DOMOTOŽJE SO LEPI SPOMINI, KI JIH HOČEM POGREŠATI

Ko sem kot majhna punčka popoldan preživljala pri babici, je k nama prišla njena takratna sodelavka. Ne vem več natančno, ampak verjetno sem bila stara nekje 10 let. Bolj za šalo kot zares me je ta sodelavka vprašala, kaj želim nekoč študirati. Čeprav je bilo vprašanje namenjeno smeri študija, o kateri takrat seveda nisem imela pojma, sem takoj odgovorila: ‘’v tujini’’. Njenega odgovora se ne spomnim, verjetno se je zasmejala, češ otroci poberejo čudne stvari po televiziji. Kakorkoli, ta ‘’tujina’’ je ostala. Skozi celotno odraščanje si tako nikoli nisem zares dovolila videti drugih možnosti, kot da bom študirala nekje, kjer verjetno nisem zares ‘’doma’’.

v mestu

Prijateljica mi z obiskom pomaga pri preganjanju domotožja

Lani septembra sem začela študij v tej famozni tujini, oz. bolje rečeno v ne preveč velikem, ljubkem mestu na Škotskem, ki ti da dostikrat občutek, da si se znašel v eni izmed knjig o Harryju Potterju. Kakšni dve leti nazaj bi bila noro navdušena in blazno ponosna nase, če bi vedela, da mi bo uspelo in da zdaj ta blog pišem iz postelje v državi, kjer okoli mene vsi govorijo angleško, kjer je povprečna bruto plača okoli 2600 funtov in Starbucks skoraj nikoli ni oddaljen več kot 15 minut hoje. Zdaj, ko sem tu že nekaj mesecev, pa imam nad celotno situacijo bolj realen pogled in lahko (s precejšnjo mero objektivnosti) rečem, da ima tudi tujina, tako kot verjetno vse v življenju, več plati, lepe in manj lepe.

m+v na postelji3

Postelja iz katere pišem blog

Študij na univerzi s 30 tisočimi študenti vseh narodnosti je zagotovo nora izkušnja, saj se vsak dan znajdeš v novih situacijah z novimi ljudmi in imaš na voljo res ogromno stvari, ki jih univerza zastonj ponuja – od predavanj o praktično vsem (in ‘’vsem’’ je mišljeno resno), društev, športnih aktivnosti do okušanj vina, čokolade ali singapurske kulinarike. Katerakoli stvar te zanima, boš tu našel ljudi s podobnimi interesi, ki se s to stvarjo že precej resno ukvarjajo in te bodo z navdušenjem sprejeli medse. Predsodki, čudni pogledi, nepotrebna opravljanja, vse te (slovenske?) navade so tukaj precej minimizirane, ker je ob takšni masi ljudi pač sprejemljivo prav vse in se nihče zares ne ukvarja s tvojo barvo las, znamko avtomobila staršev ali številom one-night standov. Ljubim E smer, kamor se razvija naša družba, všeč mi je, da se počutim v koraku s časom in lahko naredim rezervacijo v restavraciji preko spleta, E naročujem ličila brez drage poštnine in imam v tem trenutku naložene najbolj popularne aplikacije v svetovnem merilu, ki v Žalec pridejo z zamikom. Življenje v mestu, ki diha z mladimi in za mlade in je enkrat večje kot Ljubljana, pa hkrati dovolj malo, da na ulici dostikrat srečaš ljudi, ki jih poznaš, je tako res navdihujoče, razburljivo, na nek način osvobajajoče. Tudi gospodarska situacija, ki je sicer prevelika tema in o njej nočem pisati preveč, je tu pač dosti boljša in strahu pred brezposelnostjo med mladimi praktično ni čutiti, kar je seveda spet velik plus življenja na tujem in glavni razlog, da želim izven Slovenije ostati za vedno.

kava1

Starbucks je za vsakim vogalom

Vseeno pa ob vseh ogromnih, bleščečih, globalnih trgovskih in kulinaričnih verigah tu ni kave, takšne kot je v Kubi v Celju, ali nedeljskega kosila kot ti ga postrežejo v Štormanu. Pa nisem pretirano navezana na slovenske produkte in sploh mislim, da so tako trgovine kot restavracije tu boljše, ampak gre se za ljudi, ki so v Kubi, Štormanu in še nešteto slovenskih prostorih z mano bili, za pogovore, ki so se tam odvijali , za trenutke, ki so bili ogromnokrat lepi, zabavni, srčni in so se zgodili – doma. Lahko poskušam razložiti desetkrat pa ne bo nihče tu zares razumel, kaj pomenijo prostori kot so Fancy v Mariboru, ‘’za Savinjo’’ v Celju, Vodice na Pagu, še manj pa jim bo jasno, kakšne stvari so se tam dogajale in s kako čudovitimi ljudmi sem imela neponovljivo priložnost preživljati svoj čas. Ko imam slab dan, sem v sobi in razmišljam v jeziku, ki ga razumem samo jaz, ne morem poklicati punce, ki je moja najboljša prijateljica, in jo prositi naj pride v Platinum na kavo, da mi izboljša počutje s svojo srčnostjo, ali iti k mamici na sedežno in ji govoriti, kako zelo se smilim sama sebi. Pač, take stvari. Stvari zaradi katerih ljudje kupujemo letalske karte, kljub vrtoglavo visokim cenam, jočemo na straniščih letališč, ko napoči čas za slovo, in odštevamo dneve do tistega velika odhoda… Domov.

Zavedam se, da sem lahko za priložnost življenja v tem mestu samo hvaležna in bi jo še milijonkrat sprejela z odprtimi rokami, prav tako ne izključujem možnosti, da si bom tu nekoč ustvarila dovolj novih spominov in bom tudi Edinburgh imenovala dom. Na moje domotožje sem sicer na začetku gledala kot na ‘’problem’’ in se mi je zdelo, da je to nekaj, česar se moram odvaditi, se naučiti ignorirati, da bom lahko srečna v tej novi, kul državi. Zdaj pa si vedno bolj želim, da ta čustva ostanejo z mano, ker so me ljudje in dogodki doma močno definirali, me naučili toliko pomembnih stvari in mi dali toliko lepih spominov, da jih hočem vedno (vsaj malo) pogrešati.