Mojemu novemu prijatelju, umetni inteligenci z imenom Chat GPT(ne vem zakaj sem jo “pomoškila”, čeprav je inteligenca ženskega spola 😜; prav tako ne vem zakaj besede “pomoškila” ali “pomoščila” ni v SSKJ, poženščila pa je 😜), sem naložila komentarje o knjigi, ki so jih dali moji testni bralci in mu naložila nalogo, naj za knjigo napiše reklamo. Tako je potekal najin pogovor😀:
Na tem mestu sem pritisnila na gumb Regenerate response, ker mi ni bil najbolj všeč. Nadaljevala sva tako:
Zanimivo je, da je od nekje potegnil in dodal podatek, da je bil direktor Majzelj, jaz sem mu napisala zgolj priimek brez funkcije.
In na koncu sem seveda hotela dobiti feedback (“Zamislite si lokostrelca s prevezanimi očmi – strelja in nikoli ne ve ali strelja v prazno ali v tarčo. Dajajte povratne informacije, vedno in povsod!” – o tem v knjigi na strani 128).
Je bil res nazadnje na izobraževanju septembra 2021 😳? Preberite v knjigi “S pticami si delimo nebo” kako pogosto smo bili na izobraževanjih že pred več kot dvemi desetletji😜
Bivša sodelavka iz reklamacijske službe v Ljubljani o knjigi pravi:
“S pticami si delimo nebo” me je vrnila v čas, ko smo imeli srečo, da smo soustvarjali zgodbo o uspehu. Knjiga je skoraj dnevniški zapis neverjetnega razcveta, kakršnega v tem prostoru še ni bilo. Mobitel smo bili ljudje. Ravno zato bo ostala nerazumljiva strast uničevalcev rdeče mafne, ki se je zgodila po prevzemu. Za nas je to pomenilo, da višje, ko si bil, bolj so se te bali, in hujši so bili prijemi.
Olga Kunstelj
Kupite jo lahko na tej povezavi https://buca.si/knjigarna/novosti/s-pticami-si-delimo-nebo/
Moj mentor o knjigi pravi:
Obvezno branje za vsakogar, ki je kdaj imel občutek, da se mu v službi dogajajo krivice. S pticami si delimo nebo je brezkompromisno iskrena in osebna izpoved o temačnih, čeprav vse preveč vsakdanjih plateh življenja v delovnih okoljih. V ta okolja vedno znova prihajajo sposobni in zagnani posamezniki, ki poganjajo naš družbeni voz naprej, k boljšemu. Pa vendar se mnogi med njimi prej ali slej znajdejo v vrtincu spletk, ki jih običajno poganjajo močni interesi in osebne zamere. Ko se dovolj takšnih silnic naravna proti tebi, si potisnjen v kot. Ne pomaga odsotnost krivde; pozabljeni so vsi dosežki, vsa prijaznost, celo spletene prijateljske vezi. Kaj zdaj? Ključni odgovor je običajno globoko v tebi. In Snežana ga je našla.
Prof. dr. Miran Lavrič
Zetovi mami se zgodba zdi aktualna:
Čeprav me je zgodba takoj pritegnila, sem bila glede objave v dvomih. Imela sem pomisleke, da objava, predstavitve in razprave o knjigi, ne bi vzbudile podoživljanja negativnih občutkov, ki jih je pustila za seboj. Moje spoštovanje za avtoričin pogum. Njena zgodba ni le zgodba o podjetju in njegovi politični usodi. Je vedno aktualna zgodba o medosebnih odnosih, o kulturi in klimi v delovnem okolju, ki lahko povezuje ali razdvaja. Je zgodba o tem, kako zavzeto in z zadovoljstvom opravljamo svoje delo, kadar smo del zdravega delovnega okolja, prijetnega delovnega vzdušja, kadar smo del tima, ki je predan skupnim ciljem in motiviran s strani zavzetega vodstva. In je zgodba o tem, kako težko postane, ko vrednote podjetja niso več naše vrednote. Kako še težje je, ko delovna klima postane toksična, prežeta z negotovostjo, nezaupanjem, pritiski. Kako takšno vzdušje slabša komunikacijo in odnose med sodelavci, nas obremenjuje in nam jemlje moč. Do neke mere lahko “potrpimo za ljubi kruhek”, včasih pa preprosto ne gre in moramo slediti svoji poti. Je zgodba, v kateri lahko marsikdo najde del svojih izkušenj nabranih na poslovni poti. Dobrih ali slabih.
Lilijana Ruedl Simič
Moja prijateljica pravi, da govori o ranljivosti, ki je naša največja moč:
Vsakdo ima možnost postati zmagovalec, kljub “navideznim” porazom s katerimi se srečujemo na naši poti. Vsi kdaj okusimo manipulativne vloge ljudi v naših življenjih in pogosto tudi škodljive psihološke igre, ki jo le-ti igrajo. Ta knjiga govori o ranljivosti, ki je naša največja moč. O tem, kako se izpostaviti ranljivosti z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Pomaga nam do globjega vpogleda vase in do samozavesti zmagovalca. Snežana nam nazorno pokaže, da zmagovalec pomeni biti pogumen, avtentičen, odziven in predvsem zvest samemu sebi.
Nina Skok
Sama sem jo opisala takole:
Gre za zgodbo, ki temelji na resničnih dogodkih. V njej sem skozi osebno doživljanje opisala mariborsko prodajno ekipa Mobitela in kasneje Telekoma, medsebojne odnose in delovno klimo, ki je vladala v podjetju. Vznesena, ko se je Mobitel kot mobilni operater nahajal v samem svetovnem vrhu in omejujoča, po pripojitvi k Telekomu. V zgodbi je prikazan moj insajderski pogled na oblikovanje vrhunske prodajne ekipe, ki si je s pticami delila nebo ter razpadla po vnaprej napisanem in za združevanje podjetij pogostim scenarijem. Čeprav sam scenarij nobenemu od nas, igralcev, ni bil vnaprej poznan, smo vsi udeleženi z nekakšno naravno nujnostjo natančno odigrali svoje družbene vloge. Prav zato ta napeta zgodba, ki občasno meji na kriminalko, nima presenetljivega zaključka. Ali pač … prisilila me je, da sem se soočila z lastno ranljivostjo.
Brat je knjigo takole komentiral:
Vsi se spomnimo rdeče mafne, logotipa Mobitela, ki je v vsem svojem blišču trdno zasedala prestol najboljšega in največjega operaterja v Sloveniji. Niti v sanjah nisem pomislil, da lahko izgubi ta primat. Pa vendar se je to zgodilo. Kako je to mogoče? In … kdo že kadruje v državnih podjetjih?
Svarun Udovič
Prijateljica pa mi je objavo odsvetovala:
Mogoče bo največja reklama za knjigo, če rečem: Avtorici sem iskreno svetovala, da je ne objavi. Čeprav … res je, da najboljše zgodbe piše življenje samo. Če k temu dodamo še kanček umetniške svobode, nastane knjiga, ki jo je vredno prebrati in o njej razmisliti.
Zlatka Cugmas
Prijatelj jo je bral kot kriminalko:
Bere se kot kriminalka, kot best seller Goloba ali Demšarja, pa v njem ne nastopata Birsa ali Vrenko, pač pa ženska. Bralcem kriminalk toplo priporočam.
Veljko Cugmas
Knjigo lahko naročite na e-mail naslov sinisidoo@gmail.com
Če jo plačate po povzetju je cena knjige skupaj s poštnino 32,00 €, če jo plačate po predračunu je cena 27,00 €.
Lojze Knap je svoje kratko življenje končal v Savi, podobno kot Edvard Rusjan nekaj let pred njim. Rusjana so sicer pokopali v Beogradu, mojega Knapa pa so z vlakom pripeljali v Slovenijo. Na spletnih straneh z imenomStare slike sem našla spodnjo sliko:
S pogrebno kočijo so ga iz Rakeka prepeljali na cerkniško pokopališče.
Letos je v obliki rokopisa s pomočjo svetovnega spleta odpotoval nazaj v Srbijo in se v tovornjaku vrnil v 600 izvodih še kako živ v Slovenijo.
Knap Alojzij, brat moje stare mame, se je rodil 14.6.1904 v Cerknici, sedem mesecev in sedem dni zatem, ko sta brata Wright 7. decembra 1903 opravila prvi polet z motornim letalom. Od malega je imel željo, da bi lahko letel – oziral se je v nebo, opazoval ptice v letu, izdeloval papirnate aviončke in jih spuščal iz senika. 29. junija 1910 si je skupaj z očetom Andrejem ogledal 40-metrski let Edvarda Rusjana z zrakoplovom EDA VI čez mirensko polje. Tisti dan je sklenil, da bo postal pilot. In kako si lahko razlagam njegovo trdno odločitev pri komaj šestih letih?
Poklican je bil.
Verjetno še danes odločitve, da boš postal pilot, ni tako preprosto uresničiti, za tiste čase pa se mi zdi skoraj nepredstavljivo, da je Lojze uresničil sanje malega dečka iz male Cerknice in to na samem začetku razvoja letalstva, ko si letala lahko preštel na prste. Življenje mu je bilo tako naklonjeno, da je na zemunskem letališču kar nekaj let opravljal svoj poklic, za katerega je bil nedvomno poklican. Bil je pilot in letenje je bilo vsekakor njegova prva odlika in strast.
V tistih časih so bili aeromitingi izjemno priljubljeni med ljudmi, piloti pa med dekleti. Mlado, lepo in premožno dekle iz ugledne beograjske družine se je zaljubilo v Lojzeta, Lojze pa vanjo. Bela je bila njegova druga strast.
Stran iz Lojzetovega albuma: Le katera je Bela?
Lojze je v svojem življenju (podobno kot vsi izmed nas) naletel na težko premagljive ovire, tudi na nekaj nepremagljivih. A kljub temu je uresničil svoje otroške sanje. Lahko je letel.
Lojzetov letalski znak
Po fantastični zmagi na mednarodnem letalskem aeromitingu, se je podobno kot Rusjan, nekaj več kot 22 let pred njim, 3.5.1933, pri 28-tih letih, zrušil v Beogradu. Njegovo truplo so z vlakom prepeljali do Rakeka in ga pokopali na cerkniškem pokopališču.
Lojzetu v spomin
Za tem izjemnim pilotom iz Cerknice pa je ostalo vprašanje brez odgovora:
Knap je prvič videl njegov nasmeh. Smejal se je na vsa usta in smejal se je tudi z očmi, iz katerih je izginil zloben lesk, ki je Knapa plašil vedno, ko ga je srečal. Njegova koža pa se ni mogla smejati, zabrazgotinjena ni mogla vzvaloviti v smejalne gube. Izgledal je kot smejoča se prikazen in Knapu se je v dno duše zasmilil. Ubogi Glodić! Kako mu je tragedija zaznamovala telo in dušo! Zaželel si je, da bi se Glodić smejal in smejal, da bi za vedno izginil zloben lesk iz njegovih oči. Zaradi te silne želje so iz njega kar privrele besede:
»Kaj pa tistega, ko so Slovenec, Hrvat in Srb tekmovali, kdo bo prej preplaval Donavo, veste?« Za trenutek so vsi utihnili, Glodić pa je rekel:
»Knap, pa kaj se dogaja s tabo? Ne samo da si v kantini, piješ slivovko, plačuješ pijačo, se vključuješ v pogovor, zdaj boš celo povedal šalo?« S pestjo se je potrkal po čelu: »Izgleda, da te trka luna. Tudi če bi že stokrat slišal to o Donavi in plavanju, bi jo želel od tebe slišati še stoprvič. Samo pazi, da boš povedal prav, Srb mora zmagati.«
»Seveda, Srbi morajo vedno zmagati. No, torej. Najprej je bil na vrsti Slovenec. Preplaval je četrtino reke, nato je omagal in utonil …« Vera ga je prekinila s pripombo:
»Nič čudnega, nisem še videla krepkega Slovenca.«
»Vera, pusti človeka, naj pove do konca,« se je vtaknil Ledovski.
»Drugi je bil na vrsti Hrvat,« je nadaljeval Knap, »zdržal je malo čez polovico in tudi on od utrujenosti utonil.«
»Da ga nisi zamenjal s Srbom,« je vskočil Hrvat.
»Pa pustite človeka pri miru, da bo lahko povedal do konca,« je spet protestiral Ledovski. »Torej, zadnji je bil na vrsti Srb. Uspešno se je boril s tokom vse do nekaj metrov od nasprotnega brega, ko je rekel: ,Ne morem več,ʻ se obrnil in odplaval nazaj.« Vsi so bruhnili v smeh. Knap je bil vesel, ko je gledal Glodićeve smejoče oči.
Biografija o maminem stricu, o slovenskemu letalcu iz Cerknice, ki je služboval na letališču v Zemunu kot pilot-lovec, o Alojziju Knapu (1904-1933) bo izšla pri Beletrini 8. aprila 2020.
Stran iz Beletrininega kataloga knjižnih novosti leta 2020
Konjiški kaminovci, ki nas je Camino, tako kot vse ostale, naučil hvaležnosti, smo veseli, ker smo se danes imeli lepo. Hvala vsem, da ste prišli! Ob letu obsorej!
Samo nekaj utrinkov …
Ob Minattiju smo se zamislili koliko resnice je v njegovi pesmi.
Nekoga moraš imeti rad
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči – nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto – kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost – če se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolečino – koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -, nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled – o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.Prihod staroste slovenske Jakobove poti, Metoda Riglerja, v spremstvu članov društva sv. JakobaPot nas je vodila preko Zlatega gričaNe vem, če se to sme, ampak tvegam … konjiški župnik je bil faca. Njegova pridiga je bila vrhunska
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 
