JE PICASSO UMETNIK?

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

picasso_velasquez_

Velasquez ali Picasso?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂

FLAMENKO V PALAČI GLASBE

“Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam!” je zapisal naš goriški slavček, Simon Gregorčič. Tega so se zavedali tudi andaluzijski Romi, ki so bili dolgo časa zatirani, stoletja so trpeli lakoto, revščino in poniževanje. Svoje trpljenje so zmanjšali tako, da so si ga delili skozi glasbo in ples. Nam vsem lastno prvinsko potrebo po izražanju čustev so uresničevali najprej skozi čustveno izpovedno petje, ki je občasno skoraj mejilo na kričanje. Petje je divje spremljala kitara. Sčasoma so dodali ples, burnost čustev so začeli podčrtovati s topotanjem z okovanimi čevlji ob tla, ritem so poudarjali s kastanjetami , plesalke v rdečih oblekah z naborki so dvigovale krila in razkazovale noge, ki so v ritmu udarjale ob tla. Razvil se je flamenko, eden izmed najbolj strastnih in privlačnih plesov. Flamenko so vpletli v svoj vsakdan, peli in plesali so ga ob ob krstu, poroki, pogrebu, pri pranju perila, v kovačnicah, rudnikih, kuhinjah. Sčasoma se je flamenko preselil v lokale, ki so jih imenovali Café cantante, kjer se je razvijal naprej, krenil je v različne smeri.

Lani je umrl glavni španski predstavnik novega flamenko stila, virtuoz flamenka na kitari,  Paco de Lucía, ki je nastopal tudi v koncertni dvorani Palau de la Música Catalana v Barceloni. Je edina dvorana v Evropi, ki je  podnevi v celoti osvetljena z naravno svetlobo. Svetloba prihaja skozi vitražne  stene na obeh straneh, ki so speljane v prelepih lokih in skozi ogromno vitražno strešno okno, v sredini zlato kot sonce,  okrog modro kot nebo.  Palača glasbe je zgrajena v stilu katalonskega  modernizma. Zasnoval jo je Gaudijev sodobnik, arhitekt Lluís Domènech i Montaner, ki je zaslužen tudi za eno izmed stavb barcelonskega jabolka spora, za meni najlepšo od treh, Caso Lleó Morera.

Palača katalonske glasbe je zelo pogosto prizorišče čustveno nabitih predstav flamenka. Ob zadnjem obisku smo gledali flamenko, posvečen Carmen Amaya, ki velja za najbolj izredno osebnost vseh časov v flamenko plesu. Rojena v slumu v Barceloni, sredi zime pod vagonom, kjer je stanovala njena družina, se je s petimi leti začela učiti flamenka od svoje mame in se povzpela v sam vrh flamenka. Carmen Amaya je osvajala srca vseh, ki so jo videli, tako s svojim plesom kot s svojo izrazito  cigansko duhovitostjo. Življenska pot jo je vodila po Španiji, Portugalski, Franciji, Argentini, Mehiki, New Yorku, Hollywoodu. Dvakrat je celo nastopala v Beli hiši. Pokopana je v Barceloni.

KAKŠNA JABOLKA SO V BARCELONI?

V Barceloni obstajajo takšna in drugačna jabolka. Tudi jabolko spora, angleško “apple of discord” in špansko “manzana de la discordia”. Prvo jabolko spora je vrgla Erida, boginja nesloge , ki je med boginje vrgla zlato jabolko z napisom “za najlepšo”  in s tem izzvala spor, ki ga je razrešil Paris v korist Afrodite.

Barcelonsko jabolko spora ni nihče vrgel, ampak so ga zgradili. V španščini je besedna igra pri jabolku spora še izrazitejša, saj “manzana” pomeni tako jabolko kot tudi mestni blok. Torej, jabolko spora v Barceloni so tri hiše (bolje stanovanjski bloki, ali še bolje vrstne vile) in njihovi trije modernistični roditelji. Vse tri so skoraj dobesedno sosede na barcelonski aveniji Passeig de Gràcia. Vogalna je Casa Lleó Morera (arhitekt Lluís Domènech i Montaner),  v istem nizu, malo naprej, pa se držita skupaj Casa Amatller (arhitekt Josep Puig i Cadafalch) in Casa Batlló (arhitekt Antoni Gaudí).

Ne vem kako bi odločil Paris o njihovi lepoti, zame je najlepša Casa Lleó Morera.

Vsa druga barcelonska jabolka pa so precej manj problematična, bolj užitna, nasitna in uporabna.

POLJUB NEBESOM

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.

ANTONI GAUDí

Gaudí je bil drugačen. Izstopal je iz množice. Ni samo sprejemal, ampak je nadgrajeval, predrugačil, postavil na nove temelje, zavzel novo izhodišče. Tako je trditev, da imajo ptice krila za letenje, nadgradil s pomislekom, da imajo krila tudi kokoši, a jih pač ne uporabljajo za to. Ni se zadovoljil s spoznanjem, da ravne črte pripadajo človeku, zavite Bogu. Prepustil je ravnilo človeku, sam pa zarisoval mehke, vijugaste linije.  Spoznal je, da vse kar je naredil človek, že obstaja v knjigi narave. Iz nje je črpal navdih. Njegova dela so skrajno ekscentrična, zato so v njegovem času burila duhove in prožila valove kritike in neodobravanja. Ravno zaradi te njegove ekscentričnosti pa danes občudujemo, mogoče že malo malikujemo, njegove stvaritve. Vsekakor je bilo njegovo tuzemno življenje veliko prekratko, da bi uresničil vsaj mali del njegovega enormnega  potenciala. Bilo pa je dovolj dolgo, da se je s svojo unikatnostjo zapisal v zgodovino in je beseda arhitekt dobila asociacijo v njegovi osebi.

Gaudí je ustvarjal drugače

Gaudíju je vera pomenila vse. Bil je ponižen in hvaležen za božji dar, njegov umetniški talent, ki se je kazal v njegovi neverjetni zmožnosti, da je snoval neobičajne oblike v prostoru.  Njegova družina sta bila oče in njegova nečakinja. Po njeni smrti se je preselil v kripto nastajajoče Sagrade familie in svoje nadaljnje življenje posvetil samo delu in večerni molitvi. Blišč in beda materialnega sveta mu nista pomenila nič. Bil je izredno skromen, tako pri stanovanju kot pri hrani. Zaradi odrekanja hrani je skoraj umrl že v svojem dvainštiridesetem letu. Že kot otrok je doživel revmatično vročico, ki ga je spremljala celo življenje. Za blaženje bolezni je dnevno hodil na dolge sprehode in leta 1926 se iz njega ni vrnil. Povozil ga je tramvaj in poškodovanega so odpeljali v bolnišnico za ubožne, kjer je umrl tako kot si je tudi želel: reven in sprejet samo zaradi njegove ljubezni do Boga. Čeprav je bilo  Gaudíjevo delo za časa njegovega življenja tarča stalnih kritik in nerazumevanja s strani intelektualcev, je bil njegov pogreb izraz velikega žalovanja vseh ljudi. Položili so ga v kripto Svete družine, v kapelo Karmelske Matere božje. V njej je poleg grobnice stojalo brošuricami v večih jezikih, tudi v slovenščini, z naslovom Gaudí, Božji arhitekt, ki ga je izdalo Društvo za beatifikacijo Antonia Gaudíja saj že  od njegovi smrti velja splošno prepričanje o njegovi svetosti in herojski kreposti. Društvo je takoj po ustanovitvi sprožilo postopek razglasitve za blaženega, ki še vedno poteka.  V brošuri je zapisana devetdnevna molitev osebne pobožnosti, s katero se lahko priporočate Gaudíju:

Casa Batllo v četrti Eixample

Bog, naš Oče, ki si navdihnil svojega služabnika arhitekta Antonia Gaudíja z veliko ljubeznijo do tvojega Stvarjenja in h gorečemu prizadevanju k posnemanju skrivnosti otroštva in trpljenja svojega Sina; nakloni mi po millosti Svetega Duha, da se bom tudi sam posvetil dobro opravljenemu delu in dovoli slaviti svojega služabnika Antonia; podeli mi po njegovem posredovanju priprošnjo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Sveta družina

Ob Gaudijevi grobnici

Jezus, Marija in Jožef: podarite nam mir in varujte družino! (trikrat)

 

OD KJE IME BARCELONA?

Barke je afriško ime, ki pomeni blagoslov. In pravi blagoslov je bil za popotnike prekrasen kos zemlje ob vznožju dveh vzpetin ob Sredozemskem morju. Pred kakšnimi 5000 leti se je tam nekaj  Iberijcev ustavilo in naselilo. Nastajajoči kraj, oddaljen nekaj čez 1500 kilometrov jugozahodno od Ljubljane,  je dobil  ime po tem, kar je bil. Barke. Blagoslov.

Lahko, da je ime nastalo drugače in kasneje. Lahko, da se je blagoslov iz Barkeno spremenil v žarek, v Barcino. Barcino po Hannibalovem očetu,  kartažanskemu generalu Hamilcarju Barci, ki je bil odličen general. S privoljenjem kartažanskega senata je sestavil in usposobil vojsko, da bi ustvarila kartažanski imperij. Z njo je prečkal severno Afriko in preko Gibraltarja prispel v Evropo. Po osmih letih bojev je zasedel širok pas obale ob Sredozemskem morju. Pristaniško mesto, ki ga je utrdil  je leta 230 pr.n.št., samo dve leti pred svojo smrtjo, poimenoval po sebi. Po priimku Barca, ki je pomenil žarek, je nastalo mesto, vedno obsijano s sončnimi žarki, Barcino.

Lahko da so za ime katalonskega mesta, danes drugega po velikosti v Španiji, zaslužni Jazon, Herkul in Argonavti. Pred davnimi leti so z devetimi ladjami, na katerih so bili najpogumnejši in najmočnejši ljudje tistega časa, iskali zlato runo. Pri iskanju jih je doletel strašen vihar in nastala je devetinska škoda. Prvim osmim ladjam je uspelo pobegniti viharju brez poškodb, medtem ko se je deveta izgubila na morju in nasedla. Herkules je nasedlo posadko našel na malem hribčku Montjuic. Kraj je bil nasedlim tako všeč, da so ga poimenovali po deveti ladji  Barca Nona. In deveta ladja je skozi stoletja postala Barcelona.

Kraj s spreminjajočim imenom …. Barkenon, Barcino, Barcinona, Barshelonah, Barchinona, Barçalona, Barchelonaa, Barchenona …. je dobil stalno ime.  Od blagoslova, preko žarka in devete ladje se je ime razložilo na tri zloge Bar (bar), cel (nebo) in ona (val). Barcelona je postala sinonim za svobodo, enakost, razvoj in kulturo.

Fotografiral je Iztok.