MALO BOM ODSOTEN

Pred davnimi časi, ko je bila zemlja še ravna ploskev, je pomenilo iti na konec sveta nekaj častitljivega in povsem razumljivega. Šlo se je do Cape Finisterre ali najzahodnejšega rta Španije. Kolikor nam je poznano iz zgodovine, je imela trasa od Francije do Galicije že v času Rimljanov izjemen trgovski pomen.

V srednjem veku je bila blizu rta postavljena mogočna katedrala Santiago de Compostela, ki obeležuje grob Sv. Jakoba in je kulminacija romarske poti, poznane pod imenom »Camino de Santiago« in sodi med bisere UNESCO World Heritage.

Razlogov za romanje je toliko kot romarjev. Vsak ima svojo zgodbo: obstaja razlog, se najde motiv, izbere način potovanja in zapakira veliko dozo upanja.

Na to temo je napisanih veliko knjig in posnetih že kar nekaj filmov. Name je največji vtis naredila knjiga Paula Coelha: Romar/ The Pilgrimage.

Če se osredotočimo na film »Ich bin dann mal weg« ali »Malo bom odsoten«, ki je posnet po knjižnji uspešnici Hape Kerkelinga, me je očaral že sam začetek zgodbe. Pobudo je dala ženska. Mislim, da ni moškega (moža), ki ne bi zmrznil, ko ženska reče: »Dragi! Veš kaj sem razmišljala?« … temu lahko sledita samo dva zapleta: ali se bo sama lotila kakšne nevarnosti ali pa Njega poslala v težave.

V filmu je uporabljena slednja ideja: komika Hapeja (Devid Striesow) pošlje na pot njegova managerka potem, ko doživi fizični kolaps zaradi debelosti, kajenja in stresa. Zelo mi je bil všeč prikaz dveh skrajnosti: delovno preobremenjeni junak filma se naenkrat znajde v samoti in brezdelju. Tema pojavoma se pridružijo še neugodno vreme, fizična izčrpanost in slabe higienske razmere. Ker Hape ni ne verski fanatik in ne mazohist, si dovoli nekaj olajševalnih okoliščin: parkrat prespi v hotelu, del poti opravi z avtobusom ali celo s taksijem. V psihološkem smislu se je Hape primoran družiti sam s sabo, podoživljati svoje otroštvo in vzpostaviti notranji mir. Med romanjem je težko vzpostavljati socialne stike. Posledično ga je minil tudi smisel za humor. Šele v drugi polovici filma in romanja si Hape pridobi naklonjenost in prijateljstvo dveh »sopotnic«.

Kljub temu, da je film drama, ima dosti situacijskega humorja.

Nehote so se mi med gledanjem filma v glavi pojavljale scene beguncev na Balkanski poti v Nemčijo. V tako ekstremnih razmerah se v človeku prebudi instinkt po preživetju.V zgodbi ni velikih pretresov, je le pristno spoznanje, da je vsak svoje sreče kovač.