Vsi poznamo Krečana  Grka Zorbo in njegovo zgodbo

Na plaži v Stavrosu na polotoku Akrotiri na Kreti je leta 1964 zaplesal Anthony Quinn in se zapisal v zgodovino. Njegov ples se je takrat imenoval Ples Grka Zorbe. Zaplesal ga je kot energični in svojeglavi Kazantzakisev Krečan z življenjsko filozofijo, sežeto v stavku: “Smrtni greh je biti nasilen do velikih zakonov narave. Ne smemo hiteti, ne smemo biti nepotrpežljivi, zaupljivo moramo ubogati večni ritem.« Anthony Quinn naj bi imel težave z nogo, zato je z njo rahlo podrsaval po pesku, skupaj z njegovim prijateljem Basilom, Alanom Batesom. Po pretresljivi ljubezenski zgodbi tujca Basila z mlado vdovo, ki jo je zaradi prepovedane ljubezni s tujcem, plačala z življenjem in žalostni smrti madame Hortense, ki je vse svoje življenje zapravila v iskanju prave ljubezni, sta se združila v bolečini, zavedajoč se, da je življenje trpljenje. A nista se predala obupu. Zavedela sta se, da je življenje težko in lepo, tudi radostno, kljub bolečini tudi mikavno in čarobno. Njuni duši in telesi sta bili prenapolnjeni, kipeli sta od presežka, ki je iskal svojo pot na plano. In se izrazil v obliki plesa, plesa sestavljenega iz podrsavanja in skokov, z roko na ramenu soplesalca. Ob glasbi Mikisa Theodorakisa se je rodil nov ples, ki so ga kasneje poimenovali sirtaki. Sirtaki je s čustvi nabit ples. Plesalci sirtakija se čudijo občutku močne medsebojne povezanosti, zvrhane čustev, ki jo začutijo med plesom. Čeprav so bili do tistega trenutka neznanci, se med plesom začutijo kot povezana skupina.

Nobeden ne pozna grške besede kefi in njenega pomena

Kefi (κεφι) je beseda, ki jo je težko preliti v opis, ker je kefi treba doživeti in občutiti. Prevod bi lahko bil nekje okoli skupka naslednjih besed: občutek, čustvo, doživetje, radost življenja, navdušenje, razigranost, blaznost, veselje, duh, sreča, zmagoslavje, dobro počutje, zabava, ljubezen do življenja, vznemirjenje. Celotni niz besed še vedno ne zajame pravega pomena. Včasih pač besede ne morejo vsega povedati. Mogoče bi poskusila z opisom okoliščin, z več stavki. Vsekakor je kefi beseda, ki opisuje nekaj pozitivnega. Bistvo kefija je tudi časovna dimenzija – pomembno je, da najdeš kefi takrat, ko časi v tvojem življenju niso najboljši.

Če ponazorim besedo kefi, ki jo nobeden ne pozna, z zgodbo, ki jo vsi poznamo

Nikos Kazantzakis je položil svoje misli v naslednje besede Grka Zorbe: »Kako čuden stroj je človek! Lahko ga napolnimo s kruhom, vinom, ribami, a iz njega prihajajo vzdihi, smeh in sanje.« In lahko dodam: in glasba in ples. Lahko tudi v obliki baleta. Vsi ljudje sveta razumemo jezik glasbe, razumemo govorico telesa. Kazantzakisevega grka Zorbo je na mariborskem odru odbaletal Romun Sergiu Mogu, polangleški in polgrški Basil pa se je v baletu prelevil v ameriškega Johna, Rusa s slovenskim državljanstvom, Bogova. Od boga, pisatelja Kazantzakisa in skladatelja Theodorakisa  jima je bilo dano, da sta nas združila v kefiju. Balet. Ljubezen. Življenje je lepo. Smrt. Bolečina. Življenje je trpljenje. In namesto obupa se v pravem trenutku, takrat ko je najtežje, pojavi kefi. Pozitivno čustvo, gonilo, sila življenja. Vsi v dvorani, ne glede na državljanstvo, raso, politično opredeljenost, starost, spol, socialni status ali celo raven glasbene ali plesne usposobljenosti, smo skupaj z njima in ostalimi baletniki,  na odru ali v mislih, odplesali baletni sirtaki in doživeli kefi, to neverjetno izkušnjo, ki jo deliš s skupino ljudi, ki sobivajo v določenem trenutku skupaj, v istem duhu, ki spodbuja in izziva vsakega od nas k osvoboditvi našega notranjega Zorbe. Sirtaki smo ponovili trikrat.