Na Josipo Lisac imam dva spomina iz otroštva. Ko sem bila še osnovnošolka sta moja starša šla gledat rock opero Gubec-beg v Zagreb. Zadeva je bila takrat zelo nobel, saj je bil Zagreb zame pojem za velemesto. Tudi opera je bila v moji otroški glavi zelo nobel zadeva, pridih skrivnostnosti pa je dodala beseda rock, za katero sploh nisem vedela, kaj točno pomeni, zdelo se mi je samo, da je to nekaj glasnega. Pomembnost vsega dogodka je bila še toliko večja, ker se spomnim, da sta se starša takrat prav posebej lepo uredila. Nazaj sta prišla navdušena saj sta bila prepričana, da bo dekle iz opere, Josipa Lisac postala zvezda svetovnega formata. Drug tak spomin na Josipo je nastal čez nekaj let, ko sem brala, da se Josipa Lisac vrača iz Amerike nazaj v Zagreb. Takrat sem se vprašala ali je Josipa zdaj zvezda svetovnega formata?
Danes imam poleg spominov zapisano v glavi o Josipi Lisac tri stvari:
1. njen neopisljiv, čaroben glas, ki prehaja od mehkega k ostremu, od komaj slišnega k predirnemu, od šepetajočega k močnemu in spet nazaj,
2. velika ljubezen s Karlom Metikošem in številni koncerti njemu v spomin po njegovi nenadni smrti v letu 1991,
3. ekstravagantne obleke s pokrivali, ki odlično dopolnjujejo njeno karizmo.
Včeraj zvečer je imela Josipa Lisac nepozaben koncert v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Na oder je prišla v črni ekstravagantni obleki, z njenim večnim lisičjim frufrujem, širokimi ustnicami in močnimi ličnicami. Okoli vratu je imela kovinsko ovratnico, iz katere je visela veriga skoraj do tal. Na glavi je imela razvejano črno pokrivalo. Od prvih taktov Ave Marije, s katero je koncert pričela, nas je prikovala na sedeže in nas zapeljala po hribih in dolinah glasbe, skupaj z njo smo vozili po ravnih cestah, sopihali v hrib, upočasnjevali po serpentinah, si dali duška na vrhovih in od časa do časa kar poleteli. Od nje se je širila energija, nas napolnila, da smo sedeli nepremično, neslišno, komaj da smo upali dihat, da le ne bi preslišali česarkoli. Josipa ni pela samo z glasom, v prvi vrsti je pela s srcem, z dušo, tudi z obrazom, z očmi, z rokami, s celim telesom, pela je z gibi in tudi s svojo obleko. V postankih ob cesti je mimogrede postavila trditev, da smo v 21. stoletju in takoj nato se/nas je vprašala ali je to res in da upa, da je. Da se nam kaj lahko zgodi, da zaspimo kje ob poti, da ostanemo kje v kakšnem drugem času in si tega ne smemo dovoliti. Da je treba živeti tukaj in zdaj. In dejansko smo živeli z njo tukaj in zdaj. In pozabili na vse ostalo. Rekla je, da tako kot je ona potrebna nam, smo mi potrebni njej saj se skupaj nahajamo v krogu prejemanja in dajanja, mi prejemamo od nje in ona prejema od nas. Kaj bi ji pomagal njen talent in predstava, če ne bi bilo nas, publike, ki ji da potrditev?
Končala je z Maglo in ob zadnjem akordu se je v meni pojavil tisti spontan notranji vzgib, da ji zaploskam, tisti primarni vzgib za izražanje navdušenja, ki ga po moje prinesemo na svet. Ja, Josipa Lisac, zame si zvezda svetovnega formata. Carica.
Božanski komad: https://www.youtube.com/watch?v=I_5Ms18ygEg