Ljubljančani imajo svojo Šmarno goro, mi, Konjičani, pa Konjiško. Seveda je naša za celih 323 m višja 🙂 Konjiška gora je od nekdaj burila mojo domišljijo z zgodbo o konjiškem zmaju saj me še danes zanima, koliko je lahko resnice v tem, da je,  ali je bila,  v notranjosti dejansko podzemna jama s  podzemnim jezerom. Glede na to, da je sestavljena iz apnenca, se mi zdi ta možnost dokaj verjetna. Kraški svet s podzemnimi jamami, ponikalnicami in podzemnimi jezeri, mi je poznan še iz otroštva, iz sveta mojih starih staršev, iz cerkniškega. Že kot otrok sem tam pozimi občudovala teloh in jeseni zaman iskala kostanj. Enako je na Konjiški gori, zato si razlagam, da je apnenec tisti, ki je zaslužen za preproge bujno cvetočega teloha in krivec, zaradi katerega ni kostanjev na cerkniškem in na Konjiški gori.Konjiška gora je zelo priljubljena izletniška točka. Oziroma, če upoštevamo, da rekreácija pomeni dejavno preživljanje časa na način, ki osvežuje človekovo telo in/ali duh, bi lahko rekli, da je priljubljena konjiška rekreacijska točka. Po moji oceni, je še bolj kot najvišji vrh Stolpnik,  s strani Konjičanov obiskana Skala, ki je na 750 m nadmorske višine ( še vedno višja kot Šmarna gora 🙂 ). Destinacija nam je prirasla k srcu, kar je ponazorilo tudi PD Slovenske Konjice s srčno markacijo 🙂Do Skale vodi strmejša, na zadnjem delu celo plezalna in položnejša pot, ki vodi mimo gradu.Za izhodišče vzpona po položnejši poti služi parkirišče nad pokopališčem pri cerkvi Svete Ane. Celotna pot je dolga 5,01 kilometra, z njo pa porabite 727 kalorij in 2 decilitra vode. Vodo vsekakor nadomestite, raje še kakšen deciliter dodajte, kalorije pa, še posebej če ste ženska mojih let, nikakor. To so namreč ta nerodna leta, ko se zredimo že ob misli na čokolado, kaj šele ob pogledu nanjo 🙂Z dosego cilja je trud bogato poplačan z navdihujočim razgledom. Meni je še posebno ljub takrat, ko se z vzponom na Skalo dvigneš nad morje megle……in so vrhovi Pohorja samo otok….….Konjice pa so potopljene nekje na dnu. Razgaljene izgledajo iz zornega kota Skale takole…Iz vpisne knjige, ki je varno shranjena v škatli, pritrjeni na hrbtni strani klopi, je razvidno, da nekaterim predstavlja Skala dnevni cilj, saj se njihovo število vzponov približa številu dni v letu. Nekateri smo zelo tekmovalni, zato smo si Skalo izbrali za silvestrski cilj. Če že ne moremo biti v vpisni knjigi vpisani največkrat, bomo vpisani   vsaj prvi v letu 🙂 Kljub morilskim minus šestnajstim stopinjam, nas ni prav nič zeblo. Vse zasluge za to pripisujem svečanim oblekam, ki smo jih v skladu z modnimi trendi naplastili v približno toliko plasti kot jih premore čebula.  Zaradi snega in dokaj svetle noči nam po poti niti ni bilo potrebno prižgati svetilk. Na Skali pa nismo silvestrovali sami. Na isto idejo je prišel mlad domačin, ki je pripeljal s seboj svojo punco iz Zasavja, da ji še z višine razkaže silvestrske lepote Konjic. Poskrbela je za obilico smeha, ko jo je po telefonu klicala kolegica iz Španije in ji je razložila, da silvestruje na “ROCK ON HILL”. Zasavka je tako nehote skreirala evropsko ime za konjiško Skalo 🙂 . Mlad par je prišel na silvestrovanje pripravljen, saj sta točno opolnoči odčepnila steklenico penine, ki sta jo nesebično delila z nami. Penina je bila zaradi ekstremno nizkih zunanjih temperatur prav prijetno hladna. Bilo je lepo, zato smo se dogovorili, da se srečamo ob letu obsorej. Nič nas ni bilo strah, čeprav je z nami ob pokanju petard in razsvetljevanju neba z raketami, silvestroval tudi snežni volk, bolj točno snežna volkuljica 🙂