Za devetimi gorami in devetimi vodami, tam nekje v Maastrichtu, v južni nizozemski pokrajini Limburg, živi v čisto pravi, razkošni graščini iz 15. stoletja kralj valčka, André Rieu. Kot se za sodobne kralje spodobi, je poudarek na razkošni, z obveznim marmorjem iz Carrare, kristalom, neštetimi vazami s cvetjem in posodami s sadjem, umetelno oblikovanim pušpanom, vodometi in oranžerijo s kostariškimi metulji. Skupaj s kraljico svojega srca, Marjorie, ki ga je s svojimi rdečimi kodri osvojila na prvi pogled že pri enajstih, živita svoje pravljično kraljevsko življenje, ki bo trajalo do konca njunih dni. Na stenah gradu visijo njuna olja, sliko svojih vnukinj pa si kralj hrani na ohranjevalniku zaslona na mobilnem telefonu.

Njegovo kraljevsko življenje je zaznamovano z glasbo. Že pri petih je krenil po stopinjah svojega očeta, ljubitelja glasbe in dirigenta. Začel je igrati klavir, vendar ga je hitro zasovražil zaradi hudobnega učitelja, ki ga ni maral. Presedlal je na violino, Takoj ga je navdušila s svojim gibanjem v primerjavi s statičnim klavirjem, za katerega pravi, da je samo predmet za udarjanje. Violina pa mu s svojo žensko, zaobljeno obliko, predstavlja podaljšek telesa, igranje na njo pa mu vzbuja prijeten drget, ki ga uvršča nad seks. Glasbo ljubi, jo ima pod kožo in jo pristno občuti. Danes ima nekaj stoletij staro in nekaj milijonov vredno Stradivarko, ki ima tudi svojega telesnega stražarja. Igra s svojim orkestrom z imenom orkester Johanna Straussa, ki je z dvanajstih članov narastel na stodeset člansko zasedbo. Ne živi od desetine, davkov ali apanaž, ampak od razprodanih svetovnih turnej. Njegovi kritiki so si edini, da ima grozljivo populistični repertoar. Njegovi oboževalci so si edini, da na odru ustvarja varen, lahkoten, topel in ljubeč svet, mogoče bi lahko rekli tudi pravljični. In v čem si je on edin sam s seboj lahko sklepamo iz njegovih besed: “ Sem samo človek in delam napake, tako kot jih delajo vsi… Skušamo se zabavati… Sem težek in zahteven, kar pa ne pomeni, da nisem prijeten… Ne menim se za kritike… Moja žena je moj najhujši kritik. Ona, ki ni glasbenik, mi pove, če si preveč krčevito prizadevam, glasba mora zveneti lahkotno … Glasbo odpiram vsem … Vse te ljudi moram plačati. To je stalna borba… Včasih koncerta ne dobim plačanega. Pred nekaj leti sem zbolel za hudo virusno infekcijo in se moral odpovedati turnejo. Takrat sem finančno skoraj propadel…Zmerno jem in ukvarjam se s športom, da se ne zredim. Veliko delam…” Pa ne, da tudi kralji niso več to, kar so včasih bili in imajo enake skrbi, želje, stremljenja kot mi vsi? Vsak pač na drugem področju in na drugi ravni?

Prvič sem bila na njegovem koncertu pred par leti, v Grazu. Kako sem ga doživela? Vsa glasba mi je bila poznana, operne arije, valčki, presenetilo me je, da so zaigrali tudi polko Na Golici. Takrat sem se zavedela, da je Avsenikova polka svetovno znana skladba. In kar malo važna sem bila, ko so ji Avstrijci navdušeno ploskali. Gostje na koncertu so bili čudoviti solisti in solistke. Spomnim se, da je André Rieu na koncertu zelo veliko govoril, v nemščini razlagal neke napol smešnice, ki jih na pol nisem zastopila, na pol pa se mi ni zdelo, da bi sodile na tak koncert. Skupaj s črnimi moškimi fraki in dolgimi ženskimi krinolinami je nastala neka čudna, nedefinirana mešanica. Kljub vsemu je glasba dala glavni pečat in koncerta se z zadovoljstvom spominjam. Celo v duši sem postala njegov zagovornik in se spraševala, kako je lahko glavna slabost nekega glasbenega izvajalca populistični repertoar kot mu očitajo kritiki.

Drugič sem bila na njegovem koncertu v petek v Pragi. Precej zrelejša in samo nekaj let starejša😀 Isti, s seboj pripeljan oder, črni fraki in dolge krinoline. Veliko govorjenja, tokrat še več, ker je André Rieu govoril v angleščini, pianistka iz njegovega orkestra, pol Čehinja, pa je sproti prevajala v češčino. Štosi, ki bi bolj sodili v kakšno varietejsko predstavo. Napovednik za kasneje odlično izveden Paso Doble je izgledal takole: André Rieu govori v kaki nevarnosti si pred biki, če si rdeče oblečen. Kamera išče rdeče oblečene obiskovalke v dvorani in jih predvaja na obeh stranskih velikih zaslonih. André Rieu jih nagovarja naj se slečejo. Kamera se ustavi na precej zajetni obiskovalki v krasni rdeči večerni obleki. André Rieu tudi njo pozove naj se sleče. Skomigaje z rameni mu pokaže naramnico od nederca, ki je prav tako rdeča, češ, da ne more, ker ima tudi spodnje perilo rdeče. Takrat pride v dvorano velik črni bik na štirih nogah in se zakadi točno proti njenemu stolu in jo z rogovi nažene v tek proti izhodu med plahutanjem njene slavnostne obleke. Med huronskim navdušenjem množice začnejo na odru igrati Paso Doble, na velikem zaslonu za odrom, se harmonično z glasbo odvija bikoborba. Že se prepustiš glasbi, prihaja veliki finale in skozi areno na velikem zaslonu pridirja animirana rdeče oblečena obiskovalka pred razjarjenim bikom. In to še pred koncem skladbe. Ne paše! Ne sodi v občutje trenutka. Deluje groteskno, ceneno, cirkusantsko. Ali res to želijo množice?

Ker slovi kot kralj valčkov in ima tudi njegov orkester ime po Johannu Straussu, sem se veselila izvedbe dunajskega valčka Na lepi modri Donavi. André Rieu je lepo napovedal Straussa kot človeka, ki nam je že in nam bo še, pričaral toliko lepih trenutkov in pustil vsem nam globok pečat. Dodajam, da je uglasbil ‘lepo’ v tisti izvorni, čisti obliki, všečni in razumljivi človeški rasi. In zaigrali so, v skladu s tokom Donave, v vsej neznatnosti na začetku, ki se širi in modri, lahkotno si se prepustil toku, užival v glasbi in … takrat ko bi se morala Donava močneje razliti, se je glasba ustavila. Odigrali so pavzo, ki jo ni v notni partitaturi, odigrali so vodno zapornico, ki je ni na Donavi. André Rieu je dvignil obrv ( to potezo izrazito obvlada in jo pogosto uporablja) in čakal – ne vem na kaj – da bomo moledovali za nadaljevanje?

In spet v drugi skladbi: z violino je izpovedoval svojo ljubezen čelistki, ki mu je vračala ljubezen s čelom. V trenutku, ko nas je prepravljala globina njunih čustev je začel šobiti ustnice v poljub proti čelistki, na stranskih zaslonih pa so projecirali dotik njegovih našobljenih ustnic na čelistkino lice. Ne paše! Iztrga te iz sveta glasbe v svet materije.

Želela bi, da bi na njegovem koncertu kraljevala glasba, da bi na odru dejansko odživel drget, ki ga po njegovih besedah preplavi ob glasbi, želela bi slišati njegovo gibanje s Stradivarko. Želela bi, da bi zanj bila glasba boljša od ljubljenja in ne samo od seksa. Želela bi, da bi se zavedal, da njegova glasba zveni lahkotno, da je odlična, njegov trud, da bi zabaval, pa je krčevit in nepotreben.