S Tino Konec sem pred dobrimi šestimi leti preživela par čudovitih dni v Madridu. Že pri njenih šestnajstih se je točno vedelo, da bo šla po očetovih stopinjah in bo postala slikarka. Še danes sem ji hvaležna za njeno vodenje po madridskem muzeju Prado, ki nam je odprl nov pogled na slikarstvo, slikam pa dodal zgodbe iz ozadja. Z odprtimi ustmi in očmi smo jo poslušali, ko nam je razlagala detajle prvih dveh Botticellijevih slik iz serije  Zgodba o Nastagiu degli Onesti. Srce nesrečnega dekleta je še bolj krvavelo, psi so bili še bolj krvoločni in krvniki so bili še bolj kruti.

Danes je Tina že diplomirala na likovni akademiji in ima prvo samostojno razstavo na sevniškem gradu. Črno belo razstavo risb ob zvokih morja, mehurčkanju morske pene in drobnih kamnov, ki jih valovi vlečejo sem in tja. Na risbah sem videla valove z morskimi penami, razigrane mehurčke, borovce obložene z drobnimi storžki in njihov odsev v morju. Risbe, nanizane na nevtralnih belih stenah sevniške Mosconove galerije in posneti zvoka morja  so mi pričarali slankast okus na ustnice in vonj po morju v nosnice.

Kot sem napisala v uvodu, že pri njenih šestnajstih se je vedelo, da bo slikarka, danes, pri njenih triindvajsetih pa se ve, da slikarka že je. In to z velikim potencialom.

To je Tinina prva samostojna razstava, saj  je do sedaj razstavljavljala skupaj z očetom, slikarjem Janijem Ivanom Koncem, ki je na letošnjem Ex-temporu v Piranu prejel glavno nagrado Grand prix za slikarstvo s sliko Krog.

Jani Ivan Konec: Krog