ANTONI GAUDí – 50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Gaudí je bil drugačen. Izstopal je iz množice. Ni samo sprejemal, ampak je nadgrajeval, predrugačil, postavil na nove temelje, zavzel novo izhodišče. Tako je trditev, da imajo ptice krila za letenje, nadgradil s pomislekom, da imajo krila tudi kokoši, a jih pač ne uporabljajo za to. Ni se zadovoljil s spoznanjem, da ravne črte pripadajo človeku, zavite Bogu. Prepustil je ravnilo človeku, sam pa zarisoval mehke, vijugaste linije. Spoznal je, da vse kar je naredil človek, že obstaja v knjigi narave. Iz nje je črpal navdih. Njegova dela so skrajno ekscentrična, zato so v njegovem času burila duhove in prožila valove kritike in neodobravanja. Ravno zaradi te njegove ekscentričnosti pa danes občudujemo, mogoče že malo malikujemo, njegove stvaritve. Vsekakor je bilo njegovo tuzemno življenje veliko prekratko, da bi uresničil vsaj mali del njegovega enormnega potenciala. Bilo pa je dovolj dolgo, da se je s svojo unikatnostjo zapisal v zgodovino in je beseda arhitekt dobila asociacijo v njegovi osebi.

Gaudí je ustvarjal drugače

Gaudíju je vera pomenila vse. Bil je ponižen in hvaležen za božji dar, njegov umetniški talent, ki se je kazal v njegovi neverjetni zmožnosti, da je snoval neobičajne oblike v prostoru. Njegova družina sta bila oče in njegova nečakinja. Po njeni smrti se je preselil v kripto nastajajoče Sagrade familie in svoje nadaljnje življenje posvetil samo delu in večerni molitvi. Blišč in beda materialnega sveta mu nista pomenila nič. Bil je izredno skromen, tako pri stanovanju kot pri hrani. Zaradi odrekanja hrani je skoraj umrl že v svojem dvainštiridesetem letu. Že kot otrok je doživel revmatično vročico, ki ga je spremljala celo življenje. Za blaženje bolezni je dnevno hodil na dolge sprehode in leta 1926 se iz njega ni vrnil. Povozil ga je tramvaj in poškodovanega so odpeljali v bolnišnico za ubožne, kjer je umrl tako kot si je tudi želel: reven in sprejet samo zaradi njegove ljubezni do Boga. Čeprav je bilo Gaudíjevo delo za časa njegovega življenja tarča stalnih kritik in nerazumevanja s strani intelektualcev, je bil njegov pogreb izraz velikega žalovanja vseh ljudi. Položili so ga v kripto Svete družine, v kapelo Karmelske Matere božje. V njej je poleg grobnice stojalo brošuricami v večih jezikih, tudi v slovenščini, z naslovom Gaudí, Božji arhitekt, ki ga je izdalo Društvo za beatifikacijo Antonia Gaudíja saj že od njegovi smrti velja splošno prepričanje o njegovi svetosti in herojski kreposti. Društvo je takoj po ustanovitvi sprožilo postopek razglasitve za blaženega, ki še vedno poteka. V brošuri je zapisana devetdnevna molitev osebne pobožnosti, s katero se lahko priporočate Gaudíju:

Casa Batllo v četrti Eixample

Bog, naš Oče, ki si navdihnil svojega služabnika arhitekta Antonia Gaudíja z veliko ljubeznijo do tvojega Stvarjenja in h gorečemu prizadevanju k posnemanju skrivnosti otroštva in trpljenja svojega Sina; nakloni mi po millosti Svetega Duha, da se bom tudi sam posvetil dobro opravljenemu delu in dovoli slaviti svojega služabnika Antonia; podeli mi po njegovem posredovanju priprošnjo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.