RIBJA TRŽNICA V BUSANU

Busan je živahno pristaniško mesto, s 3,6 milijona prebivalcev drugo največje mesto v Koreji, ki v prvi vrsti slovi po svoji ribji tržnici. Mešani občutki so me prevevali, ko sem se sprehajala med neštetimi stojnicami z v glavnem živimi ribami, raki, školjkami in številnimi drugimi morskimi prebivalci, ki jih nisem znala uvrstiti v nobeno izmed navedenih treh skupin. Ribe so v glavnem ležale v vodi druga nad drugo, podobno kot drva v skladovnici, ker ob pičlo odmerjenem prostoru niso imele dovolj prostora za plavanje, školjke so se odpirale in zapirale, raki so si obupno prizadevali, da bi ušli iz svojega zadnjega prebivališča. Nekatere ribe so bile že na ledu, presenetljivo veliko pa je bilo posušenih, tudi tistih najmanjših, mladic, ki so zagotovo neprimerljivo boljši prigrizek ob televiziji kot kakšen čips, seveda z ‘boljši’ merim na hranilno vrednost, ker bi se o okusu dalo razpravljati latinskemu reku de gustibus non dispuntandum est navkljub.

IMG_3551IMG_3552IMG_3548IMG_3547IMG_3545IMG_3544IMG_3542IMG_3541

V nadstropju ogromne dvorane pokritega dela ribje tržnice so podesti z nizkimi mizicami, za katere posedeš z bosimi nogami in kjer ti postrežejo s sveže pripravljenimi morskimi dobrotami in v skladu s korejsko kulinariko tudi s številnimi omakami. Tudi v samem mestu se domačini prehranjujejo kar na ulicah, stoje ob stojnicah, ali ob nizkih mizicah sredi ulic.

IMG_3528IMG_3543IMG_3531IMG_3529IMG_3524IMG_3530IMG_3559IMG_3558

V Busanu turisti množično obiskujejo  Gamcheon Culture Village, del starega mesta, ki je svojo umetniško preobrazbo doživel v letu 2009, ko so se študentje odločili, da bodo staro ribiško naselje prislonjeno v hrib nad morjem, posodobili v skladu z 21. stoletjem in njihovim okusom. Ne vem kako so se dogovorili s korejskim zavodom za spomeniško varstvo, ne vem tudi, če v Koreji sploh obstaja kakšna podobna ustanova, ob podpori vlade je nastala barvito, “odštekano” naselje, polno raznih “for” in idealnih lokacij za “selfije”. Na začetku naselja kupiš zemljevid, ki te vodi skozi labirint uličic in ozkih stopnišč, med barvastimi hiškami, v katerih so kavarnice in trgovinice. V njih zbiraš žige in dobivaš darilca. Besede sem zapisala v pomanjševalnicah, ker je dejansko vse zelo miniaturno.

IMG_3532IMG_3540IMG_3539IMG_3538IMG_3536IMG_3533IMG_3535

Tudi Busan premore peš cono, nakupovalni del mesta, ki je podoben vsem ostalim velikim mestom po svetu, saj prodajajo povsod iste blagovne znamke, opazna je samo ena hrupna razlika: vsaka trgovina ima na ulico obrnjen zvočnik, iz katerega odmeva zelo glasna glasba. Ko se pomikaš po ulici nastane iz tega mešanica zvokov, ki ni nič kaj prijetna za uho.

ZA KITAJSKO POTREBUJETE VIZO

Takoj, ko sem ugotovila, da za obisk Kitajske potrebujem vizo, sem pomislila zakaj sploh rinem v državo, ki mi že v štartu postavlja ovire za vstop vanjo. Pa sem zatrla to misel in na internetu poiskala navodila, kako do vize priti. Ker so bila zelo dolga, jih nisem natančno prebrala in sem spregledala, da pri prošnji za dodelitev termina za ureditev vize, ne smeš pošiljati priponk. Posledično sem trikrat pošiljala elektronsko sporočilo z izpolnjeno vlogo za izstavitev vize v priponki in trikrat sem dobila odgovor, da moja vloga ni popolna.

Lotila sem se branja izčrpnih navodil na osnovi katerih sem uspešno oddala vlogo brez priponke in prejela termin, kdaj se lahko osebno oglasim na kitajski ambasadi v Ljubljani s potnim listom, da bom lahko vlogo osebno oddala. Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

Z Iztokom sva iz luke Tianjin za dva dni odpotovala v Peking. Na poti so nama nenehoma pregledovali potna lista in vizi, kar tako sredi poti je ljudi ustavljala policija in jih legitimirala, ob nakupu kart za vlak, ob vstopu na železniško postajo in na podzemno železnico, šla sva preko številnih varnostnih kontrol, vedno znova sem morala vpričo varnostnika izpiti nekaj vode iz steklenice, ki sem jo imela s seboj, da se je prepričal, da je v steklenici res voda in ne kakšno eksplozivno sredstvo, za vstop na Trg nebeškega miru sva čakala skoraj uro, da sva prišla na vrsto za kontrolo dokumentov in varnostno kontrolo. Domačini so čakanje in pregledovanje (varnostniki odpirajo in vohajo tudi vsebino termo steklenic, ki jih nosijo s seboj) mirno prenašali, tujci smo pihali od jeze in zavijali z očmi. Pa ni nič pomagalo.

Pripravo dokumentov sem zaupala možu, ki je veliko bolj strpen in natančen od mene, poleg tega imam do zelo podrobnih navodil odpor, na primer do tega, da moraš obrazce izpolnjevati izključno z velikimi črkami, da moraš izpisati datum v točno določeni obliki in da moraš s točno določenim znakom označiti, da si polje pustil prazno, ker nanj pač nimaš odgovora. Poleg tega je bilo obrazcu potrebno priložiti veliko fotokopij raznih dokumentov v točno določenem vrstnem redu. S strani mojega moža natančno pripravljenimi dokumenti sem se ob določeni uri na določen dan oglasila na kitajski ambasadi in čez teden dni sem lahko ponovno prišla po potna lista z vizama in plačala zanju 120 evrov z debetno kartico. Z gotovino ali plačilno kartico plačil ne sprejemajo. Prvi korak na Kitajsko sem na ta način že naredila.
Drugi korak sem morala narediti v Koreji, ko nam je ladijsko osebje pobralo potne liste in njihove fotokopije, da so jih izročili kitajskim uradnikom, ki smo jih vkrcali na ladjo. Do pristanka v luki v Tianjinu so jih pregledali in nam požigosali fotokopije potnih listov, da smo se iz ladje lahko čimprej izkrcali s potnim listom in žigosano fotokopijo. Vendar šele po triurnem “carinjenju” ladje, ko so se kitajskim uradnikom, ki so pripotovali z našo ladjo, pridružili tudi kitajski uradniki iz luškega terminala.

Kitajci so hrupni, na vsakem koraku raznorazni uradniki v uniformah vpijejo navodila v kitajščini, v veliko primerih jih tudi posnamejo in predvajajo s pomočjo zvočnikov. Ko sva šla preko nekega mostu, je Iztok želel fotografirati neko stavbo v daljavi od katere se je odbijala sončna svetloba, je od nikoder pritekel verjetno kakšen uradnik v civilu in mu fotografiranje prepovedal. Drugič sva si hotela ogledati eno izmed stavb v parku za katero sva kupila vstopnico, pa nama jo je uradnica pred nosom zaklenila in rekla, da je zaprta. Kazala sva ji vstopnico in delovni čas, jo spraševala zakaj je zaprto, pa je samo skomignila z rameni in izdavila, da je pač closed.

Za vstop na Trg nebeškega miru moraš skozi kontrolo dokumentov in prtljage

Iztok je rekel, da pri toliko milijonih ljudi mora biti red, da ga na ta način zagotavljajo, mene pa vse te procedure bolj spominjajo na big brother watching you kot na kaj drugega. Po moje bi bilo več reda, če bi nekaj uradnikov prekvalificirali v finančno policijo, ki bi kontrolirala ali taksisti vozijo z vklopljenimi taksimetri in v trgovinah izdajajo račune (eno in drugo ne delajo), ne pa, da ovohavajo vsebino termo steklenic.

Lama tempelj je oaza miru v motečem mestnem hrupu

Še preden vstopiš v državo moraš narediti kar nekaj korakov, kar nekaj jih moraš narediti tudi preden jo zapustiš. Spet smo oddali potne liste, v Šanghaju bomo morali oddati tudi žigosane fotokopije potnih listov, čaka naju tudi odhodna procedura na letališču. Ne bom več potovala v države, kjer moram plačati že za vstop in kjer imajo tolikšno nezaupanje, da na vsakem koraku preverjajo osebne dokumente, jih fotokopirajo, žigosajo in kjer moram piti vodo na ukaz, ne za žejo.

SMS-E BO TREBA PISATI Z OBEMA PALCEMA

Seul je glavno in hkrati največje mesto Južne Koreje s skoraj 12 milijoni prebivalcev. V strogem centru mesta, pred mestno hišo, so se v času najinega obiska odvijale demonstracije v podporo predsednici Parkovi, ki jo je ustavno sodišče odstavilo iz njenega mesta na čelu države, ker naj bi svoji tesni prijateljici Čoj Sun Sil pomagala pri izsiljevanju podjetij za denar in ji dovolila, da se brez uradnih pooblastil vmešava v državne zadeve. Parkovi se je stolček prvič pošteno zamajal že v aprilu 2014, ko se je potopil trajekt s 476 potniki, od katerih se je 304, predvsem študentov utopilo. Toliko žrtev je bilo potrebno, da so Korejci ugotovili, da vlada nima ustrezno organizirane obalne straže in ustrezne zakonodaje o pomorskem prometu. Od takratnih je Parkova preživela že številne demonstracije. Na tokratnih so demonstranti ob poslušanju govorcev vneto mahali s korejskimi zastavicami sredi katerih je krog, razdeljen na modro in rdeče polje, ki ponazarja razdeljenost Koreje na severno in južno, na antično in moderno. Na ulicah, ki vodijo iz glavnega trga je mrgolelo policajev, ki so jih z avtobusi pripeljali iz vseh vetrov. Postrojeni v vrste, s ščiti pred seboj so z resnimi obrazi mirno čakali na ukaze. Imela sem občutek, da je bilo več policajev kot samih demonstrantov, kar ni nič čudnega, saj sta med demonstracijami par dni nazaj, 10. marca, dva demonstranta izgubila življenje.

Tako kot so si v New Yorku uredili sprehajalno pot po precej dolgem, opuščenem nadvozu železniške proge, so si prebivalci Seula zase izborili opuščeni del poglobljene avtoceste v samem centru mesta. Po sredini so speljali vodo, ki v kanal doteka preko širokega slapa, nabrežje umetnega potoka pa so z obeh strani tlakovali in ga na ta način spremenili v priljubljeno sprehajalno pot.
Mesto je zanimiva mešanica starodavnih tradicij in vrhunske digitalne tehnologije, zmes tradicionalne in moderne arhitekture, neštetih prodajaln s hrano, manjših lokalov in živahnega nočnega življenja.
Iz starih časov so v Seulu štiri glavne, seveda lesene palače, ki so si dokaj podobne, Gyeongbokgung pa velja za največjo in najmogočnejšo. Nekoč so v njih živeli vladni uradniki, stražarji, evnuhi, konkubine, in druge dvorne dame, danes pa se po njih sprehajo množice turistov, med katere je pomešane veliko korejskih fantov in deklet v tradicionalni korejski obleki, ki se imenuje hanbok. Dekleta so v dolgih voluminoznih svilenih krilih in fantje v dolgih jaknah in hlačah, oboji pa obuti v sodobne platnene teniske. Poln jih je tudi Bukchon Hanok Village, del Seula, kjer stojijo tradicionalne korejske hišice »hanok« in tempelj Jongmyo, nekoč glavni tempelj kraljev dinastije Joseon.

IMG_3574IMG_3569

V takšnem milijonskem mestu seveda promet najhitreje poteka s pomočjo podzemne železnice, ki so zelo dobro pokrite z mobilnim signalom, saj dobesedno vsi potniki, mladi in stari, med potjo s slušalkami v ušesih gledajo televizijo, igrajo igrice, telefonirajo ali pišejo SMS-e na svojih mobilnih telefonih, ki so seveda večinoma znamke Samsung. Razlika med starimi in mladimi je podobno kot po vsem svetu samo v prstih, ki jih uporabljajo za pisanje: mladi uporabljajo sočasno oba palca, starejši pa kazalec desne roke.

KOREJSKI OTOK JEJU-DO

Sodobni Korejci se na splošno pritožujejo nad stresom, ki ga prinaša sedanji tekmovalni način življenja, vse od osnovnošolskih tekmovanj v znanju matematike, preko 14 urnega dnevnega študija na univerzi, do tekmovanj za delovna mesta v korporacijah. Da bi vzdržali ta tempo, veliko delajo na tem, da ostanejo “fit”. Poleg zdrave prehrane k temu sodi tudi telesno gibanje, zato Korejci množično zahajajo v hribe. Otok Jeju-do, največji korejski otok je idealen prostor za hribolazenje, zato je dolgo veljal za najljubšo domačo turistično destinacijo Korejcev. Krasijo ga krasne peščene plaže, slapovi, bujna vegetacija in zanimiva vulkanska pokrajina z najvišjim vrhom Južne Koreje, 1950 metrov visokim vrhom Hallasanom. Od leta 2008 naprej je korejska vlada ukinila vizo za kitajske turiste, ki prihajajo na Jeju-do, zato je otok od takrat naprej obiskalo že več kot pet milijonov kitajskih turistov.

Upam, da bodo po nakupu mariborskega letališča s strani Kitajcev tako množično obiskovali tudi Slovenijo.
Simbol otoka so kamniti kipci po imenu Dolharubang, po slovensko skalnati dedki, ki varujejo pred zlom in zagotavljajo plodnost. Človeške velikosti in falične oblike so izdelani iz vulkanskega kamna, imajo čeladi podoben klobuk, sploščen nos in roki položeni na trebuh.

Dolharubang ali skalnati dedek odganja zlo

V NAGASAKIJU JE VSE POD KONTROLO

Preden smo pripluli v Nagasaki, še nikoli nisem bila na Japonskem. Verjetno je bil to razlog, da me je samo mesto osupnilo takoj po prvih korakih. Podobno kot v Monte Carlu so pločniki v glavnem tlakovani s ploščicami in tlakovci. Mesto je neverjetno čisto in urejeno, vse je na svojem mestu, linije so ravne, nikjer ni nič preveč in nič premalo. Z možem sva prav pikolovsko iskala kakšno pomankljivost, razbito šipo ali zarjavelo ograjo, umazan avto, odluščeno barvo,  na tla odvržen čik ali papirček. Nič. Center mesta sva prehodila podolgem in počez, nikjer niti najmanjše napake, dotrajanosti ali izjeme, ki potrjuje pravilo. Spustila sva se celo do rečnega kanala, katerih dna po mestih skrivajo marsikaj, pa nisva našla nič. Samo lepo rejeni okrasni krapi, koiji so leno plavali po vodi.

Japonci imajo vse pod kontrolo. Smeti, rjo, nesnago velemest, malomarnost, celo drevesa in pesek. Drevesa obrezujejo, da ne bi prebujno pokazala svojo divjo naravo, jim krajšajo korenine, da ne bi zrasla previsoko in jih omejijo s količki, da bi zrastla v pravo smer. Ob drevesa z bujnim cvetjem imajo prislonjeno metlo, da sproti pometajo odpadlo listje in velik kol s katerim tolčejo po vejah, če se nanje usedejo ptiči. Preganjajo jih z dreves, da ne bi s svojimi izločki umazali pot pod njimi.

IMG_3515
Pesek pograbijo in v ravne ploskve zarišejo mehke paralelne linije. Pod kontrolo imajo tudi turiste. Če le malo postaneš te že prijazno ogovorijo in ti pomagajo poiskati pravo pot. Urejeni, polikani, moški v črnih oblekah in s kravatami, s svetlimi Burberry prehodnimi plašči pod roko, šoferji z belimi rokavicami, mnogi zaščiteni z obraznimi maskami, ženske zaščitene pred soncem z odprtimi dežniki. Z belimi plahtami zaščitijo celo gume, ki služijo kot odbojne boje na vlačilcih – za vsak slučaj, če bi se dotaknili ladje, da le na njej ne bi pustili črno sled gume.

Nagasaki ima zaradi 9. avgusta 1945, ko je ob 11:02 nad mestom eksplodirala atomska bomba, zloglasen prizvok. Še toliko bolj, ko se zaveš, da je v trenutku uničila velik del mesta in ubila več kot 150.000 prebivalcev, še večim pa pustila trajne posledice. V parku miru črni steber označuje hipocenter bombne eksplozije in hrani imena njenih žrtev. Na kraju vlada zlovešč duh.
V upanju, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo, so v Nagasakiju postavili več kot 9.7 metrov visok in 30 ton težak kip miru. Upodablja moškega, ki z desno roko dvignjeno v nebo, kaže na nevarnost jedrskega orožja, dlan leve roke ima odprto k miru, oči pa zaprte v molitvi za izgubljene v vojni. Vsako leto se 9. avgusta, na dan miru Nagasakija, pred spomenikom odvije spominska proslava posvečena miru v celem svetu.V bližini kipa svobode je zavzel svoje mesto možakar, ki trdi, da je v času eksplozije delal v tovarni Mitsubishi, ki se je nahajala 1.1 kilometra od hipocentra. Na tisti dan ga je šef poslal v drugo tovarno, kamor je ravno vstopil, ko ga je moč eksplozije odnesla za velik steber, ki ga je zaščitil pred njenimi škodljivimi učinki, zato živi še danes, njegov šef pa je skupaj s sodelavci umrl takoj po eksploziji. Vsak dan stoji v parku miru, pripoveduje svojo zgodbo in se slika z obiskovalci, da bi ti na ta način dal svoj prispevek k miru v svetu.

TAIPEI JE SVETOVLJANSKO MESTO

Taipei je mesto gneče z dobrim poltretjim milijonom prebivalcev. Odkar so v 17. stoletju zanj postavili temelje kitajski trgovci, je bil okupiran z različnimi pomorskimi zavojevalci, Nizozemci, Španci in Japonci, ki so vsak po svoje vnesli vanj svoje navade in razvade, zato je Taipei danes svetovljansko poslovno in turistično mesto, v katerem domačini tekmujejo za prostor, ki ga pri tleh in v višinah zasedajo nebotičniki. V tej borbi na vsakem koraku, tako enim kot drugim, odžirajo vsako pridobljeno ped motoristi, ki so dokaj nevarni, ker so pač močnejši kot pešci, poleg tega pa jih je v Taipeiju kot listja in trave v Sloveniji.
Tajvan me je presenetil, ker sem iz ne vem kakšnega razloga pričakovala, da že na prvi pogled zaostajajo v razvoju. Pa sem se že po izkrcanju iz ladje priklopila na tajvanski brezplačni wi-fi, s pomočjo katerega sem v parih sekundah na blog naložila 25 slik. Njihova glavna postaja, ki združuje avtobusno, železniško in avtobusno postajo pa je bolj čista in urejena kot marsikatero evropsko letališče. Globalizacija je šla tako daleč, da v nakupovalnem centru niti po črkah ne moreš spoznati, da se nahajaš v Tajvanu, lahko bi bil tudi v New Yorku ali Londonu.

V lepem vremenu se po mestu z lahkoto orientiraš s pogledom na Taipei 101, v kitajščini 臺北101 / 台北101, ki je 509 metrov visok nebotičnik v Taipeju. Seveda, če ni megle ali nizke oblačnosti. Midva sva imela smolo z meglo, zato sva se morala orientirati s pomočjo zemljevida. Prav tako iz devetinosemdesetega nadstropja, kjer je na 382 metrov nad tlemi razgledna terasa namenjena razgledovanju Taipeija z vrha proti tlem, na vse štiri strani neba, nisva kaj prida videla. Taipei 101 je bil polnih šest let, vse do leta 2010, ko je moral predati krono Burdža Kalifu, najvišji nebotičnik na svetu. Na vrh se povzpnete z dvigalom japonskega proizvajalca Toshiba, s katerim so leta 2004 postavili svetovni rekord dviga s hitrostjo 69,6 km/h, 1010 m/min ali 16,83 m/s, v vsakem primeru vrtoglavo hitro.

V prostranem parku sredi Taipeija se nahaja ogromna spominska dvorana, ki je posvečena Čang Kaj-Šeku, narodno gledališče in koncertna dvorana. Ob ogromnem Čang Kaj-Šekovem kipu se vsako polno uro menjuje straža, čudovito zasajen park kitajskih razsežnosti pa je poln mirnih kotičkov, ki so še tako potrebni sredi hrupnega mesta.

V spominskem templju številnim kitajskim žrtvam iz vseh vojn, v Martyrs’ Shrine, je protokol menjave straže ob vsaki polni uri še daljši in bolj svečan kot v Čang Kaj-Šekovi spominski dvorani. Ko sem opazovala pogled stražarjev, ki polno uro strumno in negibno stojijo na straži, sem dobila občutek, da se spustijo v neko posebno meditativno stanje, saj njihov pogled sega skozi, z očmi pa niti ne trepnejo. Sama sem poskusila vzdržati pogled čim dlje, ne da bi trepnila z očmi, pa mi ni uspelo niti za minuto.

V Narodnem muzeju v Taipeiju se nahaja največja zbirka predmetov iz kitajske kulturne in umetniške dediščine, več kot 600,000 eksponatov, ki so leta 1931 pričeli svojo pot bega iz Prepovedanega mesta, najprej pred japonsko invazijo, na jug države in leta 1949, v času državljanske vojne še naprej, v Taipei na Tajvan. Za vsak slučaj so jih umaknili pred komunisti. Sedaj morajo Kitajci potovati na Tajvan, če si hočejo ogledati del svojega nacionalnega bogastva, podobno kot si Slovenci v Avstriji ogledujemo svoj knežji kamen in v Nemčiji Brižinske spomenike.

V NEBESIH

Prva stvar, ki me je prešinila ob misli, da potujem v Hong Kong, je bila negotovost v obliki vprašanja: ”Je Hong Kong angleški ali kitajski?” Takoj sem poguglala in ugotovila, da je že od 1997 kitajski. Leta 1984 sta Kitajska in Velika Britanija podpisali sporazum po katerem je celotno nekdanje ozemlje Hong Konga pod britansko kolonialno oblastjo s 1. julijem 1997 postalo Posebno administrativno ozemlje Ljudske republike Kitajske. Letos bo torej že dvajset let. V skupni deklaraciji je Kitajska obljubila, da na ozemlju Hong Konga ne bo uveljavila kitajskega socialističnega gospodarskega sistema in da bo Hong Kong vsaj še do leta 2047, užival visoko stopnjo avtonomije v vseh zadevah, razen na področju zunanje politike in obrambe.
Druga stvar na katero sem pomislila ob besedi Hong Kong (če zanemarim King Konga), pa so bili nebotičniki. Če me je New York s svojimi osemstotimi nebotičniki, ki merijo nad sto metrov precej impresioniral, me je Hong Kong, ki jih ima več kot dva tisoč, impresioniral do skrajnosti.
Znaka 香港 (heung gong) pomenita dišeče pristanišče, mesto pa izgleda bolj kot pristanišče nebotičnikov, ki se dotikajo neba na obeh straneh Viktorijinega zaliva. Hong Kong je po zaslugi njihove čarobne nočne osvetlitve dobil vzdevek Biser orienta, zaradi ob večerih ožarjenega nebesnega svoda pa Azijsko svetovno mesto.

V Hong Kongu je doma feng šu, princip petih elementov: zlata, lesa, vode, ognja in zemlje, skupnosti pri kateri nič ne manjka, zato prinaša vse, kar si želimo: srečo, zdravje, dobre odnose, uspešno opravljene izpite takšne in drugačne vrste, tistim najbolj verujočim, ki namesto v kromosome verjamejo v feng šu, pa prinese celo novorojenčka moškega spola. Veliko stavb je brez štirinajstega in štiriindvajstega nadstropja, ker številki fonetično zvenita kot ”ti moraš umreti” in “umreti je lahko“. Ne vem, zakaj so se tako odločili saj je prva trditev točna v vseh primerih in na časovno dimenzijo sploh ne vpliva (enkrat pač, nikjer ni besede kmalu ali zdaj), druga pa je celo zaželjena, saj če že moraš, je v redu, da se to zgodi na lahek način.
Tako kot marsikje na svetu (ne verjamem pa, da povsod) imajo prebivalci Hong Konga radi bogastvo, zato naravnost obožujejo številko 18, ki ga prinaša, številko 28, ki ga prinaša na hiter in lahek način in 168, ki ga prinaša za vedno. Nekako se mi vsiljuje misel, da ti potemtakem številka 1828168 na hiter in lahek način prinese bogastvo in to za vedno, če pa dodaš še številko 369, ki prinaša dolgoživost, ta za vedno zelo dolgo traja.
V Hong Kongu si ne podarjajo ur in ne servirajo hrušk na poroki. Dati uro fonetično pomeni udeležiti se pogreba, postreči s hruško pa pomeni ločitev, tako prvega kot drugega pa si ne želi nihče na svetu, tudi prebivalci Hong Konga ne.
Večina prebivalcev tega mesta ne odpira dežnika v prostoru, ker po neki razumljivi logiki verjamejo, da se v njem skriva duh, ki se boji sonca. Kam bi se pa lahko skril še bolj na varno? Mora tega duha je zagotovo v slovenski rimi ‘sonček sije, dežek gre’.
Podobno kot v Sloveniji tudi v Hong Kongu zlomljeno ogledalo prinese sedem let nesreče, kar je v sedanjih časih, ko v Benetkah ni več golobov, zelo nesrečna reč. Še preden so mestne oblasti prepovedale prodajo hrane za golobe in jih na ta način izgnale, so bile Benetke rešitev zlomljenih ogledal, ker je že od nekdaj in tudi vedno bo veljalo, da ti golob, ki se na Markovem trgu usede na tvojo ramo, prinese sedem let sreče. Na tak način se nesreča iz ogledala lahko izniči z na rami sedečim golobom in ker je sedem let dolga doba, bi se topogledno splačalo potovati tudi iz Hong Konga v Benetke.
Če si v Hong Kongu zaželite, da bi se vam pocedile sline, zagrizite s svojimi zobmi v okusni dim sum, kitajski prigrizek, ki ga servirajo v malih bambusovih košaricah na pari. Dim sum spada v tradicionalno kitajsko kuhinjo, grižljaji pa so oblikovani dobesedno v velikosti enega grižljaja, ki so še okusnejši, če jih zalivaš s čajem.

Vsi, ki Hong Kong zelo dobro poznajo pravijo, da v primeru, če imate ob njegovem obisku tako skopo odmerjen čas, da lahko naredite samo eno stvar, potem obiščite Vrh, The Peak. Če pa je časa dovolj za več stvari, se morate prav tako najprej povzpeti nanj. Zaradi hladnejšega zraka je od nekdaj privlačil bogate in slavne, zato se je že v kolonialnih časih tam oblikoval ekskluzivni del mesta. V sedanji dobi ohlajevanja s klimami pa množice na 552 metrov visoki Vrh, ki ima prav tako kot hongkonški zaliv ime po angleški kraljici Viktoriji, privlači najbolj spektakularen razgled na nebotičnike na svetu. Če poslušaš dovolj pazljivo, lahko pod seboj zaslišiš vrvenje Azijskega svetovnega mesta. Podnevi se pogled širi preko nebotičnikov Viktorijinega zaliva vse do zelenih hribov Novih Teritorijev, v zgodnjem večeru pa se nebesni svod, še preden se prerodi v svetlikajoče se morje svetlobe, rožnato in pomarančno obarva. Ob najinem obisku je bilo krasno, meglenemu ozračju navkljub. Kako lepo šele mora biti v jasnih nočeh! Kdor se na Viktorijin vrh povzpne s Peak Tram (Vršnim tramvajem? 🙂 ) bo doživel bombastično vizualno izkušnjo, pri kateri zaradi zornega kota potnika v tramvaju, hongkonški nebotičniki drsijo mimo okna na neverjeten način. V obliki nakovala oblikovan stolp na Vrhu, The Peak Tower, ima veliko razgledno teraso z imenom Nebesna terasa 428 (le kaj neki pomeni ta številka?), na kateri že po njenem imenu lahko sklepaš, kje se nahajaš. Pa vendar ne samo po imenu. Kje pa bi bil drugje, če z vrha gledaš na stolpnice, ki se tikajo neba?