POLJUB NEBESOM

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.

ANTONI GAUDí

Gaudí je bil drugačen. Izstopal je iz množice. Ni samo sprejemal, ampak je nadgrajeval, predrugačil, postavil na nove temelje, zavzel novo izhodišče. Tako je trditev, da imajo ptice krila za letenje, nadgradil s pomislekom, da imajo krila tudi kokoši, a jih pač ne uporabljajo za to. Ni se zadovoljil s spoznanjem, da ravne črte pripadajo človeku, zavite Bogu. Prepustil je ravnilo človeku, sam pa zarisoval mehke, vijugaste linije.  Spoznal je, da vse kar je naredil človek, že obstaja v knjigi narave. Iz nje je črpal navdih. Njegova dela so skrajno ekscentrična, zato so v njegovem času burila duhove in prožila valove kritike in neodobravanja. Ravno zaradi te njegove ekscentričnosti pa danes občudujemo, mogoče že malo malikujemo, njegove stvaritve. Vsekakor je bilo njegovo tuzemno življenje veliko prekratko, da bi uresničil vsaj mali del njegovega enormnega  potenciala. Bilo pa je dovolj dolgo, da se je s svojo unikatnostjo zapisal v zgodovino in je beseda arhitekt dobila asociacijo v njegovi osebi.

Gaudí je ustvarjal drugače

Gaudíju je vera pomenila vse. Bil je ponižen in hvaležen za božji dar, njegov umetniški talent, ki se je kazal v njegovi neverjetni zmožnosti, da je snoval neobičajne oblike v prostoru.  Njegova družina sta bila oče in njegova nečakinja. Po njeni smrti se je preselil v kripto nastajajoče Sagrade familie in svoje nadaljnje življenje posvetil samo delu in večerni molitvi. Blišč in beda materialnega sveta mu nista pomenila nič. Bil je izredno skromen, tako pri stanovanju kot pri hrani. Zaradi odrekanja hrani je skoraj umrl že v svojem dvainštiridesetem letu. Že kot otrok je doživel revmatično vročico, ki ga je spremljala celo življenje. Za blaženje bolezni je dnevno hodil na dolge sprehode in leta 1926 se iz njega ni vrnil. Povozil ga je tramvaj in poškodovanega so odpeljali v bolnišnico za ubožne, kjer je umrl tako kot si je tudi želel: reven in sprejet samo zaradi njegove ljubezni do Boga. Čeprav je bilo  Gaudíjevo delo za časa njegovega življenja tarča stalnih kritik in nerazumevanja s strani intelektualcev, je bil njegov pogreb izraz velikega žalovanja vseh ljudi. Položili so ga v kripto Svete družine, v kapelo Karmelske Matere božje. V njej je poleg grobnice stojalo brošuricami v večih jezikih, tudi v slovenščini, z naslovom Gaudí, Božji arhitekt, ki ga je izdalo Društvo za beatifikacijo Antonia Gaudíja saj že  od njegovi smrti velja splošno prepričanje o njegovi svetosti in herojski kreposti. Društvo je takoj po ustanovitvi sprožilo postopek razglasitve za blaženega, ki še vedno poteka.  V brošuri je zapisana devetdnevna molitev osebne pobožnosti, s katero se lahko priporočate Gaudíju:

Casa Batllo v četrti Eixample

Bog, naš Oče, ki si navdihnil svojega služabnika arhitekta Antonia Gaudíja z veliko ljubeznijo do tvojega Stvarjenja in h gorečemu prizadevanju k posnemanju skrivnosti otroštva in trpljenja svojega Sina; nakloni mi po millosti Svetega Duha, da se bom tudi sam posvetil dobro opravljenemu delu in dovoli slaviti svojega služabnika Antonia; podeli mi po njegovem posredovanju priprošnjo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Sveta družina

Ob Gaudijevi grobnici

Jezus, Marija in Jožef: podarite nam mir in varujte družino! (trikrat)