TURANDOT

Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?

RAZSTAVA TINE KONEC

S Tino Konec sem pred dobrimi šestimi leti preživela par čudovitih dni v Madridu. Že pri njenih šestnajstih se je točno vedelo, da bo šla po očetovih stopinjah in bo postala slikarka. Še danes sem ji hvaležna za njeno vodenje po madridskem muzeju Prado, ki nam je odprl nov pogled na slikarstvo, slikam pa dodal zgodbe iz ozadja. Z odprtimi ustmi in očmi smo jo poslušali, ko nam je razlagala detajle prvih dveh Botticellijevih slik iz serije  Zgodba o Nastagiu degli Onesti. Srce nesrečnega dekleta je še bolj krvavelo, psi so bili še bolj krvoločni in krvniki so bili še bolj kruti.

Tina2 - 1

Danes je Tina že diplomirala na likovni akademiji in ima prvo samostojno razstavo na sevniškem gradu. Črno belo razstavo risb ob zvokih morja, mehurčkanju morske pene in drobnih kamnov, ki jih valovi vlečejo sem in tja. Na risbah sem videla valove z morskimi penami, razigrane mehurčke, borovce obložene z drobnimi storžki in njihov odsev v morju. Risbe, nanizane na nevtralnih belih stenah sevniške Mosconove galerije in posneti zvoka morja  so mi pričarali slankast okus na ustnice in vonj po morju v nosnice.

Kot sem napisala v uvodu, že pri njenih šestnajstih se je vedelo, da bo slikarka, danes, pri njenih triindvajsetih pa se ve, da slikarka že je. In to z velikim potencialom.

Tina5 - 1

To je Tinina prva samostojna razstava, saj  je do sedaj razstavljavljala skupaj z očetom, slikarjem Janijem Ivanom Koncem, ki je na letošnjem Ex-temporu v Piranu prejel glavno nagrado Grand prix za slikarstvo s sliko Krog.

Tina8 - 1Jani Ivan KonecKrog

PREMIERA BALETA PEER GYNT

Henrik Ibsen, norveški dramatik, je živel v prepričanju, da so besede premalo. Izjavil je, da tisoč besed ne naredi tako globokega vtisa kot eno samo dejanje. Njegov sodobnik in sonarodnjak, Norvežan Edvarda Grieg, skladatelj, se prav tako ni zanašal na moč besed. Rekel je, da besede včasih potrebujejo glasbo, glasba pa ne potrebuje ničesar.
Ibsen je zapisal veliko besed v fantazijsko dramo Peer Gynt in zaprosil Griega, da jo uglasbi. Grieg se je z glasbeno spremljavo Peer Gynta proslavil, skladba V dvorani gorskega kralja je postala celo eno izmed njegovih najbolj priljubljenih del, čeprav njemu sploh ni bila všeč.
Po Griegovo sicer glasba ne potrebuje ničesar, vsekakor jo pa lepo dopolnjuje balet, še posebej s koreografom Edwardom Clugom in mariborskim baletnim ansamblom. Izvrstna glasba, sodobni balet, pika na i z opernim zborom, glasbi in baletu prilegajoči kostumi, popolna scena, ki jo skoraj ni bilo, vse se je zlilo v celoto, nas navdušilo in prevzelo. S Peerom Gyntom smo se iz tukaj in zdaj premikali v neznano in nikjer in se spet vračali nazaj, se družili s troli in trolkami, vaščani in vaščankami, se družili z norci v prisilnih jopičih, bili na poroki, potovali v norišnico v Kairo in v puščavo v Maroku. Včasih pa točno niti nismo vedeli kje in s kom smo. Še dolgo po zadnjem baletnem koraku smo sedeli v gledališki kavarni in se navduševali. Večina tudi nad jelenom, ki ga je na štirih nogah odplesal Sytze Jan Luske. Meni pa ni šla v račun popolnost gostujočega baletnega solista, Peera Gynta, Miloša Isailovića. Tudi njegovih nog 🙂 .

NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

NESSUN DORMA

Puccinijevi princesi je ime Turandot. Spi v mrzli spalnici na Kitajskem. Mrzli od  sovraštva do moških. Nikomur se noče predati. Postavlja jim uganke in če jih ne rešijo, morajo umreti. Dokler se ne najde princ brez imena, ki se vanjo zaljubi na prvi pogled. In jih  ugane. Vse tri. In si prisluži njo. Ona se ga na vso moč brani. Na silo jo seveda noče imeti. Raje umre, ker brez nje mu sploh ni do življenja. Zato ji ga ponudi,   če ugane njegovo ime do naslednjega jutra.

To je iztočnica za Nessun dorma, ki je (vsaj za mojega brata) največja operna arija vseh časov.

IMG_1339

Nessun dorma

Nihče naj ne spi! Nihče naj ne spi!
Tudi ti, princesa,
v mrzli spalnici ne,
glejte zvezde,
ki trepetajo z ljubeznijo in z upanjem.

Moja skrivnost je skrita v meni;
nihče ne bo izvedel mojega imena!
Ne, ne! V tvoje ustnice ga
bom prelil, ko naju obsije sonce !

Moj poljub bo raztopil
tišino in te osvojil!

Nihče ne bo izvedel njegovega imena,
in žal bomo morali umreti, umreti!

Izgini, o noč!
Zbledite, ve zvezde!
Zbledite, ve zvezde!
Ob zori, bom zmagal!
Zmagal bom! Zmagal bom!

Odmev visokih not iz tenorskega razpona, B4  in A4,  je v finalnem Vincerò! Vincerò! odmev gotove zmage. Čigave? Kako je ime njemu? Kako je ime nekomu, ki ti lahko s poljubom prelije ime  v ustnice? Kako je ime nekomu, ki s svojo pojavnostjo prežene temo in z njim zasije sonce?  Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to seveda ni on, je ona. Je LJUBEZEN.

Puccinijevo kitajsko zgodbo je v Gallusovi dvorani na prvi letošnji šolski dan uprizorila Kitajska nacionalna opera iz Pekinga. Opera kot celota je blestela in blestela je Yao Hong v vlogi Liu.

 

NOČ MODRIJANOV

Pred dobrimi tremi leti, štelo se je 2012, sem bila v veliki stiski. Mož je želel z menoj na Noč Modrijanov, jaz pa še vedela nisem, kdo to je. Nek narodnozabavni ansambel pač. Stisnilo me je v grlu od groze, ko sem se spomnila, kakšna sramota je bila v naših najstniških letih, če si samo pomislil, da bi šel na kakšno vaško veselico poslušat govejo muziko. Mi, ptujski šminkerji, ki smo imeli drug dom v diskoteki Metulj, si tega nikakor nismo mogli privoščiti. In zdaj naj bi šla na takšno veselico! Kaj če me vidi kdo od poznanih ? 😦 Poskusila sem najti nadomestilo. Najprej sem poklicala sina in ga prosila, naj gre z njim namesto mene. Je bil že zaseden. Pokličem hčero, ki bi šla, pa ne more, ker se mora učiti. Pokličem moža naj gre s svojim očetom. Se mu ne ljubi, je bil odgovor. Pokličem mojega brata, naj gre s svojim svakom na Modrijane, pa je moral odpotovati in ni imel časa. Zdaj mi je pa že voda tekla v grlo. Koga naj najdem v zadnjem hipu? Seveda! Aljaž, aktualni zet mora iti. Če hoče imeti mojo hčero, bo moral narediti še kaj drugega kot da bo šel na Modrijane. Začuda ni imel obveznosti in tudi nič proti, da gre. Kamen se mi je odvalil od srca, ko sta zadovoljna odšla.

modrijani2014_2
S koncerta ju dolgo ni bilo in malo me je že skrbelo, ko zaslišim njun prešeren smeh. Vrnila sta se popolnoma navdušena. Aljaž, ki je ponavadi zelo skuliran, je bil celo malo vznemirjen, ko je komentiral: “ Modrijani so zakon. Od zdaj naprej sem njihov fan. Na koncertu je ja bila sama mladina. “ Bila sem zelo presenečena. Ko sem naslednji dan razlagala svoji prijateljici, kakšne grozne zahteve je imel moj mož, da grem z njim na Modrijane, me je neprizanesljivo stisnila ob zid: ” Kaj? Imela si karto za Noč Modrijanov in nisi hotela iti? Pa ti si malo zabita v glavo!” (ne smem ji zameriti, ker tak je pač njen besednjak) “Pa ti veš, da so v eni minuti prodali vse karte?” Vse to dogajanje v zvezi z Modrijani mi je dalo malo misliti. In odločila sem se, da grem naslednjo leto z možem na koncert. Od takrat naprej sem pogovor velikokrat napeljala na Modrijane in čudila sem se, ker so vsi vedeli zanje. In ne samo vedeli. Poznali so njihove pesmi in besedila. Znali so jih celo zapeti. In govorili so o njih z navdušenjem.

Čas brzi z neusmiljeno hitrostjo, nekaj mesecev je minilo in leto je bilo okoli. Že kakšen teden pred koncertom sem se hvalila, da grem na Noč modrijanov. In seveda so mi vsi zavidali. To sem si drznila celo povedati že trideset let bivšemu šminkerju iz Metulja, pa me je samo začudeno vprašal: “ Ja , kje si pa dobila karte? Tudi jaz sem hotel iti, pa sem bil prepozen, ker so bile karte v hipu razprodane.”

S koncerta sem prišla navdušena. V nabito polni dvorani, na nabito polnem odru se je razlegala slovenska pesem, ki so jo prepevali že naši očetje in dedi. Med publiko je prevladovala mladina, ki je mestoma stoje, ves čas pa pozibovaje se, prepevala skupaj z nastopajočimi na odru, ki so se hitro menjavali. Neke vrste nostalgija naših prednikov nas je prevzela, ko smo prepevali “Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?”. V oblaku, sestavljenem iz energije in glasu vseh pojočih v dvorani je bil zapisan odgovor na naše večkrat zapeto vprašanje: JA!

Modrijani znajo združiti Slovence v celoto, ki jo dvignejo nad vsakodnevne razprtije in pregovorno nevoščljivost. Iz istega vira smo nastali, naše življenje in usoda je skupna, imamo edinstven jezik, skupne gene, krasen kos zemlje in normalne pogoje za življenje. Občutili smo svobodo, bratstvo in enotnost današnjega časa. Ko pa je Rok zapel s svojim angelskim glasom, je za vedno osvojil moje srce. Tudi jaz sem postala zvesti fan Modrijanov.

In čas je brzel s še bolj neusmiljeno hitrostjo, nekaj tednov je minilo in leto je bilo spet naokoli. Tokrat sem šla na koncert z avbo na glavi. Da se vidi, da sem Slovenka in da mi je v čast nositi del narodne noše. Sicer roko na srce, etno moda je bila na višku in spraševala sem se, kako je lahko Dolce&Gabanna v najnovejši modni zgodbi uporabil španski etno stil, spregledal pa slovenskega. Podobnosti ni spregledal mož, ki je ob moji avbi komentiral : “ Slovenski D&G.”

V modri noči na Noči Modrijanov so se zgodbe in občutja prejšnjega leta ponovila tudi v letu 2014. Ko smo v en glas prepevali Dan ljubezni, me je preblisnilo, da so Modrijani res modrijani, da si zaslužijo svoje ime, saj nas vračajo k svojemu viru, nas združujejo in povezujejo. Škoda, da ena izmed letošnjih 365 modrih noči ne bo Noč Modrijanov. Vendar čas beži že z multiplicirano hitrostjo, minilo bo nekaj dni in naenkrat bo tukaj noč v 2016, ki jo bomo imenovali po Modrijanih.

FENOMENALNO

Hrvati in Slovenci imamo poleg Piranskega zaliva marsikaj skupnega. V tem košu marsikaj, je tudi duo 2CELLOS. Luka in Stjepan, Mariborčan in Puljčan, Slovenec in Hrvat, sta priredila skladbo Michaela Jacksona , navdušila Elton Johna, s katerim sta odšla na turnejo in postala slavna. Danes ima priredba na njunem vzletišču k slavi na YouTubeu 13.094.500 ogledov.
V živo sem ju prvič občudovala na lanskem prednovoletnem Bocellijevem koncertu v Zagrebu. Nazorno sta mi pokazala razliko kaj pomeni biti glasba in kaj pomeni vrhunsko izvajati glasbo. V Zagrebu sta 2CELLOS bila glasba, Bocelli pa je s svojo nebeško barvo glasu, vrhunsko odpel. Takrat sem sklenila, da bom šla ob prvi priliki na njun samostojen koncert. Ta prva prilika se je pojavila komaj čez pol leta po zaslugi ljubljanskega Festivala, ker sta imela v vmesnem času turnejo v Kanadi in Ameriki.

Z nakupom kart za četrkov koncert v Križankah v Ljubljani, se je torej uresničila prva prilika. Na koncertu so bila samo stojišča, zato sem bila malo v dvomih ali se bom med koncertom stoje počutila udobno v vroči poletni noči. Ampak sem takoj po pričetku pozabila na to.

Koncert je bil hrupno navdihujoč, vsi smo takoj padli noter, mi, publika, oba nastopajoča ob čelu in tretji nastopajoč, bobnar, ki me je še najbolj spominjal na bobnarja iz Muppet showa. Stjepan je vihtel svoj lok po strunah in po zraku so plapolala strgana vlakna žime, Luka je objemal svoje prozorno belo čelo in se zibal z njim v plesu, bobnar je udarjal z rokami po bobnih, z glavo po zraku in z nogami ob tla. Kapljice znoja so špricale po zraku in se mešale s kapljicami vode iz razpršilcev za ohlajevanje zraka. Odločno, energično, dokončno, ultimativno, Luka tudi občasno nežno in romantično, so nas poskakovali in z glasbo pritisnili na naše petje stikalo. V “ I can’t get no satisfaction” so se združili naši glasovi z zvoki dveh čelotov in bobnov. Še bi, so moje noge objokovale konec koncerta in konec stoje poskakovanja. Stola ne bi potrebovali, tudi če bi bil na razpolago.

Moj Iztok ne uporablja superlativov. Če reče, da sem v redu, pomeni da sem pripravljena za slikanje za naslovnico najnovejše revije Vogue 🙂 Ko sva pa odhajala iz Križank je izjavil: “Fenomenalno.” Začudeno sem ga pogledala in ostala odprtih ust in brez besed.