Dimitris Siatopoulos  je napisal roman o El Grecu, po katerem so leta 2007 posneli film. Napisal naj bi ga precej po svoje. V romanu govori tudi o španskem inkvizitorju Ninu de Guevara in njegovem občudovanju El Grecovega dela. El Grecu naj bi naročil lasten portret, ki ga El Greco, ki je zaničeval inkvizicijo, nikakor ni uspel dokončati. Na vztrajno inkvizitorjevo priganjanje k slikanju, mu je le uspelo. V  filmu je najbolj dramatičen prizor, ko  inkvizitor prvič zagleda svojo sliko. Na sliki je bil krvoločen hudoben mož, v obilni, dolgi, krvavo rdeči obleki. Zgrozil se je ob pogledu nanjo, saj se je v tistem trenutku zavedel kdo je : krvavi španski inkvizitor, ki je zasejal že toliko gorja, mučenja in smrti. Zasovražil je El Greca in hotel se mu je maščevati. Veliki inkvizitor sam ga je obtožil za bogokletje, zato se je moral zagovarjati pred tribunalom.

V zvezi s to zgodbo sem precej guglala in ugotovila, da je v zvezi s portretom kar precej odprtih vprašanj. Poleg tega, da niti ni povsem gotovo, ali je kardinal na sliki dejansko španski inkvizitor Nino de Guevara ali mogoče kateri drugi kardinal.   Vendar se večina na osnovi raznih zgodovinskih dejstev strinja, da je. Glede problemov El Greca s špansko inkvizicijo ni nobenih zapisanih dejstev. Zapisano je samo dejstvo, da je bil El Greco občasno vabljen pred tribunal kot prevajalec za grško govoreče obtožene. Če bi imel težave s katoliško cerkvijo verjetno tudi ne bi  nadaljeval s slikanjem religioznih tem. Letnice pa se ujemajo in delajo zgodbo verjetno. 1599 je Nino de Guevara postal španski inkvizitor, okoli 1600 naj bi slika nastala, 1602 pa je bil odstavljen  z mesta španskega inkvizitorja.

Na portalu RTV SLO v rubriki Razglednice preteklosti sem našla opis portreta: “El Greco se je ustalil v mestu, kjer je bil sedež španske inkvizicije, in eden od njenih prvih mož je bil tudi Don Fernando de Nino de Guevara. El Grecova upodobitev je najzgovornejša v detajlih. Pred nami je odločen, strah vzbujajoč mož, a če ga pogledamo bolje, prepoznamo v njegovem izrazu tudi kanček negotovosti, samospraševanja, samoobtoževanja. Medtem ko je njegova desna roka umirjeno položena na naslonjalo, se ga druga krčevito drži. Podobno je pri spodnjem delu draperije, ki na njegovi desni strani umirjeno pada proti tlom, na levi pa se nervozno pregiba.” Na nekem hrvaškem blogu sem zasledila opis: ” Nekateri na  sliki prepoznajo borbo demonov znotraj njega. S primerjavo leve in desne strani njegovega telesa (roke in oči) utemeljujejo, da je El Greco ustvaril portret psihično razdvojenega človeka, v precepu med dobrim in zlim. ” Našla sem tudi razpravo o portretu avtorice Joanne Diane Caytas z naslovom “Ali gledamo v oči hudiča?”

Zgodba me je prevzela in želela sem si temeljito ogledati originalni portret, ki visi v Metropolitanskem muzeju v New Yorku. Moj prvi vtis je bil, da je na sliki moški na pragu starosti, šibek, skrivenčen in negotov, skrit pod bogatimi gubami ogromne, težke, bledo škrlatne, nikakor krvave, obleke. Roki mu težki počivata na naslonu stola, leva že grdo skrivenčena od revme. Čevlja mu kar tako, brez trdne povezanosti s tlemi ali z ostalim telesom, štrlita izpod obleke. Ni se mi zdel razdvojen, bolj se mi je zazdelo, da je mrk, naveličan in resigniran, da mu je odveč obleka cerkvenega dostojanstvenika, da se v njej počuti izgubljen in bi najraje preprosto in lahkotno oblečen, z bosimi nogami, na cvetočem travniku, naslonjen ob drevo, prebiral knjigo. Kos papirja, ki leži ob njegovih nogah, govori, da ga je odvrgel v trenutku slabosti, skoraj da na njem prebereš napis : “Dost mam”. Ampak takoj za tem ga okameni tisti neusmiljen občutek odgovornosti, tisti moram, ki ga drži ujetega v tej ogromni obleki, obleki dolžnosti in odgovornosti. Na portretu nisem videla borbe med dobrim in zlim, ampak zanj že izgubljeno borbo med moram in želim si. Zgleda kot navadni človek. In zgrozim se: Kako lahko španski inkvizitor zgleda kot navadni človek?