V času francoske revolucije je bila vera nun karmeličank postavljena na preizkušnjo. Obtožene kot nasprotnice francoske revolucije, je 17 julija 1794 šestnajst nun karmeličank padlo pod giljotino na današnjem Place de la Nation v Parizu. Pokopane so bile v skupinski grob na pokopališču Picpus, kjer en križ označuje kje ležijo ostanki tisoč tristošestih žrtev giljotine. Ta dogodek je inspiriral francoskega pisca Georgesa Bernanosa, da je zapisal novelo, na osnovi katere je Francis Poulenc napisal libreto in opero Pogovori Karmeličank. Prvič je bila uprizorjena 26 januarja 1957 v milanski Skali, slovensko praizvedbo pa smo doživeli v petek, 27. marca 2015 v mariborski operi.

Ali velja uči se iz včeraj, živi za danes, upaj za jutri?

V operi je poudarjeno, da je upanje krepost duše, da se upanje rojeva iz največjega trpljenja, celo iz obupa. Karmeličanke je strah in groza, ko so postavljene pred odločitev ali se odpovedati svojim prepričanjem ali življenju, ne vedo, ali bodo junaštvo zmogle ali ne, saj se tudi one rade veselijo in hrepenijo po prijateljski bliži­ni. To vznikanje, trepetanje in ugašanje želje po bivanju in človeških radostih, stopnjuje tragičnost do spoznanja, ali mogoče bolje, upanja, da je najlepše dajanje, saj so same veliko prejele, še več pa lahko podarijo. Odločijo se, da se ne bodo odpovedale svojim prepričanjem, postanejo mučenice in to podarijo nam vsem, v zahvalo za vse, kar so same prejele. 

Molitev

S karmeličankami na odru nisem upala in trpela, z njimi nisem upala, spoznavala, begala in se spraševala, z njimi nisem molila in doživljala ves njihov  strah in grozo. Mi je pa do dna srca seglo petje karmeličanke sestre Blanche  Sabine Cvilak.