“KAK KRETEN!”

Čeprav pri svojih rosnih dvajsetih letih verjetno nimam pravice govoričiti o odnosih in pametovati, kaj so to sploh odnosi in kakšno vlogo igrajo v našem življenju, se mi zdi, da sem vendarle nekaj doživela in lahko neskončnemu morju različnih mnenj pristavim še svoj majhen lonček z izkušnjami.

“Rekli so mi, da sem premlada za ljubezen. Odgovorila sem jim, da so oni prestari, da bi razumeli, kako nora, obsedena, predana, odvisna sem lahko od ljubezni. Bila sem vse to in zlomilo me je. Občutek imam, da lahko sedaj gradim le še zidove okoli sebe, čeprav vem, da bi morala zidati mostove.” Hana, 19

Vedno, ko svetujem kakšni prijateljici s sveže zlomljenim srcem, po številnih spodbujajočih besedah in sovražnih stavkih, kot so: »Kak kreten!« »Čisti psihič.« in podobno, pridem do zaključka: »Odnosi so (se opravičujem izrazu, vendar je nujno potreben) zajebani.« Vsak odnos je težek in zahteva veliko količino truda, da ga obdržimo. Že samo, da si pridobimo zaupanje svojega hišnega ljubljenčka, je potrebno vložiti veliko količino truda in strpnosti.

“Obrat za 360 stopinj. Jaz se ne dam! Pa ne zato, ker se nimam več dati, ampak zato, ker lahko toliko ponudim. Ker sem polna življenja, ker ga ljubim. Dokler si ne bo nekdo zaslužil moje celote, mu tudi koščka ne pustim. Ne dam! Ker se cenim in spoštujem! Ker se imam rada!” Miša, 20

Verjetno bi vsak, ki ga ustavimo na ulici in povprašamo, kaj mora vsebovati dober odnos, odgovoril približno enako in že skoraj klišejsko. Iskrenost in zaupanje sta definitivno kvaliteti, ki bi kraljevali na vrhu seznama. Vendar se mi tukaj poraja vprašanje, kako sploh lahko zaupamo?

“Moje zaupanje je bilo že izdano in mislila sem, da ne bom mogla več zaupati. Kakor hitro sem se ponovno zaljubila, sem začela ponovno zaupati in mislim, da gre ta zgodba v neskončnost. Zaupaš, ne zaupaš, zaupaš.” Nina, 20

Če vsaka od mojih prijateljic pristavi svoj lonček z izkušnjami, smo skupaj »dale skoz« kar nekaj bolj ali manj uspešnih zvez in prijateljstev. Marsikoga smo označile za kretena, za marsikoga smo pa tudi rekle, da je v redu fant, ampak se enostavno ni izšlo. Ene so svojim fantom in bolj verjele, druge so bile bolj skeptične. Ene so varale, druge so bile prevarane. Mnogokrat smo vse verjele in se veselile, kako je Franci, Metkin fant, res super in pozoren in oh in sploh. A na koncu se je vedno izkazalo, da je Peter varal, Igor šel nazaj k bivši, Stanči ni bil pripravljen na zvezo, a je hkrati »šmiral« z neko drugo, Nik pa se je izkazal za totalnega psihopata. Vsi ti fantje pa imajo skupni imenovalec, in sicer punce, ki so jim zaupale. Ampak zakaj? Kako smo lahko prepričani, da nam fant, punca ali prijatelj ne laže in je resnično to, za kogar ga imamo?

“Ker sem naivna in preveč zaupam ljudem. Ali pa jim sploh ne zaupam. Ker včasih še sama sebi ne zaupam.” Patricija, 21

Odgovor je preprost. Ne moremo biti. Z vsakim odnosom, v katerega se spustimo, pa naj bo to prijatelj ali partner, tvegamo, da bomo razočarani. Tvegamo, da bomo v odnos dali vso svojo energijo, prejeli pa je bomo bore malo. Tvegamo, da bomo zaupali in bili iskreni, prejeli pa neiskrenost. Tvegamo, da se nas bo oseba naveličala. Tvegamo, da bo odnos preprosto vzel čas. Ali razdalja.

“Vsak tisti pristen odnos ti podari ogromno, z njim rasteš, se razvijaš, učiš, jokaš in močno uživaš. Si druga (boljša?) oseba, če se konča. Ko se konča. ” Valentina, 19

Meni osebno so odnosi zelo pomembni. Pomembno mi je, da se razumem z atijem, mami, bratom, prijatelji, fantom. Odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, me osrečujejo in izpopolnjujejo. Raje tvegam, da me bodo ljudje razočarali, kot pa da se zaprem vase in ne pustim nikomur blizu. Raje se trudim za nek odnos in si na koncu, če se le-ta ne izide, rečem: »Vsaj vse sem naredila, kar je bilo v moji moči.«. Raje grem v svet, spoznam nove ljudi, sklepam trdna in manj trdna prijateljstva, četudi na koncu vsak odnos zbledi in ga vzame čas. Ali neiskrenost. Ali karkoli pač že.

“Najlepše obdobje vsakega odnosa je tisti začetek, ko ne veš kam, če sploh kam, bo pripeljal ta odnos.” Maša, 20

POT NA OTOK

Spomnim se kako sva se s stricem, ko sem bila še osnovnošolka, pogovarjala o poletih na Mars. Skupaj sva krojila sanje o astronavskih podvigih in raziskovanju vesolja. Takrat sem verjetno prvič začela razmišljati o svojih življenjskih ambicijah – svojo izobraževalno pot sem želela razširiti izven meja svoje domovine. Staršem sem rekla, da bom po končanem Kajuhu študirala v tujini. Ta cilj sem si zadala v šestem razredu osnovne šole. Starša sta bila začudena nad mojimi radikalnimi cilji, saj sem imela slabih dvanajst let. Želela sta mi pokazati še druge možnosti in me tako na informativni dan peljala na kar štiri srednje šole – od Kajuha, pa centralne celjske gimnazije, pa vse do Želimelj in Bežigrada. A nič ni spremenilo mojih dolgoletnih načrtov – vpisala sem se na tisto (zame) pravo – I. celjsko.

Nekje v začetku drugega polletja leta 2012 je po šolskem zvočniku prišla okrožnica o predstavitvi IB programa na II. gimnaziji Maribor. Niti sanjalo se mi ni, kaj je IB program, in še manj, da bom ravno zaradi njega imela možnost uresničiti svoje tihe želje.

Posedli so nas v novo dvorano v podstrešju kjer nas je pričakala mlada gospa v aladinovih hlačih in uggicah. Še vedno se tako živo spominjam njene prispodobe, ki se mi je tisti dan zdela tako unikatna in nevsakdanja. Ko pomislim na gospo Polono danes, se mi na obrazu naslika nasmešek. To je tista gospa, ki nam je predstavila IB program, in tista gospa, ki je nato organizirala vsa predavanja o študiju v tujini, ki so tolikim dijakom odprla možnost vpisa na najprestižnejše univerze.

Vpisala sem se na IB program in o tem modro molčala pred sošolci vse do trenutka, ko sem domov dobila pismo, da sem sprejeta. Tisti dan je bil eden izmed lepših. V teh dveh letih IB-ja – v mojih zadnjih srednješolskih letih – se ni zgodilo le toliko lepih stvari, temveč tudi najprelomnejše. Maturirala sem, imela tisti svečani ples v dolgi modri obleki, se prvič resnično srečala z ljudmi drugačnih narodnosti in se z njimi spoprijateljila, se naučila toliko življenjskih modrosti in si odprla čisto novo poglavje v svojem življenju – vpisala sem se na študij v tujini.

DSC_0054

Ko sem prišla na IB, sem bila prepričana, da je fizika tisto, kar želim početi vse življenje. Zato sem si poleg obvezne matematike izbrala za naravoslovna predmeta fiziko in kemijo. Vpisala sem se na astrofiziko, na univerzo v Edinburgh. Za plan B sem si izbrala univerzo v Nottinghamu, kjer sem se prijavila na medicinsko fiziko. Na rezultate mature, od katerih je bil odvisen sprejem na univerzo, sem čakala več kot mesec dni. Ko je tisti 6. julij končno prišel, sem občutila največje olajšanje in poraz hkrati. Maturirala sem, matura je bila super, a Edinburgh mi je ušel za tista pičla 2 %. Le zakaj bi mi univerza spolzela za tako nerelevantno razliko v oceni?

Ko sem že izgubila upanje za Nottignham, sem dobila e-mail, da se je nekaj spremenilo na moji online prijavnici. Z zastalim dihom in tresočimi rokami sem vpisala tisto zaporedje številk – 1116906…, ki sem ga vedela že na pamet, in bi naj predstavljalo uporabniško ime. Pisalo je, da sem sprejeta! Po neomajnem veselju je teden za tem prišla nova e-pošta. Pisalo je, da so me na izbrani program sprejeli pomotoma in da žal zame ni mesta. V tistem trenutku so se mi podrla tla pod nogami. Nisem vedela, kaj naj naredim.

Na koncu tiste nezaželjene e-pošte je pisalo, da si lahko zamenjam program za nekaj z druge fakultete za kar ne bom potrebovala tista ušiva 2 % iz matematike. Po dolgem omahovanju in veliki zbeganosti sem se odločila, da svojih otroških želj ne bom kar tako zavrgla, še manj pa svojega dvoletnega truda in odrekanja v času IB-ja. Poleg tega pa mi je univerza zaradi svoje napake in površnosti (še vedno ne razumem kako lahko pride do napačnega sprejema, a se s tem ne obremenjujem več, saj mi je ravno ta napaka odprla nova vrata) ponudila novo priložnost.  Odločila sem se, da bom študirala mikrobiologijo (kljub temu, da nisem imela biologije na maturi). Preden sem prišla v Maribor sem si želela biti zdravnik. Še vedno ne vem, kaj me je tako prepričalo v izbor fizike; morda dejstvo, da je to osnovna naravoslovna veda na kateri temelji vse ostalo, ali pa kaj drugega (mogoče pa tisti otroški načrti o sprehodu po Marsu). Kakorkoli, z mikrobiologijo lahko nadaljujem svojo poklicno pot v medicinski mikrobiologiji in delam v laboratoriju kot sem si tudi sprva predstavljala. Še več, fizika je lahko vedno moj izbirni predmet in sedaj vem, da se je ta napaka zgodila z razlogom, ker morda pa le fizika ni bila tisto pravo zame.

Zdi se, kot da sem dobila najboljše iz obeh svetov. Svoje univerze ne bi sedaj zamenjala za nič drugega. Pa četudi včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje na Škotskem, vem, da sem na pravem mestu. In ravno to mesto je destinacija kjer se je začela moja pot na otoku.

NA VRHU GORE

Angleži so me nedavno naučili kako se s pravilno količino mleka in rjavega sladkorja pije English Breakfast. Priznam, prej se mi ni ta čaj zdel nič posebnega, sedaj pa ga še kako rada pijem tudi, ko sem doma. Ko sem prišla na otok, sem vedno rekla, da pogrešam poleg družine, prijateljev in hrane tudi svojo državo. Redkokdo me je razumel in ko sem rekla prijateljem doma, da bi se želela vrniti v Slovenijo, saj bi preveč pogrešala domovino, so me nekako čudno pogledali.

Naj se spomnim; kdaj sem prvič naredila snežno kepo? Ali pa kdaj sem nazadnje opazovala zvezdnato nebo z našega vrta? In kdaj sem se nazadnje začudila, ko sem iz mesta zrla v Alpe? Sem sploh kdaj pomislila, da sneg na Voglu pri petnajstih stopinjah, ob obilici sončnih žarkov v spomladanski jakni sploh ni samoumeven? In da so lahko zelenje ter gozdovi ob avtocesti nekaj povsem neobičajnega?

O tem sem redkokdaj razmišljala, če sploh sem. In niti približno se ne spomnim pri koliko letih sem naredila prvo snežno kepo (zakaj bi si to sploh zapomnila?). Še manjkrat sem razmišljala o tem, da se lahko spomladi v slabih štirih urah naužijem svežega gorskega zraka in sončnih žarkov ter vidim sneg, hkrati pa pojem kepico sladoleda na soncu na obali, ob prijetnem morskem zraku. Precej nenavadno. Navsezadnje pa lahko na poti do obale postanem slovenski otočan na tistem majhnem otoku sredi jezera.

11091024_982726925073501_6169242528528482375_o

Te dni, ko sem se končno vrnila med domače, me je obiskala Wendy – prijateljica iz Hong Konga. Ko sem jo zagledala na letališču, mi je skočila v objem, in takoj povedala, da še nikoli ni videla z letala tako lepega razgleda na gore. Povedala sem ji, da so to naše in avstrijske Alpe, ki jih bo lahko kmalu videla tudi s tal. Zastal ji je dih in prepričana je bila, da je bila edina potnica na letalu, ki jih je slikala (povsem ji verjamem, saj je letela s samimi Makedonci in z nekaj Slovenci). Ko smo se peljali do našega doma, je gledala skozi okno v zelene pokrajine, ki so nas spremljale vso pot ob avtocesti. V trenutku sem vedela, da bo družinski izlet na Bled več kot primeren zanjo. In tako smo se naslednji dan zgodaj zjutraj z družino napotili proti gorenjski regiji.

Svojega navdušenja nad pokrajino ni mogla skrivati in vzkliki veselja ter navdušenja so bili popolnoma unikatni (čisto njeni, tisi tipični s smehom, ki ga lahko slišim iz svoje sosednje sobe v Newark Hallu ob drugi uri zjutraj). Pravi, da še ni nikoli videla tako čistega jezera s takšnimi refleksijami pokrajine. Še več, še nikoli v žiljenju ni bila tako blizu gora. Z ladijco smo pripluli do otočka kjer smo prehodili vseh devetindevetdeset stopnic do cerkvice s tistim znanim zvonom želja. Povedala nam je, da število devetindevetdest v njihovi kulturi pomeni forever, to infinity. Pravi, da če ne prej, se v Slovenijo vrne na dan svoje poroke (do takrat pa mora najti tistega, ki jo bo lahko nesel vseh devetindevetdeset stopnic, vse do te majhne cerkvice kjer bosta lahko skupaj pozvonila za srečno življenje – to sicer pravim tudi jaz).

_MG_0383

Ko je moj ati videl, kako je srečna (resnično ne znam opisati njenega navdušenja in tiste pristne otroške sreče, pravi blissful happiness), se je odločil, da bomo izlet zaključili še malo višje – na Voglu, ob razgledu na Bohinjsko jezero. Tako smo se z gondolo povzpeli do vrha Vogla kjer smo lahko bili priča ne le popolnemu razgledu na naše Julijske Alpe z najvišjo goro, temveč tudi pravemu spomladanskemu snegu. Mislim, da je Wendijino presenečenje preseglo vse meje. Ta dan je naredila svojo prvo snežno kepo (z nasmehom na obrazu nam pove, da je to doživela pred dvajsetim letom starosti) in jo pred metom vsaj desetkrat fotografsko dokumentirala. Kjub temu, da je bilo v Hong Kongu sredi noči, je poklicala svojo mamo in jo vsa presrečna prebudila iz spanca. Zakaj bi spala, če pa je bila Wendy sredi pravih gora in je v rokah držala sneg? Ne samo sneg, še cvetlice!

_MG_0498

Privoščili smo si tipično slovensko zimko (ali smučarsko?) kosilo na kočici na vrhu Vogla – ričet in pasulj. Ta dan smo poskusili vse vrste naših tortnih rezin; od prekmurske, blejske do tipične vseslovenske potice. Wendy pravi, da bo sedaj s še večjo muko prebavljala angleško kuhinjo. Po vseh teh degustacijah sem se še sama nekaj naučila – nikoli se ne zanašaj na trgovine in slaščičarnice na turističnih območjih (razen, če niso to popolne Trojane), saj je domača orehova še vedno najboljša (en velik hvala moji mami Mariji!).

Kljub slovenski majhnosti, si je težko ogledati vse v zgolj dveh dneh, še posebaj, če preživiš nekaj časa na vsaki destinaciji. Zato sva naslednji sončni dan preživeli v naši zeleni prestolnici. Nika naju je popeljala do gradu od koder smo imele čudovit razgled na Ljubljano. Tisti dan smo poskusile vsaj tri vrste sladoleda in poslale vseh dvanajst razglednic. Muller in stenska polica Milke. Pa ljubljanska tržnica in dolga lesena stojnica samega domačega paradižnika. Bi kdaj slikala polico Milke in paradižnik Lušt? Jaz ne, Wendy pa z navdušenjem. Za kosilo smo šle v azijsko restavracijo DA BU DA, saj si je Wendy zaželela poskusiti svojo hrano na slovenski način. Kljub neuspešnemu učenju pravilne uporabe palčk, smo se imele super in da boste vedeli – DA BU DA ima zelo dobro azijsko hrano, pravi Wendy. Seveda ni kot tista z njene celine, je pa zelo dober približek. Ljubljana je čudovita: ima drevesa in najvišji nebotičnik se še vedno ne dotika oblakov. Ko je sončno, se lahko po vsej prestolnici naužiješ sonca in čudovitega zraka. Kot da to ne bi bilo dovolj, je navlkljub temu, da je to najbolj poseljeno območje naše države, še vedno ogromno prostega prostora in vse je tako estetsko ter čisto. Naša prestolnica reciklira in kolesari – neverjetno!

In kaj je še najbolj neverjetno? Ko sva se pozno zvečer vrnili domov s tistim počasnim vlakom, sva lahko z našega dvorišča videli nešteto zvezd (v Nottinghamu je preveč oblačno, redkokdaj se vidijo zvezde in če se, je teh le peščica, Hong Kong pa podnevi z veliko težavo ulovi kaj sončnih žarkov, ponoči pa sije od umetne električne svetlobe, ki se na višini pogubi v smogu). In za piko na i, ima naša majhna dežela prekrasno naravo in odlično kuhinjo s tradicionalno hrano (tudi kranjska klobasa je po Wendijinem mnenju odlična!).

Na vrhu gore, z razgledom na pokrajino (lepa hvala moji družini za čudovit izlet – vsem je dobro delo; dan preživet v naravi, skoraj da brez interneta in prenosa podatkov). Navsezadnje sploh ni tako samoumevno in Slovenija bo tako ali drugače vedno moj dom.

HANIN ODTENEK ŽIVLJENJA: Sedaj, po vseh tisoč besedah, še samo čakam na vprašanje ‘zakaj sem šla študirat v Anglijo?’. Ampak mislim, da je jasno – Slovenija je prekrasna dežela, vse do tistega trenutka, ko preidemo z vidika narave na vidik sistemov, takšnih ali drugačnih.

EAST DRIVE

Včasih sem bila neverjetno neučakana in vzhičena, ko sem se vozila od doma proti letališču, in precej otožna, ko sem se vračala z letališča domov. Danes velja ravno obratno. Najprej nestrpnost, potem veselje in nazadnje še nepopisna ljubezen. To je tisto zaporedje občutkov, ko se vračam domov.

Ameriška pisateljica, iranskega rodu, Azar Nafisi je v enih izmed svojih del napisala: “You get a strange feeling when you’re about to leave a place. Like you’ll not only miss the people you love but you’ll miss the person you are now at this time and this place, because you’ll never be this way ever again.” In ravno to je tisto česar sem se bala preden sem prvič zapustila Slovenijo za dlje časa.

Tista tujina, tista odmevna in elitna tujina kamor si toliko ljudi želi pobegniti iz raznovrstnih razlogov. Marsikdo zgolj zaradi advanture, kdo zaradi boljših življenjskih pogojev, nekateri zaradi ljubljenih oseb ali drugih osebnih razlogov in eni zaradi sla po boljši izobrazbi. K temi zadnjimi sodim jaz (sicer tudi malo k tistimi prvimi, a primarno k omenjenimi). Občutek o uspehu, še posebaj po pridobljeni polni štipendiji brez katere se ne bi mogla nikoli podati na otok (navsezadnje je to le deseta najdražja država na svetu z letnimi šolninami enakimi letni plači povprečnega slovenca), je bil neomajen. Zadnji mesec pred odhodom sem nestrpno odštevala in križala vsak preživet dan na koledarju. A to je bilo samo prvič.

Poslavljanje od družine sredi letališča je bilo nekaj najtežjega. Kljub svoji veliki samostojosti in neodvisnosti, sem na svojo družino zelo navezana, še posebaj na mlajši sestrici. Od prijateljev se ni bilo težko posloviti, ker vem, da bodo tisti pravi vedno ob meni, ne glede na to, kje bom. Osebe so vedno ob tebi kamorkoli greš in prijatelji tako vedno pridejo, če jim le odpreš dlani. A družina je samo ena in kljub temu, da vem, da bodo vedno ob meni, in jaz z njmi, je bila to vendarle ena izmed najtežjih preizkušenj – iti od doma; tako daleč, da telefonski klic ne more priklicati staršev.

Priznam, pred odhodom na študij sem imela polno glavo fantazij. O tem kako bo študij potekal, kakšni ljudje me bodo obkrožali, kako bo kraj izgledal in navsezadnje kako se bom jaz tam znašla. Vse sem si predstavljala precej olepšano in mogoče prilagojeno sami sebi. Vedno sem si želela iti v tujino, zato sem vedela, da mi bo všeč.

Svoje olepšane verzije študija v Nottinghamu si nisem zamislila s prevelikim odstopanjem od realnosti, ki jo poznam danes, po prvim preživetim semestru na otoku. Ko me kdo vpraša, kako je, in kako se imam, vselej odgovorim enako: “Super je.” In ja, res je super! A kljub temu ima tudi ta super svoje manj super lastnosti. Sam študij v mestu, ki je po velikosti primerljivo z našo prestolnico, in ima nekaj deset tisoč prebivalcev več, je tak kot sem si ga predstavljala. Zelo je podoben načinu dela, ki sem ga bila vajena v IB programu, zato se mi le-ta zdi zelo dobra osnova za študij v tujini (predvsem v anglosaškem svetu, ne vem, kako je drugod). Sama univerza pa je do sedaj najbolj organizirana ustanova kar sem jih kdajkoli srečala. Za vsako vprašanje obstaja neka “pisarna” kjer so prijazni ljudje, ki vedo, kako ti lahko najboljše in najefektivnejše pomagajo. Poleg več stotih takšnih institucij za pomoč je tu še študentska unija, ki skrbi za dobro počutje več kot štiridest tisoč študentov (to je več kot ima moje pravljično Celje prebivalcev). Ta super unija nudi preko 200 različnih aktivnosti in skupin kamur se lahko pridruži vsak študent, ki ga partikularna stvar pač zanima. Poleg tega je tu še nekaj več kot 70 različnih športnih klubov, ki se odvijajo na kar tremi športnimi centri, ki vključujejo raznovrstne telovadnice, fitnese, igrišča, plavalni bazen itd.. Biti član enega izmed teh klubov in nositi originalno trenirko univerze prinese neverjeten ponos in občutek, da si del neke velike družine (da ne omenjam BUCS – British Universities and Collages Sport – tekmovanja kjer predstavljaš svojo univerzo pred vsemi univerzami tega velikega otočka). Skratka, na takšni univerzi se prav za vsakega študenta najde vsaj ena stvar, ki lahko razbije njegovo “monotono” učenje, če si le upa in odpre svoje dlani za nove izzive in priložnosti.

Odpiranje dlani (malo manj srca, sploh v prvem letniku) je ključnega pomena pri spoznavanju novih prijateljev in ljudi s katerimi bivaš. Ena izmed mojih najzanimivejših izkušenj študija v tujini je ravno spoznavanje in sobivanje z ljudmi iz vseh koncev sveta. Pisana paleta kultur je prisotna na čisto vsakem koraku kampusa in mesta. Ne le, da je mnogo državljanov Združenega Kraljestva tujcev, ampak je tudi nekje 20 % vseh študentov mednarodnih (kar je pri številki 40 tistoč kar veliko).

Spomim se prvih dni, ko nisem mogla spati, ker je deklica iz Hong Konga tako glasno govorila po skajpu vsak dan okoli ene ali druge ure zjutraj (seveda, če pa je za njene starše takrat primerljivo rano jutro). In ko so Indijci praznovali rojstne dni ali pa ko so (in še) Angleži popivali sredi hodnika litre žganih pijač, čisto veseli, da so prvič daleč stran od doma. Preden sem prišla v Nottingham sem se neverjetno veselila srečanja z vsemi različnimi kulturami. Ko moram na vprašanje o prijateljih in ljudeh, s katerimi se največ družim, odgovoriti danes, je odgovor nekaj takega: “Najraje imam evropejce, take sebi enake ali vsaj podobne.” In tako je moja najboljša prijateljica iz univerze Čehinja katere oče je Albanec.

IMG_9059

Z Lauro vselej uživama, ko lahko jeva hrano, ki sva si jo prinesli od doma. Hrana je tisto, kar najbolj pogrešam. Angleška kuhinja je slaba in to ni nobena skrivnost. Bolj kot greš proti severu, slabše ješ. In če bi bil to edini problem, bi stvar še ne bila tako huda. A tu je še eno neljubo dejstvo, ki ga ima večina študentov iz držav z niskim življenjskim standardom (ja, tudi Slovenija je med njimi). Dvigniti dvajset funtov (približno šestindvajset evrov) je kot bi imel doma slabih deset evrov v denarnici (kaj le lahko kupiš za deset evrov, ko greš v trgovino po hrano?). Preživeti iz meseca v mesec je tako včasih huda življenjska matematika in precejšnje odrekanje. Četudi vem, da imam na računu še vsaj sto funtov, se zavedam, da jih ne smem zapraviti; tu so še zadnji dnevi do doma, pa sama pot domov in roko na srce še kako lepo je, če še kaj ostane na računu na koncu meseca pred novo transakcijo iz Slovenije.

Vedno, ko pridem domov za počitnice, se mi zdi vse zopet tako poceni in predvsem kvalitetno (kar se tiče hrane in pijače seveda). Najbolj pogrešam kavarne in čajanke (mariborski Čajek pa Ilich, vključno z restavracijo Cantante kjer smo posedali vsak glavni odmor in Vrtnico pred Kajuhom). Tukaj ni niti enega podobnega lokala. Ne obstaja niti en sam prostor kamor bi se lahko usedel in ob klepetu s prijateljicami popil tisto slavno skodelico kave (ali čaja). Vse je “take away” – Starbucks (za vsakim vogalom) in njemu podobe – nič cenejše – različice (Costa, Caffe Nero, Sodexo idr.), pa specialiteta za milkshake tisočerih okusov – Shakeway in seveda milijon različnih fast food verzij (Subway, Burger King, KFC, McDonalds, Nando’s itd.). Tudi ene srednje cenovne restavracije še nisem videla (edino, če je 20 funtov na obrok srednje cenovno). Tako se mi včasih zdi, da angleži ne znajo uživati prostega časa in živeti umirjeno, počasi, spontano…

A kot je lahko več kot razvidno, je ta način življenja doprinesel k dosti stabilnejši družbi. Nihče se ne obremenjuje s svojo kariero po končanem študiju, nikogar ne skrbi kako bo prišel do službe in vsak pač študira to, kar ga veseli, in ne nekaj, ki bi mu zajamčilo mesto v uspešnem podjetju s polno denarnico, ker je to, za ljudi z univerzitetno izobrazbo, na tem otoku pač samoumevno.

In tako bom jutri zjutraj spet tekala, da ujamem tisti avtobus ob osmi uri in petnajst minut na East Drivu, ki me bo pripeljal do faksa, s pomočjo katerega bom lahko dobila to samoumevnost o uspehu tudi doma.

ZAHVALA ALI MAŠA VERJAME V PRAVLJICE

Nekaj časa sem razmišljala o naslovu, ki bi ustrezal mojemu razmišljanju o poroki. Glede na to, da je ta stran namenjena ženskam v srednjih letih, sama pa sem devetnajstletna (skoraj dvajsetletna) smrklja, sem takoj pomislila na klasičen, jasen in že rahlo dolgočasen naslov: “Kako mladi razmišljamo o poroki”. Glede na vsebino prispevka, ki ga sestavljam, bi bil ta naslov popolnoma primeren, vendar se mi zdi (poleg že razlogov, ki sem jih naštela), da bi ob naslovu večina (tudi mladi) dobili drugačno predstavo o vsebini prispevka. Verjetno bi mislili: “Aha, še en članek, kako se želimo poročiti, vendar čim kasneje, tam okoli tridesetih, ko bomo vsi na vrhuncu naše kariere prejemali mastne plače.” No, da razjasnim, prispevek ni promocija poroke in če se vam zdi, da bi lahko bili užaljeni, ne nadaljujte z branjem. Za izpahe čeljusti zaradi začudenja ob direktnosti in iskrenosti tega članka ne odgovarjam. Oblikovanje naših predstav o zvezah in poroki se začnejo (predvsem za dekleta) že ob rojstvu. Velike komaj za Louis Vuitton torbico, popolnoma zaležane od poroda se vse vijolične stiskamo na materinih prsih, ko sorodniki in prijatelji z zanimanjem in občudovanjem zrejo v nas. Male smo, nedolžne, zanimive. Pred seboj imamo še celo življenje in nihče ne ve, kakšen glas bomo imele, ali bomo bolj klepetave ali bolj sramežljive… Vsi se sprašujejo, kaj vse nas čaka in v kakšne ženske bomo zrasle. Ali bomo lepe, zapeljive? Ali bomo dobre žene in dobre gospodinje, ki bodo imele pospravljeno hišo in pravočasno skuhano kosilo? Konec koncev je to tudi naš namen, da smo dobre (v jeziku narave to pomeni plodne) žene in rodimo potomce. Kasneje nas začnejo bombardirati z risankami, kjer popolne princeske čakajo na princa na belem konju, se v momentu zaljubijo in živijo srečno do konca svojih dni. Popolnoma se poistovetimo z risanimi junakinjami in sanjarimo, kako bomo nekoč pametne, lepe in velike živele kot princeske s princem na belem konju (beri: se vozile v belem Audiju, ali katerakoli znamka je dandanes popularna). Pust je tako verjetno naš najljubši dan v celem letu, saj smo končno lahko to, kar si želimo. Mogoče je dan, ko smo bile našemljene v princesko bil celo najbolj srečen dan v našem celem življenju, saj smo bile premajhne, da bi pomislile, da pustnemu kostumu manjka tudi princ na belem konju in se obremenjevale s tem, da se kasneje v življenju nikoli ni prikazal. Snow-White-Prince-Charming-once-upon-a-time-30696093-656-368 Kot da že vse osladne risanke niso bile dovolj, nas v poznih otroških in zgodnjih najstniških letih začnejo zanimati romantični filmi, ki pa imajo veliko skupnega z osladnimi risankami. Ideal princeske se spremeni v lepo žensko z uspešno kariero, princ na belem konju pa v prijaznega, lepega, noro seksi, duhovitega, romantičnega, šarmantnega, privlačnega (sem že omenila, da more prekleto dobro izgledati?) moškega, za katerega se proti koncu filma izkaže, da je navaden kreten in ob tem momentu vsaka ženska potoči celo jezero solz in porabi velik paket robčkov. Hvala bogu cele objokane in z »zadelanim« nosom ugotovimo, da je on kljub vsem napakam popoln moški za njo in jo ljubi z dna srca. In potem se moški čudijo, da nihče ni dovolj dober za nas in da želimo romantične večerje, lepa darila in veliko veliko pozornosti. Če kogarkoli motijo takšna pričakovanja, naj se obrne na ustvarjalce romantičnih komedij, ki so po večini tako ali tako moški. Ali pa še boljše, pokličite potomce Walta Disneya, zaprite njegovo firmo in začnite delati risanke o samskih ženskah, ki dejtajo kup luzerjev, na koncu se sprijaznijo s povprečnežem in svojo navidezno ljubezen zapečatijo s tradicionalno slovensko poroko s kislo juho ob dveh zjutraj. Ali kdaj pač že. Torej, končno sem po štiridesetih minutah prišla do bistva, poroke. Ko se pri tridesetih sprijazniš s povprečnim Slovencem, ki ima službo, je dokaj zanesljiv, vendar te moti način, kako si oblači nogavice, je logičen zaključek poroka in nato prvi otrok. Namenoma sem uporabila besedo zaključek in ne nadaljevanje, saj večina ljudi dandanes gleda na to tako, poročiš se in to je to. Zakon je najvišja (tudi pravno gledano) oblika partnerstva in zdi se nam, da ko enkrat dosežemo to stopnjo, dalje več ne gre. S čimer se seveda ne strinjam. Še vedno lahko ti razvijaš odnos, poskušaš nove stvari, potuješ, odkrivaš, skrbiš, da odnos ne postane dolgočasen in pogovor monoton. Poroke tako ne dojemam kot ene izmed srečnih dogodkov, vendar kot stresa polno postavljanje pred drugimi. Ljubezni ni potrebno dokazovati pred drugimi. Zakaj bi se želel poročiti pred celotno žlahto, ko pa je zagotovo med povabljenimi nekdo, ki ga najraje ne bi povabil, vendar nimaš izbire, saj teto Marjetko moraš povabit, glede na to, da boš povabil tudi Anito, ki je ful kul, onidve sta pa sestri… Pri poroki sta pomembna ti in tvoj izbranec (upam, da si izbrala nekoga, ki je okej) in zato mislim, da bi tako tudi morala proslaviti poroko – sama. Pa kaj če bodo potem sorodniki in sosedje grdo gledali in govorili, kako sta se na skrivaj poročila, ker nimata denarja? Svatje niso pomembni. V bistvu se ves čas delajo, kako se zabavajo in uživajo, v resnici pa komaj čakajo, da je ura 7 in se rahlo opiti odpeljejo do bližnjega hotela, kjer je večerja in se lahko najedo povprečne hrane in sladkega peciva dokler jim ni slabo, kremasto torto pa poplaknejo s poceni vinom. Edina stvar, ki jim je zanimiva in zabavna čez dan je šimfanje tvoje obleke, opažanja, kako si se zredila, kako se tvojemu bodočemu možu vidi, da je starejši od tebe, njegova družina je zategnjena in o moj bog, kako se je tista ločena sestrična grdo in skrajno nespodobno oblekla, kaj si misli, da je prišla na kurbarijo? Poleg tega prtički ne pašejo zraven rož in slišala sem od sosede, ki je slišala od njene prijateljice, ki je hkrati hči od sestre od ženinovega bratranca, da ima nevesta rabljeno obleko po znižani ceni itd., itd. Čeprav se vsi smehljajo in ti čestitajo ob poroki, v resnici njihove želje niso tako iskrene in te vlačijo po zobeh, če se ločiš, češ da so že na poroki vedeli, da to ne bo dolgo trajalo. Torej, ne razumem, zakaj bi zapravil velike količine denarja, da bi drugi vse popljuvali in širili negativno energijo (čeprav subtilno). Vendar kljub svojemu mišljenju z delčkom svojih možganov še vedno upam, da bom nekoč spoznala nekoga, s katerim se ne bom sprijaznila in se bom (čeprav si tega ne želim) poročila, ker bo njemu tradicija pomembna, meni pa on dovolj pomemben, da grem čez svoja načela in mišljenja. Hvala ti, Walt Disney, saj na koncu dneva preden zaspim še vedno verjamem v pravljice.  

VALENTINA V EDINBURGHU

Valentina je velika, krhka, nežna  in prijetna punca, pravi sonček. Ko sem jo spoznala kot Mašino sošolko v mednarodni gimnaziji v Mariboru, mi nikakor ni šlo v račun, kako je takšna nežna punca, ki je tako navezana na svojo družino, iz Žalca zajadrala v dijaški dom v Mariboru.

 Valentina

                                                            Valentina in Maša, sošolki iz druge

Kako to, da ni ostala doma in obiskovala gimnazijo v Celju saj že takoj , ko jo spoznaš, ugotoviš, da izhaja iz ljubeče, zelo povezane družine. In potem te preseneti še bolj z izjavo da bo študirala v tujini. Tako nežno, priljubljeno bitje bo šlo v  tujino, daleč stran od doma? Ampak, to je bila njena želja že od malega. In tako kot si začrtamo pot v otroštvu, tako se nam življenje odvije. In seveda je Valentina danes v Edinburghu, študira.

VALENTININ ODTENEK ŽIVLJENJA:  Domotožje ni problem, ki ga je treba razrešiti, domotožje ni navada, ki jo je treba opustiti, domotožje je spomin na  ljudi in dogodke, ki jih hočeš vedno pogrešati.

DOMOTOŽJE SO LEPI SPOMINI, KI JIH HOČEM POGREŠATI

Ko sem kot majhna punčka popoldan preživljala pri babici, je k nama prišla njena takratna sodelavka. Ne vem več natančno, ampak verjetno sem bila stara nekje 10 let. Bolj za šalo kot zares me je ta sodelavka vprašala, kaj želim nekoč študirati. Čeprav je bilo vprašanje namenjeno smeri študija, o kateri takrat seveda nisem imela pojma, sem takoj odgovorila: ‘’v tujini’’. Njenega odgovora se ne spomnim, verjetno se je zasmejala, češ otroci poberejo čudne stvari po televiziji. Kakorkoli, ta ‘’tujina’’ je ostala. Skozi celotno odraščanje si tako nikoli nisem zares dovolila videti drugih možnosti, kot da bom študirala nekje, kjer verjetno nisem zares ‘’doma’’.

v mestu

Prijateljica mi z obiskom pomaga pri preganjanju domotožja

Lani septembra sem začela študij v tej famozni tujini, oz. bolje rečeno v ne preveč velikem, ljubkem mestu na Škotskem, ki ti da dostikrat občutek, da si se znašel v eni izmed knjig o Harryju Potterju. Kakšni dve leti nazaj bi bila noro navdušena in blazno ponosna nase, če bi vedela, da mi bo uspelo in da zdaj ta blog pišem iz postelje v državi, kjer okoli mene vsi govorijo angleško, kjer je povprečna bruto plača okoli 2600 funtov in Starbucks skoraj nikoli ni oddaljen več kot 15 minut hoje. Zdaj, ko sem tu že nekaj mesecev, pa imam nad celotno situacijo bolj realen pogled in lahko (s precejšnjo mero objektivnosti) rečem, da ima tudi tujina, tako kot verjetno vse v življenju, več plati, lepe in manj lepe.

m+v na postelji3

Postelja iz katere pišem blog

Študij na univerzi s 30 tisočimi študenti vseh narodnosti je zagotovo nora izkušnja, saj se vsak dan znajdeš v novih situacijah z novimi ljudmi in imaš na voljo res ogromno stvari, ki jih univerza zastonj ponuja – od predavanj o praktično vsem (in ‘’vsem’’ je mišljeno resno), društev, športnih aktivnosti do okušanj vina, čokolade ali singapurske kulinarike. Katerakoli stvar te zanima, boš tu našel ljudi s podobnimi interesi, ki se s to stvarjo že precej resno ukvarjajo in te bodo z navdušenjem sprejeli medse. Predsodki, čudni pogledi, nepotrebna opravljanja, vse te (slovenske?) navade so tukaj precej minimizirane, ker je ob takšni masi ljudi pač sprejemljivo prav vse in se nihče zares ne ukvarja s tvojo barvo las, znamko avtomobila staršev ali številom one-night standov. Ljubim E smer, kamor se razvija naša družba, všeč mi je, da se počutim v koraku s časom in lahko naredim rezervacijo v restavraciji preko spleta, E naročujem ličila brez drage poštnine in imam v tem trenutku naložene najbolj popularne aplikacije v svetovnem merilu, ki v Žalec pridejo z zamikom. Življenje v mestu, ki diha z mladimi in za mlade in je enkrat večje kot Ljubljana, pa hkrati dovolj malo, da na ulici dostikrat srečaš ljudi, ki jih poznaš, je tako res navdihujoče, razburljivo, na nek način osvobajajoče. Tudi gospodarska situacija, ki je sicer prevelika tema in o njej nočem pisati preveč, je tu pač dosti boljša in strahu pred brezposelnostjo med mladimi praktično ni čutiti, kar je seveda spet velik plus življenja na tujem in glavni razlog, da želim izven Slovenije ostati za vedno.

kava1

Starbucks je za vsakim vogalom

Vseeno pa ob vseh ogromnih, bleščečih, globalnih trgovskih in kulinaričnih verigah tu ni kave, takšne kot je v Kubi v Celju, ali nedeljskega kosila kot ti ga postrežejo v Štormanu. Pa nisem pretirano navezana na slovenske produkte in sploh mislim, da so tako trgovine kot restavracije tu boljše, ampak gre se za ljudi, ki so v Kubi, Štormanu in še nešteto slovenskih prostorih z mano bili, za pogovore, ki so se tam odvijali , za trenutke, ki so bili ogromnokrat lepi, zabavni, srčni in so se zgodili – doma. Lahko poskušam razložiti desetkrat pa ne bo nihče tu zares razumel, kaj pomenijo prostori kot so Fancy v Mariboru, ‘’za Savinjo’’ v Celju, Vodice na Pagu, še manj pa jim bo jasno, kakšne stvari so se tam dogajale in s kako čudovitimi ljudmi sem imela neponovljivo priložnost preživljati svoj čas. Ko imam slab dan, sem v sobi in razmišljam v jeziku, ki ga razumem samo jaz, ne morem poklicati punce, ki je moja najboljša prijateljica, in jo prositi naj pride v Platinum na kavo, da mi izboljša počutje s svojo srčnostjo, ali iti k mamici na sedežno in ji govoriti, kako zelo se smilim sama sebi. Pač, take stvari. Stvari zaradi katerih ljudje kupujemo letalske karte, kljub vrtoglavo visokim cenam, jočemo na straniščih letališč, ko napoči čas za slovo, in odštevamo dneve do tistega velika odhoda… Domov.

Zavedam se, da sem lahko za priložnost življenja v tem mestu samo hvaležna in bi jo še milijonkrat sprejela z odprtimi rokami, prav tako ne izključujem možnosti, da si bom tu nekoč ustvarila dovolj novih spominov in bom tudi Edinburgh imenovala dom. Na moje domotožje sem sicer na začetku gledala kot na ‘’problem’’ in se mi je zdelo, da je to nekaj, česar se moram odvaditi, se naučiti ignorirati, da bom lahko srečna v tej novi, kul državi. Zdaj pa si vedno bolj želim, da ta čustva ostanejo z mano, ker so me ljudje in dogodki doma močno definirali, me naučili toliko pomembnih stvari in mi dali toliko lepih spominov, da jih hočem vedno (vsaj malo) pogrešati.