CENTRALNI PARK

Oglata pljuča sredi gozda nebotičnikov. Oaza miru sredi velemestne norosti. Mehko, zeleno, nizko, tiho, sredi trdega, hladnega, visokega, glasnega. Brez stalnih prebivalcev sredi najgosteje naseljenega področja. Centralni park. Ni bil vedno neposeljen. Sredi 19. stoletja so 1600 revnih priseljencev iz Evrope, ki so se ukvarjali s prašičjerejo in vrtnarstvom,  s tega področja preselili. Začrtali so meje, znotraj katerih so bogati evropski priseljenci, želeli narediti park po vzoru londonskega ali pariškega. In zasnovali park, ki danes velja za najlepšega na svetu.

DSC_0445

Zame je to vedno znova domišljijski park. Ko iz avenije Central Park West zakoračim na večna polja z jagodami in zagledam v tleh z mozaikom izpisano besedo Imagine, moja domišljija poleti. Le kaj je dalo krila domišljiji Yoko Ono, da je, preden sta se sploh poznala, Lennonu napisala razglednico z besedilom: ” Oblak sem. Poišči me na nebu.” In s temi besedami osvojila njegovo domišljijo in srce. Pred njunim domom preko ceste je za vedno obležal. Zdaj je oblak. Lahko ga poiščemo na nebu.

Na kovinskih ploščicah pritrjenih na klopeh so izpisane besede. Prebiram napise in domišljija mi vriva zgodbe hrepenenja in spominov. “Draga, štirideset let si mi stala ob strani. Prosim, vsedi se.” Od 24. septembra 2002 je zapis: “Za naju se je tu začela večnost.” Seveda ta večnost za njiju še traja. Saj večnost je konec koncev večnost. Na naslednji klopi sta Christian in Alice vgravirala : “V znak praznovanja petdesetih let sreče. Na tej klopi se je vse skupaj začelo v maju 1954.” Le kje sta danes Christian in Alice? Klop je prazna… Pri naslednji klopi datuma ni. Sprašujem se koliko let že sedi William ob Elisabeth, kdaj je nastal ta zapis  : “Elisabeth, s teboj bom sedel do večnosti. Z ljubeznijo, William.”

V parku me nagovarjajo duhovi ameriških staroselcev, Indijancev, ki v bistvu niso bili Indijanci saj so ime dobili pomotoma, z zmotnim prepričanjem prvih pomorščakov, ki so dosegli Ameriko, da so pripluli v Indijo. Imam občutek, da bo  izza drevesa stopil indijanski poglavar Seyses, napel lok in puščica mi bo švistnila mimo obraza. Seyses je s svojim plemenom lovil na tem področju. Ni vedel kaj je to lastnina, ni si predstavljal, da je nekdo lahko lastnik zemlje  in po lastnini tudi ni imel nobene potrebe. Nizozemec Minuit, ki je izhajal iz družbe z vladavino lastnine, je hotel kupiti zemljo Indijancev. In s prevodom se je vse zgubilo. Seyses je Minuitu v zameno za nekaj daril in drobiža dovolil , da priseljenci skupaj z njimi lovijo na tem področju, Minuit je to imel za akt nakupa.  In kot lastniki so priseljenci sčasoma izselili domorodce.

V zraku buhti energija. Energija kolesarjev, tekačev, sprehajalcev. Energija živih in neživih bitij v parku. Energija umetnikov iz vsega sveta in vseh časov, ki se širi skozi lupino Metropolitanskega muzeja, ki se nahaja na vzhodni strani Centralnega parka, ob Peti aveniji. Občudujem cvetje, drevesa, sprejemam čudesa narave. Paša za oči, balzam za nos in glasba za ušesa. Se veselim prihajajočega srečanja z vsebino Metropolitanskega muzeja.  In si domišljam, da sem z Alice v čudežni deželi.

DSC_0529