli ter začnejo prepevati in igrati. Tudi zaradi te skromnosti vsega svojega ljudstva se lahko car ponaša kot eden od najmogočnejših vladarjev Evrope.


Po vrnitvi na Dunaj, so ga tam zadržali kot ruskega tolmača, ker se je v poldrugem letu v Rusiji naučil ruščine. Dodelili so mu mesto dvornega kaplana in tam je ostal šest let. Delo kaplana ni bilo cenjeno, saj je perica dobivala letno 820 forintov plače, dvorni kaplan pa samo 200. Leta 1669 se je preselil v Konjice, ker je zaprosil in dobil izpraznjeno mesto župnika. Še sedem let je bil istočasno dvorni kaplan in uradni tolmač za ruski jezik na Dunaju. Če so ga potrebovali na dvoru kot tolmača, so ga poklicali iz Konjic.

Img_00002046.gif
Boštjan Glavinić de Glamoč

Boštjan Glavinič je v Konjicah preživel dvajset lepih in uspešnih let. Za materialna sredstva se mu ni bilo potrebno boriti, saj je imel veliko posestvo in osemdeset podložnih kmetij. V nadžupnijski cerkvi je postavil glavni oltar in verjetno tudi rožnovensko kapelo.

V času njegovega župnikovanja se je odvijala proticesarska zarota, v kateri je sodeloval tudi grof Ivan Erazem Tattenbach. K njegovemu obglavljenju je pripomogel tudi župnik sam. Tattenbachov najljubši sluga, Baltazar Riebel, ni znal brati in povrh vsega ni znal latinsko, zato se je potem, ko je našel v gospodarjevi obleki zarotniško pogodbo, ki je bila pisana v latinščini, z njo obrnil na župnika, ki je bil vsega nekaj minut oddaljen od gradu. Župnik je pogodbo prebral in takoj ugotovil za kaj gre. Poskrbel je, da se je pogodba znašla v dvorni pisarni na Dunaju.

Po skoraj dvajsetih letih župnikovanja v Konjicah je Glavinića papež v letu 1690 potrdil za senjskega škofa. Glavinić se je kot škof moral boriti z velikimi materialnimi težavami in pri tem se mu je gotovo večkrat stožilo po donosni konjiški župniji. Leta 1697 se je od tam odpravil na Dunaj, vendar je na poti zbolel. Bolan se je ustavil v župnišču v Konjicah, kjer je 2. decembra napisal oporoko, 5.decembra 1697 pa umrl. Pokopan je v cerkvi svetega Jurija. Njegov nagrobnik je vzidan poleg osrednjega oltarja v rožnovenski kapeli.

KONJIŠKI ŽUPNIK VALENTIN FABRI

Grb Valentina Fabrija

O mladosti Valentina Fabrija , ki dolguje svoj priimek poklicni dejavnosti svojega očeta ali prednikov, se ne ve kaj veliko. Fabri kot svojega očeta omenja konjiškega tržana Brikcija Majcna (Briccius Meyzen), zato je verjetno, da si je priimek spremenil, ali po hišnem imenu Pri kovačevih ali po poklicu svojega očeta. Njegovo ime in priimek dobesedno pomeni Valentin, kovačev sin. Kasneje je za svoj osebni grb izbral kladivo na nakovalu. Študiral je verjetno na Dunaju, ker je bil tam študij cenejši kot v Italiji, vendar v ustreznih letih na dunajski univerzi med devetimi omenjenimi študenti iz Konjic, Valentina ni med njimi (je pa kot Konjičan omenjen neki Rupertus Fabri de Canabiz).


Paolo Santonino je opisal sprejem škofa in njegovega spremstva v župnišču v Konjicah, v petek, 11. maja 1487. Župnika Valentina Fabrija je opisal v samih presežnikih, kot izvrstnega gostitelja, prijaznega, vedrega, dobrega, posebno plemenitega in gostoljubnega gospoda, zares velikega moža, kar se telesa in kreposti tiče. Fabri jim je dal postreči kosilo z izbranimi ribjimi jedmi, ki bi po Santoninu »zadoščalo in bilo primerno tudi za kardinala«. Santonino je Fabrija hvalil tudi zaradi njegove prizadevnosti, preudarnosti in ugleda, ki ga je užival med prebivalci bližnjih krajev.


Cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah

Valentin Fabri je postal župnik v Konjicah leta 1481. Z dobrimi zvezami pri papežu Aleksandru I. in njegovi družini Borgia, je pridobil visoke dohodke, ki jih je s pridom uporabil. Prav tako se je ognjevito boril, da konjiška nadžupnija ne bi bila za svoje dohodke kaj prikrajšana. O tem priča tudi spor z žičkim priorjem v zvezi s pobiranjem vinske in žitne desetine, v katerem se je s papežovo pomočjo poravnal v korist župnije.


Župnik Valentin Fabri je zaposloval 43 ljudi, od tega 9 duhovnikov v župnijski službi, ki je imelo na razpolago 9 konjev za potovanja, oskrboval je 25 okoliških cerkva, letno pa so v župnišču porabili 20 glav goveje živine, nad 100 ovac, 25 svinj, nad 60 gosi in nad 400 kosov druge perutnine. Spili so 80 polovnjakov vina (polovnjak je približno 280 l vina), se pravi preko 22.400 litrov.


Ena od posebnosti konjiškega oboka sta dve vejnati rebri, ki rasteta iz kapitelov in se odsekano končata v zraku

Valentin Fabri je gojil veliko zanimanje za gradbeništvo. V prvih letih župnikovanja je dal prezidati župnišče. Zavaroval ga je z dvema stolpoma ter utrdil z jarkom in okopom, da je bilo videti kot trdnjava. S tem je dosegel, da je služilo tudi kot zavetje tržanov pred turškimi vpadi (v letu 1473 naj bi Turki celo večerjali v župnišču) in drugimi roparskimi vdori (tržane je leta 1469 oropal tudi štajerski plemič Andrej Baumkircher).

“Farof”

Po vsej verjetnosti je Fabri celo izoblikoval ali najel lastno stavbarsko delavnico, ki je semkaj prenesla takrat najmodernejše arhitekturne dosežke dunajskega prostora. Izvedel je obokanje ladje župnijske cerkve sv. Jurija v Konjicah z ukrivljenimi rebri, ki so za tisti čas predstavljala odlično in napredno arhitekturo. Cerkev je opremil s podporniki in poslikavami. Konjiški notranji “predrti” oporniki z v prostor segajočimi okrasnimi rebri, so v cerkvi sv. Jurija prava posebnost. Delo iste Fabrijeve stavbarske delavnice kot v Konjicah, naj bi bilo tudi v Dobrli vasi.


Dobrla vas (nemško Eberndorf) je naselje na avstrijskem Koroškem. Danes v njem živi močna skupnost koroških Slovencev. V tamkajšnji župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja so v času delovanja prošta Valentina Fabrija prvotni ravni leseni strop v glavni ladji nadomestili z mrežastim poznogotskim obokom, ki je slogovno tako podoben konjiškemu rebrastemu oboku, da jo pripisujejo isti koroški stavbarski delavnici.


Nagrobnik Valentina Fabrija

Leta 1507 je Fabri napisal oporoko, umrl pa je v Konjicah 27. junija 1509, po napisu na nagrobniku sodeč, za bezgavčno kugo. Fabrijeve posmrtne ostanke so prepeljali iz Konjic v dobrloveško grobnico proštov. V konjiški cerkvi sv. Jurija je ostal samo nagrobnik. Na plošči je upodobljen, kako leži z glavo na blazini.  Ker je bil konjiški župnik Valentin Fabri tudi dobrolski prošt in savinjski arhidiakon, ima na vogalih upodobljene štiri grbe: dobrolskega samoroga, oglejskega orla, Svetkovičevo zastavo in Fabrijevo kladivo na nakovalu.

DVOREC TREBNIK

Trebnik naj bi dobil ime po iztrebljenem oz. izkrčenem gozdu, ki se je raztezal na posestvu, preden so postavili dvorec. Prvič je bil omenjen leta 1308 kot “Trebnikke”.  Njegovi prvi lastniki so bili Trebniški, ki so bili kasneje pobaronjeni, ob pojavu protestantizma pa so prešli v novo vero.  Grb trebniških gospodov je predstavljal vzpenjajočega se risa.

64756461_trebnik

Leta 1621 je iz rok Trebniških prešel v roke Tattenbachov in od takrat naprej so bili lastniki konjiškega gradu in Trebnika isti. Tattenbachi so ga posedovali vse do obglavljenja Ivana Erazma, po njegovi razlastitvi pa je bil med letoma 1670 in 1685  dvorec v cesarskih rokah. Leta 1692 so ga v last dobili Žički kartuzijani. Iz tega obdobja je ohranjen inventarni zapisnik:

KONICA MINOLTA DIGITAL CAMERA


Zapisnik iz leta 1699 omenja petnajst opremljenih prostorov, med katerimi je bila zelo bogato opremljena soba v zgornjem nadstropju. Imela je dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov, trinajst portretov, predvsem članov avstrijske hiše, ter pet intarzij, med katerimi je bila tudi podoba mesta Gradec. Ena od sob je bila opremljena s portreti družine Tattenbach, zato se je imenovala soba Tattenbachov. V pritličju je bila bogato opremljena priorjeva soba, v kateri je bilo dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov,trije gobelini in osem slik. Poleg tega je bilo v dvorcu nad šestdeset podob,od tega nekatere z motivi iz antične mitologije. Od ostale opreme inventar omenja še srebrnino, cinasto posodo (težko 238 funtov), bakreno posodo in več jedilnih servisov, med katerimi so nekateri imeli tudi slonokoščene držaje. V dvorcu je bila tudi druga oprema – lovska, poljedelska, vrtnarska idr.Trebniški dvor je imel tudi svojo kapelo, v kateri se je opravljala služba božja, saj inventar v kapeli omenja srebrn in pozlačen kelih s pateno, dva srebrna mašna vrčka, štiri mašne plašče in drugo potrebno opremo. V trebniški pristavi in deloma na konjiškem gradu so kartuzijani shranjevali tudi živež. Inventar izleta 1699 omenja 537 korcev ali 21.136 litrov žita in sočivlja. V kleteh je bilo 1019 veder vina. V shrambi trebniškega dvorca je bilo 307 funtov ali 172 kilogramov masti, slanine in voska. V hlevih je bilo 81 glav goveje živine in 87 ovac. 40 volov za vprego pa so kartuzijani imeli v reji pri svojih podložnikih.


Po jožefinskih reformah je upravo nad stavbo prevzel verski sklad, ki je stavbo upravljal do leta 1828. trebnik3Zadnji posestniki graščine so bili knezi Windischgrätzi,  ki so ji vtisnili pomemben pečat, saj mnogi Konjičani dvorec Trebnik imenujejo kar graščina Windischgrätz. Windischgrätzsi so v dvorcu Trebnik živeli le občasno, služil jim je bolj kot letna rezidenca. Ogromno pozornosti so posvečali okolici, predvsem urejanju vrtov. Imeli so urejeno vrtnarijo in svojega vrtnarja.
Po vojni je dvorec prišel v last Občine Slovenske Konjice, ki je dvorske prostore namenjala različnim dejavnostim, kot so kino, kavarna, otroški vrtec in druge. Leta 1997 se je dvorec nahajal v dokaj revnem in zapuščenem stanju.

http://www.burger.si/DOGODKI/Preteklost/Trebnik/01_DvorecTrebnik.html

01_DvorecTrebnik
Od takrat je dvorec Trebnik precej spremenil svojo podobo. Danes si v sklopu vodenega ogleda lahko ogledate celotno posestvo dvorca, zeliščni vrt, zeliščno galerijo, grajski park, razstavne zbirke in predstavitveni film.  Istočasno se lahko  seznanite z vsemi podrobnostmi, koristmi in zdravilnimi učinki posameznih zelišč.

Najnovejša pridobitev pa je razpršeni hotel, ki v delu obnovljenega dvorca Trebnik ponuja šest dvoposteljnih sob.0584989001471436457