Tri dni pred Božičem si v sredini ničesar privoščimo kopanje. V geografskem središču Avstralije ob 13.16 ( 1.16 pm), v bazenu hotela Outback Pioneer v Ayers Rocku. Smo v pričakovanju naslednjega dne. Pri nas v Sloveniji je to nekje okoli 04.45 zjutraj. V Slovenskih Konjicah je temeperatura -2 stopinji, v Kopru 7, v Ljubljani pa -3 stopinje. Iz zvočnikov poleg bazena se slišijo predbožične pesmi ( jingel bell… in podobno) in vsi leno poležavamo na vročem soncu, 29 stopinj Celzija je. Nekaj opečenih kopalcev, ki še ne čutijo, da so opečeni, še vedno leno leži na ležalnikih in vztraja. Tanja se je ravno kar odpravila v bazen. Prav prijetno je. Listje visokih dreves v puščavski oazi nad nami šelesti in te kot naravni ščit ohlaja. Danes ni puščavske pripeke. Jutri je za nas nov dan. Začeli ga bomo ponovno zelo zgodaj ob 04.05 am. Pred nami je Kings Canyon in okoli 650 km vožnje v sicer klimatiziranem avtobusu do Alice Springsa.
Kings Canyon je erozija hriba, ki je nastala skozi stoletja. Rdeči hrib je izdolbla in razdelila na dva dela oziroma zajedla je njegovo notranjost podobno kot v kamnolomu. Ustvarila je široko in ozko dolino v podnožju dolgo približno 3 km in globoko približno 250 m. Obe poti namenjene turistom so krasne. Vrhnja, dolga približno 6 kilometrov, poteka ob obrobju prepada. Spodnja, tista v podnožju je bogata z eksotično vegetacijo in rastlinami. V obdobju dežja je prepojena z vodo in hudourniki in neprehodna. Odločili smo se za varnejšo in manj vročo pot, pot po dnu kanjona, bogatega z vegetacijo, petjem ptic in predvsem senco. Področje je napolnjeno z nadležnimi mušicami tako, da če nimaš posebej za ta namen narejene mreže (prodajajo jo v vseh trgovinah in postajankah), ki jo položiš čez klobuk tako, da si zaščitiš obraz, ne zdržiš. Njihova napadalnost in nadležnost je neznosna in neprestana, traja dan in noč. Zanimivo, te majhne in brneče mušice so prisotne samo v divljem okolju, izven vodnih oaz in naseljenih postojank…
Po ogledu tega naravnega fenomena nadaljujemo pot. Še 6,5 ur vožnje po nepregledni cesti, med rdečo zemljo, puščavsko makijo in skakajočomi kenguruji. Cesta ni samo ravna in nepregledna, ampak zavita in s hribčki, vendar asfaltirana in dobro utrjena. Tukaj ni telefonskega signala, interneta ali obcestne telefonske govorilnice. Ob cesti smo kot v filmih videli mrtvega kenguruja, ki ga je verjetno podrl kakšen redko vozeči avtomobil ( mi smo srečali samo štiri) ali napadalni dingosi ( puščavski psi). Kenguru že razpada in je na pol obžrt. Zadovoljen sem da ne potujemo sami, s sposojenim avtomobilom, avtodomom, motorjem ali kolesom ( tudi te smo namreč opazili počivati na postajankah), ker si v tem primeru na cesti dejansko sam samcat….. Cesta je sicer dobro označena z vsemi cestnimi opozorili, tudi s tem, da se v Avstraliji vozi po levi strani cestišča. Hotel Ibis v Alice Springsu je naša daljna naslednja postaja.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 